Jedro

Povprečna raven imisij, značilna za urbana okolja v sodobnem času, je okoliščina, upoštevna v okviru presoje pravnega standarda „običajnih mej" imisij (tretji odstavek 133. člena OZ), torej v okviru temelja tožbenega zahtevka in ne v okviru višine odškodnine zaradi prekomernega hrupa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek sedaj v celoti glasi: ,,Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati prvotožeči in drugotožeči stranki vsakemu 6.200,00 (šesttisočdvesto 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 5.842,10 (pettisočosemstodvainštirideset 10/100)EUR od 27.10.2006 do 21,5.2008, od zneska 6.200,00 (šesttisočdvesto 00/100) EUR pa od 22.5.2008 do plačila, ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 2.490,71 (dvatisočštiristodevetdeset 71/100) EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

V preostalem, to je glede glavnice in zakonskih zamudnih obresti, se tožbena zahtevka zavrneta."

II. V presežku se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna toženka plačati tožnikoma odškodnino, in sicer vsakemu v višini 6.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27,10,2006 do plačila, ter jima povrniti pravdne stroške v višini 2,490,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila (prvi odstavek izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka). Zoper obsodilni del navedene sodbe (prvi odstavek izreka) se je pravočasno pritožila toženka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, Glede na ugotovljeno jakost hrupa, čas izpostavljenosti hrupu, oddaljenost hiše od sporne ceste in ob upoštevanju višine v podobnih primerih prisojenih odškodnin (zlasti v primerih, vodenih pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni pod opr. št. P 37/2007, P 106/2007 in P 89/2006) je po njenem mnenju sodišče prve stopnje tožnikoma prisodilo previsoko odškodnino. V nezadostni meri je pri tem upoštevalo, da živimo v času, ko se v urbanih okoljih imisije vseh vrst povečujejo, predvsem ob tranzitnih poteh ali v industrijskih središčih, pri čemer bi moralo upoštevati tudi, da sta tožnika v okviru svoje izpovedbe navedla bistveno manj nevšečnosti, kot so jih navajali oškodovanci v podobnih primerih, Neutemeljeno je nadalje sodišče prve stopnje prisodilo zakonske zamudne obresti od 27.10.2006 in sicer od celotne prisojene odškodnine. Tožnika sta namreč s četrto pripravljalno vlogo z dne 22.5.2008 tožbeni zahtevek zvišala, zato sta lahko do plačila zakonskih zamudnih obresti od zvišanega zahtevka upravičena šele po njegovi postavitvi. Glede na navedeno je toženka primarno predlagala spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati je priglasila stroške pritožbenega postopka. I

2. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V skladu s 350, členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v katerem je že upoštevan Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), je preizkusilo sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., razen glede obstoja in pravilnosti pooblastita za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu zgoraj navedene sodbe na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo uporabilo pravilno (razen glede teka zakonskih zamudnih obresti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju), pri tem pa ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih določil. 5. V obravnavanem primeru zahtevata tožnika plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine, ki sta jih trpela zaradi kršitve osebnostne pravice, konkretno zaradi prekomernega posega v njuno življenjsko okolje v obliki imisij hrupa, povzročenih z odvijanjem težkega mednarodnega tovornega prometa po glavni cesti prvega reda G1-3 do 30.10.2008, ko je bil ves tranzitni promet po njej preusmerjen na novo zgrajeno avtocesto. Pri odmeri odškodnine iz navedenega naslova, ki je (poleg odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti) na pritožbeni stopnji edina še sporna, je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, t.j. določil 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V njem so najprej naštete pravno priznane oblike nepremoženjskih škod, določeno pa je, da se pravična denarna odškodnina prisodi, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo (subjektivni kriterij). Drugi odstavek 179. člena OZ določa še dodatne kriterije, in sicer mora sodišče upoštevati pomen prizadete dobrine (pozitivni kriterij) in namen odškodnine ter tudi to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (negativni kriterij - oba skupaj objektivna kriterija). V skladu s temi kriteriji se nato opravi individualizacija v širšem pomenu (objektivna pogojenost odškodnine), glede na razmerja med podobnimi škodami, in še ožja individualizacija, glede na konkretnega oškodovanca oz. primer (individualizacija v ožjem pomenu). Sele pravilna uporaba teh kriterijev in metod ter na njihovi podlagi uporabljen pravni standard ,,pravične denarne odškodnine" pomenita tudi pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu izpodbijane sodbe v navedenem obsegu sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje tožnikoma iz obravnavanega naslova odmerilo primerno denarno satisfakcijo.

