Jedro

Ali gre za prima facie nedovoljene dokaze, bo treba presoditi v nadaljnjem postopku, ko bodo znane še preostale okoliščine zasega prepovedanih drog in bodo dejstva, ki so za takšno presojo pomembna, tudi ugotovljena in ocenjena.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 13. 12. 2021 zoper obdolžene A. A., B. B., C. C. in D. D. ob vložitvi obtožnice podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 14. 1. 2022 pritožbi zagovornikov obdolženega C. C. ugodilo in glede tega obdolženca izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, pritožbe ostalih zagovornikov pa zavrnilo kot neutemeljene. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 20. 1. 2022 zoper obdolženega C. C. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom z dne 1. 2. 2022 pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora so zahteve za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki obdolženih B. B., D. D., A. A. in C. C.. Zagovornik obdolženega B. B., odvetnik Tomaž Germ, je zahtevo vložil iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi. Obdolženčev zagovornik, odvetnik Aleksander Radivojević, je zahtevo vložil iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi, podredno pa izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve ali sodišču druge stopnje v novo odločanje. Zagovornik obdolženega D. D. je zahtevo vložil iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi ali odredi ukrep hišnega pripora. Zagovornica obdolženega A. A. zahtevo vlaga iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter pripor zoper obdolženca odpravi, podredno ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora. Zagovornica obdolženega C. C. zahtevo vlaga iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da obdolžencu odpravi pripor, podredno ga nadomesti s hišnim priporom, oziroma izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila na zahteve zagovornikov obdolženih B. B. in A. A. Na zahtevo zagovornika obdolženega B. B., odvetnika Tomaža Germa, odgovarja, da po navedbah sodišča druge stopnje obdolženčeva vloga v hudodelski združbi jasno in določno izhaja iz izsledkov ukrepov nadzora telekomunikacij in tajnega opazovanja. Pri tem se je sklicevalo na konkretne komunikacijske kontakte, takšni zaključki pa povsem zadostijo standardom obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje. Meni, da zagovornik ne more uspeti z navedbami, da je obrazložitev pomanjkljiva v delu, ki se nanaša na razloge o tem, kje naj bi obdolženec pridobil prepovedano drogo. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da se obdolžencu očita tudi prodaja droge soobdolženima D. D. in M. M. Neogibnost pripora je prepoznalo v obdolženčevi vztrajnosti in odločenosti ter zaključilo, da zasledovanega cilja preprečitve nadaljevanja s kriminalno dejavnostjo ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi, kar ovrže tudi zagovornikov nadaljnji očitek, da je umanjkala opredelitev glede teh pritožbenih navedb. Sodišče druge stopnje je razumno obrazložilo tudi objektivne in subjektivne okoliščine, ki kažejo na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj. Z ostalimi navedbami pa zagovornik uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na zahtevo obdolženčevega zagovornika, odvetnika Aleksandra Radivojevića, je odgovorila, da so v preiskavi izvedeni dokazi potrdili utemeljenost suma, sklep sodišča prve stopnje pa vsebuje jasno obrazložitev s konkretiziranim obstojem utemeljenega suma, da je obdolženec storil kazniva dejanja na način, kot se mu očita. Z navedbami, da gre zgolj za špekulacije organov pregona in da tajno opazovanje ni ponudilo nobenih dokazov, zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako meni, da zagovornikove trditve glede pomanjkljivo obrazložene ponovitvene nevarnosti ne držijo, kot neutemeljene pa je šteti tudi zagovornikove navedbe, da sodišče prve stopnje ni zadostno preizkusilo in obrazložilo sorazmernosti odrejenega ukrepa, saj je sklenilo, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, kar implicira zaključek, da je zgolj tovrsten ukrep neogibno potreben za zagotovitev zdravja ljudi. Sodišče druge stopnje se je do zagovornikovih pritožbenih navedb o neizkazanosti utemeljenega suma opredelilo tudi, ko je navedlo, da povzetki izvršitvenih ravnanj izpodbijanega sklepa utemeljujejo pravilnost zaključka sodišče prve stopnje, da naj bi bil obdolženec član dveh kriminalnih združb. Na zahtevo zagovornice obdolženega A. A. je odgovorila, da v zvezi z utemeljenostjo suma le pod videzom zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj obstoj utemeljenega suma izpodbija s ponujanjem lastne ocene zbranega dokaznega gradiva. Meni, da ni mogoče slediti navedbam v zvezi z okoliščinami glede ponovitvene nevarnosti ter v zvezi z možnostjo njene odprave z milejšim ukrepom hišnega pripora, zaradi očitane kriminalne količine in dejstva, da prestane zaporne kazni pri obdolžencu do sedaj niso imele specialno preventivnega učinka. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahteve zavrne.

4. Na zahteve zagovornikov obdolženih D. D. in C. C. je odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline. Na zahtevo zagovornika obdolženega D. D. je odgovorila, da zagovornikovo uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) po vsebini predstavlja zatrjevanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo do vseh pomislekov, ki jih je v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora izrazil zagovornik. Izpostavlja, da je v šestem odstavku 169. člena ZKP jasno določeno, da pritožba zoper sklep preiskovalnega sodnika o preiskavi ne zadrži izvršitve sklepa in se lahko takoj po njegovi izdaji opravljajo vsa preiskovalna dejanja. Z obsežnimi navedbami, s katerimi zagovornik nasprotuje obstoju utemeljenega suma, pa dejansko uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na enak način, s pomanjkanjem in napačno interpretacijo dokazov, utemeljuje trditev, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Sodišči nista spregledali, da je obdolženec zadnje tovrstno kaznivo dejanje izvršil pred sedemnajst leti, kot tudi, da kaznivih dejanj ni izvrševal tri mesece pred odvzemom prostosti, sta pa ocenili, da slednje govori v prid obstoju ponovitvene nevarnosti. Sodišču druge stopnje pritrjuje glede obdolženčevih osebnih lastnosti ter v zvezi s presojo neogibnosti in sorazmernosti pripora. Meni, da obravnavana zadeva ni primerljiva s situacijo iz sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 42472/2017, na katero se sklicuje zagovornik in se nanaša na prevoz ilegalnih prebežnikov in način ogrožanja njihovega življenja in zdravja, saj je pri prometu s prepovedanimi drogami splošno znano, da so zdravju škodljive. Prav tako je sodišče utemeljeno presodilo, da je odreditev pripora edina možnost za odpravo ponovitvene nevarnosti, zato ni bilo dolžno posebej navajati razlogov, zakaj se ni odločilo za odreditev hišnega pripora. Na zahtevo zagovornice C. C. je odgovorila, da trditve glede utemeljenega suma, prav tako utemeljuje s svojo oceno izvedenih dokazov. Senat je obsežno in konkretno opredelil okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum. Prav tako je pritrdila obrazložitvi sodišča druge stopnje, da v obravnavani zadevi ni mogoče že na prvi pogled trditi, da gre za nedovoljene dokaze, saj doslej v postopku ni bilo razjasnjeno, ali sta E. E. in F. F. prejela pouk glede privilegija zoper samoobtožbo. Utemeljen sum pa se gradi na precej večjem številu dokazov in zasega prepovedane droge nista odločilna. Meni, da ne gre slediti navedbam zagovornice, da pri C. C. ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, sodišče druge stopnje pa je pravilno poudarilo, da sodišče prve stopnje ni spregledalo okoliščine, da se obdolžencu ne očita delovanje v okviru hudodelske združbe. Treba je upoštevati naravo očitanega kaznivega dejanja ter obdolženčevo predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja, zoper obdolženca pa tečeta še dva kazenska postopka zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, od katerih naj bi enega storil, ko se je zoper njega izvrševal hišni pripor, zato je pri njem nedvomno podana realna nevarnost, da bi v primeru odprave pripora ponavljal istovrstna kazniva dejanja. Prav tako so utemeljeni in ustezno argumentirani zaključki obeh sodišč o sorazmernosti in neogibnosti pripora. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi zavrne.

5. Vrhovno sodišče je odgovora vrhovnih državnih tožilk poslalo obdolžencem in njihovim zagovornikom. O odgovorih sta se izjavila zagovornik obdolženega B. B., odvetnik Aleksander Radivojević ter zagovornik obdolženega D. D., ki vztrajata pri vloženih zahtevah.

