Jedro

Pravica do objave popravka predstavlja za izdajatelja (prek odgovornega urednika) obveznost brezplačne objave določenega obvestila oziroma informacije in posega v svobodo izražanja, ki je zagotovljena v 39. členu Ustave in v izdajateljevo pravico podjetništva (svobodne gospodarske pobude) iz 74. člena Ustave. Zakonodajalec je zato pri ureditvi načina izvrševanja pravice do popravka iskal občutljivo ravnotežje med vsemi navedenimi ustavnimi pravicami. Zagotavljanje hitrega in učinkovitega sodnega varstva pa je predvsem v prid varstvu tožnikovih osebnostnih pravic. Pravica do popravka je namreč tudi izraz pravice do osebnega dostojanstva (34. člen) in pravic zasebnosti in osebnostnih pravic prizadetega (35. člen). Učinkovito sodno varstvo pa ob zahtevah, ki jih v reviziji izpostavlja tožnik (podrobna obrazložitev razlogov za odklonitev objave in morebitna naknadna možnost prilagajanja popravka) ne bi moglo biti zagotovljeno.

Sodišči prve in druge stopnje sta res v obrazložitvah navedli, da oddaja ni vsebovala nobenih resnih obtožb zoper tožnika. Navedli sta, da je bilo povedano le, da je tožnik predsednik uprave, odgovoren za upravljanje tveganj in predsednik kreditnega odbora, da je bil v kazenskem postopku zaslišan kot priča in da je v tem postopku povedal, da je oddelek skladnosti opravil interno preiskavo v banki, vendar povezave s komerkoli iz banke niso našli. Dodali sta, da je bilo v oddaji tudi izrecno povedano, da naj bi v primeru C. sodelovali nekdanji zaposleni, torej da nihče od trenutno zaposlenih ni osumljen nezakonitega ravnanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 329,4 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnik je s tožbo z dne 24. 12. 2019 na podlagi 26. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) od sodišča zahteval, naj toženi odgovorni urednici naloži objavo popravka objave v oddaji Z. dne 7. 11. 2019. V oddaji so novinarji obravnavali sporne kreditne prakse in izpostavili A. d. d., v kateri je bil tožnik takrat podpredsednik uprave in predsednik kreditnega odbora tveganih naložb. 2. Zavrnjeni popravek se glasi: „V oddaji Z. dne 7. 11. 2019 je bilo skozi izpovedbe anonimnih sogovornikov, gostov oddaje in položaja, ki ga B. B. zaseda v A. (podpredsednik uprave A. in predsednik kreditnega odbora tveganih naložb), zavajajoče prikazano, da naj bi B. B. sodeloval v domnevno izsiljevalski zgodbi, ki jo je prispevek obravnaval. To ni res. B. B. ne more vplivati na to, kako ga kot predsednika kreditnega odbora tveganih naložb dojemajo anonimizirani posamezniki; novinarji Z. pa ga pred predvajanjem oddaje niso seznanili z očitki anonimnih oseb, da naj bi bil on odgovoren za odpis dolgov v višini enega ali več milijonov evrov. A. in posledično B. B. so namreč novinarji Z. v vabilu na oddajo predstavili le, da bo oddaja na splošno obravnavala sumljive bančne posle, ne pa da bo vsebovala težke obtožbe zoper B. B.. Vezano na izpostavljene očitke je treba poudariti, da B. B. nima odločujočega glasu v kreditnem odboru, temveč je v kreditnem odboru njegov glas enakovreden glasu kateregakoli drugega člana. Upoštevaje konkretni primer so morali biti predlogi odobreni tudi s strani kreditnega odbora nadzornega sveta banke (katerega člani so izključno določeni člani nadzornega sveta) in ni zadostovala zgolj odločitev nižjega organa, torej kreditnega odbora tveganih naložb. Odločitev v konkretni zadevi tako sploh ni (bila) v pristojnosti B. B., zato so namigovanja o nasprotnem zavajajoča in neresnična.“

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu (2. alineja prvega odstavka 31. člena ZMed).

