Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

V inšpekcijski odločbi, s katero je revidentu naložena odstranitev nezakonito zgrajenega objekta revidentova obveznost ali pravica ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Revidentovo vprašanje (katero materialno pravo so pri svojem odločanju dolžni uporabiti upravni organi in sodišče prve stopnje) ni pomembno pravno vprašanje, ker o tem vprašanju obstaja ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana sodba ne odstopa, ponovno odločanje o tem vprašanju pa tudi ne bi prispevalo k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse. Zato izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano.

Izrek

I.Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Ljubljana-Kranj, št. 06122-3104/2011-11 z dne 19. 4. 2012. Z navedeno odločbo je prvostopenjski inšpekcijski organ revidentu kot inšpekcijskemu zavezancu na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) odredil ustavitev nadaljnje gradnje in odstranitev nelegalne gradnje - nadstreška za avtomobile tam navedenih dimenzij na tam navedenem zemljišču. V upravnem postopku je ugotovljeno, da je objekt, ki ga zaradi premajhnega odmika od sosednje parcelne meje ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, zgrajen brez ustreznih dovoljenj za poseg v prostor. Revidentovo pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. 0612-293/2012/2-06421113 z dne 10. 10. 2012. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi revident izpodbija odločbo, s katero je mu je izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve nelegalno zgrajenega objekta. V tej inšpekcijski odločbi revidentova obveznost ali pravica ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Tega ne spremeni revidentova navedba, da znaša vrednost spora (punctum) 40.000,00 EUR. Tako stališče je že ustaljeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (odločbe X Ips 354/2007, X Ips 237/2009, X Ips 169/2010, X Ips 503/2010, X Ips 89/2011, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011, X Ips 344/2011, X Ips 346/2011, X Ips 32/2012 in X Ips 134/2013).

7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident prav tako uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (X Ips 6/2008, X Ips 464/2009, X Ips 86/2010, X Ips 123/2010, X Ips 219/2010, X Ips 32/2011, X Ips 184/2011, X Ips 55/2012, X Ips 355/2012, X Ips 8/2013, X Ips 51/2013) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, o katerih je Vrhovno sodišče že odločilo (že rešena pravna vprašanja).

9. Revident je navedel, da gre v tej zadevi za pomembno vprašanje, kateri predpis oziroma materialno pravo so dolžni uporabiti upravni organi in sodišče prve stopnje v primerih, kot je obravnavani. Pojasnil je, da je v času odločanja sodišča prve stopnje že veljala Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba). Ta Uredba je zanj ugodnejša, zato bi jo moralo sodišče prve stopnje pri svojem odločanju uporabiti.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča izpostavljeno vprašanje, glede na vsebino te zadeve, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. odločbe X Ips 1642/2006 z dne 10. 3. 2010, X Ips 224/2007 z dne 1. 7. 2010, X Ips 496/2010 z dne 1. 9. 2011) se v upravnem odločanju praviloma uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon (ali podzakonski akt) ne določa drugače. V upravnem sporu presoje zakonitosti upravnega akta, pa se zakonitost upravnega akta presoja po dejanskem in pravnem stanju v času njegove izdaje (npr. odločbe Vrhovnega sodišča I Up 1341/2003 z dne 7. 9. 2005, X Ips 1484/2006 z dne 22. 4. 2010, X Ips 224/2007 z dne 1. 7. 2010, I Up 142/2011 in X Ips 152/2011 obe z dne 18. 5. 2011, I Up 23/2013 z dne 5. 6. 2013). Revident ne zatrjuje, da v obravnavani zadevi prvostopenjski upravni organ ni uporabil predpisa, veljavnega v času prvostopenjskega odločanja oziroma, da je bila gradnja objekta izvedena v skladu s predpisom, veljavnim v času gradnje. Uredba, na katero se sklicuje (in tudi noben drug zakonski ali podzakonski predpis), pa tudi ne določa, da se nepravnomočno končani inšpekcijski postopki končajo ob njeni uporabi. Uredba v drugem odstavku 10. člena določa le pogoje za ustavitev inšpekcijskega postopka.

12. Glede na navedeno revidentovo vprašanje ni pomembno pravno vprašanje, ker o tem vprašanju obstaja ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana sodba ne odstopa, ponovno odločanje o tem vprašanju pa tudi ne bi prispevalo k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse.

13. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).