Jedro

Res je, da sodišče prve stopnje odgovora ni povzelo v izpodbijani sklep in tudi ni izrecno zapisalo, kateri del obrazložitve predstavlja stališče do posameznega zagovornikovega pomisleka iz odgovora na predlog za podaljšanje pripora. A to ne pomeni, da odgovora ni vzelo v obzir in se do njega ni opredelilo, kot zmotno meni pritožnik.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A., se ugodi in se glede tega obdolženca izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da v roku 24 ur znova odloči o predlogu za podaljšanje pripora.

II. Preostale pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na predlog državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obdolžene B. B., C. C., D. D., E. E., A. A., G. G. in H. H. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zoper slednjega obdolženega pa tudi iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se pritožujejo zagovornice in zagovorniki obdolženih B. B., C. C., D. D., E. E., A. A. in G. G. 3. Zagovornica obdolženega B. B. se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga ugoditev pritožbi in odpravo pripora, podredno pa nadomestitev pripora s hišnim priporom.

4. Zagovornik obdolženega C. C. odvetnik T. T., se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odpravo pripora zoper obdolženca, podredno pa spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se obdolžencu namesto pripora izreče drug milejši ukrep za odpravo ponovitvene nevarnosti. Zagovornik odvetnik R. R. pa vlaga pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, predlaga pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in izpustitev obdolženega C. C. na prostost, torej se zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa.

5. Zagovornik obdolženega G. G. v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep o priporu razveljavi, pripor zoper obdolženca pa odpravi, podredno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom, torej se tudi ta zagovornik zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa.

6. Zagovornica obdolženega D. D. se pritožuje brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo pripora oziroma njegovo nadomestitev s hišnim priporom.

7. Zagovornik obdolženega E. E. se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve 20. člena Ustave RS in predlaga odpravo pripora, podredno pa nadomestitev pripora z milejšim ukrepom, tj. hišnim priporom.

8. Zagovornica obdolženega A. A. odvetnica M. M. se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga ugoditev pritožbi in odpravo pripora, podredno pa nadomestitev z milejšim ukrepom, to je s hišnim priporom, sicer pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zagovornik odvetnik S. S. pa se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sklepa in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, podredno pa spremembo izpodbijanega sklepa v smeri nadomestitve pripora s hišnim priporom.

9. Ob tem, ko je bilo treba pravnim sredstvom obrambe obdolženega A. A. ugoditi, se ostale pritožbe izkažejo kot neutemeljene.

O PRITOŽBI ZAGOVORNIKOV OBDOLŽENEGA A. A. 10. Ob pregledu spisovnega gradiva v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženega A. A. je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil obdolženemu A. A. s sklepom Okrožnega sodišča v Celju Su 11/2021 z dne 8. 12. 2021 postavljen zagovonik po uradni dolžnosti S. S., odvetnik v Celju, ki je bil nato s sklepom III K 31411/2021 z dne 14. 12. 2021 razrešen, saj je bila temu obdolžencu v okviru brezplačne pravne pomoči za zagovornico postaljena odvetnica M. M. Sodišče prve stopnje je odredilo vročitev obtožnice s predlogom za podaljšanje pripora tudi zagovorniku po uradni dolžnosti, vendar v spisovnem gradivu ni najti dokazila o dejanski vročitvi teh dokumentov, od katere teče 24 urni rok za izjasnitev o predlogu za podaljšanje pripora in 8 dnevni rok za vložitev ugovora zoper obtožnico tudi temu zagovorniku. Zagovornik obdolženega A. A. tako sodišču utemeljeno očita, da je z opustitvijo vročitve teh dokumentov obdolženemu A. A. (ko dejanska vročitev ni izkazana) bila kršena pravica do izjave v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sklepa, saj je bilo obdolžencu onemogočeno vsebinsko uresničevanje pravice do izjave. Ker taka kršitev terja razveljavitev izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče, ne da bi se spuščalo v presojo nadaljnjih pritožbenih navedb tega zagovornika in zagovornice M. M., pritožbama obrambe tega obdolženca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo v delu, ki se nanaša na obdolženega A. A. in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

11. V novem postopku, ko bo sodišče prve stopnje moralo izhajati iz pritožbenih navedb v smislu navedb v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora, bo moralo znova odločiti o utemeljenosti predloga za podaljšanje pripora in sklep obdolžencu vročiti v roku 24 ur od prejema tega razveljavitvenega sklepa.

12. V zvezi z ostalimi obdolženci pa je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ugotovilo, da niso izkazane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe zagovornic in zagovornikov niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožniki namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, realna in konkretna ponovitvena nevarnost pri vseh obdolžencih, pri obdolženemu H. H. pa tudi begosumnost, ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

13. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje utemeljen sum, da so obdolženci storili kazniva dejanja, ki se jim jih očita v vloženi obtožnici, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter vseh dokazov na katerih slednji sloni, dokazi pridobljeni tekom preiskave pa utemeljenega suma niso omajali, temveč kvečjemu potrdili. Kot izhaja iz 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, se je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja utemeljenega suma oprlo na izsledke izvajanih ukrepov tajnega opazovanja in nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanjem dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju, poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija o preiskavah, izpovedbe tekom preiskave zaslišanih prič in obdolžencev. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje povzelo relevantno vsebino izpovedb tistih obdolžencev, ki so podali svoj zagovor tekom preiskave, bistvene dele izpovedb tekom preiskave zaslišanih prič (O. O., K. K., P. P., T. T., S. P., Ž. Ž., B. K., Z. Z., Ž. Ž., I. I., Y. Y., X. X., U. U., J. J., L. L., Š. Š. in Č. Č., pa tudi kriminalisti in policisti, ki so opravili zasege prepovedanih drog in sodelovali pri hišnih preiskavah), poročila NFL in izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov, kar vse je obsežno povzelo na straneh 7 do 84 izpodbijanega sklepa, ter po oceni pritožbenega sodišča primerno ter sprejemljivo obrazložilo, zakaj zbrani podatki in dokazi dajejo zadostno podlago za sklep o obstoju utemeljenega suma, da so obdolženci izvršili očitana jim kazniva dejanja.

