Jedro

Tožnik z izpostavljanjem vsebine oddaje oziroma izvajanj njene voditeljice ne vzbudi nobenega pomisleka v pravilnost ocene sodišča, da oddaja ni vsebovala nobenih (težkih) obtožb zoper njega, da ni bila podana informacija, da naj bi sodeloval v izsiljevalski zgodbi, niti da naj bi oddaja ustvarjala vtis, da gre za osebo, ki se poslužuje moralno (najbolj) zavržnih in spornih dejanj, kot tudi, da zahteva za objavo popravka temelji na tožnikovem subjektivnem sklepanju o tem, kakšen vtis so dobili gledalci.

Pravdni postopek, ki sledi zavrnitvi zahteve za objavo popravka (glej 33. člen ZMed), je samostojen postopek, v katerem lahko tožena stranka svoje (ugovorne) trditve ustrezno širi in dopolnjuje, oziroma so pravdne stranke, kar se tiče podajanja trditev in predlaganja dokazov zanje, „vezane“ zgolj na pravila ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 28. 5. 2020 zavrnilo tožbeni zahtevek (vse I. točka izreka), s katerim je tožnik od toženke zahteval povračilo stroškov postopka ter da najkasneje v naslednji oddaji Y. na televizijskem programu TELEVIZIJA Z., po pravnomočnosti sodbe, brez sprememb in dopolnitev, na enak ali enakovreden način objavi popravek prispevka o spornih kreditnih praksah slovenskih bank, ki je bil predvajan dne X. X. 2019 na televizijskem programu TELEVIZIJA Z., v oddaji Y. ob 20.00 uri, tako da se popravek prebere, in sicer: „PREDSTAVITEV NASPROTNIH DEJSTEV V oddaji Y. dne X. X. 2019 je bilo skozi izpovedbe anonimnih sogovornikov, gostov oddaje in položaja, ki ga A. A. zaseda v Banki B. (podpredsednik uprave Banke B., predsednik kreditnega odbora tveganih naložb), zavajajoče prikazano, da naj bi A. A. sodeloval v domnevno izsiljevalski zgodbi, ki jo je prispevek obravnaval. To ni res. A. A. ne more vplivati na to, kako ga kot podpredsednika kreditnega odbora tveganih naložb dojemajo anonimizirani posamezniki; novinarji Y. pa ga pred predvajanjem oddaje niso seznanili z očitki anonimnih oseb, da naj bi bil on odgovoren za odpis dolgov v višini enega ali več milijonov evrov. Banki B. in posledično A. A. so namreč novinarji Y. v vabilu na oddajo predstavili le, da bo oddaja na splošno obravnavala sumljive bančne posle, ne pa da bo vsebovala težke obtožbe zoper A. A. Vezano na izpostavljene očitke je treba poudariti, da A. A. nima odločujočega glasu v kreditnem odboru, temveč je v kreditnem odboru njegov glas enakovreden glasu kateregakoli drugega člana. Upoštevaje konkretni primer so morali biti predlogi odobreni tudi s strani kreditnega odbora nadzornega sveta banke (katerega člani so izključno določeni člani nadzornega sveta) in ni zadostovala zgolj odločitev nižjega organa, torej kreditnega odbora tveganih naložb. Odločitev v konkretni zadevi tako sploh ni (bila) v pristojnosti A. A., zato so namigovanja o nasprotnem zavajajoča in neresnična“, ter odločilo, da je tožnik dolžan toženki v roku 15-ih dni povrniti njene potrebne pravdne stroške v višini 783,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Uvodoma navaja, kaj naj bi sodišče prve stopnje podalo v obrazložitev svoje odločitve. Eden od nosilnih argumentov izpodbijane sodbe je ta, da naj bi bil njegov popravek predolg in preobsežen. V tem delu je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožniku glede dolžine popravka v postopku na prvi stopnji ni bila dana možnost obravnavanja, niti to nikoli ni bilo izpostavljeno kot razlog, zaradi katerega naj bil njegov popravek neutemeljen. Tožeča stranka2 se v zavrnitvi zahteve za objavo popravka ni sklicevala na šesto alinejo prvega odstavka 31. člena ZMed. V tem delu niti ni tekel postopek na prvi stopnji, zaradi česar je izpodbijana sodba v tem delu prekoračila meje ugovornih navedb tožene stranke in je bil tožnikov popravek zavrnjen iz razloga, o katerem se nikoli