B.

6. Zagovorniki vseh obdolžencev v zahtevah zatrjujejo, da ni podan utemeljen sum, da so obdolženci storili očitana kazniva dejanja, zagovorniki obdolženih B. B., D. D. in C. C. pa še, da pri obdolžencih ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče že odločalo o podaljšanju pripora iz istega pripornega razloga s sklepom II Kr 31411/2021 z dne 13. 9. 2021, ko je ugotovilo, da sta utemeljen sum, da so obdolženci storili očitana kazniva dejanja, ter ponovitvena nevarnost, podana pri vseh obdolžencih. Po podaljšanju pripora so bile v postopku zaslišane tri priče, sodišče druge stopnje pa je v obeh izpodbijanih sklepih ustrezno presodilo, da po pravilnih ugotovitvah zunajobravnavnega senata v točki 7 obrazložitve sklepa z dne 13. 12. 2021 ter točki 10 obrazložitve sklepa z dne 20. 1. 2022, utemeljen sum, da so obdolženci storili kazniva dejanja, ki se jim očitajo v vloženi obtožnici, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter vseh dokazov na katerih slednji sloni, dokazi pridobljeni med preiskavo pa utemeljenega suma niso omajali, temveč kvečjemu potrdili. Zunajobravnavni senat je presodil tudi, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj se okoliščine, ki ga utemeljujejo pri vsakem od obdolžencev, vse od pravnomočne odreditve pripora niso v ničemer spremenile. Sodišče druge stopnje je takšni presoji v izpodbijanih sklepih pritrdilo. Sklep o uvedbi preiskave II Kpr 31411/2021 z dne 12. 7. 2021, s katerim je bilo vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma ugotovljeno, da so obdolženci storili očitana kazniva dejanja, je postal pravnomočen 10. 11. 2021. 7. Sodišče pri presoji, ali je podan utemeljen sum, izhaja iz podatkov spisa in se pri tem omeji na ugotavljanje, ali iz zbranih dokazov izhajajo okoliščine in dejstva, ki z določeno stopnjo verjetnosti omogočajo sklepanje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Glede na vsebino vloženih zahtev je treba pojasniti, da je s tem izrednim pravnim sredstvom mogoče uveljavljati le kršitve zakona (prvi odstavek 420. člena ZKP) in da je glede na drugi odstavek 420. člena ZKP izrecno izključeno uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena.

8. Zunajobravnavni senat je o obstoju utemeljenega suma storitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj sklepal na podlagi izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanjem dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju, ugotovitev izvajanega ukrepa tajnega opazovanja, analize telefonskega prometa z mobilnimi telefoni, zbranih obvestil, pridobljenih podatkov o uporabnikih telefonskih številk, analiz pridobljenega telefonskega prometa, zasegov prepovedane droge, poročil Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL), izpovedb prič ter drugih dokazov. Utemeljen sum glede obdolženih B. B., D. D. in A. A. je obširno obrazložen z navedbo podatkov in vsebine dokazov na straneh 3 do 55 ter 77 do 82 sklepa z dne 13. 12. 2021. Zunajobravnavni senat je o utemeljenem sumu, da so navedeni obdolženci neupravičeno prodajali, zaradi prodaje kupovali, hranili in prenašali prepovedano drogo heroin, ter da je vsak od njih imel v okviru hudodelske združbe določeno vlogo, najprej sklepal na podlagi ugotovitev, da naj bi B. B., ki naj bi organiziral nabavo heroina od neznanega dobavitelja in ga hranil na različnih lokacijah v Celju, dobavljal drogo D. D., ta pa naj bi jo nato prodajal svojim odjemalcem, med drugimi tudi A. A. in G. G. Bili so opravljeni zasegi droge G. G. in njegovima odjemalcema H. H. in D., ugotovljena pa je bila tudi komunikacija G. G. s D. D. Analiza komunikacij je po presoji zunajobravnavnega senata potrdila, da naj bi D. D. v določenem obdobju G. G. večkrat dobavil prepovedano drogo. V sklepu zunajobravnavnega senata je izpostavljeno večje število prodaj heroina D. D. obdolženemu A. A., ki naj bi drogo prodajal svojim odjemalcem, kar vse po presoji zunajobravnavnega senata potrjuje medsebojna komunikacija med obdolženci in odjemalci ter opravljeni zasegi droge A. A. (19,31 g heroina) ter njegovim odjemalcem J. J., K. K. in L. L. Utemeljen sum je potrjen še z izpovedbo L. L., da je drogo heroin dalj časa kupoval pri obdolženem A. A., ter izsledki hišnih preiskav opravljenih pri obdolženih D. D. in A. A. 9. Po presoji zunajobravnavnega senata v sklepu z dne 13. 12. 2021 izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov nadzora elektronskih komunikacij, tajnega opazovanja in nadaljnji zasegi prepovedane droge, potrjujejo tudi utemeljen sum, da je B. B. dobavljal drogo M. M., N. N., O. O. in drugim neidentificiranim storilcem kot članom hudodelske združbe. Na straneh 41 do 55 sklepa je izpostavljenih več prodaj heroina B. B. M. M. in N. N., ki naj bi to drogo prodajala svojim odjemalcem. Zaslišana F. F. in P. P., ki jima je bila zasežena prepovedana droga heroin, sta potrdila, da sta drogo kupovala od N. N. oziroma od M. M. M. pa je bilo po tem, ko naj bi drogo nabavil od B. B., po izsledkih analize NFL zaseženih 14,88 g heroina. Droga je bila zasežena tudi I. I., ki naj bi jo dobil od M. M. in N. N., njima pa naj bi prepovedano drogo prodal O. O., po navodilih B. B. (strani 51 in 52 sklepa), za katerega naj bi večkrat posredoval pri prodaji prepovedane droge.

10. Glede na vse navedeno je zunajobravnavni senat sklenil, da zbrani dokazi predstavljajo zadostno podlago za dokazni standard utemeljenega suma, da so navedeni obdolženci storili očitana kazniva dejanja, sodišče druge stopnje pa je v sklepu z dne 14. 1. 2022 presodilo, da je zunajobravnavni senat podatke in dokaze obsežno povzel ter primerno obrazložil, zakaj dajejo zadostno podlago za sklep o obstoju utemeljenega suma, da so obdolženci izvršili očitana jim kazniva dejanja. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča glede obdolženih B. B., D. D. in A. A. v tej fazi postopka z zadostno stopnjo verjetnosti potrjujejo očitek obdolžencem o storitvi kaznivih dejanj po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in po prvem odstavku 186. člena KZ-1. 11. Utemeljen sum glede obdolženega C. C. je zunajobravnavni senat obširno obrazložil v sklepu z dne 20. 1. 2022 z navedbo podatkov in vsebine dokazov na straneh 4 do 12. O utemeljenem sumu, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, je sklepal na podlagi izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, izpovedb zaslišanih prič, F. F. ter kriminalistov in policistov, ki so opravili zasege prepovedanih drog in sodelovali pri hišnih preiskavah. V sklepu so povzete ugotovitve o obdolženčevih prodajah droge F. F. in E. E., ki naj bi jima obdolženec večkrat prodal prepovedano drogo heroin oziroma kokain. F. F. je bil neposredno po srečanju z obdolžencem heroin tudi zasežen, zaslišan v preiskavi pa je povedal, da je obdolžencu nekajkrat posodil 40,00 EUR, obdolženec pa mu je dal 1 g heroina, ki so mu ga policisti v enem primeru zasegli na počivališču Zima. Tudi E. E. je bilo neposredno po prevzemu od obdolženca zasežene 0,25 g prepovedane droge kokain. V stanovanjski hiši, kjer prebiva obdolženec, pa je bila opravljena hišna preiskava, v kateri so bili najdeni zavitki aluminijaste folije s snovjo, v zvezi s katero je NFL ugotovil, da je šlo za 0,44 g prepovedane droge heroin.

