Jedro

Pravico do poštenega sojenja zagotavljajo določbe 6. člena EKČP. V točki d 3. odstavka tega člena je določeno, da ima vsak, ki je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič oziroma izvedencev in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič oziroma izvedencev ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče oziroma izvedence. Tej določbi deloma vsebinsko ustreza določba 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki obtoženemu v kazenskem postopku zagotavlja ob popolni enakopravnosti izvajanja dokazov v njegovo korist. Za uresničevanje pravice do poštenega sojenja je torej bistveno, da ima obtoženi, zoper katerega je uveden kazenski postopek, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli oziroma zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen.

Izrek

Ob reševanju pritožb okrožne državne tožilke in zagovornikov obtožene M. B. in R. B. se pritožbama zagovornikov ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obtožena M. B. in R. B. spoznalo za kriva in sicer vsakega od njiju za storitev nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po 3. odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ) in obema izreklo kazen po tri leta zapora. Obtoženo M. B. je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Obtoženi R. B. pa je dolžan povrniti na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino, sodišče pa ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornikov ter pooblaščenca po uradni dolžnosti bremenijo proračun ter da sta obtoženca dolžna oškodovancu N. P. plačati odškodnino v višini 4.000.000,00 tolarjev v roku petnajstih dni od dneva izdaje sodbe.

Zoper sodbo so se pritožili okrožna državna tožilka, zagovornik obtožene M. B. in zagovornik obtoženega R. B.. Okrožna državna tožilka se je pritožila zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencema izreče vsakemu pet let zapora. Zagovornik obtožene M. B. se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženo M. B. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obtoženega R. B. se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prav tako pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji ter odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo glede obtoženega R. B. razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da obtoženega R. B. oprosti obtožbe in zavrne premoženjskopravni zahtevek oškodovanca v dosojeni višini 4.000.000,00 tolarjev, podrejeno, da obtoženemu R. B. izrečeno kazen zniža na eno leto zapora in zavrne premoženjskopravni zahtevek oškodovanca v dosojeni višini 4.000.000,00 tolarjev oziroma še podrejeno, da oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Vrhovna državna tožilka S. P. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odstavku 377. člena ZKP, predlagala ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke ter zavrnitev pritožb obeh zagovornikov kot neutemeljenih. S tem predlogom so bili oba obtoženca in njuna zagovornika seznanjeni.

Pritožbi zagovornikov obeh obtoženih sta utemeljeni.

Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno pritrditi zagovorniku obtoženega R. B., smiselno pa tudi zagovorniku obtožene M. B., da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, s tem, da je na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe obeh obtoženih, kar je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pravico do poštenega sojenja zagotavljajo določbe 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). V točki d) 3. odstavka tega člena je določeno, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič oziroma izvedencev in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič oziroma izvedencev ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče oziroma izvedence. Tej določbi deloma vsebinsko ustreza določba 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki obtoženemu v kazenskem postopku zagotavlja ob popolni enakopravnosti izvajanja dokazov v njegovo korist. Za uresničevanje pravice do poštenega sojenja je torej bistveno, da ima obtoženi, zoper katerega je uveden kazenski postopek, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli oziroma zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen. V skladu z načelom neposrednosti se praviloma izvajajo vsi dokazi neposredno na glavni obravnavi. To načelo je izraženo v določbah 1. odstavka 198. člena, 311. člena in 1. odstavka 355. člena ZKP in pomeni, da sodišče vzame za podlago le tista dejstva in okoliščine, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi ob izvedbi dokazov. S tem mu je omogočeno, da si ustvari vtis o vrednosti posameznega dokaza, istočasno pa je dana podlaga za presojo njegove verodostojnosti. Določbe 340. člena ZKP pa dopuščajo odstop od načela neposrednega izvajanja dokazov. Med ostalim se smejo zapisniki o izpovedbah prič ter izvid in mnenje izvedencev prebrati po odločbi senata, če so zaslišane osebe umrle (1. točka 1. odstavka 340. člena ZKP). Te določbe predstavljajo izjemo, ki jo narekujejo neizogibni objektivni razlogi. Kljub temu mora imeti obramba zadostno možnost, da izpodbija obremenilne izpovedbe in da zaslišuje osebe, ki so takšne izpovedbe dale.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi na podlagi omenjenega določila 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP prebralo izvedeniško mnenje izvedenke N. K. G., ker je imenovana med postopkom umrla. Prav zaradi navedenega sta zagovornika obeh obtoženih predlagala postavitev novega izvedenca psihiatra oziroma psihologa za oškodovanca, saj se obramba tekom postopka ni mogla soočiti z obremenilnim dokazom - izvedenskim mnenjem izvedenke G.. S tem, ko je sodišče prve stopnje tak dokazni predlog zavrnilo, je tudi po oceni pritožbenega sodišča prekršilo pravice obrambe obeh obtoženih, kar pa je, kot je bilo že navedeno, lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Izvedenka G. je tako v fazi preiskave podala le pisno izvedensko mnenje. Ker je med postopkom umrla se obramba ni imela možnosti soočiti z njenim mnenjem, torej jo zaslišati, je pa njeno mnenje nedvomno obremenilni dokaz za oba obtoženca, na katerega pa je sodišče v ključnem delu oprlo svojo sodbo. Oba zagovornika pa sta na glavni obravnavi navedla konkretne razloge, zaradi katerih ocenjujeta, da je izvedeniško mnenje izvedenke G. nepopolno ter katera vprašanja, bi bilo potrebno razčistiti z novim izvedencem psihiatrične oziroma psihološke stroke za oškodovanca. Pri tem pa zagovornik obtoženega R. B. še posebej izpostavlja, da iz izvedeniškega mnenja izvedenke G. izhaja, da naj bi bil oškodovanec izpostavljen ne le domnevnim spolnim zlorabam, ki so očitane obtožencema, ampak še trem elementom, ki niso pod obtožbo in sicer: abnormnim odnosom v družini (pomanjkanje topline med otrokom in materjo ter očimom in otrokom, alkoholizem v družini), telesno trpinčenje otroka (pretepanje s palico, gumijasto cevjo, klečanje z dvignjenimi rokami) in abnormno neposredno okolje (otrok je nameščen: v zdravilišče Š., na pedopsihiatrični oddelek Otroške bolnice, v prvo rejniško družino, v terapevtsko skupino I., v vzgojni dom V., v drugo rejniško družino), pri čemer pa izvedenka ni odgovorila na vprašanje razmejitve vpliva spolne zlorabe in ostalih treh navedenih elementov, ki so izven domene obeh obtoženih oziroma, ki niso pod obtožbo, na obnašanje otroka. Isti zagovornik nadalje navaja, da z izvedeniškim mnenjem izvedenke G. tudi ni pojasnjeno izvor znakov oškodovanca (nemirnost in seksualizirano vedenje), vpliv terapije s pomirjevali (oškodovanec tudi po terapiji ni opustil problematičnega vedenja), diagnoze in vzroki zanje med hospitalizacijo: mešana motnja vedenja in čustvovanja, abnormna družinska situacija, postravmatska stresna motnja, teorija razkritja, ki jo opisuje oškodovančeva lečeča zdravnica J., jemanje pomirjeval in njihovi stranski učinki - oškodovanec je jemal zdravila R. in F., imel pa je tudi " malo abnormen EEG", vprašanje hiperkinetičnega sindroma, ki je pogost v otroškem obdobju - vpliv organskega in čustvenega sveta ter da ni strokovno pojasnjeno, kako naj bi otrok hodil z obema staršema v obdobju večjih naporov za reševanje težav do vseh mogočih terapevtov, šolskih strokovnjakov, psihologov, pa nikdar ni omenjal obeh obtoženih kot storilcev očitanih dejanj.

Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje obrambi vsekakor omogočiti, da se sooči z nedvomno močno obremenilnim dokazom - izvedeniškim mnenjem izvedenke G., ki je zaradi njene smrti ni mogoče zaslišati, na ta način, da postavi novega izvedenca pedopsihiatrične oziroma psihološke stroke za oškodovanca, ki bi podal svoje mnenje, odgovoril na vsa vprašanja strank ter se po potrebi tudi opredelil do izvedeniškega mnenja pokojne izvedenke G.. Kot je bilo že navedeno, pa je sodišče prve stopnje svojo sodbo oprlo v ključnem delu prav na izvedeniško mnenje izvedenke G., za katerega je ocenilo, da je povsem skladno z izvedenimi dokazi, ki potrjujejo, da je pri oškodovancu prišlo do spolne zlorabe in na način, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe (15. stran izpodbijane sodbe). Glede na vse navedeno je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi, s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog zagovornikov za postavitev novega izvedenca psihiatrične oziroma psihološke stroke za oškodovanca, prekršilo pravico do obrambe obeh obtoženih, kar je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. S tem pa je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Že omenjeno določilo 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, torej zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, izvajanje dokazov v njegovo korist. V zvezi z uveljavljanjem te pravice so v ustavno sodni praksi bila sprejeta stališča, po katerih sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obtoženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Skozi prizmo navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni mogoče odreči utemeljenosti predlaganih dokazov za postavitev izvedenca psihiatra za oba obtoženca, ki bi lahko opredelil, kakšen je odnos obtožencev do spolnosti, ali v zvezi s spolnostjo pri obtožencih obstajajo kakšna negativna odstopanja in kakšen je odnos obtožencev do otrok v zvezi s spolnostjo. Neprepričljivi so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo ta dokaz, saj se iz dokaznega postopka nakazuje, da oba obtoženca očitno prekomerno uživata alkoholne pijače ter da je bila obtožena M. B. v mladosti posiljena, torej izpostavljena negativni travmatični izkušnji. Z izvedbo predlaganega dokaza za postavitev izvedenca psihiatra za oba obtoženca bo tudi po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje bolj razčiščeno, kar se tiče subjektivne komponente predmetnega kaznivega dejanja.

