Jedro

Višina odškodnine zaradi imsij - tožnika sodita v skupino tistih, ki niso bili najbolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 16 metrov, tožnika (upokojenca) pa sta se v relevantnem obdobju, tj. od sredine januarja 2004 do konca oktobra 2008, zadrževala pretežno doma. Že tako visoko raven hrupa je dodatno povečevalo še glasno zaviranje in ponovno speljevanje vozil prek bližnjih ovir in na mostu, ki zaradi svoje širine ni omogočal neoviranega srečanja dveh tovornih vozil, tako da se tožnika zaradi hrupa zunaj stanovanjske hiše nista mogla zadrževati, terase in balkona pa tudi nista mogla uporabljati.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi toženke delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu delno spremeni tako, da se izrek prvostopenjske sodbe glasi: „Toženka mora v 15 dneh plačati vsakemu od tožnikov znesek 5.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2006 do plačila.

Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnikoma njune pravdne stroške v znesku 2.159,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila“.

Tožnika morata v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene pritožbene stroške v znesku 38,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnikoma njune revizijske stroške v znesku 151,69 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine vsakemu od tožnikov v višini 6.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2006 do plačila in toženki naložilo povrnitev stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti spremenilo tako, da te od zneskov 5.842,10 EUR tečejo od 27. 10. 2006 do 21. 5. 2008, od zneskov 6.200 EUR pa od 22. 5. 2008 dalje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in odločilo, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 175/2010 z dne 5. 5. 2010 revizijo toženke dopustilo glede vprašanja višine odškodnine.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Prisojena odškodnina je (glede na ugotovljeno jakost hrupa, obdobje izpostavljenosti hrupu in nevšečnosti tožnikov) previsoka, sodišči pa nista ustrezno upoštevali načela individualizacije višine odškodnine in načela njene objektivne pogojenosti. V drugih primerljivih zadevah pritožbenega in vrhovnega sodišča, ki jih toženka v reviziji našteva, je bila s strani sodišč določena bistveno nižja odškodnina. Poudarja tudi, da gre v obravnavanem primeru za obdobje (le) štirih let in devetih mesecev in oddaljenost 16 metrov od glavne ceste G1-3, ter da so bile v Murski Soboti (ki jo daje za primerjavo) ugotovljene tudi druge vrste prekomernih emisij (vibracije, strupeni plini). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zniža višino prisojene odškodnine, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Revizija je bila vročena tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizijski preizkus izpodbijane sodbe je omejen na presojo, ali prisojena odškodnina odstopa od sodne prakse glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, prisojene v primerljivih zadevah. Toženka je v predlogu za dopustitev revizije zatrjevala, da prisojena odškodnina odstopa od sodne prakse in da je glede vsakega od tožnikov previsoka za 2.700 EUR.

8. Temelj toženkine odškodninske odgovornosti predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živita ob regionalni cesti G1-3 in zaradi katerega sta v obdobju 57 mesecev, tj. od sredine januarja 2004 do konca oktobra 2008 trpela psihično neugodje (nespečnost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(1) Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Dve od teh zadev sta bili doslej predmet presoje pred vrhovnim sodiščem. V nekaj deset zadevah so bile dopuščene revizije, ki so ta čas predmet obravnavanja pred tem sodiščem. Revizijsko sodišče je tako dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. Tudi stranki v sporu poudarjata posamezne izmed njih – vsaka seveda le tiste, ki po njunem prepričanju utemeljujejo bodisi znižanje bodisi ohranitev prisojene odškodnine.