12. Glede na vse navedeno ter časovno sosledje srečanj soobdolžencev, vsebino teh srečanj, kot izhaja iz izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, njihovo pogostost in kratkotrajnost ter zasege droge, v zvezi s katero se je po posameznih srečanjih obdolženca s soobdolžencem ali z odjemalcem po analiziranju in tehtanju izkazalo, za kakšno vrsto droge je šlo in v kakšni količini, je zunajobravnavni senat sklenil, da zbrani dokazi predstavljajo zadostno podlago za dokazni standard utemeljenega suma, da so obdolženci, med njimi tudi obdolženi C. C., storili očitana kazniva dejanja. Sodišče druge stopnje pa je v sklepu z dne 1. 2. 2022 ugotovitvam zunajobravnavnega senata pritrdilo.

13. Zagovornik obdolženega B. B., odvetnik Tomaž Germ, v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da sodišče druge stopnje ni navedlo, kateri so komunikacijski kontakti B. B. z D. D. in z M. M., ki naj bi izhajali iz nadzora telekomunikacij. Meni, da takšnih kontaktov na podlagi nadzora telekomunikacij ni mogoče potrditi, saj jih med obdolžencem in katerimkoli soobdolžencem ni bilo, zato je ugotovitev sodišča druge stopnje protispisna in predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišču druge stopnje po vsebini očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ker se ni konkretizirano izreklo o pritožbenih navedbah povezanih z obstojem utemeljenega suma. Izpostavlja, da je v pritožbi navajal, da iz izpodbijanega sklepa sicer izhajajo ugotovitve in okoliščine delavcev policije, za vsako posamezno obdolžencu očitano prodajo prepovedane droge, vendar te ne predstavljajo dokazov ali indicev, pač pa gre le za sklepanja. Kljub izvajanju ukrepa tajnega opazovanja in snemanja v obdobju 19. 2. 2021 do 10. 4. 2021, ne obstoji dokaz, da je obdolženec komurkoli prodal prepovedano drogo. Čeprav iz podatkov spisa izhaja, da se je večkrat sestal z obdolženima D. D. in M. M., ki naj bi jima prodal prepovedano drogo, iz spisovnega gradiva ne izhajajo dejstva oziroma dokazi, da je to tudi storil, zgolj stiki izhajajoči iz obtožnice pa še ne zadoščajo za ugotovitev obstoja utemeljenosti suma. Navaja, da ni jasno, zakaj niso delavci takoj po zaznanem stiku opravili identifikacije udeležencev in zasega droge, če so šteli, da je šlo za prodajo prepovedane droge. V navedenem skoraj dvomesečnem sledenju in opazovanju prav tako ni bila zasežena nobena droga in v spisu ni nobenega podatka in dokaza o tem, kdaj, kje, na kak način in od koga naj bi jo obdolženec dobil. Trdi, da so razlogi izpodbijanega sklepa zato nelogični in neživljenjski. Obdolženčev zagovornik, odvetnik Aleksander Radivojević, v zahtevi po vsebini prav tako uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, ni izkazan, niti dovolj obrazložen. Meni, da ne obstaja niti en dokaz, ki bi potrjeval utemeljen sum, gola ugibanja organov pregona, pa niso zadosten dokaz in ne morejo biti podlaga za odreditev pripora. Tajno opazovanje ni ponudilo niti enega dokaza, da naj bi med obdolžencem in ostalimi obdolženci ali s kom drugim prišlo do prodaje prepovedane droge, restriktiven ukrep zoper ustavno zagotovljeno pravico do svobode pa mora temeljiti na preverljivih razlogih.

14. V tej fazi postopka sodišče obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je zato ustrezno navedlo, da vloga obdolženega B. B. v hudodelski združbi povsem jasno in določno izhaja iz izsledkov ukrepov nadzora telekomunikacij in tajnega opazovanja, iz katerih izhajajo njegovi osebni in komunikacijski kontakti s D. D. in A. A., ter kontakti slednjega s končnimi uporabniki prepovedane droge, pa tudi iz izsledkov nadzora telekomunikacij zoper M. M. ter njegovih kontaktov z obdolžencem. Poudarilo je, da se obdolžencu ne očita zgolj nabava prepovedanih drog, temveč tudi in predvsem njihova prodaja soobdolženima D. D. in M. M., zato je tudi v primeru, če s prikritimi preiskovalnimi ukrepi ni bilo dognano, od kod je obdolženec nabavljal prepovedane droge, na ravni utemeljenega suma izkazano, da jih je dobavljal omenjenima soobdolžencema, ki sta drogo prodajala naprej. Na takšne splošne trditve je zunajobravnavni senat odgovoril že v več predhodnih sklepih. Ob podrobno opisanih okoliščinah vsakega posameznega izvršitvenega ravnanja prodaj droge D. D., A. A. in O. O. se zato trditve o neizkazanosti in neobrazloženosti utemeljenega suma pokažejo kot neutemeljene. Ustrezno je presodilo, da ravno povzetki izvršitvenih ravnanj izpodbijanega sklepa utemeljujejo pravilnost zaključka zunajobravnavnega senata, da naj bi bil obdolženec bistven člen dveh kriminalnih združb, katerega naloga je bila organizacija dobav heroina in kokaina od neznanega dobavitelja oziroma dobaviteljev in oskrbovanje svojih preprodajalcev s heroinom in kokainom. Trditve zagovornikov v tem delu zahtev zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo omajati ugotovljenega utemeljenega suma, sicer pa zagovornika podajata svojo oceno zbranih dokazov ter ponujata lastno videnje obravnavanih dogodkov, z uveljavljanjem nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa z zahtevama ne moreta uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Zagovornik obdolženega D. D. v zahtevi navaja, da ni izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, saj noben izvedeni dokaz ne podpira trditev tožilstva. Sodišče druge stopnje je na očitke obrambe, da sklep vsebuje le pavšalna sklepanja oziroma ugibanja o pomenu sicer povsem običajne telefonske komunikacije ali obiskov različnih oseb druge pri drugi, odgovorilo pavšalno. Zagovornik se sklicuje na svoje navedbe v ugovoru zoper obtožnico in izpostavlja, da se obdolžencu brez kakršnihkoli materialnih dokazov očita večje število preprodaj prepovedane droge, v večini primerov neugotovljene količine, čeprav v nobenem od teh primerov domnevna droga ni bila zasežena, tehtana ali analizirana. Povzetek celotne kriminalne količine pa pokaže, da se obdolžencu očita, da naj bi nabavil in nato prodal izredno majhno količino droge. Izpostavlja, da se obdolžencu očita, da je v obdobju od 2. 9. 2020 do 2. 2. 2021 kupoval od neznanega dobavitelja, neznane količine neznane droge, droga pa osebam, katerim naj bi jo prodajal, ni bila zasežena, zato je tak očitek nedefiniran in se zoper njega ni mogoče braniti. V spisu ni niti enega konkretnega dokaza, da je obdolženec komurkoli podal kakršnokoli prepovedano drogo ali da je kakšno drogo kupil, prav tako iz spisa ne izhaja, da bi policisti kadarkoli videli kakršnokoli izročitev ali prejem droge s strani obdolženca. Ob srečanju obdolženca z A. A. so videli le »intenzivno komunikacijo«. Srečanje dveh oseb, ki si nista izmenjali ničesar, ne pomeni, da sta kupovali oziroma prodajali drogo. Zagovornik se v zahtevi sklicuje na načelo materialne resnice in meni, da gre za kršenje temeljnih človekovih pravic, če se le na podlagi indicev neki osebi odvzame prostost in se jo izpostavi kazenskemu postopku. Tudi nobena zaslišana priča ni obremenila obdolžencev, policisti pa dogodke opisujejo povsem drugače, kot to izhaja iz predloga tožilstva. Izpostavlja še očitek obdolžencem, da naj bi bili organizirani kot hudodelska združba, ki je povsem neutemeljen, glede obdolženca neustrezno konkretiziran in individualiziran ter ne vsebuje potrebnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, prav tako pa ni podkrepljen z dokazi. Trdi, da sodišče o hudodelski združbi sklepa zgolj, ker naj bi več oseb druga od druge kupovalo prepovedane droge, kar ni znak, da gre za organizirano hudodelsko združbo, pač pa za tipične odnose med prodajalcem in kupcem. Ni mogoče sklepati, da je šlo za skupno delovanje, pač pa za povsem individualno, saj je iz vsebine očitkov izhaja, da naj bi obdolženci delovali vsak zase, v svojem imenu in za svoj račun. Meni, da bi morala obstajati delitev vlog, ne pa le veriga prodaj. Združba bi kupovala in prodajala skupaj in si delila dobiček. Kvalifikacija kaznivega dejanja je pomembna za presojo ponovitvene nevarnosti. Dodaja, da je obdolženec v zvezi z očitki o hudodelski združbi omenjen le v eni od teh združb, glede očitka dveh prodaj neznane količine droge G. G., ki naj bi mu bila prepovedana droga heroin zasežena dva dni kasneje, pa trdi, da poleg komunikacije med G. G. in obdolžencem ni nobenega dokaza, da bi mu prav obdolženec prodal to drogo. Očitek v zvezi z 20 - 100 prodajami heroina L. L. pa je absurden.