Neutemeljeno pa zagovornik obtoženega R. B. graja zavrnitev dokaznega predloga obrambe za preizkus obtoženca s poligrafom. Detektor laži - poligraf je naprava, ki ji ob pravilni uporabi sicer ni odrekati strokovnosti oziroma relativno visoke stopnje zanesljivosti pri zaznavi povečanih reakcij na določeno testno vprašanje, vendar pa dobljeni rezultati niso pridobljeni v skladu z določbami ZKP-ja. Poleg zavestnega in kontroliranega (verbalnega) govora obtoženca, namreč zaznava še celo vrsto reakcij (krvni pritisk, pulz, dihanje - sprememba ritma, amplituda, volumen, izguba osnovne linije in podobno), na katere obtoženec ne more vplivati oziroma jih naprava beleži neodvisno od njegove volje. Interpretacija teh rezultatov je nato podlaga za presojo, ali je oseba na določeno vprašanje lagala ali govorila resnico. Če bi sodišče odredilo izvedbo takega dokaza, bi lahko prišlo do položaja, da bi se obtoženec obremenil, ne da bi na to lahko vplival, kar pa je v izrecnem nasprotju z določbami 18., 227. in 266. člena ZKP in 4. alinejo 29. člena Ustave RS. Okoliščina, da je obtoženec v testiranje privolil, take razlage ne spreminja. Procesno nevzdržna pa bi bila situacija, da bi sodišče rezultate poligrafskega testiranja uporabilo selektivno, da bi v primeru, če bi rezultat takega testiranja obtoženca v postopku obremenjeval, postal to nezakonit dokaz, če pa bi bilo nasprotno, pa bi sodišče tak dokaz smelo uporabiti. Merilo za dovoljenost nekega dokaza v skladu s sistemsko razlago ZKP-ja ne more biti rezultat dokazovanja, ampak predstavlja merilo zato način, kako je dokaz pridobljen (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Kp 4/2006). Zato pravica obtoženega R. B. do obrambe z zavrnitvijo dokaznega predloga za obtoženčev preizkus s poligrafskim testiranjem, ni bila kršena.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornikov obeh obtoženih ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je bilo potrebno sodbo razveljaviti zaradi nakazane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, sodišče druge stopnje ostalih pritožbenih navedb zagovornikov in pritožbenih navedb tožilke, ki zadevajo odločbo o kazenskih sankcijah, ni presojalo.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse potrebne dokaze, dokazni postopek pa dopolniti s postavitvijo novega izvedenca pedopsihiatrične oziroma psihološke stroke za oškodovanca ter s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke za oba obtoženca ter po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi ponovno odločiti o zadevi. V kolikor se bo zaradi preverjanja zagovora obtoženih v smeri pritožbenih navedb, ki zadevajo oškodovančeve telefonske klice konec meseca decembra 2006 in začetek januarja 2007, pokazala potreba po ponovnem vabljenju oškodovanca na zaslišanje, bo to zaslišanje potrebno opraviti s pomočjo izvedenca oziroma strokovnjaka za področje mladostnikov, ne da bi se mladoletnemu oškodovancu postavljala sugestivna in kapciozna vprašanja oziroma vprašanja, zakaj morebiti odklanja pričanje kot privilegirana priča. Pritožbeno sodišče v spisovnih podatkih, poteku postopka pri sodišču prve stopnje in v razlogih sodbe ni našlo nobenih pomanjkljivosti, ki bi kakorkoli kazali na pristranost sodečega senata, zato ni sledilo predlogu zagovornika obtoženega R. B., naj novo sojenje poveri drugemu senatu.