9. Po ustaljeni praksi vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba upoštevati individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

10. Že revidentka je opozorila na odločitve vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljene prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(2) V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2.100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve oziroma Tišinska ulica in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

11. Tem kriterijem je vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju o obravnavani in tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od ceste Maribor – Gornja Radgona in o obdobju izpostavljenosti tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste Maribor – Gornja Radgona, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka sicer utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Vendar pa ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu "ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine". Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Kot prvo se je intenzivnost imisij tako v obravnavanih kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile tako v letih 2004 do 2005 presežene kritične vrednosti nočnega hrupa, v letih 2006 do 2008 pa so bile presežene tudi kritične vrednosti hrupa dan-večer-noč in nočnega hrupa. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

12. Neutemeljene so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine vrhovnega sodišča samo po sebi ne zavezuje. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

13. Ob upoštevanju vsega navedenega primerno odškodnino tožnikoma, ki sodita v skupino tistih, ki so bili oddaljeni od ceste približno 15 metrov in več in torej niso bili najbolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, predstavlja znesek 5.400 EUR, tj. približno šest povprečnih neto plač.(3) Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 16 metrov, tožnika (upokojenca) pa sta se v relevantnem obdobju, tj. od sredine januarja 2004 do konca oktobra 2008, zadrževala pretežno doma. V tako določeni odškodnini sta upoštevani tudi ugotovitvi, da je že tako visoko raven hrupa dodatno povečevalo še glasno zaviranje in ponovno speljevanje vozil preko bližnjih ovir in na mostu, ki zaradi svoje širine ni omogočal neoviranega srečanja dveh tovornih vozil in da se tožnika zaradi hrupa zunaj stanovanjske hiše nista mogla zadrževati, terase in balkona pa tudi nista mogla uporabljati.

14. Po navedenem je vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojena zneska odškodnine zmanjšalo in vsakemu od tožnikov prisodilo 5.400,00 EUR. V presežku do zahtevanih 7.000,00 EUR za vsakega tožnika je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena in 378. člen ZPP).

15. Ker je bila revizija deloma uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Pravdni stranki sta v postopku pred sodiščem prve stopnje do spremembe tožbenega zahtevka uspeli v razmerju tožnika 92 % in toženka 9 %, po spremembi pa v razmerju tožnika 77 % in toženka 23 %. Revizijsko sodišče je upoštevalo odmero stroškov pravdnega postopka, priznano s strani sodišča prve stopnje(4), in sedaj spremenjeni uspeh v postopku. Ob upoštevanju te okoliščine in po medsebojnem pobotanju stroškov v postopku na prvi stopnji mora toženka tožnikoma povrniti 2.159,79 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe. V pritožbenem postopku je toženka uspela 13 %. V zvezi s pritožbo so ji priznani stroški za sestavo pritožbe v višini 625 točk in 2 % materialni stroški, kar znaša skupaj 292,61 EUR (upoštevaje uspeh s pritožbo 38,04 EUR). Zato morata tožnika toženki povrniti 38,04 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe. Pravdni stranki sta v zvezi z revizijo uspeli v razmerju 30 % toženka in 70 % tožnika, zato sta v istem razmerju upravičeni do povrnitve priznanih stroškov. V zvezi z revizijo so toženki priznani stroški za sestavo revizije v višini 600 točk in 2 % materialni stroški, kar znaša skupaj 280,91 EUR (upoštevaje uspeh z revizijo 84,27 EUR). Tožnikoma so priznani stroški za sestavo odgovora v višini 600 točk, 2 % materialni stroški in 20 % DDV, kar skupaj znaša 337,09 EUR (upoštevaje njun uspeh 235,96 EUR). Ob upoštevanju uspeha v revizijskem postopku in po medsebojnem pobotanju teh stroškov mora toženka tožnikoma povrniti 151,69 EUR revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008. Op. št. (3): Glede na to, da je bilo v večjem delu zadev razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je vrhovno sodišče pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni.

Op. št. (4): Revizijsko sodišče je samo odmerilo le pravdne stroške za toženko do spremembe tožbenega zahtevka. Toženki je priznalo za odgovora na tožbo skupno 500 točk, za prvi pripravljalni vlogi skupno 500 točk, za prvi narok (21. 5. 2007) 400 točk, za drugo pripravljalno vlogo 375 točk in za tretjo pripravljalno vlogo 250 točk, kar je skupaj 2.025 točk, z 2% materialnimi stroški 2.065,5 točk, kar predstavlja znesek 948,06 EUR ter za kilometrino 13,20 EUR, torej skupno 261,26 EUR.