ni imel možnosti izjasniti. V tem delu gre za sodbo presenečenja. Z opisanim postopanjem je sodišče prekršilo tudi določbo 2. člena ZPP. Tožnik tudi sicer nasprotuje stališču, da naj bi bil zahtevani popravek preobsežen. V nadaljevanju izpostavlja, kaj naj bi glede namena objave popravka sodišče prve stopnje izpostavilo v 37., 41. in 58. točki obrazložitve. Izpodbijana sodba pri utemeljitvi odločitve o domnevni neutemeljenosti tožbenega zahtevka postopa v izrecnem nasprotju s tem izhodiščem, saj se spušča v vsebinsko presojo primernosti in ustreznosti tožnikovega popravka (npr., da naj bi moral tožnik zahtevati popravek v delu, ki se nanaša na tek kazenskega postopka, očitke o tožniku iz spornega prispevka povzema izven konteksta obravnavane tematike, parcialno in posamično ter zahtevanega popravka ne presoja v luči načela audiatur et altera pars). Podana naj bi bila kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so nosilni razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba izhaja iz nepravilnega sklepa in pravne presoje, da v tožnikove pravice v oddaji ni bilo poseženo. V zvezi s tem v 44. točki obrazložitve nepravilno navaja, da naj bi tožnik podajal številne tožbene navedbe, ki ne predstavljajo vsebine tožbenega zahtevka. V tem delu je izpodbijana sodba pavšalna, saj ne navede, katere naj bi bile te navedbe, ki naj ne bi bile povezane z vsebino tožbenega zahtevka, in je zato ni mogoče preizkusiti. Tožnik ne more sprejeti dokazne in pravne ocene izpodbijane sodbe, da naj bi se sporna oddaja zgolj mestoma dotikala njegove funkcije v Banki B. Sam je namreč podpredsednik uprave omenjene banke, torej viden in ključen član poslovodnega organa. Sklicuje se na stališče sodne prakse (pri čemer izpostavlja sodbo tukajšnjega sodišča II Cp 1467/2009 z dne 19. 8. 2009) o povezanosti ugleda pravne osebe in fizičnih oseb s položajem v njej. V očeh povprečnega gledalca so bile zato vse navedbe, ki so bile v oddaji podane glede Banke B., pripisane njemu. Upoštevaje, da se sporna oddaja prične s prispevkom o Banki B. in s tematiko o domnevni korupciji in izsiljevanju v njej, je bil s tem začrtan obseg in celoten kontekst tematike, ki bo predmet oddaje. Pritožba pojasnjuje, da naj bi oddaja nato prešla na konkreten primer podjetja C. in na kakšen način je bil izpostavljen tožnik. Čeprav je sam v tem delu v spornem prispevku omenjen s strani anonimnega sogovornika, sta bila celotna predhodna vsebina prispevka in njegov kontekst zasnovana na način, da ga je vsak povprečen gledalec povezal s predhodno izpostavljenimi domnevno spornimi kreditnimi praksami Banke B. in domnevnim izsiljevanjem družb in podjetij, tudi podjetja C. Pritožba nato omenja, kaj naj bi na začetku oddaje povedala voditeljica, oziroma kaj se je dogajalo v nadaljevanju oddaje. Sam je bil v kontekstu zgodbe o domnevnem izsiljevanju, ki naj bi se dogajalo v Banki B. in v kontekstu primera C., predstavljen kot član kreditnega odbora, ki naj bi imel odločilno vlogo pri odločanju o tem, kateri krediti in na kakšen način se bodo odobrili oziroma odpisali, kar se vsebinsko povezuje s predhodno podanimi očitki o domnevnem izsiljevanju komitentov Banke B. in domnevno sporno kreditno prakso. Sum naj bi bil podkrepljen tudi z izpostavljanjem domnevne izjave preiskovalnega sodnika. Pritožnik omenja, kaj naj bi izhajalo iz izjave anonimnega sogovornika, kaj naj bi v nadaljevanju oddaje povedala novinarka in kaj je na zastavljeno vprašanje odgovoril D. D. Glede na to, da je slednji nekdanji kriminalist, pravnik in predsednik KPK, so imeli tovrstni očitki v očeh povprečnega gledalca toliko večjo težo in v navezavi na podatek o poteku kazenske preiskave delovali toliko bolj utemeljeno in verodostojno. Iz tega razloga so napačni zaključki v 49. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Vse navedeno naj bi izhajalo iz strani 1 do 8 transkripta oddaje, pri čemer je celotna dolžina transkripta 16 strani. Gre torej za skoraj polovico oddaje, ki je bila namenjena temi Banke B. in v tem kontekstu tudi tožniku. Zato zaključek, da naj bi bil popravek predolg in preobsežen, ni utemeljen. Enako velja za zaključek izpodbijane sodbe v 50. točki obrazložitve, da naj sporna oddaja ne bi vsebovala nobenih težkih obtožb zoper tožnika. Ne držijo niti navedbe izpodbijane sodbe v 47. točki obrazložitve, da naj bi tožnik podajal trditve glede Banke B., saj so slednje neposredno povezane prav z njim in so pomembne za pravilno razumevanje celotnega konteksta. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, kaj naslavlja oziroma odgovarja popravek oziroma kakšna naj bi bila njegova vsebina. Odločitev v konkretni zadevi tako ni (bila) v pristojnosti tožnika, zaradi česar so namigovanja o nasprotnem zavajajoča in neresnična. Glede na zapisano naj bi bil zaključek izpodbijane sodbe v 46. točki obrazložitve pravno in dejansko napačen. Tožnik prosto razpolaga, glede katerega dela objavljenega obvestila bo podal zahtevo za objavo popravka. Glede spornega prispevka se je odločil popraviti navedbe, ki se nanašajo na očitke, da naj bi imel pomembno vlogo pri odobritvi spornih kreditov v banki. Nejasno je zato razlogovanje izpodbijane sodbe, zakaj naj bi tožnik v tem delu podajal pojasnila, ki niso bistvena, saj je namen popravka ne samo zanikanje, temveč tudi predstavitev širših okoliščin in dejstev, pomembnih za razumevanje obravnavane teme. Ravnal je pravilno, saj je poleg zanikanja očitkov, ki jih je zaradi večje jasnosti na začetku popravka izpostavil, podal še pojasnila, zakaj le-ti ne držijo. Pritožnik prereka zaključke izpodbijane sodbe, kaj naj bi bilo povprečnemu gledalcu povsem jasno in nedvoumno, saj povprečen gledalec nedvomno ni seznanjen z internimi postopki in organi znotraj Banke B., sploh pa mu gotovo ne bi moglo biti znano, da tožnik ipso facto v afero ni mogel biti vpleten. O njem je bil ustvarjen vtis, da gre za osebo, ki se poslužuje moralno zavržnih in spornih dejanj, saj sodeluje pri izkoriščanju finančne stiske podjetij. Izpodbijana sodba v 48. točki obrazložitve nepravilno navaja, kaj naj bi moral tožnik v popravku zahtevati, saj je to njegova subjektivna odločitev. Pomembno je, da njegov popravek odgovarja in naslavlja očitke, ki so bili podani. V kolikor določenih očitkov ni še posebej in izrecno izpostavil (npr. da naj bi bil del kazenske preiskave), to ne more predstavljati razloga za zavrnitev popravka. Ne drži stališče izpodbijane sodbe, da naj bi bilo povprečno skrbnemu gledalcu znano, da za osumljence kot preiskovance velja domneva nedolžnosti, dokler jim krivdorek ni dokazan s pravnomočno obsodilno sodbo. V kolikor je posameznik v oddaji izpostavljen na način, kot je bil sam, tj. da je vpleten v izsiljevalske zgodbe, da naj bi bil na poziciji moči ipd., se v očeh povprečnega gledalca kvečjemu izpostavi obratna slika. Izpodbijana sodba v 50. točki obrazložitve nepravilno zaključuje, da naj bi bila v oddaji Y. glede vseh izpostavljenih očitkov ustrezna protiutež navedba, da je bil tožnik v kazenskem postopku zaslišan kot priča in povedal, da je oddelek skladnosti opravil interno preiskavo v banki, a da povezave s komerkoli iz banke niso našli. To izjavo je potrebno umestiti v kontekst predhodnih pritožbenih navedb. Zmoten je tudi zaključek, da naj bi bila ustrezna pojasnila v oddaji podana s strani voditeljice, ko je prebrala izjavo Banke B. (5. stran transkripta). Izpodbijana sodba se na navedeno razdrobljeno sklicuje na več mestih in dejansko enak argument uporablja v luči domnevno različnih pravnih razlogov, ki naj bi narekovali zavrnitev popravka, in sicer v 46., 