**Glede presoje utemeljenega suma** **- glede obdolženega G. G.**

14. Sodelovanje obdolženega G. G. v hudodelski združbi, ki se naj bi ukvarjala z nabavo in preprodajo prepovednih drog, je podrobno opisano na straneh 8 do 27 izpodbijanega sklepa, kjer je razvidno, da naj bi najprej prepovedane droge dobavljal P. K. (ki jih je nato razpečeval dalje svojim odjemalcem U. U., A. L., T. T. in D. D., kot je opisano na straneh 8 do 10), nato obdolženemu G. G., ko naj bi od 23. 10. 2020 do 26. 1. 2021 slednjemu kar 21 – krat dobavil prepovedano drogo heroin (strani 19 do 27), končno pa naj bi v obdobju od 28. 1. 2021 do 16. 3. 2021 najprej nabavljal prepovedano drogo od obdolženega B. B. in jo prodal naprej obdolženemu G. G., ko naj bi mu prepovedano drogo prodal kar 9 krat (strani 10-18 sklepa).

15. Upoštevajoč navedeno nikakor ni mogoče slediti pritožbenim navedbam zagovornika obdolženega G. G., da prav noben dokaz ne utemeljuje trditev tožilstva, da naj bi utemeljen sum bil izkazan, ker obrazložitev obtožnice, ki je povzeta v obrazložitev izpodbijanega sklepa, vsebuje zgolj pavšalna sklepanja oz. ugibanja o pomenu sicer povsem običajne telefonske komunikacije ali obiskov različnih oseb druge pri drugi, da v nobenem izmed naštetih primerov prodaje droga ni bila zasežena, tehtana in analizirana, zaradi česar tudi ni bila ugotovljena natančna količina droge, ki naj bi jo obdolženi G. G., predal svojim odjemalcem in da je neutemeljen očitek, da naj bi bili obdolženci organizirani kot hudodelska združba. Dokazi, ki jih je v zvezi z očitki obdolženemu G. G. na straneh 8 do 27 izpodbijanega sklepa navedlo sodišče prve stopnje, nudijo povsem zanesljivo podlago za sklepanje, da je verjetnost, da je obdolženi G. G. storil očitana mu kazniva dejanja, večja od verjetnosti, da jih ni. Predvsem gre pri tem za dokaze, ki so bili zbrani na podlagi ukrepa tajnega opazovanja in nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem, izvajanih zoper obdolžene G. G., B. B. in C. C. Vsebina teh komunikacij ne podpira teze zagovornika obdolženega G. G., da gre za običajno telefonsko komunikacijo, zaključki sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma pa tudi v ničemer ne posegajo v načelo materialne resnice, ki ga izpostavlja zagovornik obdolženega G. G. v pritožbi. Res je, da v kazenskem postopku velja načelo materialne resnice, po katerem morajo sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, vendar to velja predvsem za končno odločitev tj. sodbo, ko mora sodišče vsa relevantna dejstva ugotoviti s stopnjo gotovosti, medtem ko za izdajo izpodbijanega sklepa zadošča utemeljen sum, ki je nižja stopnja prepričanja o izkazanosti pravno relevantnih dejstev. Natančna analiza navedenih dokazov ter nadaljnjih prodaj prepovedane droge posameznim odjemalcem omogoča zanesljivo sklepanje na ravni utemeljenega suma, ne le na vlogo G. G. pri očitanih kaznivih dejanjih, ampak tudi na količino prepovedane droge, prodane v vsakem konkretnem primeru, kot je opisano v obtožnici. Pritožbeno izpostavljena dejstva, da pri obdolženemu G. G. nikoli ni bila najdena oz. zasežena prepovedana droga in da zato ne obstaja niti ena analiza količine ali vrste droge, ki naj bi jo preprodajal, ter podajanje stališča, da nobena zaslišana priča ni obremenila obdolženega G. G. in da je celo policist Đ. Đ. dogodke opisoval drugače, kot izhaja iz obtožnice, ob dokazih, ki so povzeti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ne omajejo prepričljivosti zaključkov o obstoju utemeljenega suma. Tako podrobna analiza dokazov, na katerih temelji zaključek o utemeljenem sumu, kot jo pričakuje zagovornik, je stvar dokaznega postopka in dokazne ocene po končani glavni obravnavi.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tudi očitek osumljenim, da naj bi bili organizirani kot hudodelska združba, popolnoma neutemeljen in glede obdolženega G. G. popolnoma nekonkretiziran oz. neustrezno konkretiziran in individualiziran ter da ne vsebuje potrebnih zakonskih znakov. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je na ravni utemeljenega suma izkazan tudi obstoj kriminalne združbe, pri čemer pa poudarja, da sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ampak le na dejanski opis očitanih kaznivih dejanj, ki ga na ravni utemeljenega suma izkazujejo dokazi in okoliščine, navedeni v izpodbijanem sklepu. Opis dejanj, kot izhaja iz obtožnice in predloga za podaljšanje pripora, vsekakor kaže na večjo verjetnost, da je šlo za delovanje obdolžencev v hudodelski združbi, kot pa da so delovali vsak zase, v svojem imenu in za svoj račun, in da je šlo zgolj za odnose prodajalec – kupec ter za verigo prodaj, kot navaja zagovornik v pritožbi. Tudi pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da se nekaterim obdolžencem očita sodelovanje v več hudodelskih združbah, na pravilnost zaključka o delovanju obdolženih v okviru kriminalne združbe ne vpliva, saj sodelovanje v več kriminalnih združbah ne izključuje možnost sklepanja o hudodelskem združevanju zgolj zato, ker so posamezni člani sodelovali v več hudodelskih združbah. Sicer pa je natančna presoja ali so obdolženci delovali v hudodelski združbi in koliko je bilo teh združb, stvar nadaljnjega dokaznega postopka in presega meje preizkusa izpodbijanega sklepa.

17. Vsekakor pa ni mogoče slediti pritožbenim navedbam zagovornika obdolženega G. G., da v predmetni zadevi še niso izpolnjeni pogoji, da bi glede obdolženega G. G. govorili o utemeljenem sumu, saj je nenazadnje ta bil dognan s pravnomočnostjo sklepa o uvedbi preiskave, od takrat pa se ni spremenilo nič, kar bi utemeljevalo drugačne zaključke, saj tekom preiskave pridobljeni dokazi utemeljenega suma niso omajali.