16. Ob že izpostavljenih ugotovitvah zunajobravnavnega senata in njegovi obširni obrazložitvi utemeljenega suma v zvezi s D. D., z navedbo podatkov in vsebine dokazov, se kot prepričljiva pokaže obrazložitev sodišča druge stopnje, ki je izpostavilo navedbe zunajobravnavnega senata na straneh 8 do 27 obrazložitve sklepa, glede sodelovanja obdolženega D. D. v hudodelski združbi, ki naj bi se ukvarjala z nabavo in preprodajo prepovedanih drog. Obdolženec naj bi prepovedane droge najprej nabavljal G. G., nato obdolženemu A. A., ki naj bi mu od 23. 10. 2020 do 26. 1. 2021 kar enaindvajsetkrat dobavil prepovedano drogo heroin, končno pa naj bi v obdobju od 28. 1. 2021 do 16. 3. 2021 najprej nabavljal prepovedano drogo od obdolženega B. B. in jo prodal naprej obdolženemu A. A., ki naj bi mu drogo prodal kar devetkrat. Dokazi, ki jih je v zvezi z očitki obdolžencu navedel zunajobravnavni senat, tudi po presoji Vrhovnega sodišča nudijo povsem zanesljivo podlago za sklepanje, da je verjetnost, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, večja od verjetnosti, da jih ni. Prav tako je sodišče druge stopnje ustrezno odgovorilo na zagovornikove pritožbene navedbe v zvezi z obdolženčevo običajno telefonsko komunikacijo, ko je navedlo, da dokazi, zbrani z ukrepom nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem, takšne teze ne podpirajo. Sodišče druge stopnje je ustrezno navedlo tudi, da zaključki sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma v ničemer ne posegajo v načelo materialne resnice, saj se to nanaša predvsem na končno odločitev sodišča, ko morajo biti vsa relevantna dejstva ugotovljena s stopnjo gotovosti, za izdajo sklepa o podaljšanju pripora pa zadošča že presoja sodišča, ali iz zbranih dokazov izhajajo okoliščine in dejstva, ki omogočajo sklepanje s stopnjo verjetnosti utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Takšno sklepanje pa omogoča natančna analiza dokazov povzetih v sklepu zunajobravnavnega senata ter nadaljnjih preprodaj prepovedane droge posameznim odjemalcem, zato zagovornikove navedbe tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo omajati prepričljivosti zaključkov o obstoju utemeljenega suma, zagovornik pa z njimi ponuja le lastno oceno izvedenih dokazov, ki jo bo sodišče opravilo šele v nadaljnjem postopku. Na ravni utemeljenega suma je zato izkazan tudi obstoj kriminalne združbe, sodišče druge stopnje pa je pravilno opozorilo, da sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ampak le na dejanski opis očitanih kaznivih dejanj, ki ga v zvezi z organizacijo obdolžencev v hudodelske združbe, na ravni utemeljenega suma izkazujejo dokazi in okoliščine navedene v izpodbijanem sklepu. Natančna tudi kontradiktorna presoja dokazov glede delovanja obdolžencev v hudodelskih združbah bo prav tako opravljena šele v nadaljnjem dokaznem postopku. Zahteva za varstvo zakonitosti pa je samostojno pravno sredstvo, v katerem mora vložnik določno navesti in obrazložiti zatrjevane kršitve, zato se ne more sklicevati na svoje navedbe v ugovoru zoper obtožnico.1

17. Zagovornica obdolženega A. A. v zahtevi v zvezi s presojo utemeljenega suma zatrjuje, da zgolj sklepi o vsebini prestreženih pogovorov, ugotavljanje časovnega sosledja srečanj med obdolženci, vsebina teh srečanj, njihova pogostost in kratkotrajnost ter minimalno število zasega drog, ne zadoščajo za njegov obstoj. V preiskavi se vsa opisana sklepanja v pretežni meri niso potrdila, glede na očitano obsežno kriminalno dejavnost, pa ob vseh prikritih preiskovalnih ukrepih ni materialnih dokazov o zasegu drog. Navaja, da sodišče ni pojasnilo kaj smatra za terminologijo, značilno za preprodajalce prepovedanih drog, ki je bila uporabljena za utemeljitev suma v vseh primerih, kjer ni prišlo do zasega droge, kar je bilo podprto še z nadaljnjimi utemeljitvami o pogostosti in kratkotrajnosti stika med obdolženci. Trdi, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, očitki obdolžencu pa so nekonkretizirani, saj so v večini primerov navedeni z besedilom »najmanj en odmerek heroina«. Po končani preiskavi ni na voljo dovolj dokaznega gradiva, da bi bilo mogoče narediti sklep o verjetnosti, da obdolženčeve aktivnosti pomenijo izvrševanje kaznivega dejanja. Prav tako se ne strinja s sodiščem druge stopnje, da naj bi bilo hudodelsko združevanje povsem zadostno konkretizirano skozi opis posameznih izvršitvenih ravnanj obdolžencev. Očitek obdolžencu, da je heroin nabavljal pri D. D., ni podprt z dokazi, da naj bi ob njunih srečanjih šlo za prodajo oziroma nakup prepovedane droge, prav tako ni podprt očitek glede vrste in količine snovi. V relativno dolgem času ni bilo pridobljenega nobenega neposrednega dokaza, da naj bi obdolženec nabavljal drogo zaradi nadaljnje prodaje, obdolženec pa je bil tudi sam uživalec prepovedanih drog.

18. Zunajobravnavni senat je o obstoju utemeljenega suma storitve obdolženemu A. A. očitanega kaznivega dejanja v hudodelski združbi sklepal na podlagi večjega števila prodaj heroina D. D. obdolžencu, ki naj bi drogo prodajal svojim odjemalcem, kar vse naj bi potrjevala medsebojna komunikacija med obdolženci in odjemalci ter opravljeni zasegi droge odjemalcem in obdolžencu, ki mu je bilo zaseženih 19,31 g heroina. O utemeljenem sumu je zunajobravnavni senat sklepal tudi na podlagi izpovedbe L. L. ter izsledkov opravljenih hišnih preiskav pri D. D. in obdolžencu. Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu na pritožbene navedbe ustrezno odgovorilo, da so vsi razlogi glede očitkov obdolžencu navedeni na straneh 10 do 41 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in vsebujejo podroben opis kako in kdaj naj bi obdolženec nabavljal prepovedane droge od obdolženega D. D. in B. B. s posredovanjem D. D., ter jih potem prodajal naprej svojim odjemalcem. Količine prepovedane droge se domnevajo glede na vsote denarja, s katerimi naj bi kupoval prepovedano drogo, čeprav droga ni bila zasežena v vseh primerih. Kljub temu, da iz sporočil ne izhajajo izrecne besede, s katerimi bi se omenjala prepovedana droga in količina droge, pa je o tem mogoče sklepati na podlagi terminologije, ki jo sodišče druge stopnje pojasni kot značilno za preprodajalce prepovedanih drog, ter časovnega sosledja srečanj med obdolženci, njihove vsebine, kot ta izhaja iz izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, njihove pogostosti in kratkotrajnosti, ter na podlagi zasegov prepovedanih drog, ki so jih policisti opravili neposredno po posameznih srečanjih obdolženca s soobdolžencem ali z odjemalcem. Tudi zagovornica A. A. s tem, ko zatrjuje, da ni dokazov, z zahtevo uveljavlja nedopustni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