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

**Revizija**

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZMed vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijano ali obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču druge ali prve stopnje. Navaja, da je neustavno, da mora tožeča stranka že takoj navesti celotno vsebino popravka, ki bo predmet tožbe, tožena stranka pa lahko objavo popravka zavrne le s sklicevanjem na določbe 31. člena ZMed brez natančnejšega pojasnila. Ne strinja se s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 510/2009, po katerem toženi stranki na zahtevo za objavo popravka niti odgovoriti ne bi bilo treba. Meni, da potencialna preobremenjenost medijev z zahtevami za objavo popravkov ne more upravičevati takšne ureditve, saj si lahko zagotovijo strokovno pomoč. Vztraja pri stališču, da je sodišče prve stopnje z navedbami, da je bil popravek nesorazmerno dolg, prekoračilo trditveno podlago tožene stranke in mu odvzelo možnost izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Meni, da ni pravilna ocena, da novinarji oddaje Z. niso posegli v njegove pravice in interes. V oddaji je bilo navedeno, da naj bi A. iskala podjetja z zdravim jedrom, ki so zašla v finančne težave, jim obljubljala kredit in ga nato ne izplačala ter jih s tem spravila v odvisnost, nato pa odobritev kredita vezala na podkupnino. Voditeljica je nato izpostavila, da bodo v oddaji predstavljena pričanja o podkupovanju bančnih uslužbencev. V nadaljevanju je bil posebej predstavljen primer podjetja C. in ob tem poimenska, grafična, vizualna in slikovna izpostavitev tožnika, ki naj bi bil predsednik kreditnega odbora, ki je obravnaval rizične kredite in zagotovo imel glavno besedo pri kreditnem odboru, še posebej zato, ker podenj spada oddelek tveganj. V oddaji je bilo nato preko izjav različnih sogovornikov predstavljeno, da je o posojilih odločal kreditni odbor, novinarka pa pove tudi, da je sodišče julija odredilo preiskavo elektronskih naprav tožnika, D. D. pa je v oddaji povedal, da naj bi tožnika ne preiskovali le zaradi funkcije, ki jo zaseda, ampak tudi zaradi konkretnih sumov, da je osebno vpleten v izpostavljene sporne prakse. Povprečni gledalec je dojel tožnika kot enega ključnih akterjev pri odobravanju spornih kreditov. Tožnik poudarja, da s tem, ko v popravku omenja A., ne širi dopustnih mej, saj se kot podpredsednik uprave omembi družbe ni mogel izogniti. Meni, da je tudi utemeljeno v popravku navedel, da so bile izjave sogovornikov v oddaji prikazane na zavajajoč način, da je bil ustvarjen vtis, da je povezan z izsiljevalsko zgodbo. V popravku je tudi dodal pojasnilo, da v kreditnem odboru nima odločujočega glasu, temveč imajo vsi člani enakovredne glasove. Tako meni, da je nepravilna ocena v 9. točki izpodbijane sodbe, da popravek nima dodane vrednosti in vsebuje le posplošeno besedilo didaktične narave. Navaja, da je povsem jasno, da je bila voditeljica oddaje tista, ki je povedala, da se nihče od A. oddaje ni želel udeležiti, zato je nepravilna in nejasna obrazložitev v 11. točki izpodbijane sodbe, ki izpostavlja, da iz pritožbe ni razvidno, kdo naj bi to povedal v okviru oddaje. Obe sodišči sta to ugotovili, tožnik pa meni, da je to v nasprotju z listinami o korespondenci med novinarji oddaje in A., ki jo povzema v reviziji. Vztraja, da novinarji oddaje niso povedali, da bodo obravnavali tožnika osebno. Dodaja, da je kazenski postopek stekel na podlagi prijave A., da pa tožilstvo ni začelo pregona zoper nobenega od zaposlenih.

6. Tožnik meni, da sta sodišči zmotno uporabili 2. alinejo prvega odstavka 31. člena ZMed, ko sta tožbeni zahtevek zavrnili, saj določbe ni mogoče razlagati tako ozko, da se presoja obrazložitev za vsako besedo iz popravka, ampak je treba izhajati iz vsebinskega izhodišča celotnega popravka. Meni, da sta s tako ozko razlago sodišči posegli v njegovo pravico iz 40. člena Ustave, ki je konkretizirana v 26. členu ZMed. Meni, da je s popravkom bistveno dopolnil tiste navedbe v oddaji, ki so se nanašale nanj, tako da bi si gledalec lahko ustvaril popolnejšo sliko o domnevni aferi. Tožnik navaja, da se ne more znebiti občutka, da sodišče prve stopnje ni bilo zadovoljno s samim besedilom popravka, kar pa presega domet dopustne presoje: sodišče bi moralo odločiti le, ali tožnik s popravkom zanika navedbe v oddaji in jih z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje. Tožnik meni, da popravek te pogoje izpolnjuje.