18. V zvezi z očitki zagovornika obdolženega G. G. glede tega, da naj bi preiskava bila izvedena nezakonito, ker je bil celoten preiskovalni postopek izveden še pred pravnomočnostjo sklepa o uvedbi preiskave (zadnja zaslišanja prič so bila izvedena 11. 10. 2021, sklep senata prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi pritožb zoper sklep o uvedbi preiskave z dne 11. 10. 2021 pa je bil zagovorniku obdolženega G. G. vročen šele 19. 11. 2021), pa je potrebno poudariti, da navedeno dejstvo na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more imeti nobenega vpliva. Glede na to, da so v predmetni zadevi obdolženci v priporu, je bilo zasliševanje prič v okviru nepravnomočno uvedene preiskave nujno in ni mogoče slediti stališču, da za tako ravnanje sodišča ni bilo posebnih razlogov, ker je bilo mogoče vse predlagane dokaze izvesti tudi po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave. Od sodišča se v pripornih zadevah pričakuje hitro in ažurno poslovanje, pritožba zoper sklep o preiskavi pa nima suspenzivnega učinka.

19. V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženega G. G. da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni povzelo vsebine odgovora na predlog za podaljšanje pripora, ki ga je zagovornik obdolženega G. G. vložil 10. 12. 2021 (list. št. 2872 – 2878), pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tem ni zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je na podlagi natančnega branja obrazložitve izpodbijanega sklepa mogoče ugotoviti, da se je sodišče prve stopnje vendarle opredelilo oz. zavzelo stališče do vseh pomislekov, ki jih je v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora izrazil zagovornik, v pritožbi pa zagovornik tudi ne navaja izrecno do katerih njegovih navedb naj sodišče prve stopnje skozi razloge izpodbijanega sklepa naj ne bi zavzelo stališča. Res je, da sodišče prve stopnje odgovora ni povzelo v izpodbijani sklep in tudi ni izrecno zapisalo, kateri del obrazložitve predstavlja stališče do posameznega zagovornikovega pomisleka iz odgovora na predlog za podaljšanje pripora. A to ne pomeni, da odgovora ni vzelo v obzir in se do njega ni opredelilo, kot zmotno meni pritožnik.

**- glede obdolženega B. B.**

20. Zagovornica obdolženega B. B. glede utemeljenega suma navaja, da celoten sum temelji na prikritih preiskovalnih ukrepih, da so zbrani zgolj posredni dokazi, ki temeljijo na sklepanju policije in da v preiskavi izvedeni dokazi utemeljenosti suma glede velike večine očitkov B. B. niso potrdili.

21. Razlogi, ki jih je glede očitkov obdolženemu B. B. navedlo sodišče prve stopnje na straneh 10 do 41 izpodbijanega sklepa, vsebujejo podroben opis, kako in kdaj naj bi obd. B. B. nabavljal prepovedane droge od obdolženega G. G. (na straneh 19 do 27) in C. C. posredovanjem G. G. (strani 10 do 18) ter jih potem prodajal naprej J. K., B. K. M. K., A. D., S. P., R. Ž., N. P. in D. S. in jasno izkazujejo utemeljen sum, da je obdolženi B. B. storil očitana mu kazniva dejanja. Res je, da sklepi o preprodaji prepovedanih substanc posameznim uživalcem temeljijo na analizi izsledkov nadzora telekomunikacij, tajnega opazovanja in sledenja, pri čemer se količine domnevajo glede na vsoto denarja, s katero naj bi obdolženi B. B. kupoval prepovedano drogo in da v vseh primerih droga ni bila zasežena, da bi se ugotovila natančna količina, vendar to za izkazanost utemeljenega suma povsem zadošča, saj je tako sklepanje povsem logično ter življenjsko in izkustveno sprejemljivo. Četudi iz posameznih sporočil, ki so si jih izmenjevali obdolženci zaradi preprodaje prepovedanih drog, ne izhajajo izrecne besede, s katerimi bi se omenjala vrsta in količina droge, je o tem mogoče utemeljeno sklepati na podlagi uporabljene terminologije, ki je značilna za preprodajalce prepovedanih drog ter časovnega sosledja verige srečanj soobdolžencev, vsebine teh srečanj, kot izhaja iz izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, njihove pogostosti in kratkotrajnost, ter na podlagi zasegov prepovednih drog, ki so jih policisti opravili neposredno po posameznih srečanjih bodisi obdolženca s soobdolžencem, bodisi obdolženca z odjemalcem. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da v preiskavi izvedeni dokazi glede večine očitkov B. B. utemeljenosti suma niso potrdili, ne morejo omajati prepričljivosti zaključkov sodišča prve stopnje, saj zagovornica ne pojasni, kateri tekom preiskave pridobljeni dokazi naj bi omajali utemeljen sum.

22. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da ni dokazov za očitek hudodelskega združevanja, da naj bi šlo zgolj za posamezne nakupe drog in da ni razvidno, kakšna naj bi bila vloga posameznika glede na ostale člane in kdo sploh so bili ostali člani. Hudodelsko združevanje je po oceni pritožbenega sodišča povsem zadostno konkretizirano skozi opis posameznih izvršitvenih ravnanj posameznega obdolženca, saj iz opisa posameznega sklopa izvršitvenih ravnanj vsaj na ravni utemeljenega suma izhaja, da naj bi obdolženci delovali ustaljeno in organizirano. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, se kot članstvo v združbi razume neformalna povezanost oziroma pripadnost skupini ljudi, za katero ni potrebno, da bi bila posebno intenzivna, niti ni pogoj, da se člani hudodelske družbe med seboj poznajo, upoštevaje novejšo sodno prakso pa tudi ni potrebno sodelovanje pri več kaznivih dejanjih pač pa zadošča že sodelovanje pri enem. Vse to pa je glede na opise posameznih sklopov izvršitvenih ravnanj nedvomno izkazano vsaj na ravni utemeljenega suma. Tudi vloga B. B. je povsem zadostno specificirana in ne drži, da drugi člani združbe brez njegovega sodelovanja ne bi mogli delovati, kot navaja zagovornica v pritožbi. Ne glede na to, da za očitek delovanja v hudodelski združbi posameznemu obdolžencu ni ključnega pomena, da je imel pomembnejšo vlogo, pritožbeno sodišče poudarja, da je vendarle iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da naj bi obdolženi B. B. drogo prodajal naprej končnim uporabnikom kar pomeni, da naj bi imel pomembno vlogo v tej združbi.