54., 58. in 61. točki obrazložitve. Stališče, na katerega se sodba sklicuje in je bilo predstavljeno v sporni oddalji, se nanaša na Banko B. in ne na tožnika. Poleg tega je bilo sporočilo v oddaji predstavljeno povsem izkrivljeno, to je na način, da naj bi želela Banka B. vplivati na novinarje pred oddajo. Prav tako naj bi bil zmoten zaključek izpodbijane sodbe v 53. točki obrazložitve, da je E. E. v sporni oddaji podal pozitivno izjavo o tožniku. Tožnikovo stališče v oddaji tako ni bilo predstavljeno v obliki in z vsebino, kot se glasi zahteva za objavo popravka. Izrecno je bilo povedano, da se predstavnik Banke B. oddaje ni želel udeležiti, kar v delu, ki se nanaša nanj, nikakor ne drži. Elektronska korespondenca, ki se nahaja v spisu, tega ne izkazuje, zaradi česar je izpodbijana sodba v tem delu obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik izpostavlja, kaj izhaja iz elektronskega poštnega sporočila z dne X. X. 2019, ki ga je v spis vložila toženka, oziroma, kaj naj bi Banka B. odgovorila v elektronski pošti z istim datumom. Glede na takšno korespondenco nikakor ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo predmet obravnave v oddaji in da bo izpostavljen poimensko in s konkretnimi obtožbami, da naj bi bil glavni akter pri odobritvi oziroma odpisu spornih kreditov. Popravek zato v tem delu gledalcem pojasnjuje in bistveno dopolnjuje očitke, ki so bili podani v sporni oddaji, da tožnik o tem, da bo predmet neposredne osebne obravnave v oddaji, predhodno ni bil obveščen, zaradi česar se vabilu ni odzval. Njegova neudeležba je bila predstavljana kot namensko izogibanje debati, ki je potekala v oddaji. Zaključki izpodbijane sodbe v 60. točki obrazložitve so pravno in dejansko zmotni. V popravku ni poskušal doseči ponovnega komentarja že prikazanih nasprotnih dejstev oziroma premika na drugo področje, kot izpodbijana sodba navaja v 51. in 58. točki obrazložitve. Vsi kazenski postopki, ki so bili sproženi na podlagi prijav in navedb E. E., so bili v celoti ustavljeni. Nadalje tožnik poudarja, da je toženka z obširnimi navedbami, ki jih je podala v odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah glede objave popravka, prekludirana in jih izpodbijana sodba ne bi smela upoštevati. V zavrnitvi objave popravka je šlo zgolj za dobesedni prepis določbe 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Glede na stališče sodne prakse, da tekst objave popravka v tožbi ne sme in ne more biti drugačen, kot je zahtevano v sami objavi popravka, bi morala tudi toženka razloge za zavrnitev objave popravka obširneje in natančno pojasniti že v sami zavrnitvi. V tem pogledu naj bi bila slednja v privilegiranem položaju. V konkretnem primeru, ko je toženka zgolj prepisala zakonsko besedilo, obrazložitve razlogov za zavrnitev objave popravka ne more širiti na način in v obsegu, kot je to storila šele v odgovoru na tožbo in v nadaljnjih vlogah v postopku. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari naj bi bila napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena trditev, da je eden od nosilnih razlogov izpodbijane sodbe ta, da naj bi bil tožnikov popravek predolg in preobsežen,3 ne drži. Sodišče prve stopnje je v točkah 45. - 46. obrazložitve izpodbijane sodbe res izpostavilo tudi okoliščino, da naj bi bilo besedilo objave popravka nesorazmerno dolgo glede na navajanja v oddaji Y. z dne X. X. 2019 (v nadaljevanju oddaja), na katera meri, a je iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je bil ključni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka obstoj (odklonitvenega) razloga iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed4 (kar izrecno izhaja iz 63. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz tega razloga tožnikovo pojasnjevanje, da mu glede dolžine popravkov v postopku na prvi stopnji ni bila dana možnost obravnavanja, da je sodba v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP5,6 ter da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 2. člena ZPP, za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane sodbe ni bistveno. Ob tem, da je toženka v odgovoru na tožbo7 izpostavljala dele tožbenega zahtevka za objavo popravka, ki se ne nanašajo na objavljeno informacijo, oziroma obstoj navedb, s katerimi naj bi tožnik (nepravilno) širil ustavni (zakonski) institut popravka (prav to v povezavi z izpostavljanjem njegove neustrezne dolžine poudarja tudi sodišče prve stopnje8), kar vse smiselno (posredno) predstavlja tudi očitek zoper obseg (dolžino) besedila, pa ni moč slediti9 niti pritožbeni trditvi, da toženka v tem oziru ni ničesar navajala.10

6. Prav tako ni moč slediti (posplošenemu) pritožbenemu očitku, da naj bi sodišče prve stopnje opravilo napačno pravno oceno ter da naj bi zmotno (nepopolno) presodilo relevantno dejansko stanje. Pritožnik to argumentira z omenjanjem pravnega (teoretičnega) izhodišča (namena) instituta popravka, kot ga je sodišče prve stopnje izpostavilo v točkah 37., 41. in 58. obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer pa (neprepričljivo) zaključi, da naj bi omenjeno sodišče postopalo v izrecnem nasprotju s tem (torej s pravnim izhodiščem, ki ga je predstavilo), saj naj bi se (po njegovem mnenju) spustilo v vsebinsko presojo primernosti in ustreznosti zahtevane objave popravka. Sodišče prve stopnje se v takšno vsebinsko obravnavanje nikjer ni spustilo, ampak je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo z vidika obstoja razloga iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed, to je njegove zakonske vsebine,11 in ob upoštevanju relevantnih stališč sodne prakse (torej splošnih izhodišč omenjenega instituta). Tudi v 48. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (kar pritožba v tem oziru edino konkretno izpostavlja) je upoštevaje izhodišče, da kriterije presoje zamejuje tožbeni zahtevek,12 (pravilno) izpostavilo „zgolj“ to,13 da tožnik s tožbo objave popravka v delu (bodisi zanikanja bodisi prikaza nasprotnih dejstev), da naj bi bil zoper njega v teku kazenski postopek (predkazenska preiskava), ne zahteva. Ostali v tej zvezi podani pritožbeni razlogi (češ da naj bi sodišče očitke o tožniku iz spornega prispevka povzemalo izven konteksta obravnavane tematike in parcialno (posamično) ter da zahtevanega popravka ni presojalo v luči načela audiatur et altera pars) pa so povsem splošni in že zato neupoštevni.14 Posledično je neprepričljiv tudi sam zaključek (ki ga pritožba na takšni neustrezni podlagi naredi) o kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.15

7. Zakaj je lahko ugotovilo, da v pravice tožnika v oddaji ni bilo poseženo, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi konkretno in prepričljivo obrazložilo. Pritožnik nadalje (neutemeljeno) izpostavlja, da naj bi omenjeno sodišče v 44. točki obrazložitve nepravilno navedlo, da cel niz tožbenih navedb ne predstavlja vsebine tožbenega zahtevka, pri čemer hkrati očita, da je sodba v tem delu (tudi) pavšalna ter da je ni moč preizkusiti. Tudi ta očitek ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč takšne (neustrezne) konkretne tožbene trditve jasno izpostavilo v točkah 47 - 49 in 53 obrazložitve izpodbijane sodbe. Povsem pravilna je tudi ugotovitev omenjenega sodišča, da se sporna oddaja zgolj mestoma dotakne tožnikove funkcije v Banki B. d.d. (glej 46. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). To potrjuje sam transkript oddaje (glej prilogo A3) oziroma njegovi deli, ki jih sodišče prve stopnje izpostavlja. Pritožnik temu oporeka s pojasnjevanjem, da je podpredsednik uprave omenjene banke oziroma viden in ključen član poslovodnega organa. V zvezi z omenjanjem Banke B. gre poudariti, da gre za samostojen (od tožnika različen) pravni subjekt, ki ni stranka tega postopka, zaradi česar je že sodišče prve stopnje (glej 47. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) pravilno opozorilo na nedopustnost tožnikovega širjenja objave popravka v dejstveni podlagi tožbe tudi na omenjeno banko.16 Okoliščina, da naj bi bil tožnik pomemben del njenega poslovodnega organa, v tem pogledu ničesar ne spremeni. Slednji se sklicuje na stališče sodne prakse (konkretno omenja sodbo tukajšnjega sodišča II Cp 1467/2009 z dne 19. 8. 2009) v zvezi z razumevanjem (razlago) 183. člena OZ.17 Ob tem, da omenjena določba OZ ureja denarno odškodnino pravni osebi zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena, ni jasno (pritožba tega ne pojasni18), zakaj (kako) bi bilo moč naziranje (o tem, da neresnične trditve o fizičnih osebah, ki so povezane z njihovim položajem v pravni osebi, krnijo tudi ugled pravne osebe) iz odškodninskega pravnega področja (avtomatično) uporabiti na povsem drugem pravnem področju oziroma v zvezi z institutom objave popravka.19

8. Z ozirom na predhodne ugotovitve je za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe nebistveno20 pritožbeno pojasnjevanje, kaj naj bi bilo v prispevku (oddaje) izpostavljeno v zvezi s poslovanjem (delovanjem) prej omenjene banke, sam pritožbeni zaključek, da je bilo v oddaji predstavljeno, da se v njej dogajajo hude nepravilnosti, pa tudi sicer nekonkretiziran in posledično neprepričljiv.21 Enako velja za pritožnikovo zatrjevanje, da sta bila celotna predhodna vsebina prispevka in njegov kontekst zasnovana na način, da ga je vsak povprečen gledalec povezal s predhodno izpostavljenimi domnevno spornimi kreditnimi praksami Banke B. in domnevnim izsiljevanjem družb in podjetij (tudi podjetja C.). Tožnik namreč zgolj z izpostavljanjem vsebine oddaje oziroma izvajanj njene voditeljice ne vzbudi nobenega pomisleka v pravilnost ocene sodišča prve stopnje, ki je (upoštevaje vsebino tega istega transkripta oddaje) obrazloženo in prepričljivo zaključilo (pritrdilo toženki), da oddaja ni vsebovala nobenih (težkih) obtožb zoper tožnika, da ni bila podana informacija, da naj bi sodeloval v izsiljevalski zgodbi, niti da naj bi oddaja ustvarjala vtis, da gre za osebo, ki se poslužuje moralno (najbolj) zavržnih in spornih dejanj, kot tudi, da zahteva za objavo popravka temelji na tožnikovem subjektivnem sklepanju o tem, kakšen vtis so dobili gledalci, čeprav v resnici ni bilo objavljeno, da naj bi sodeloval v domnevno izsiljevalski zgodbi (glej 50. - 57. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnik s takšnimi subjektivno obarvanimi zaključki22 oziroma prepričevanjem v utemeljenost svojih trditev o resničnem dogajanju23 (neprepričljivo) nadaljuje tudi v pritožbi (glej 12. - 17. točko njene obrazložitve), kar velja tudi za izpostavljanje tega, kar je v oddaji izjavil D. D. V tem oziru je sodišče prve stopnje (glej 48. in 49. točko obrazložitve) pravilno izpostavilo, da tožnik ne zahteva objave popravka (bodisi zanikanja bodisi prikaza nasprotnih dejstev) glede izjav D. D. o preiskavi tožnika oziroma teku pred-kazenske preiskave zoper njega,24 kot tudi, da ni moč slediti njegovim trditvam (ki jih ponovno omenja v pritožbi), da naj bi že samo dejstvo, da gre za kriminalista, pravnika in (nekdanjega) predsednika KPK, pomenilo, da imajo njegove izjave v zvezi s tožnikom v očeh povprečnega gledalca (toliko) večjo težo. Ker tožnikovemu enačenju (z neprepričljivim sklicevanjem na kontekst25) z banko ni moč pritrditi, posledično enako velja za njegovo nasprotovanje zaključkom sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na (neustrezno) dolžino zahtevanega popravka.