19. Skozi opis posameznih izvršitvenih ravnanj vsakega od obdolžencev je povsem zadostno konkretiziran tudi očitek o njihovem hudodelskem združevanju, ki vsaj na ravni utemeljenega suma izhaja iz opisa posameznega sklopa izvršitvenih ravnanj. V okviru hudodelske združbe je pomembna organizirana povezava, ki zahteva ustrezno osmišljeno (organizirano) strukturo (delitev vlog) in v določenem obsegu vnaprejšnje načrtovanje dejavnosti in koordinacijo. Člani združbe delujejo v skladu z njenim skupnim krovnim interesom, pri čemer zadošča že, da je organizirana struktura podana v osnovni (rudimentarni) obliki, vendar mora biti namenjena zasledovanju krovnega interesa. V subjektivnem pogledu ni potrebno, da se člani hudodelske združbe med seboj poznajo, morajo pa vedeti za njen obstoj.2 Zunajobravnavni senat je razloge, na podlagi katerih je sklenil, da naj bi obdolženci delovali kot člani hudodelske združbe, navedel na strani 4 sklepa z dne 13. 12. 2021, sodišče druge stopnje pa jim je pritrdilo v točki 22 obrazložitve sklepa z dne 14. 1. 2022.3 S tem je tudi po presoji Vrhovnega sodišča glede na fazo postopka navedenim kriterijem še zadoščeno. A. A. naj bi glede na opis kaznivega dejanja drogo prodajal naprej končnim uporabnikom, zato naj bi imel tudi pomembno vlogo v tej hudodelski združbi.

20. Zagovornica obdolženega C. C. v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, saj ne obstajajo takšni dokazi, ki bi razumnega človeka prepričali v obstoj takega dokaznega standarda. Izpostavlja, da se obdolžencu očita več preprodaj heroina in kokaina F. F. in E. E., pri tem pa obdolženec nikoli ni bil zaloten. E. E. v preiskavi glede na razmerje z obdolžencem ni pričala, F. F. pa nakupov heroina ni potrdil. Meni, da utemeljen sum zato temelji pretežno na izsledkih telefonske komunikacije, ki pa utemeljenega suma ne potrjujejo na nivoju tega dokaznega standarda. Zatrjuje, da iz zagovora soobdolženega M. M. izhaja, da obdolženec ni vršil prodaje prepovedane droge, saj je povedal, da sta si z obdolžencem med seboj kdaj drogo zamenjala, ni pa šlo za nikakršno prodajo. Obdolženec je bil zato samo uživalec prepovedane droge, ne pa preprodajalec. Sicer pa sklep zunajobravnavnega senata, ki mu sklep sodišča druge stopnje pritrjuje, nima nobenih konkretnih razlogov in ne izpostavlja konkretne vsebine pogovorov, ki bi potrjevala obstoj utemeljenega suma, pač pa le domneve in lastna sklepanja glede obdolženčevih pogovorov s E. E. in F. F. Oba sklepa sta zato pomanjkljiva in nerazumljiva ter obremenjena z uveljavljano kršitvijo.

21. Sodišče druge stopnje je v sklepu z dne 1. 2. 2022 pritrdilo razlogom pravnomočnega sklepa zunajobravnavnega senata z dne 20. 1. 2022 kot pravilnim in prav tako presodilo, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter vseh dokazov, na katerih ta sklep sloni, v preiskavi pridobljeni dokazi pa so utemeljenost suma, ki ga potrjuje zlasti časovno sosledje srečanj soobdolžencev, njihova vsebina, pogostost in kratkotrajnost ter zasegi droge, le še potrdili. Zato je ustrezno presodilo, da so očitki zagovornice, da sklep nima konkretnih razlogov o obstoju utemeljenega suma, neutemeljeni. Zagovornica pa z navedbami glede obstoja dokazov, ki bi potrjevali utemeljen sum, podaja le svojo oceno vsebine do sedaj pridobljenih dokazov, kar presega obseg presoje obstoja utemeljenega suma.

22. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zatrjuje, da predstavlja alu zavitek z belo praškasto snovjo, ki ga je E. E. zaradi suma storitve prekrška 19. 3. 2021 izročila policistki, _prima facie_ nedovoljen dokaz, pridobljen na nezakonit način. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020. Čeprav naj bi E. E. alu zavitek policistki izročila sama, iz nobene listine v spisu ne izhaja, da bi bila poučena ali seznanjena s svojimi pravicami iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki vsebuje pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo, čeprav je bil sum že osredotočen nanjo. Enako navaja glede F. F. glede zasega heroina dne 19. 1. 2021. Iz zapisnika o zasegu predmetov izhaja, da je ob zasegu obstajal sum, da poseduje prepovedano drogo, iz nobene listine pa ne izhaja, da bi bil poučen ali seznanjen s pravicami iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1 ali iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, to pa izhaja tudi iz izpovedbe zaslišanega policista R. R., ki je povedal, da o razgovorom z obdolžencem ni zapisal uradnega zaznamka, iz katerega bi lahko bili razvidni pravni pouki. Enako je povedal tudi obdolženec. Zato je tudi alu zavitek z vsebino praškaste snovi rjave barve, zasežen F. F., _prima facie_ nedovoljen dokaz. Meni, da izpodbijani sklep temelji na takšnih očitno nedovoljenih dokazih.

23. Sodišče druge stopnje je v točki 8 obrazložitve sklepa z dne 1. 2. 2022 na enako s pritožbo zatrjevano kršitev odgovorilo, da je utemeljen sum na podlagi zatrjevanj o nezakonitosti dokazov, na katerih ta temelji, mogoče omajati le v primeru, če je izkazana tako očitna nezakonitost, da je na prvi pogled razvidno, da gre za nezakonite dokaze. Presodilo je, da pri navedenih dokazih taka stopnja nezakonitosti ni izkazana, saj dolžnost podaje pravnega pouka o privilegiju zoper samoobtožbo nastopi šele z osredotočenostjo suma, da je določena oseba storila prekršek oziroma kaznivo dejanje. Pri tem se je sklicevalo na isto sodbo Vrhovnega sodišča kot se nanjo v zahtevi sklicuje zagovornica in navedlo, da je vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika vselej dejansko vprašanje vsakega konkretnega primera, kar pa presega obseg presoje v okviru odločanja o izkazanosti utemeljenega suma. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča zato ne gre za _prima facie_ nedovoljene dokaze, saj bo treba šele v nadaljnjem postopku, ko bodo znane še preostale okoliščine zasega prepovedanih drog in bodo dejstva, ki so za takšno presojo pomembna, tudi ugotovljena in ocenjena, presoditi, ali gre za dokaze pridobljene na nezakoniti način.4

24. Zagovornik obdolženega D. D. v zahtevi zatrjuje kršitev pravice do obrambe ter načela enakosti orožij, ker sodišče ni odgovorilo na navedbe obrambe, ki se s predlogom tožilstva za podaljšanje pripora ni strinjala. Navaja, da je zato moral navedbe podane v odgovoru na predlog tožilstva ponoviti v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora ter jih večino ponavlja tudi v zahtevi, saj obrazložitev v izpodbijanem sklepu ni ustrezna, razlogi pa niso podani preko meje splošnih trditev. Zagovornikove trditve niso utemeljene. Sodišče druge stopnje je v sklepu z dne 14. 1. 2022 v zvezi z zatrjevano kršitvijo odgovorilo, da se je zunajobravnavni senat opredelil tudi do zagovornikovih trditev v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora, s tem, da iz vsebine spisa izhaja, da je zagovornik odgovor na predlog za podaljšanje pripora sodišču s priporočeno pošiljko poslal 10. 12. 2021, sodišče pa ga je prejelo šele 14. 12. 2021. Prav tako iz vsebine spisa izhaja, da je bil predlog za podaljšanje pripora obdolžencu in zagovorniku poslan v odgovor 8. 12. 2021, zagovorniku tudi po elektronski pošti, zunajobravnavni senat pa je sklep o podaljšanju pripora izdal 13. 12. 2021 in ga še isti dan odpravil strankam. Kratek rok 24 ur za odgovor na predlog za podaljšanje pripora (drugi odstavek 272. člena ZKP) je določen z razlogom, saj se v pripornih zadevah od sodišč zahteva posebno hitro odločanje. Sodišče pa je zagovornikov odgovor na predlog prejelo šele šesti dan po tem, ko ga je pozvalo na odgovor, in po odpravi izpodbijanega sklepa, zato se do njega niti ni moglo opredeliti.