**Odgovor na revizijo**

7. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Opozarja, da je po ZMed obvezna le opredelitev odgovornega urednika do zahteve za popravek ter posredovanje pisnega odgovora priporočeno po pošti v roku iz osmega odstavka 27. člena ZMed. Ni torej zakonsko zapovedano, da bi moral odgovorni urednik razloge za zavrnitev podrobneje obrazložiti. Poudarja, da glede na veliko število zahtevkov, ki jih prejme in rok 24 ur to tudi ne bilo izvedljivo. Tožena stranka navaja, da je ključna ugotovitev sodišč, da v oddaji ni bila objavljena informacija, da naj bi tožnik sodeloval v izsiljevalski zgodbi in to je bil tudi glavni razlog za zavrnitev zahtevka. Meni, da predhodna komunikacija med pripravami na oddajo ne more biti predmet objave popravka, ker ni šlo za informacijo, ki naj bi bila objavljena. Tožena stranka pojasnjuje, da je poleg vabila v oddajo tožeči stranki predlagala tudi snemanje izjave na terenu, pa je od A. dobila odgovor: „B. B. je v tujini, ne bomo komentirali odprtih postopkov, ker si vi to želite.“ Tožena stranka poudarja, da pravica do popravka (40. člen Ustave) sama po sebi prinaša intervencijo v pravico do svobodnega novinarskega izražanja (39. člen Ustave). Meni, da je s popravkom dopustno omejevati svobodo novinarskega izražanja le, če prizadeta oseba ni imela možnosti podati svojega pogleda na zadevo v okviru novinarskega prispevka. Opozarja, da gre za zlorabo ustavnih pravic, kadar se posameznik izogiba komentiranju zadev pred objavo z namenom, da bo po objavi predstavil svoje videnje kot popravek objavljene informacije. Tožena stranka predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožniku naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Revizija ni utemeljena.

**O očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka**

9. Vrhovno sodišče uvodoma ocenjuje, da niso utemeljeni revizijski očitki, da je sodišče druge stopnje pri odločanju zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Odločba sodišča druge stopnje ima potrebne razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Glede odločilnih dejstev tudi ni nasprotja med ugotovitvami sodišč in listinami v spisu. Sodišče druge stopnje je tožniku tudi pojasnilo, da je bila glavni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka ocena, da zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu (2. alineja prvega odstavka 31. člena ZMed) in ne nesorazmerna dolžina popravka (5. alineja prvega odstavka 31. člena ZMed). Zato je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da so navedbe sodišča prve stopnje glede dolžine popravka pravno nepomembne in niso vplivale na pravilnost in zakonitost odločitve.

**O protiustavnosti zakonske ureditve načina izvrševanja ustavne pravice do popravka**

10. Vrhovno sodišče ocenjuje tudi, da so neutemeljeni očitki tožnika o protiustavnosti načina izvrševanja ustavne pravice do popravka (40. člen Ustave), kot je urejena v ZMed. Pravica do objave popravka namreč predstavlja za izdajatelja (prek odgovornega urednika) obveznost brezplačne objave določenega obvestila oziroma informacije in posega v svobodo izražanja, ki je zagotovljena v 39. členu Ustave in v izdajateljevo pravico podjetništva (svobodne gospodarske pobude) iz 74. člena Ustave. Zakonodajalec je zato pri ureditvi načina izvrševanja pravice do popravka iskal občutljivo ravnotežje med vsemi navedenimi ustavnimi pravicami. Zagotavljanje hitrega in učinkovitega sodnega varstva pa je predvsem v prid varstvu tožnikovih osebnostnih pravic. Pravica do popravka je namreč tudi izraz pravice do osebnega dostojanstva (34. člen) in pravic zasebnosti in osebnostnih pravic prizadetega (35. člen). Učinkovito sodno varstvo pa ob zahtevah, ki jih v reviziji izpostavlja tožnik (podrobna obrazložitev razlogov za odklonitev objave in morebitna naknadna možnost prilagajanja popravka) ne bi moglo biti zagotovljeno.

**O pravilni uporabi 31. člena ZMed**

11. Vrhovno sodišče je že v številnih odločbah povzelo najpomembnejša izhodišča za obravnavo tožbenih zahtevkov po 26. členu ZMed. Tako je Vrhovno sodišče na primer v odločbi II Ips 89/2018 obrazložilo, da je temeljna predpostavka zahtevka za objavo popravka objavljenega obvestila, da sta bila z njim prizadeta pravica ali interes predlagatelja popravka (prvi odstavek 26. člena ZMed). Četrti odstavek 26. člena ZMed pa opredeljuje, kakšna mora biti vsebina popravka: v ožjem smislu gre za zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, v širšem smislu pa za navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Če popravek vsebinsko ne ustreza tem merilom, to pomeni odklonitveni razlog za njegovo objavo iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo tudi, da mora merilom ustrezati celotni popravek. Prvi odstavek 27. člena ZMed namreč določa, da se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev. Urednik ne more objaviti (v primeru spora pa tudi sodišče ne more naložiti objave) spremenjenega popravka, torej popravka brez dela besedila, za katerega meni, da ne izpolnjuje zakonskih meril. Če je za del popravka podan odklonitveni razlog, ima to torej za posledico neobjavo celotnega popravka.