9. Pomisleka v pravilnost zaključkov (oziroma zanje podanih razlogov) sodišča prve stopnje26 o neutemeljenosti tožbenega zahtevka zaradi obstoja (odklonitvenega) razloga iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed ne poraja niti pritožnikovo (posplošeno) vztrajanje, da zahtevani popravek odgovarja na bistvene očitke prispevka s pojasnjevanjem, kakšna (in zakaj) naj bi bila vsebina zahtevka. Poleg tega, da niti jasno ne obrazloži, na katero njegovo konkretno odločitev, ki naj bi bila v oddaji izpostavljena (omenjena),27 (točno) meri z navajanjem, da ni bila v njegovi pristojnosti, je že sodišče prve stopnje v 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno opozorilo na neustreznost28 njegovega didaktičnega in abstraktnega pojasnjevanja (pri katerem v zvezi s predhodno omenjenim zatrjevanjem neutemeljeno vztraja tudi v pritožbi29), kako poteka odločanje v kolektivnem (kreditnem) organu. Zato je brezpredmetno tudi njegovo (samo za sebe sicer pravilno) poudarjanje, da prosto razpolaga s tem, glede katerega dela objavljenega obvestila bo podal zahtevo za objavo popravka.30 Sodišče prve stopnje v 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (zaključku/zaključkom v omenjeni točki pritožnik nasprotuje s takšnim posplošenim navajanjem31) ne trdi drugače, ampak le (pravilno) opozarja na to, da vsebina zahtevanega popravka v bistvenem ničesar ne dodaja niti ne prikazuje nasprotnih dejstev. Zmotno je tudi pritožnikovo razumevanje zaključkov sodišča prve stopnje v 48. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Omenjeno sodišče nikjer ne navaja („diktira“), kaj bi moral tožnik v zahtevi za objavo popravka navesti, temveč zgolj (utemeljeno) opozarja32 na brezpredmetnost njegovega izpostavljanja izjave D. D. o tem, saj (tožnik) v besedilu zahtevane objave popravka svoje vpletenosti v predkazenski postopek ne zanika, prav tako ni predmet objave popravka sama izjava D. D. 10. Sodišče prve stopnje je v 50. točki obrazložitve izpodbijane sodbe kot točno opredelilo toženkino navajanje, da je bila v oddaji predstavljena tudi druga plat, pri čemer je bilo izpostavljeno tudi, kaj naj bi tožnik izpovedal ob zaslišanju v kazenskem postopku. Slednji tudi temu zaključku nasprotuje z nekonkretiziranim (nejasnim) pojasnjevanjem, da je potrebno to izjavo razumeti v kontekstu vsebine 14. točke pritožbe, oziroma prav tako posplošenim (in neprepričljivim) navajanjem, da zahtevani popravek v tem delu očitke33 bistveno dopolnjuje s širšimi pojasnili in predstavitvijo druge plati zgodbe, ki v oddaji ni bila omenjena.34 Sodišče prve stopnje je v 54. točki obrazložitve izpostavilo, kaj je bilo v oddaji povedano v zvezi s primerom C. (kot je razvidno iz 5. strani transkripta, naj bi voditeljica prebrala sporočilo Banke B. - glej elektronsko sporočilo predstavnika omenjene banke z dne X. X. 2019, ki se nahaja v prilogi B3). Pritožnik temu oporeka z navajanjem, da se predstavljena vsebina nanaša na banko in ne nanj. Takšen argument je ne le v nasprotju z njegovim predhodno omenjenim naziranjem, češ da so se izjave v oddaji, ki so se nanašale na banko, nanašale tudi nanj (glej 11. in nadaljnje točke pritožbene obrazložitve), ampak (kar je še bolj pomembno) hkrati neprepričljiv, saj elektronsko sporočilo, ki ga omenja sodišče prve stopnje, govori tudi o (nekdaj) zaposlenih v banki.35 V nadaljevanju oddaje s strani voditeljice izpostavljeno, da so v banki želeli poslati zbrano gradivo o E. E.36 in tako vplivati na uredništvo, na presojo pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje (podanih v 54. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) o tem, kaj je bilo v prispevku izrecno povedano, nima vpliva. Poleg tega se ne nanaša na ravnanje tožnika (niti ni predmet zahtevka za objavo popravka), ampak drugega subjekta (banke).37