25. Obdolženčev zagovornik v zahtevi zatrjuje, da je bila celotna sodna preiskava opravljena nezakonito, saj je bil preiskovalni postopek izveden še pred pravnomočnostjo sklepa o uvedbi preiskave. Navaja, da so bila zadnja zaslišanja prič izvedena 11. 10. 2021, sklep zunajobravnavnega senata o pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave pa je prejel 19. 11. 2021. Za izvedbo preiskave še pred pravnomočnostjo sklepa ni bilo nikakršnih posebnih razlogov, zato meni, da je bilo mogoče vse predlagane dokaze izvesti tudi po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave. Trdi, da je treba celotno sodno preiskavo ponoviti, saj so bili dokazi izvedeni brez zahteve upravičenega tožilca in predloga, da se jih izvede v okviru nujnih preiskovalnih dejanj. Prav tako meni, da je nedopustno, da postopek preiskave poteka šest mesecev, pa v tem času sklep o uvedbi preiskave ni pravnomočen.

26. Če je obdolženec v priporu, je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP). Prav tako morajo sodišča hitro postopati v postopku preiskave, saj mora preiskovalni sodnik pritožbo zoper sklep o uvedbi preiskave na podlagi šestega odstavka 169. člena ZKP takoj predložiti zunajobravnavnemu senatu, ki mora o njej odločiti v 48 urah (deveti odstavek 169. člena ZKP). V obravnavani zadevi je bil sklep o uvedbi preiskave zoper obdolžence izdan 12. 7. 2021 ter obdolžencem in njihovim zagovornikom odpravljen še istega dne. Obdolženčev zagovornik je zoper sklep vložil pritožbo z dne 27. 7. 2021, preiskovalni sodnik pa po prejemu še zadnje od pritožb dne 13. 10. 2021 (pritožba zagovornice C. C.), odredil dne 5. 11. 2021 njihovo predložitev zunajobravnavnemu senatu. Zunajobravnavni senat je o pritožbah zagovornikov obdolžencev odločil s sklepom II Ks 31411/2021 z dne 10. 11. 2021 ter pritožbe zavrnil kot neutemeljene. Sodišče druge stopnje je v točki 18 obrazložitve sklepa z dne 14. 1. 2022 pravilno navedlo, da na podlagi šestega odstavka 169. člena ZKP pritožba zoper sklep preiskovalnega sodnika o preiskavi ne zadrži izvršitve sklepa, vendar to ne pomeni, da v postopku ni prišlo do kršitve pravice obdolžencev do učinkovitega sodnega varstva. Kljub podani kršitvi šestega in devetega odstavka 169. člena ZKP, ker preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat v postopku s pritožbami zoper sklep o uvedbi preiskave nista postopala posebno hitro in v rokih, kot jih navedena določba nalaga, pa v preiskavi pridobljeni dokazi niso nezakoniti, saj za takšno odločitev v ZKP ni podlage.

27. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornikov, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. V sodni praksi je izoblikovano stališče, da ni treba, da bi bile podane vse v 3. točki prvega odstavka ZKP naštete okoliščine, temveč mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave. Objektivne okoliščine se nanašajo na konkretni historični dogodek in zadevajo težo, način in okoliščine storitve obravnavanega kaznivega dejanja, subjektivne okoliščine pa se tičejo osebnih lastnosti obdolženca.

28. Zagovornika obdolženega B. B. navajata, da obdolžencu ni mogoče očitati kontinuitete kriminalne dejavnosti, v spisu pa ni niti enega dokaza ali indica, da je obdolženec karkoli komurkoli prodal. Okoliščina, da je brezposeln in nima rednega vira prihodka, pa ne more utrjevati prepričanja o njegovi ponovitveni nevarnosti. Prav tako zunajobravnavni senat ne pojasni in obrazloži, od kod podatek, da naj bi bil obdolženec član dveh kriminalnih združb, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Po presoji Vrhovnega sodišča je zunajobravnavni senat objektivne in subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri obdolženem B. B., ustrezno navedel na straneh 86 in 87 sklepa z dne 13. 12. 2021, naštetim razlogom pa je pritrdilo sodišče druge stopnje v točki 40 sklepa z dne 14. 1. 2022 ter na zagovornikove pritožbene navedbe tudi ustrezno odgovorilo. Na zagovornikove trditve v zvezi z obdolženčevim članstvom v dveh hudodelskih združbah, pa je že odgovorjeno pri presoji utemeljenega suma, da je storil očitana kazniva dejanja. Obdolžencu se očita storitev treh kaznivih dejanj, za katera so predpisane kazni zapora od petih do petnajstih let oziroma od enega do desetih let, naj bi bil tudi bistven član dveh kriminalnih združb, v katerih naj bi imel nalogo organizirati nabavo heroina in z dobavljenim heroinom oskrbovati svoje preprodajalce, izvrševal pa naj bi tudi prodajo kokaina. Zunajobravnavni senat je presodil, da kontinuiteta obdolženčeve kriminalne aktivnosti kaže, da obdolženec z izdelanim sistemom ilegalnega trgovanja z drogo na račun zdravja odvisnikov pridobiva dober in hiter zaslužek, ki je hkrati tudi njegov edini vir zaslužka, saj je brez zaposlitve in drugih rednih dohodkov. Prav tako je bil obdolženec zaradi istovrstnega kaznivega dejanja pravnomočno obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Banja Luki z dne 18. 10. 2012, s katero mu je bila izrečena kazen zapora pet let, ki je bila izvršena 29. 5. 2017, pa po oceni zunajobravnavnega senata tudi tako visoka izrečena zaporna kazen, obdolženca ni odvrnila od izvrševanja kaznivih dejanj, kar kaže na veliko ponovitveno nevarnost, ki jo potrjujejo tudi obdolženčeve negativne osebne lastnosti, in sicer vztrajnost, intenzivna koristoljubnost ter trdna odločenost izvrševati kazniva dejanja. Sodišče druge stopnje je na zagovornikove navedbe ustrezno odgovorilo tudi, da zunajobravnavni senat s pojmom okolja, v katerem živi obdolženec, izpostavlja dejstvo, da je obdolženec brez zaposlitve in nima rednega vira prihodka, kar dodatno utrjuje prepričanje o ponovitveni nevarnosti.

29. Zagovornik obdolženega D. D. v zahtevi zatrjuje, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj je v sklepu utemeljen in obrazložen le pavšalno in abstraktno, brez logičnih, na dejstvih temelječih zaključkov. Meni, da niso podani objektivni in subjektivni elementi obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, niti objektivne in subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti. Navaja, da obdolženec vsaj tri mesece pred odvzemom prostosti ni izvrševal kaznivih dejanj, pri tem pa mu je policija ves čas tajno sledila in nadzirala njegovo komunikacijo. Nazadnje je bil kaznovan za dejanja izpred dvajsetih let, pa sodišče na izpostavljeno ni odgovorilo. Sodišče ponovitveno nevarnost utemeljuje z obdolženčevo domnevno vlogo v kriminalni združbi, kjer naj bi bil bistven član. Meni, da za takšno trditev v obtožnici ni mogoče najti podlage, saj že iz vsebine očitkov izhaja, da se mu očita nekaj preprodaj relativno majhne količine droge znotraj ene manjše skupine ljudi in znotraj ene manjše združbe, ki je del tega postopka skupaj z več ostalimi združbami. V zvezi z obdolžencu očitanimi prodajami heroin ni bil zasežen. Pred očitki, da je v obdobju od 2. 9. 2020 do 2. 2. 2021 kupoval od neznanega dobavitelja, neznane količine neznane droge, pa se ne more braniti, zato mu je kršena pravica do obrambe in do konkretizirane obtožbe, s tem ko je že več kot šest mesecev v priporu, pa so mu kršene tudi temeljne človekove pravice in svoboščine.