12. Sodišči prve in druge stopnje sta res v obrazložitvah navedli, da oddaja ni vsebovala nobenih resnih obtožb zoper tožnika. Navedli sta, da je bilo povedano le, da je tožnik predsednik uprave, odgovoren za upravljanje tveganj in predsednik kreditnega odbora, da je bil v kazenskem postopku zaslišan kot priča in da je v tem postopku povedal, da je oddelek skladnosti opravil interno preiskavo v banki, vendar povezave s komerkoli iz banke niso našli. Dodali sta, da je bilo v oddaji tudi izrecno povedano, da naj bi v primeru C. sodelovali nekdanji zaposleni, torej da nihče od trenutno zaposlenih ni osumljen nezakonitega ravnanja (57. točka obrazložitve sodišča prve stopnje).

13. Tudi, če bi bilo mogoče pritrditi tožniku, da je napačna ocena sodišč prve in druge stopnje, da niti z delom sporne objave niso bile prizadete njegove pravice oz. njegov interes1, pa za zavrnitev zahtevka zadošča nadaljnja odločitev obeh sodišč, da tožnik razen zanikanja, da ni sodeloval v domnevno izsiljevalski zgodbi, ki je bila predstavljena v oddaji, v ostalem, pretežnem delu popravka v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, ki so se v objavi nanašale nanj.

14. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tožnik v popravku pojasnjuje, kako je sestavljen kreditni odbor A. in da odloča kolektivno, s čimer ne zanika niti ne dopolnjuje navedb v oddaji, da je z rizičnimi krediti in morebitnimi odpusti dolga kot predsednik kreditnega odbora moral biti seznanjen. Pravilna je tudi ugotovitev obeh sodišč, da v popravku ni nobenih zanikanj ali dopolnitev v zvezi s tistim delom objave, ki se nanaša na predkazenske preiskave zoper tožnika. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je subjektiven in in napačen tožnikov vtis, da je voditeljica oddaje z navedbo, da se nihče od A. ni odzval na vabilo v oddajo s pojasnilom, da početja nekdanjih zaposlenih ne komentirajo, tožnika obtožila, da se je udeležbi na oddaji namenoma izognil. Vrhovno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča druge stopnje, da je ocena sodišča prve stopnje pravilna, da ni šlo za očitek tožniku in zato v tem delu objave tožnikove pravice in interesi niso bili prizadeti. Tako že iz tega razloga ni utemeljen njegov zahtevek za objavo pojasnil o tem, kakšno je bilo vabilo na oddajo in obrazložitev novinarjev, ki so pripravljali oddajo, o vsebini oddaje.

15. Revizijsko sodišče tako pritrjuje presoji, da pretežni del popravka ne zanika niti bistveno ne dopolnjuje tistih navedb v prispevku, ki se nanašajo neposredno nanj in se zato z objavo popravka ne bi vzpostavil ustrezni vsebinski dialog glede bistvene sporočilne vrednosti prispevka. Koncept pravice do popravka namreč, kot je bilo že večkrat poudarjeno v odločbah Ustavnega in Vrhovnega sodišča, ne zajema zgolj vidika uresničevanja posameznikove pravice do varstva dobrega imena, časti in zasebnosti ter ustavno varovane pravice do dostojanstva, temveč tudi vidik zagotavljanja celovite in uravnotežene podobe dogajanja in v tem okviru zlasti varovanja interesa javnosti po objektivni in vsestranski informiranosti.2

16. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Odločalo je v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

17. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik toženki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 329,4 EUR (450 točk po 0,6 EUR, kar znaša 270 EUR in 22% DDV v znesku 59,4 EUR). Vrhovno sodišče je pri odmeri stroškov uporabilo tar. št. 18 in 21 Odvetniške tarife.

1 Oddaja je dostopna v spletnem arhivu oddaj TV na povezavi .... 2 Tako Ustavno sodišče v odločbah opr. št. Up-124/05 z dne 15. 2. 2007, tč. 5, ter opr. št. U-I-95/09, Up-419/09, tč. 9 in Vrhovno sodišče na primer v zadevi II Ips 89/2018 v točki 14.