23. Nikakor pa se ni mogoče strinjati s pritožbenim stališčem zagovornice obdolženega B. B., da je sodišče prve stopnje pri njenem varovancu uporabilo nižji standard za presojo utemeljenega suma zgolj zaradi dejstva, da je specialni povratnik. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je v konkretni zadevi dovolj trdnih dokazov, iz katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da je verjetnost, da je obdolženi B. B. storil očitana mu kazniva dejanja, večja od verjetnosti, da jih ni storil. - glede obdolženega C. C. 24. Enako velja tudi glede zaključkov sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma, da je obdolženi Milidragović C. C. storil očitana mu kazniva dejanja. Tudi zagovornik obdolženega C. C., odvetnik T. T. meni, da ugotovitve in okoliščine, ki izhajajo iz opisa dejanj, ne predstavljajo dokazov, niti indicev, da je obdolženi C. C. dejanja dejansko storil in da gre pri vsem le za trditve, ki niso dokazno podkrepljene. Iz že zgoraj navedenih razlogov v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornice obdolženega B. B. pod točko 20. obrazložitve tega sklepa, takim navedbam ni mogoče slediti.

25. Ker vloga obdolženega C. C. v hudodelski združbi povsem jasno in določno izhaja iz izsledkov ukrepov nadzora telekomunikacij in tajnega opazovanja, iz katerih izhajajo osebni in komunikacijski kontakti C. C. s G. G., kontakti med obdolženima G. G. in B. B., ter kontakti slednjega s končnimi uporabniki prepovedane droge, ter iz izsledkov nadzora telekomunikacij zoper D. D. ter njegovi kontakti z obdolženim C. C., so neutemeljeni očitki zagovornika, da v izpodbijanem sklepu navedene okoliščine niso zadostni dokaz, da naj bi obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja. Svoje stališče zagovornik ponovno utemeljuje s sklicevanjem na dejstvo, da kljub temu, da so se zoper obdolženega C. C. izvajali prikriti preiskovalni ukrepi od 19. 2. 2021 do 16. 6. 2021, v prestreženih pogovorih ni bilo zaznati, da je C. C. od kogarkoli nabavljal prepovedano drogo. Poudariti je treba, da se obdolženemu C. C. ne očita zgolj nabava prepovedanih drog, temveč tudi in predvsem prodaja le-teh soobdolženima G. G. in D. D. Zato tudi v primeru, če s prikritimi preiskovalnimi ukrepi ni bilo dognano od kod je obdolženi C. C. nabavljal prepovedane droge, je vendarle na ravni utemeljenega suma izkazano, da jih je dobavljal omenjenima soobdolžencema, ki sta drogo prodajala naprej. Pritožbeno sodišče pa pri tem ponovno poudarja, da je za odreditev in podaljšanje pripora potreben utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja, ki predstavlja zgolj sklepanje na podlagi zbranih dokazov, o večji verjetnosti, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, kot pa da jih ni in da je ta dokazni standard glede obdolženega C. C. v celoti izkazan. Glede na jasne, razumljive in prepričljive razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj utemeljenega suma, pa ni mogoče slediti pritožbenim pomislekom, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih.

26. Čeprav drži, da je senat prvostopenjskega sodišča na 84. strani izpodbijanega sklepa navedbe zagovornika G. glede neizkazanosti utemeljenega suma, zavrnil kot pavšalne, podobno kot v sklepih z dne 13. 7. 2021 in z dne 22. 6. 2021, to ne pomeni, da si senat za odgovor na predlog ODT za podaljšanje pripora ni vzel niti toliko časa, da bi predhodni sklep vsaj malo dodelal, temveč je to posledica dejstva, da je tudi zagovornik v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora podal podobne navedbe, kar pomeni, da je tudi v tokratnem odgovoru utemeljen sum izpodbijal zgolj na splošno, s trditvami, da ni podatkov o tem, pri kom naj bi obdolženi C. C. nabavljal drogo, na kar pa je senat sodišča prve stopnje povsem zadovoljivo odgovoril v predhodnih sklepih z dne 22. 6. 2021 in 13. 7. 2021. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v sklepu z dne 31. 8. 2021, dejstvo, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo povsem enake razloge kot v sklepih z dne 22. 6. 2021 in 13. 7. 2021, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter 19., 22. in 23. člena Ustave RS.

27. Tudi odvetnik R. R. zgolj pavšalno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma z navedbami, da utemeljen sum, da je obdolženi C. C. storil očitana mu kazniva dejanja ni izkazan, niti dovolj obrazložen, da ne obstaja niti en sam dokaz, ki bi izkazoval očitke iz predloga za podaljšanje pripora do te mere, da bi lahko utemeljen sum bil potrjen, da zgolj ugibanja organov pregona povzeta v predlog za podaljšanje pripora niso zadosten dokaz o tem, da bi obdolženi C. C. bil utemeljeno sumljiv storitve očitanih kaznivih dejanj, da ta ugibanja ne morejo biti podlaga niti za odreditev pripora, kaj šele za njegovo podaljšanje in da tajno opazovanje ni ponudilo niti enega samega dokaza o tem, da bi v interakciji obdolženega C. C. z ostalimi soobdolženci ali komerkoli drugim prišlo do prodaje kakršnekoli prepovedane droge. Ob podrobno opisanih okoliščinah vsakega posameznega izvršitvenega ravnanja na straneh 10 do 18 (prodaje G. G.), 41 do 51 (prodaje D. D.) in 77 do 79 (prodaje G. G.) nikakor ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam o neizkazanosti in neobrazloženosti utemeljenega suma, da je obdolženi C. C. storil očitana mu kazniva dejanja. Ravno povzetki izvršitvenih ravnanj na straneh 10 do 18 in 41 do 51 izpodbijanega sklepa utemeljujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o tem, da naj bi bil obdolženi C. C. bistven člen dveh kriminalnih združb, katerega naloga je bila organizacija dobav heroina in kokaina od neznanega dobavitelja oz. dobaviteljev in oskrbovanje svojih preprodajalcev s heroinom in kokainom, zato ne držijo pritožbene trditve zagovornika R. R., da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti.