30. Zunajobravnavni senat je objektivne in subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu, ustrezno navedel na strani 91 sklepa z dne 13. 12. 2021, sodišče druge stopnje pa jim je pritrdilo na v točki 37 sklepa z dne 14. 1. 2022. Obdolžencu se očita preprodaja heroina v večjih količinah, tudi v okviru hudodelske združbe, z dejavnostjo pa naj bi bil pripravljen nadaljevati, ne glede na zavedanje, da ga lahko vsak trenutek zaloti policija, saj naj bi bil obveščen o zasegu droge soobdolženemu A. A. Na ponovitveno nevarnost kaže tudi obdolženčeva predkaznovanost, saj je bil leta 2014 že pravnomočno obsojen na zaporno kazen za istovrstno kaznivo dejanje, prav tako se nahaja v drugem kazenskem postopku, ki pred Okrožnim sodiščem v Celju teče zoper njega zaradi kaznivega velike tatvine v sostorilstvu, kar ga prav tako ni odvrnilo od izvrševanja kaznivih dejanj. Obsojencu se očita velik obseg kriminalne aktivnosti, kar vse po presoji zunajobravnavnega senata kaže na njegovo ponovitveno nevarnost, zato njegovo začasno prenehanje izvrševanja kaznivega dejanja nekaj mesecev pred pridržanjem, ne more omajati sklepa o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pri njem so podane še druge subjektivne okoliščine, kot so vztrajnost, intenzivnost, koristoljubnost, prav tako je brez zaposlitve in premoženja. Na trditve v zvezi z utemeljenim sumom glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, je že odgovorjeno, kar se tiče objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja, pa bo sodišče vprašanja pravne kvalifikacije kaznivega dejanja in obstoja zakonskih znakov ugotavljalo v nadaljnjih fazah kazenskega postopka. Za odreditev pripora zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo takšni podatki in dokazi, ki kažejo na stopnjo verjetnosti utemeljenega suma, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Sicer pa Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi zunajobravnavnega senata, da iz opisa obdolženčevih dejanj izhaja, da je dejanje storil kot član hudodelske združbe za izvedbo takšnih dejanj, pri čemer je vsak izmed članom imel določeno vlogo, ki so vse obširno opisane.

31. Zagovornica obdolženega C. C. v zahtevi navaja, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti oziroma so razlogi glede obstoja pripornega razloga pomanjkljivi in nerazumljivi, zato sta sklepa obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in s kršitvijo 201. člena ZKP, kar je vplivalo na njuno zakonitost. Navaja, da se obdolžencu očita preprodaja zelo majhne količine prepovedanih drog, zato v primerjavi z ostalimi obdolženci ni mogoče zaključiti o veliki teži kaznivega dejanja, čeprav je za očitano kaznivo dejanje predpisana sorazmerno visoka zaporna kazen. Teža, način storitve in druge okoliščine na strani obdolženca zato kljub obdolženčevi predkaznovanosti izključujejo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Prav tako so se prikriti preiskovalni ukrepi proti obdolžencu izvajali še po 19. 3. 2021, v priporu je od 14. 6. 2021, pa očitno ni bilo zaznano, da bi v tem obdobju storil kakšno kaznivo dejanje. Meni, da navedeno kaže, da ni ponovitveno nevaren in je sam odstopil od izvrševanja domnevnih kaznivih dejanj. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up 984/2019 z dne 13. 12. 2020, saj gre za podoben primer, glede na to, da bi prikriti preiskovalni ukrepi lahko razkrili obdolženčevo nadaljnjo kriminalno dejavnost. Trdi, da so drugačni zaključki nerazumljivi in v nasprotju s podatki spisa.

32. Zunajobravnavni senat je objektivne in subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo konkretno nevarnost ponovitve očitanega kaznivega dejanja pri obdolžencu, navedel na strani 11 sklepa z dne 20. 1. 2022, sodišče druge stopnje pa je naštetim razlogom pritrdilo pritrdilo v točkah 9 do 12 sklepa z dne 1. 2. 2022. Kot objektivne je zunajobravnavni senat izpostavil okoliščine, da se obdolžencu očita več izvršitvenih ravnanj s področja prepovedanih drog, za očitano kaznivo dejanje je predpisana kazen zapora od enega do desetih let, kot subjektivne pa je izpostavil obdolženčevo vztrajnost, intenzivnost, trdno odločenost izvrševati kaznivo dejanje ter koristoljubnost. Obdolženec je bil že večkrat spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, tudi zaradi istovrstnih kaznivih dejanj in so mu bile izrečene kazni zapora. Zoper njega je na Okrožno sodišče v Celju vložena pravnomočna obtožnica zaradi istovrstnega kaznivega dejanja v kvalificirani obliki po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 v kateri se mu očita kupovanje in preprodaja heroina. Prav tako je bil v navedeni zadevi zoper njega odrejen hišni pripor, nato pa v drugi kazenski zadevi odrejen pripor, saj naj bi se obdolženec s kriminalno dejavnostjo ukvarjal tudi med izvajanjem hišnega pripora. Obdolženec je specialni povratnik, ki je bil že osemkrat pravnomočno obsojen, zaradi istovrstnega kaznivega dejanja pa že trikrat. Vsi dosedanji postopki naj bi obdolženca ne odvrnili od storitve novih kaznivih dejanj, kar po presoji zunajobravnavnega senata kaže, da ponovitvene nevarnosti ni moč preprečiti drugače kot s priporom. Prav tako je obdolženec brez zaposlitve in premoženja in čeprav so pretekli trije meseci od zadnjega očitanega ravnanja do pripora, glede na ostale okoliščine tudi po presoji Vrrhovnega sodišča to ne pomeni, da obdolženec ni ponovitveno nevaren. Navedeno potrjujejo tudi obdolženčeve osebne lastnosti, kot so vztrajnost, intenzivna koristoljubnost ter trdna odločenost izvrševati kazniva dejanja. Kljub manjšim količinam prepovedanih drog, pa to ne pomeni, da ponovitvena nevarnost ni izkazana. Vse te okoliščine sta zunajobravnavni senat in sodišče druge stopnje ugotovila v sklepih in so tudi po presoji Vrhovnega sodišča takšne narave, da kljub krajši časovni prekinitvi kažejo na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Uveljavljane kršitve zato niso podane.

33. Zagovornik obdolženega B. B., odvetnik Tomaž Germ, v zahtevi zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj se pritožbeno sodišče ni izreklo o pritožbeno izpostavljeni trditvi glede neogibnosti pripora v skladu z drugim odstavkom 202. člena ZKP ter o tem, zakaj ne zadošča kateri od milejših ukrepov. Navaja, da je treba o neizogibni potrebnosti pripora odločati ob upoštevanju načela sorazmernosti. Obdolženčev zagovornik, odvetnik Aleksander Radivojević pa v zahtevi zatrjuje, da okoliščine konkretnega primera ne pomenijo, da je zaradi zagotovitve varnosti ljudi neogibno potrebno zoper obdolženca odrediti pripor, saj bi moralo sodišče ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati ogrožanje varnosti ljudi v konkretnem primeru. Izpostavlja, da obdolžencu še ni bilo dokazano, da je storil očitano kaznivo dejanje ter da ni mogoče z gotovostjo napovedati, ali bi na prostosti kazniva dejanja ponavljal. Meni, da sodišče ni zadostno obrazložilo, zakaj ni mogoče izreči milejšega ukrepa, osebne svobode pa ni mogoče omejiti le na podlagi sklepanj in ugibanj organov pregona, saj takšno odločanje pomeni hudo kršitev ustavno zagotovljenih pravic. Zagovornik obdolženega D. D. v zahtevi izpostavlja, da je obdolženec v priporu že več kot sedem mesecev, v obravnavni zadevi pa je dokazni postopek izredno obsežen, dolgotrajen in kompleksen, zato meni, da je treba preprečiti, da bodo obdolžencu kršene človekove pravice zaradi nerazumno dolgotrajnega pripora. Nesorazmernega trajanja pripora prav tako ne utemeljujeta kriminalna količina in obseg prodaj droge. Obdolženec sedemnajst let ni izvrševal kaznivih dejanj, prav tako tudi ne tri mesece pred odvzemom prostosti, ko so se zoper njega uporabljali prikriti preiskovalni ukrepi. Očitno je sposoben prenehati z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj, zato zagovornik meni, da je pripor popolnoma nesorazmeren ukrep. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-984/2019. Izpostavlja, da je obdolženec oče osem let starega otroka. Trdi, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj ukrepa pripora ni mogoče nadomestiti s hišnim priporom, obdolžencu pa se le pavšalno in nekonkretizirano očita ogrožanje zdravja in življenja ljudi. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 42472/2017 ter izpostavlja, da je treba navesti konkretne okoliščine in napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve določenega specifičnega kaznivega dejanja ter navesti konkretne okoliščine, odločilne za takšno presojo. Zagovornica obdolženega A. A. v zahtevi zatrjuje, da bi bilo mogoče ponovitveno nevarnost pri obdolžencu odpraviti tudi z blažjim ukrepom hišnega ukrepa, saj so na voljo vsa sredstva, za njegovo učinkovito izvajanje.