6. Iz negrajanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je cesta G1-3, ob kateri živita tožnika, uvrščala med izredno hrupne cestne odseke. Razlog za tolikšen hrup je bil namreč v izrazito visokem deležu cestnega prometa, zlasti prometa težkih tovornih vozil, ki je iz leta v leto naraščal. V celotnem upoštevnem obdobju, t.j. od pričetka leta 2004 do 30.10.2008, so bite tako na lokaciji, kjer živita, mejne vrednosti hrupa ne le dosežene, ampak (z izjemo dnevnega hrupa v letu 2006) celo presežene. Vso to obdobje so bile v nočnem času, v letih 2006 do 2008 pa tudi v času dan - večer - noč, presežene celo kritične vrednosti hrupa. Zaradi slednjega in tresljajev, ki so bili prisotni 24 ur na dan tekom celotnega tedna (zaradi omejitev, ki jih določa Odredba o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji, v nekoliko manjši meri le ob vikendih, praznikih in dela prostih dnevih), se tožnika zunaj stanovanjske hiše skoraj nista mogla zadrževati, okna stanovanjske hiše sta ohranjala pretežno zaprta, morala sta govoriti glasneje (tako v neposredni komunikaciji, kot v pogovorih preko telefona), ovirana sta bila pri gledanju televizije, ponoči sta se prebujala. V posledici navedenega sta bila nenaspana, utrujena, živčna, razdražljiva in tudi v medsebojnih odnosih konfliktno razpoložena. Že tako visoko raven hrupa je dodatno povečeval še promet tovornih vozil preko bližnjih cestnih ovir in mostu, ki zaradi svoje širine ni omogočal neoviranega srečanja dveh tovornih vozil (ta so se zato pred mostom ustavljala in ponovno speljevala). Vse te okoliščine, relevantne za odmero odškodnine, kakor tudi okoliščine, da se stanovanjska hiša tožnikov nahaja v neposredni bližini ceste, po kateri se je odvijal moteči promet (od ceste je oddaljena 16 metrov, okno spalnice je obrnjeno proti cesti), da sta tožnika upokojenca, ki se pretežno zadržujeta doma, upoštevno trajanje izpostavljenosti prekomernemu hrupu (skoraj 5 let) ter v pritožbi izpostavljen vpliv omejitev prometa tovornih vozil, ki jih določa zgoraj navedena Odredba o omejitvah prometa na cestah v Republiki Sloveniji, na intenziteto prekomernega hrupa, je sodišče prve stopnje upoštevalo in jih glede na sodno prakso v primerljivih primerih z odmero odškodnine v višini 6.200,00 EUR vsakemu tožniku tudi materialnopravno pravilno ovrednotilo.

Pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine je zato neutemeljeno, vključno s pritožbenim sklicevanjem na obseg tožbenih trditev v zvezi z nevšečnostmi, ki sta jih trpela tožnika v posledici prekomernih imisij hrupa. Glede na to, da se negativne posledice slednjih po izkustvenem pravilu kažejo na številne (glede na naravo imisij pri različnih oškodovancih tudi podobne) načine, njihov taksativni opis, za katerega se smiselno zavzema toženka, ni mogoč. Znižanje odškodnine zgolj zaradi tega, ker naj bi po pavšalnih pritožbenih zatrjevanjih tožnika v okviru trditvene podlage navedla nekoliko manj nevšečnosti, kot so jih navajali v podobnih primerih nekateri drugi oškodovanci, je zato neutemeljeno.

7. Povprečna raven imisij, značilna za urbana okolja v sodobnem času, je okoliščina, upoštevna v okviru presoje pravnega standarda „običajnih mej" imisij (tretji odstavek 133. člena OZ), torej v okviru temelja tožbenega zahtevka in ne v okviru višine odškodnine zaradi prekomernega hrupa, Ker je temelj toženka priznala, pritožbeno sklicevanje na siceršnjo vedno večjo obremenjenost urbanih okolj z imisijami vseh vrst ne more biti upoštevno, zlasti ne pri presoji materialnopravne pravilnosti odmere odškodnine iz obravnavanega naslova. V zvezi s pritožbenimi navedbami, v katerih se tožniki sklicujejo na odločitve v zadevah, vodenih pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu pod opr. št. P 37/2007, P 106/2007 in P 89/2006, pa je le še dodati, da glede na zgoraj opisane kriterije za odmero odškodnine za nepremoženjsko obliko škode neposredna primerjava absolutnih zneskov odškodnin, ki so bili prisojeni v primerih sodne prakse, ni mogoča, Poleg številnih objektivnih kriterijev (npr. oddaljenosti od vira imisij, kontinuitete izpostavljenosti imisijam, poklicnega statusa...), ki se v posameznih življenjskih situacijah niti ne pojavljajo v identičnih kombinacijah, je potrebno vedno upoštevati tudi subjektivne kriterije, zlasti dejstvo, da je posameznik neponovljiva celota, v subjektivni sferi katerega se (čeprav podobne) škodne posledice odrazijo vselej na edinstven način. Ob upoštevanju navedenega ter dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine zgolj s sklicevanjem na (v objektivnem pogledu) primerljiv primer sodne prakse še ne more biti utemeljeno, zlasti upoštevajoč, da konkretna sodna odločitev nima učinkov formalnega pravnega vira, na katerega bi bilo sodišče vezano.

8. Medtem ko je torej pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero odškodnine neutemeljena, pa toženka v zvezi z odločitvijo o teku zakonskih zamudnih obresti utemeljeno opozarja na dejstvo, da sta tožnika tožbeni zahtevek tekom postopka zvišala in sicer s pripravljalno vlogo z dne 22.5.2008. Medtem ko sta prvotno (s tožbo) zahtevala vsak po 5,842,10 EUR odškodnine, sta z navedeno pripravljalno vlogo tožbeni zvišala in zahtevala vsak po 7.000,00 EUR odškodnine. Ker pred postavitvijo določenega zahtevka stranka ne more biti v zamudi, pripadajo tožnikoma zakonske zamudne obresti od zvišanega dela zahtevka šele od dneva, ko sta ga postavila, torej od 22.5.2008 in ne že od prejema predpravdnega odškodninskega zahtevka, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Pritožbi zoper obrestni del sodbe sodišča prve stopnje je zato sodišče druge stopnje ugodilo ter izpodbijano sodbo v prvem odstavku izreka spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP) tako, da je tožnikoma od zneska 6.200,00 EUR priznalo zakonske zamudne obresti šele od 22.5.2008 do plačila.

9. Kljub spremembi izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje odločitve o stroških pravdnega postopka ni spreminjalo. Kriterij za razdelitev bremena pravdnih stroškov je namreč uspeh stranke z glavnim zahtevkom, sprememba odločitve sodišča prve stopnje pa se nanaša le na zakonske zamudne obresti kot akcesorno terjatev. Ker zaradi tega posebni stroški niso nastali, krije toženka tudi sama svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).