**- glede obdolženega D. D.**

28. Zagovornica obdolženega D. D. v zvezi z utemeljenim sumom opozarja na sumljiva in dvomljiva zapisnika o preiskavi stanovanja (l. št. 502) in o osebni preiskavi (l. št. 498), ker vsebujeta prečrtane podpise na mestu, kjer naj bi se podpisal preiskovanec, s čimer dejansko uveljavlja nezakonitost dokazov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje pri utemeljevanju obstoja utemeljenega suma. Z navedbami o nezakonitosti dokazov pa je mogoče utemeljen sum omajati le v primeru, če bi šlo za tako očitno nezakonitost, da bi bilo na prvi pogled razvidno, da pridobljeni dokaz ne more biti zakonit. Poleg tega pa omenjena zapisnika nista edina dokaza, na podlagi katerih sodišče prve stopnje utemeljeno sklepa o obstoju utemeljenega suma.

29. Prav tako prepričljivosti zaključka o obstoju utemeljenega suma ni mogoče omajati z izražanjem nestrinjanja, da se izrazi „tisto skrito“, „tetka“, „petra“, „belo“ ipd. nanašajo na droge, oz. denar potreben za nabavo droge, ter s stališčem, da so zelo kratki kontakti značilni za sedanji čas epidemije koronavirusa in ne predstavljajo podlage za sklepanje o odnosih dobavitelj – odjemalec prepovedanih drog. S takimi navedbami namreč zagovornica podaja svojo oceno dokazov, ki je sodišče v sedanji fazi postopka še ne sprejema, temveč zgolj presoja, ali je glede na obstoječe dokaze verjetnost, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil, kar pa je tudi glede obdolženega D. D. nedvomno izkazano.

**- glede obdolženega E. E.**

30. Zagovornik obdolženega E. E. v drugem odstavku obrazložitve svoje pritožbe pravilno povzame bistvo obtožnice zoper obdolženega E. E., ko navaja, da se mu očita storitev kaznivega dejanja po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, ki naj bi ga izvršil kot član hudodelske združbe z D. D. in P. R., pri čemer naj bi E. E. organiziral nabavo heroina od neznanega dobavitelja, ga prenašal v A., ga tam hranil in nato z njim kontinuirano oskrboval D. D. in P. R. ter jima konkretno v obdobju od 5. 5. 2021 do 14. 6. 2021 prodal heroin 11 krat, v svojem domu pa hranil še dodatnih dobrih 50 g heroina, nato pa izraža prepričanje, da za očitek delovanja v hudodelski združbi ni nobenih dokazov, da je obrazložitev sodišča skopa in pavšalna, da posledično izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ni razvidno, kako in zakaj naj bi obdolženi E. E. vedel in se zavedal, da D. D. in P. R. kupujeta drogo zaradi nadaljnje prodaje, da ni dokazov o tem, da sta morala D. D. in P. R. poročati E. E. o opravljenih prodajah, da je prihajalo do kakršnekoli delitve zaslužka ipd. V zvezi z očitki, da je obdolženi Košir storil kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 v sodelovanju s soobdolženim D. D. in soobdolženo P. R., je sodišče prve stopnje precej podrobno opisalo posamezna izvršitvena ravnanja in predstavilo dokaze, na katerih temeljijo ti očitki na straneh 64 do 70 izpodbijanega sklepa. Tam navedeni razlogi po mnenju pritožbenega sodišča vsekakor dajejo zadostno podlago tako za sklepanje, da je obdolženi Košir soobdolženima D. D. in P. R. dobavljal drogo, kot tudi za sklepanje o tem, da je šlo za delovanje v hudodelski združbi. Kot je razvidno iz opisa, naj bi se dobave vršile skoraj vsakodnevno, utemeljeno pa je tudi sklepanje, da so dobavljene količine droge presegale potrebe in zmožnosti povprečnega odvisnika, kar jasno kaže na to, da D. D. in P. R. droge nista kupovala le za lastno uporabo, temveč (tudi) zaradi namena nadaljnje prodaje. Vprašanja, ki jih zagovornik izpostavlja v pritožbi, presegajo meje preizkusa obstoja utemeljenega suma, saj posegajo že v pravilnost pravne kvalifikacije ravnanj obdolženega E. E., njegovo zavedanje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja in njegove krivde, kar vse bo predmet presoje po izvedenem dokaznem postopku.

31. Enako velja za očitke o prodaji 0,2 g kokaina, v zvezi s katero zagovornik zatrjuje, da ni povsem jasno iz obrazložitve obtožnice in izpodbijanega sklepa, ali je to količino kokaina dobavil Đ. R. ali D. D. Po oceni pritožbenega sodišča je povsem razumljivo, da se obdolženemu E. E. očita, da je 0,2 g kokaina prodal soobdolženemu D. D. in ne P. R., podrobnejša analiza pa bo stvar dokaznega postopka. Prav tako bo nadaljnjemu postopku prepuščeno vprašanje zakaj se obdolženemu E. E. v istem časovnem obdobju in v povezavi z istimi osebami očita storitev dveh kaznivih dejanj po 186. členu KZ-1, saj to vprašanje presega meje presoje obstoja utemeljenega suma. Ali je kriminalna količina obdolženemu E. E. očitanih kaznivih dejanj dejansko bistveno manjša, kot jo v obtožnici prikazuje ODT, in da je eventualno mogoče govoriti zgolj o kaznivem dejanju po prvem odstavku 186. člena KZ-1, bo mogoče ugotoviti po zaključenem dokaznem postopku, v sedanji fazi pa tudi to vprašanje presega presojo o izkazanosti utemeljenega suma. Glede na navedeno je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča na ravni utemeljenega suma izkazano, da naj bi obdolženi E. E. v obdobju od 5. 5. 2021 do 14. 6. 2021 D.D. in P. R. prodajal prepovedano drogo in pred tem organiziral njeno nabavo.

32. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma obdolžencem očitanih kaznivih dejanj nima nobenih pomislekov.

**Glede ponovitvene nevarnosti, neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora**

33. Pritožbeno sodišče, v nasprotju z zagovorniki nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da je pri obdolženih C. C., G. G., B. B., D. D. in E. E., katerih zagovorniki in zagovornici so vložili pritožbe, še vedno podan tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ter da je za odpravo te nevarnosti pripor neogiben in sorazmeren ukrep.

34. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo vsa dejstva in okoliščine, ki pri naštetih obdolžencih še vedno utemeljujejo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj je ugotovilo in obrazložilo tako objektivne okoliščine, ki se nanašajo na obdolžencem očitana kazniva dejanja, kot tudi subjektivne okoliščine, ki se nanašajo na posameznega obdolženca (pri čemer tako objektivne kot subjektivne okoliščine od odreditve pripora dalje ostajajo nespremenjene), ki v medsebojni povezavi razumno utemeljujejo realno nevarnost, da bodo obdolženci v primeru izpustitve na prostost, ponavljali kazniva dejanja, kakršna se jim očitajo v tem postopku.

35. Kot objektivne okoliščine je sodišče prve stopnje izpostavilo težo, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bila izvršena obdolžencem očitana kazniva dejanja s področja prepovedanih drog. Vsem obdolžencem, razen A. A., se očita storitev kaznivega dejanja v kvalificirani obliki in sicer v hudodelski združbi, po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, za kar je predpisana zaporna kazen od 5 do 15 let, medtem ko je za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki se očita obdolženemu A. A., predpisana zaporna kazen od 1 do 10 let. Obdolžencem se torej očitajo najtežja kazniva dejanja zoper človekovo zdravje, pri čemer način njihove izvršitve kaže, da so bili obdolženci zelo dobro pripravljeni in organizirani. Na podlagi negativnih osebnih lastnosti obdolžencev (vztrajnost, intenzivnost in trdna odločenost izvrševati kazniva dejanja ter koristoljubnost, o katerih je utemeljeno sklepati na podlagi opisa izvršitvenih ravnanj), njihove predkaznovanosti ter okolja in razmer v katerih živijo (vsi razen obdolženega D. D. so nezaposleni) pa je sklepalo na subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti obdolžencev, ki v povezavi s predhodno navedenimi objektivnimi okoliščinami, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje, utemeljujejo realno nevarnost, da bodo obdolženci v primeru izpustitve na prostost, ponavljali kazniva dejanja, kakršna se jim očitajo v tem kazenskem postopku.

**- glede obdolženega G. G.**

36. Zagovornik obdolženega G. G. sodišču prve stopnje tudi v zvezi s ponovitveno nevarnostjo očita, da je v tem delu izpodbijani sklep neobrazložen, da sodišče ne odgovori na opozorila obrambe, da razlogi niso podani preko meje splošnih trditev in da sodišče vsebino listin v sodnem spisu interpretira popolnoma drugače (da je preprodajal heroin v večjih količinah, da je bil predhodno kaznovan za istovrstno kaznivo dejanje, ki pa je bilo storjeno pred skoraj 20 leti in da je še v drugem kazenskem postopku, čeprav gre za popolnoma drugačno zadevo, in da gre za velik obseg kriminalne dejavnosti). Zagovornik meni, da je ponovitvena nevarnost utemeljena zgolj pavšalno in da je treba upoštevati, da za trditev o tem, da je bil obdolženi G. G. bistven član hudodelske združbe in da je prodajal heroin, ni nobene podlage, saj ni bil neposredno v zvezi z očitanimi prodajami obdolženega G. G. zasežen kakršenkoli heroin. Zlasti pa poudarja, da je obdolženi G. G. že 3 mesece pred odvzemom prostosti prenehal z izvrševanjem kakršnihkoli kaznivih dejanj, kar je jasno razvidno iz dejstva, da so se tudi v tem obdobju zoper njega izvrševali prikriti preiskovalni ukrepi, pa kriminalna dejavnost ni bila zaznana, in kar je potrebno upoštevati glede na stališče Ustavnega sodišča RS kot izhaja iz odločbe Up-984/19. 37. V zvezi s ponovitveno nevarnostjo pri obdolženemu G. G. je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo (stran 91 izpodbijanega sklepa) da se mu na ravni utemeljenega suma očita 9 nakupov heroina, hramba le-tega z namenom prodaje in skupno 32 prodaj heroina, kar naj bi izvrševal tudi v okviru hudodelske združbe, te okoliščine pa že same po sebi kažejo na veliko vztrajnost in trdno odločenost obdolženca ponavljati eno najhujših kaznivih dejanj, ki predstavlja veliko tveganje za zdravje potencialnih uživalcev prepovedane droge, z namenom hitrega zaslužka. Ker je po ugotovitvah sodišča prve stopnje obdolženec bil pripravljen nadaljevati kriminalno dejavnost tudi po tem, ko je bila soobdolženemu B. B. zasežena droga (ko ga je celo poučil, kako naj se zagovarja), poleg tega pa je bil že v preteklosti kaznovan za istovrstna kazniva dejanja ter je zoper njega pravnomočno vložena obtožnica zaradi velike tatvine, so neprepričljive pritožbene navedbe, da obdolženec ne bo več izvrševal kaznivih dejanj, na kar naj bi po mnenju zagovornika kazalo dejstvo, da je istovrstno kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil v letu 2014 obsojen na zaporno kazen (eno leto in štiri mesece zapora) storil pred 17. leti in da je tudi v konkretnem primeru sam prostovoljno odstopil od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj, saj jih ni izvrševal zadnje tri mesece. Ne glede na okoliščine, ki jih izpostavlja zagovornik obdolženega G. G., pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je pri obdolženemu G. G. izkazana visoka in konkretna ponovitvena nevarnost, ki je ni mogoče odpraviti z nobenim milejšim ukrepom.

38. Izpodbijani sklep pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženega G. G. tudi glede neogibnosti in sorazmernosti pripora zajema določne in razumljive razloge in ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je obremenjen z očitanimi absolutno bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka. Ob izkazanih 9 nabavah in 32 prodajah heroina nikakor ni mogoče soglašati z navedbami zagovornika, da je kriminalna količina relativno majhna in ne opravičuje tako nesorazmernega ukrepa kot je pripor. Kriminalna količina se namreč ne opredeljuje samo s količino preprodane droge, temveč tudi s številom izvršitvenih ravnanj in njihovo pogostostjo. In čeprav pripor zoper obdolženega G. G. traja že več kot pol leta, o njegovi nesorazmernosti s časovnega vidika ni mogoče govoriti. Gre namreč za obsežno in kompleksno zadevo, v kateri je udeleženo večje število obdolžencev, v kateri se obravnava veliko število izvršitvenih ravnanj in je dokazno gradivo obsežno in relativno zahtevno, procesna dejanja pa kljub temu potekajo relativno tekoče in je tako po 6 mesecih vendarle vložena obtožnica. Tako nikakor ni mogoče pritrditi zagovorniku obdolženega G. G., da nadaljevanje pripora zoper njega dejansko predstavlja že izvrševanje kazni zapora.

