Jedro

Personalni dokaz z zaslišanjem priče sodišče ocenjuje z logičnega in psihološkega vidika v skladu z načelom proste presoje dokazov. V procesnih določbah ni podlage za sklepanje, da je mogoče izpovedbi priče slediti v celoti ali pa sploh ne.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.G. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 19.9.2006 obsojena A. in G.G. spoznalo za kriva, prvega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ, drugega pa kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena istega zakonika. Po 50. členu KZ je obsojencema izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obsojenemu A.G. po prvem odstavku 133. člena KZ določilo kazen štirih mesecev zapora, obsojenemu G.G. po prvem odstavku 146. člena KZ tri mesece zapora, ter odločilo, da kazni ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Obsojencema je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi zagovornikov obeh obsojencev kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega A.G. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve materialnega prava, ki jih je opredelil le opisno, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne.

Zagovornik obsojenega A.G. v izjavi o odgovoru vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi trdi, da drugostopenjska sodba ni zavzela stališča do pritožbenih navedb, ampak je le „vehementno“ potrdila prvostopenjsko sodbo. Po videnju vložnika so razlogi v sodbi sodišča druge stopnje nejasni in protislovni. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da se je porodil dvom v izpovedbi prič G.V. in S.G., vendar je kljub temu njuno izpovedbo štelo kot obremenilni dokaz. Poudarja, da so razlogi v prvostopenjski sodbi nejasni, saj je sodišče navedlo, da je prepričano, da sta omenjeni priči izpovedali pristransko in obsojencu v korist, ker je prva daljni obsojenčev sorodnik, druga pa prijatelj. Glede na takšne vložnikove navedbe je popolnoma očitno, da z njimi ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ampak zavrača dokazno presojo izpovedb prič G.V. in S.G., kot jo je sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. Prvostopenjsko sodišče je določno navedlo, temu pa je pritrdilo tudi višje sodišče, da je sledilo izpovedbam obeh prič, ko sta povedali, da sta morala obsojenega A.G. „povleči vstran od oškodovanke“, in utemeljilo zakaj ni verjelo njunima izpovedbama, da je oškodovanka N.M. obsojenca začela zmerjati z žaljivkami in mu nato dala še zaušnico, kar je izzvalo obsojenčevo reakcijo. V procesnih določbah ni podlage za mehanicistično sklepanje, ki ga ponuja zahteva, da je mogoče izpovedbi priče slediti v celoti ali pa sploh ne. Ta personalni dokaz sodišče ocenjuje z logičnega in psihološkega vidika v skladu z načelom proste presoje dokazov, pri čemer mora sprejete dejanske ugotovitve določno argumentirati. To je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi storilo.

Z navedbami, da se sodišče ni opredelilo do verodostojnosti izpovedb obremenilnih prič M.G., B.F., R.D. in M.J., ki so bile v prijateljskih odnosih z oškodovanko, vložnik ponuja drugačno dokazno presojo verodostojnosti naštetih prič in s tem po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče izpovedbo oškodovanke in prič M.G. in M.J. presojalo tudi v povezavi z mnenjem izvedenca medicinske stroke L.T. o načinu nastanka poškodb, ki jih je dobila oškodovanka. Tudi s trditvijo, da ne vzdržijo „pravne presoje“ razlogi sodišča, da sta priči B.F. in R.D. v celoti potrdila izpovedbo oškodovanke o dogajanju pred lokalom, kako „bi naj“ obsojenca oškodovanko pretepla, pri čemer pa dogodka sploh nista videli, obsojenčev zagovornik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Ta navedba je v nasprotju s spisovnimi podatki, saj je iz sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek in četrti odstavek na osmi strani) razvidno, da se je pri njiju po dogodku oglasila oškodovanka in da sta zaznali, da je bila pretresena in prestrašena. Nestrinjanje z verodostojnostjo izpovedbe oškodovanke vložnik izraža tudi z navedbami, da je resničnost njene izpovedbe vprašljiva, kar da je ovrgel že izvedenec medicinske stroke. Vložnik podaja lastno interpretacijo izvedenskega mnenja, ko trdi, da oteklina in odrgnina nosu ter manjše trakaste modrice na sprednji polovici oškodovankinega vratu kažejo, da je poškodbe dobila na način, kot ga je opisal obsojenec in ne tako kot je zatrjevala sama. S temi navedbami vložnik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v drugem odstavku 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo.

Ni se mogoče strinjati z vložnikovo trditvijo, da je prvostopenjsko sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ko je zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke. Uveljavljano kršitev vložnik utemeljuje z navedbami, da je pritožbeno sodišče „vehementno“ povzelo „ugotovitev“ prvostopenjskega sodišča, pritožbenega razloga pa da sploh ni preizkusilo. Po videnju vložnika je sodišče prve stopnje v obrazložitvi pritrdilo utemeljenosti dokaznega predloga obrambe, s tem, da je navedlo, da je bil obsojenec besen in da je jokal, kar ni mogoče šteti za „običajno“ duševno stanje, kar je želela obramba dokazati z izvedenskim mnenjem. Izpostavlja, da je obramba izkazala pravno relevantnost predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti, zato vsebinsko šibka obrazložitev pritožbenega sodišča o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, ne vzdrži pravne presoje.

Obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi predlagal postavitev izvedenca psihiatra zaradi podaje mnenja, ali je alkohol, ki ga je obsojenec tega dne zaužil in oškodovankino izzivanje pri njem povzročilo takšno duševno stanje oziroma stisko, da je zaradi tega prišlo do obravnavanega dogodka in ali je dejanje storil v afektu. Sodišče prve stopnje je na podlagi petega odstavka 299. člena ZKP dokazni predlog zavrnilo in navedlo, da bi se z njegovo izvedbo postopek le dražil in zavlačeval, v izpodbijani sodbi pa zapisalo še, da izvedba predlaganega dokaza nima nobene zveze z obravnavano zadevo. V sodbi je tudi navedlo, da se je obsojeni A.G. želel oškodovanki maščevati, ko je videl, da je prizadela njegovega brata G. do te mere, da se je že v lokalu razjokal ter da je svoj bes do oškodovanke izrazil tako, da je ravnal, kot je razvidno iz opisa dejanja. Obsojenčev zagovornik je v pritožbi sodbo sodišča prve stopnje izpodbijal z navedbami, da so nejasni in protislovni razlogi „o besu oziroma takem obremenilnem dejstvu“, saj obdolženec z njim ni bil seznanjen v obtožbi, niti sodišče ni izvajalo dokaze, da bi bil „prisoten bes“. Nato pa je vložnik v pritožbi ravno na podlagi dejstva, ki ga je pred tem izpodbijal, postavil trditev, da je iz ugotovitve sodišča, da je bil obsojenec besen, razvidno, da je sodišče direktno priznalo, da je bil dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca psihiatrične stroke utemeljen.

Predlog strank za izvedbo dokazov mora biti določen, nanašati se mora na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se da s predloženim dokazom ugotoviti zatrjevano dejstvo. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo ali če je bil predlog dan zaradi zavlačevanja postopka. Pri odločanju o predlogu o izvedbi dokaza mora sodišče presoditi, ali je predlagani dokaz pravno relevanten, ali sploh obstaja in ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti ter ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko ta to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pritožbo ali zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar mora v pravnih sredstvih odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga izpodbijati s konkretnimi navedbami in v njej vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost dokaza na instanci, ki bo odločala o vloženem pravnem sredstvu.

Obramba je pred sodiščem prve stopnje dokazni predlog utemeljila s sklicevanjem na obsojenčevo predhodno uživanje alkohola in oškodovankino izzivanje, vendar pa verjetnosti obdolženčeve vinjenosti in tega, da ga je oškodovanka sploh izzvala, ni izkazala, saj ni navedla nobene konkretne okoliščine, s katerim take navedbe utemeljevala. Obrazložitev zavrnitve predlaganega dokaza v prvostopenjski sodbi, ki ji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, tudi zato, ker ta dokaz nima nobene zveze z obravnavano zadevo, je treba razlagati v zvezi z ugotovitvijo sodišča, da je bila oškodovanka vseskozi mirna in obsojenca ni izzivala, pri čemer iz sodbe tudi ni razvidno, da je bil obsojenec tempore criminis tako vinjen, da bi bilo to z vidika prištevnosti relevantno. Obramba verjetnosti obstoja teh dveh okoliščin, ki bi utemeljevale izvedbo dokaznega predloga ni izkazala s potrebno verjetnostjo, zato je sodišče dokazni predlog pravilno zavrnilo in s tem pravice do obrambe ni kršilo.

V pritožbi je obsojenčev zagovornik zavrnitev dokaznega predloga izpodbijal s sklicevanjem na ugotovitev sodišča, da je bil obsojenec besen, vendar pa pri tem ni substanciral, katere so tiste okoliščine, ki bi v skladu z določbo prvega odstavka 265. člena ZKP narekovale odreditev izvedenstva. Sodišče druge stopnje je tak vsebinsko premalo razčlenjen očitek utemeljeno zavrnilo.

V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik navaja tudi to, da iz prvostopenjske sodbe ne izhaja le, da je bil obsojenec besen, ampak da je tudi jokal, vendar pa za slednje v razlogih prvostopenjske sodbe ni nobene podlage. Iz obrazložitve je namreč razvidno, da je jokal obsojenčev brat G., ne pa obsojenec, zato je uveljavljanje kršitev pravic obrambe tudi s sklicevanjem na to okoliščino, neutemeljeno.

Ne drži trditev zahteve, da napadena sodba nima razlogov v izvedenskem mnenju in da tega le pavšalno omenja. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo vrsto in težo poškodb, ki jih je dobila oškodovanka (četrti odstavek na osmi strani prvostopenjske sodbe), ter da je izvedenec potrdil, da je najverjetnejši način nastanka oškodovankinih poškodb tak, kot ga je navajala oškodovanka (zadnji odstavek na šesti in prvi odstavek na sedmi strani sodbe). Ocenilo je tudi, da je tudi v povezavi z ostalimi dokazi, na katere je oprlo sodbo, izvedensko mnenje strokovno dovolj argumentirano, nepristransko in za sodišče sprejemljivo. Vložniku, ki zatrjevane kršitve ne konkretizira, ampak ostaja na ravni najbolj splošne trditve, zato ni mogoče pritrditi.

Ne drži navedba v zahtevi, da je sodišče ravnanje obsojenca obravnavalo kot sostorilstvo, saj ta trditev nima podlage niti v opisu dejanja v izreku sodbe, niti v njenih razlogih, ki so podani za vsakega od obsojencev posebej.

Kolikor pa vložnik navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o ugotovitvi, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, ker da je oškodovanka sama izpovedala, da jo je potisnil in da je nato udarila v polico in v šipo ter da gre lahko le za malomarno ravnanje, da bi v primeru, če bi oškodovanko obrcal, kot ta zatrjuje, bile zagotovo vidne poškodbe tudi na nogah, vložnik ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz enajste točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. V razlogih izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče natančno obrazložilo svoje dejanske sklepe o poteku obravnavanega življenjskega primera in nato ugotovilo, da se je obsojenec svojega ravnanja zavedal in ga je hotel storiti, da je zato kaznivo dejanje storil v krivdni obliki direktnega naklepa, ni prav nobenih nejasnosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega A.G. niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati 500,00 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisa ter da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezahtevno zadevo.