34. Navedbe zagovornikov niso utemeljene. Zunajobravnavni senat je v točki 11 na strani 93 sklepa z dne 13. 12. 2021 navedel, da je pripor pri vseh obdolžencih neogibno potreben in sorazmeren ukrep v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico posameznika do osebne svobode. O sorazmernosti in nujnosti pripora je sklepal predvsem ob upoštevanju velike teže in števila očitkov obdolžencem, ko naj bi v daljšem časovnem obdobju izvrševali očitana kazniva dejanja. S priporom se zagotavlja varnost in zdravje oškodovancev, uživalcev prepovedanih drog, med katerimi prevladujejo mladi ljudje, katerih življenje in zdravje je treba še posebej varovati. Ponovitvene nevarnosti po njegovi oceni ni mogoče preprečiti drugače kot s priporom, saj noben izmed nadomestnih ukrepov za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka ne pride v poštev. Morebitni hišni pripor pri nobenem od obdolžencev ne more biti zadostno zagotovilo, da ne bi bili ponovitveno nevarni do te mere, da ne bi bilo zoper njih nujno potrebno odrediti pripora. Le z odreditvijo pripora se bo obdolžencem onemogočilo, da bodo prišli v ponovni stik s svojimi dobavitelji in odjemalci prepovedanih drog, pri čemer je zlo, ki bo z omejitvijo njihove svobode gibanja povzročeno njim, neprimerno manjše od zla, ki ga sami z razpečevanjem in prodajo drog povzročajo predvsem mladim ljudem, odvisnikom. Sodišče druge stopnje je tem razlogom zunajobravnavnega senata v sklepu z dne 14. 1. 2022 po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno pritrdilo ter glede obdolženega B. B. dodalo, da je zunajobravnavni senat zadostno obrazložil in navedel jasne razloge glede sorazmernosti in nujnosti pripora, čeprav obdolžencu še ni na ravni gotovosti dokazano, da je storil očitana kazniva dejanja. Glede obdolženega D. D. je dodalo, da ob izkazanih devetih nabavah in dvaintridesetih prodajah heroina nikakor ni mogoče soglašati, da je kriminalna količina relatvino majhna, saj se ta opredeljuje tudi s številom izvršitvenih ravnanj, čeprav pripor zoper obdolženca traja že več kot pol leta, pa o njegovi nesorazmernosti s časovnega vidika ni mogoče govoriti, saj gre za obsežno in kompleksno zadevo, v kateri je udeleženo večje število obdolžencev in se obravnava veliko število izvršitvenih ravnanj. Dokazno gradivo je obsežno in relativno zahtevno, procesna dejanja pa kljub temu potekajo relativno tekoče, saj je po šestih mesecih vložena obtožnica. V zvezi z A. A. je prav tako ustreno presodilo, da ni mogoče utemeljeno sklepati, da bi se držal omejitev hišnega pripora, glede na izkazano vztrajnost in trdno odločenost izvrševati kazniva dejanja.

35. Zagovornica obdolženega C. C. v zahtevi zatrjuje, da se obdolžencu očita manjši promet s prepovedanimi drogami, ki ne opravičuje najhujšega posega v osebno svobodo, v priporu pa je obdolženec že več kot sedem mesecev. Kaznivo dejanje naj bi storil v obdobju dveh mesecev in še to skoraj tri mesece pred odreditvijo pripora, ko je zaključil z domnevnimi aktivnostmi, in čeprav se mu očita več izvršitvenih ravnanj, je skupna količina prepovedanih drog heroina in kokaina skupaj zelo majhna, zato meni, da pripor ni sorazmeren s posegom v obdolženčevo osebno svobodo in neogiben ukrep. Glede na očitano kaznivo dejanje je zadosten ukrep že hišni pripor, ki bi se izvrševal na naslovu obdolženčevega prebivanja, kjer obdolženec prebiva s starši in bratom. Dodaja, da bi v primeru zlorabe hišnega pripora sodišče še vedno lahko odredilo pripor, sicer pa obdolženec domnevnih kaznivih dejanj ni izvrševal doma. Drugačni zaključki v sklepih so nerazumljivi ter obremenjeni z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

36. Po presoji Vrhovnega sodišča, tudi navedbe zagovornice C. C. v tem delu zahteve niso utemeljene. Zunajobravnavni senat je v točki 12 na strani 15 sklepa z dne 20. 1. 2022 presodil, da je pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico posameznika do osebne svobode ter je edini omejevalni ukrep, s katerim je mogoče zagotoviti varnost oškodovancev, med katerimi prevladujejo relativno mladi ljudje, katerih življenje in zdravje je treba še posebej varovati. Pripor je sorazmeren ukrep predvsem glede na težo in število očitanih izvršitvenih dejanj, zlo povzročeno z omejitvijo svobode pa bo neprimerno manjše od zla, ki ga povzroča sam s prodajo drog. Ponovitvene nevarnosti ni mogoče preprečiti drugače kot s priporom, saj noben izmed nadomestnih ukrepov za odpravo ponovitvene nevarnosti ne pride v poštev in tudi hišni pripor ne more biti zadostna garancija, da obdolženec ne bi bil ponovitveno nevaren. Obdolžencu se očita, da je dejanja izvrševal v neposredni bližini svojega doma, zato mu je le s popolno izločitvijo iz okolja, v katerem živi, mogoče onemogočiti ponovni stik z dobavitelji in odjemalci prepovedanih drog. Sodišče druge stopnje je v točkah 13 in 14 sklepa z dne 1. 2. 2022 razlogom zunajobravnavnega senata ustrezno pritrdilo ter dodalo, da zgolj začasna prekinitev s kriminalno dejavnostjo ob izkazanem specialnem povratništvu in na ravni utemeljenega suma izkazanem izvrševanju istovrstnega kaznivega dejanja, v času, ko je bil zoper obdolženca odrejen hišni pripor, nedvomno ne omogoča sklepanja, da bi bilo mogoče ponovitveno nevarnost odvrniti tudi s hišnim priporom, saj tega, da z njim živijo njegovi starši in brat, ni mogoče šteti za nove okoliščine. Glede na očitano kaznivo dejanje in ob upoštevanju predpisane kazni, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča še ni mogoče govoriti o nesorazmernosti pripora.

C.

37. Uveljavljane kršitve zakona, ki jih v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljajo zagovorniki obdolžencev, niso podane, zahteve pa so bile deloma vložene tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jih je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

38. Če bo za obdolžence nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sklepe o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 40218/2018 z dne 8. 11. 2018. 2 Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018. 3 Gre za kriterije, ki jih je Vrhovno sodišče primeroma navedlo v sodbi I Ips 397/2005 z dne 8. 11. 2007 ter jih je s prej navedeno sodbo in sklepom spremenilo, saj je ocenilo, da z argumentativnega vidika ni relevantnih razlikovalnih elementov, ki bi utemeljevali takšno sprejeto razlago, da v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe mamil zadošča že ohlapnejša organizacija hudodelske združbe kot pri ostalih kaznivih dejanjih. 4 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 26171/2015 z dne 28. 1. 2016.