- glede obdolženega B. B. 39. V okviru presoje ponovitvene nevarnosti pri obdolženemu B. B. je sodišče prve stopnje izpostavilo veliko število kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil, saj se mu očita 30 nakupov in 56 prodaj 7 različnim odjemalcem, in obsežno predkaznovanost. Čeprav zagovornica utemeljeno opozarja, da je bil za istovrstno kaznivo dejanje, kot se mu ga očita v predmetnem postopku, doslej obsojen le enkrat, in sicer v letu 2013, v pretežni meri pa zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, je sodišče prve stopnje na podlagi teh ugotovitev utemeljeno sklepalo o obdolženčevi vztrajnosti in trdni odločenosti izvrševati kazniva dejanja z namenom ustvarjanja premoženjske koristi in lastnega preživljanja, saj ga očitno niti dosedaj izrečene in prestane zaporne kazni, niti dejstvo, da so mu že 10. 12. 2020 policisti zasegli 19,31 grama heroina, ni odvrnilo od tega, da ne bi z izvrševanjem kaznivih dejanj vseeno nadaljeval. Ob vseh navedenih okoliščinah ni mogoče slediti pritožbenim navedbam zagovornice obdolženega B. B., da bi bilo mogoče isti učinek, tj. preprečiti nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj pri obdolženemu B. B., doseči tudi z odreditvijo hišnega pripora. Ne glede na možnosti različnih oblik nadzora izvrševanja hišnega pripora, je po mnenju pritožbenega sodišča pri obdolženemu B. B. izkazana vztrajnost in trdna odločenost izvrševati kazniva dejanja na tako visoki ravni, da ni mogoče utemeljeno sklepati, da bi se držal omejitev hišnega pripora in meni, da s takim ukrepom želenega učinka ne bi bilo mogoče doseči. V drugačno presojo ne prepričajo niti navedbe o obdolženčevi želji preživljanja časa z enoletno hčerko, ki naj bi potrebovala tudi njegovo nego in skrb, ker te okoliščine glede na izkazano vztrajnost in odločnost glede izvrševanja kaznivih dejanj ni mogoče šteti kot dovolj močne motivacije za drugačno ravnanje.

- glede obdolženega C. C. 40. V okviru presoje ponovitvene nevarnosti pri obdolženemu C. C. je sodišče prve stopnje izpostavilo, da se mu očita storitev kar treh kaznivih dejanj, in sicer dveh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora od petih do petnajstih let (očitek 9 prodaj in 12 prodaj prepovedane droge heroin), ter kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 (4 prodaje kokaina in hramba 27 alu zavitkov – 9,6 g kokaina), za katero je predpisana kazen zapora od enega do desetih let; da naj bi bil bistven član dveh kriminalnih združb, saj naj bi v obeh primerih organiziral nabavo prepovedanih drog; da naj bi se ukvarjal s preprodajo dveh vrst prepovedane droge, kokaina in heroina; da je njegova kriminalna dejavnost potekala kontinuirano, zaradi česar je sklepati, da mu to predstavlja vir dobrega in hitrega zaslužka, s katerim si zagotavlja preživljanje, saj je sicer brezposeln in zgolj občasno prejema denarno socialno pomoč ter da je bil tudi v preteklosti kaznovan zaradi istovrstnega kaznivega dejanja v letu 2012 in je v letu 2017 prestal izrečeno kazen 5 let zapora. Ker ga tako niti tako visoka zaporna kazen ni odvrnila od tega, da ne bi znova izvrševal istovrstno kaznivo dejanje, je utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje o njegovi vztrajnosti in trdni odločenosti tudi v nadalje izvrševati kazniva dejanja. Ugotovitve sodišča prve stopnje o vztrajnost, intenzivnosti in trdni odločenosti obdolženega C. C. tako glede na izpostavljene okoliščine nikakor niso zgolj imenitne besede brez vsebine, kot neutemeljeno navaja zagovornik T. T. pritožbi. Zmotno je tudi stališče zagovornika, da ni mogoče govoriti o kontinuiranosti dejanj, ker ni izkazano od kod naj bi obdolženi C. C. nabavljal prepovedane droge, saj se kontinuiranost kaže v pogostosti izvršitvenih ravnanj. Prav tako je povsem jasno, da s pojmom okolja, v katerem živi obdolženec, sodišče prve stopnje izpostavlja dejstvo, da je obdolženi C. C. brezposeln, da nima rednega vira prihodka, kar dodatno utrjuje prepričanje o ponovitveni nevarnosti. Pritožbeni očitki, da so pavšalni in neobrazloženi zaključki sodišča prve stopnje o ponovitveni nevarnosti obdolženega C. C. so tako neutemeljeni.

41. Vse izpostavljene okoliščine pa nedvomno kažejo tudi na to, da je pri obdolženemu C. C. pripor res neogibno potreben ukrep, saj glede na izkazano vztrajnost in trdno odločenost ni pričakovati, da bi bilo mogoče z milejšimi ukrepi doseči zasledovani cilj preprečitve nadaljevanja s kriminalno dejavnostjo, prav tako pa je glede na obseg na ravni utemeljenega suma izkazane kriminalne dejavnosti utemeljen sklep o sorazmerenosti posega v njegovo pravico do osebne svobode in varstva oškodovancev, katerih zdravje je zaradi uporabe prepovedanih drog hudo ogroženo. Ne držijo zato pritožbeni očitki zagovornika T. T. da sorazmerje ni podano in da sodišče ni presojalo, ali je namen mogoče doseči tudi s kakšnim milejšim ukrepom, saj je po oceni pritožbenega sodišča jasne razloge o tem navedlo na 94. strani izpodbijanega sklepa. V nasprotju s pritožbenimi tezami zagovornika R. R., je sodišče prve stopnje pri odločanju ob uporabi načela sorazmernosti pretehtalo, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca na prostost, tako velik oz. težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, čeprav mu še ni na ravni gotovosti dokazano, da je storil očitana mu kazniva dejanja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo ali je poseg primeren za dosego želenega, ustavno dopustnega cilja, da je neogibno potreben in v razumnem sorazmerju s ciljem tj. varstvom tiste dobrine, ki se s tem varuje in je vse to, kot tudi zakaj v poštev ne pride noben milejši ukrep, v nasprotju s pritožbenimi navedbami zagovornika R. R., tudi zadostno obrazložilo.

- glede obdolženega D. D. 42. Zagovornica obdolženega D. D. pravilno povzema, da je sodišče prve stopnje pri presoji ponovitvene nevarnosti pri obdolženemu D. D. upoštevalo, da se mu očita delovanje v dveh kriminalnih združbah in izvršitev dveh kaznivih dejanj po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen od 5 do 15 let zapora in sicer v okviru prvega 12 nakupov in 16 prodaj prepovedane droge heroin 5 različnim odjemalcem, v okviru drugega pa 11 nakupov ter 21 prodaj prepovedane droge heroin 9 različnim odjemalcem, obsežno predkaznovanost in prestane zaporne kazni ter številne odprte kazenske postopke po 4 pravnomočnih obtožnicah, ki se obravnavajo pred Okrožnim sodiščem v Celju in obtožnem predlogu, ki ga obravnava Okrajno sodišče v Žalcu. Na podlagi teh okoliščin je utemeljeno sklepalo na vztrajnost, intenzivnost, koristoljubnost in trdno odločenost izvrševati kazniva dejanja, ter izpostavilo obdolženčevo izredno ponovitveno nevarnost, kljub dejstvu, da je zaposlen, saj mu dohodek, ki ga prejema, očitno ne zadošča za življenje oziroma za količino prepovedane droge, kolikor jo očitno porabi zase in za partnerko.

43. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s presojo možnosti nadomestitve pripora s hišnim priporom ugotovilo, da se obdolžencu očita, da naj bi v več primerih prepovedano drogo prodajal celo na domu, kjer biva, in ocenilo, da zato morebitni ukrep hišnega pripora zanj ne more biti tisti ukrep, ki bi v zadostni meri preprečil njegovo ponovitveno nevarnost. Okoliščina, ki jo v pritožbi izpostavlja zagovornica, da bi se hišni pripor izvrševal na naslovu prijavljenega stalnega bivališča A., in ne na naslovu dejanskega bivališča v B., nima bistvenega vpliva na presojo možnosti uporabe milejšega ukrepa, saj pri tem ni toliko bistvena možnost izvrševanja nadzora nad upoštevanjem omejitev hišnega pripora, temveč ocena pripravljenosti obdolženca na upoštevanje tega ukrepa. Glede na izkazano vztrajnost in trdno odločenosti izvrševati kazniva dejanja pa o taki pripravljenosti obdolženca ni utemeljeno sklepati. Prav tako ni bistvenega pomena dejstvo, da bi se obdolženec lahko ponovno zaposlil pri istem delodajalcu, saj je na ravni utemeljenega suma izkazano, da mu dohodki iz naslova zaposlitve ne nudijo zadostne količine denarnih sredstev, da bi ga to odvrnilo od izvrševanja kaznivih dejanj, navedbe, da se je obdolženec v času prestajanja pripora očistil in drog ne uživa več, pa ostajajo zgolj na ravni zatrjevanj.

44. V zvezi s pritožbeno izraženim nestrinjanjem, da se v obtožnici poleg predkaznovanosti omenja tudi kazenske postopke, ki niso pravnomočno zaključeni, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ne glede na načelo domneve nedolžnosti (ko pa je bil v vseh primerih utemeljen sum presojan in dognan) tudi to nedvomno ena od okoliščin, ki jo sodišče lahko in jo mora upoštevati pri presoji subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti, saj na ravni verjetnosti utemeljenega suma kažejo na obdolženčev način življenja. Upoštevajoč navedeno ni mogoče slediti predlogu zagovornice, da se pripor zoper obdolženega D. D. odpravi ali nadomesti s hišnim priporom.

- glede obdolženega E. E. 45. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, se obdolženemu E. E. v okviru obtožbe za storitev kaznivega dejanja po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, za katero je zagrožena zaporna kazen od od petih do petnajstih let zapora očita 11 prodaj prepovedane droge heroina in hramba 54,41 g heroina na svojem domu, v okviru obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za katerega je zagrožena kazen zapora od 1 do 10 let, pa 1 prodaja kokaina soobdolženemu D. D. in hramba 15,99 g kokaina z namenom nadaljnje prodaje. Ker je obdolženi E. E. bil že večkrat pravnomočno spoznan za krivega kaznivih dejanj in tudi zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, v predmetnem postopku očitana dejanja pa naj bi izvrševal v času, ko je bil na pogojnem odpustu, je sodišče prve stopnje tudi pri njemu pravilno ugotovilo veliko mero vztrajnosti in trdne odločenosti izvrševati kazniva dejanja, saj je tudi on brez rednih dohodkov in si z izvrševanjem kaznivih dejanj zagotavlja sredstva za preživljanje, in utemeljeno zavrnilo po zagovorniku predlagan hišni pripor. Glede na okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam zagovornika, da odreditev in podaljšanje pripora zoper obdolženega E. E. ni neizogibno potrebna za zagotovitev varnosti in zdravja ljudi in da je sodišče s podaljšanjem pripora kršilo 20. člen Ustave RS (pri čemer zmotno navaja, da ga je podaljšalo za nadaljnje 3 mesece). Da je nemogoče, da bi obdolženi E. E. hišni pripor kršil in ponovno izvrševal kazniva dejanja, ker bi to z njegovega vidika predstavljalo popolno neumnost, ostaja na ravni zatrjevanj, ki jim ni mogoče slediti, saj naj bi nenazadnje tudi v tem postopku očitana dejanja izvršil v času pogojnega odpusta. Neutemeljeni pa so tudi očitki, da je presoja sorazmernosti pripora zoper obdolženega E. E. nepravilna, ker mu ni mogoče očitati, da je kaznivo dejanje storil v okviru hudodelske združbe in gre za veliko blažjo obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Kot je bilo poudarjeno že zgoraj, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sklepalo, da je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je obdolženec storil kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 in kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in je sorazmernost pravilno presojalo v skladu s temi zaključki.

46. Ob vseh navedenih okoliščinah je pritrditi tudi presoji sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi, ki je z nobenim milejšim ukrepom ni mogoče zagotoviti, ter da je pripor še vedno tudi sorazmeren ukrep.

47. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe zagovornic obdolženega D. D. in B. B. ter zagovornikov obdolženih C. C., E. E. in G. G. niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa v zvezi z naštetimi obdolženci ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbe teh zagovornic in zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

48. Če bo za obdolžence nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.