11. Kdo naj bi v okviru oddaje povedal (izjavil), da se tožnik ni želel udeležiti oddaje, ni razvidno (niti pritožba tega ne pojasni38). Iz 7. strani transkripta je razvidna zgolj navedba voditeljice, da v studiu ni nikogar iz uprave banke niti njenega nadzornega sveta, ter da naj bi povabilo zavrnili s pojasnilom, da početja nekdanjih zaposlenih ne komentirajo. Tožnik glede ugotovitve sodišča prve stopnje (glej 60. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je možnost javnosti predstaviti svoj vidik obravnavane zadeve odklonil, navaja, da naj bi bila v nasprotju z elektronsko korespondenco med predstavniki tožene stranke in F. F. in zato obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Temu očitku iz dveh razlogov ni moč slediti. Kot prvo pri izpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje ne gre napačno povzemanje vsebine dokazov (kar je bistvo očitka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ampak za dejanski zaključek, ki ga je naredilo na podlagi (listinskih) dokazov. Le-tega pa ni naredilo zgolj sklicujoč se na elektronski sporočili z dne 4. 11. 2019 (ki jih pritožba povzema, a zgolj s tem pomisleka v dejanske zaključke sodišča prve stopnje ne poraja), ampak v tem oziru omenja tudi sms sporočilo predstavnika Banke B. (glej prilogo B4). Pritožnik pojasnjuje, da glede na omenjeno elektronsko korespondenco nikakor ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo predmet obravnave v oddaji in da bo izpostavljen poimensko ter s konkretnimi obtožbami, da naj bi bil glavni akter pri odobritvi oziroma odpisu spornih kreditov (ta del, glede zoper njega izrečenih obtožb, kot je bilo predhodno poudarjeno, tudi sicer ne drži). Vse navedeno je presplošno (in neprepričljivo39), predvsem pa nebistveno za presojo pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje (ki ga z njimi izpodbija), in sicer da naj bi tožnik odklonil svojo prisotnost v oddaji (oziroma da se je ni želel udeležiti). Tudi iz teh razlogov je neprepričljivo njegovo navajanje, da je želel prav zato v zahtevi za objavo popravka gledalcem pojasniti in bistveno dopolniti v oddaji podane očitke. Nenazadnje velja v zvezi s predhodno obravnavanimi pritožbenimi očitki še poudariti, da glavni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka niso bile (same za sebe) ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bila v oddaji slišana tudi druga (tožnikova) plat, ampak obstoj (odklonitvenega) razloga iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed.40

12. Pritožniku ni moč slediti niti v njegovem navajanju, da naj bi bila toženka s svojimi, v tej pravdi podanimi trditvami, prekludirana (in da jih sodišče ne bi smelo upoštevati) iz razloga, ker vsega tega ni navedla v zavrnitvi zahtevka za objavo popravka.41 Pravdni postopek, ki sledi zavrnitvi (odklonitvi) zahteve za objavo popravka (glej 33. člen ZMed), je samostojen postopek, v katerem lahko tožena stranka svoje (ugovorne) trditve ustrezno širi in dopolnjuje, oziroma so pravdne stranke, kar se tiče podajanja trditev in predlaganja dokazov zanje, „vezane“ zgolj na pravila ZPP.42 Omejitve, kot jih zagovarja pritožnik, iz določb ZPP ne izhajajo (prav tako ne iz določb ZMed). Pritožnikovo poudarjanje neenakopravnosti in privilegiranosti tožene stranke je tudi sicer neprepričljivo. Sam je imel v tej pravdi (drugače ne zatrjuje) v skladu z določbami ZPP možnost (pravico) odgovoriti na vse trditve, ki jih je toženka v njej podala (kot tudi na dokaze, ki jih je zanje predlagala). Le v primeru, če temu ne bi bilo tako, bi lahko govorili o neenakopravnem obravnavanju strank. Poleg tega lahko do vložitve tožbe zaradi objave popravka43 pride tudi v primeru, če nasprotna stran sploh ne odgovori na zahtevo po objavi popravka.44 Po logiki, ki jo ponuja pritožnik, nasprotna stranka v takem primeru (dejansko) sploh ne bi imela pravice do odgovora na tožbo, ki je bila zoper njo vložena zaradi objave popravka, čemur pa ni moč slediti (v zvezi s tem, da takšna opustitev/kršitev nima civilnopravnih sankcij, glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 510/2009 z dne 10. 9. 2009). Ker pritožnik načenja vprašanje dopustnih trditev v pravdi (in ne vsebine tožbenega zahtevka), pa je neprepričljiv tudi njegov argument (za stališče, ki ga zagovarja), da je lahko v skladu s sodno prakso45 predmet tožbe za objavo popravka le popravek, ki je bil predhodno naslovljen na odgovornega urednika. Z ozirom na to, da jo izpodbija zgolj z neutemeljenim sklicevanjem na nepravilnost odločitve o glavni stvari, pritožbi ni moč slediti niti glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama krije svoje stroške, nastale z vložitvijo odgovora, saj ta ni v ničemer pripomogel k predmetni odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

2 Pravilno tožena stranka. 3 Glej 6. alinejo prvega odstavka 31. člena ZMed. 4 Zakon o medijih, Uradni list RS, št. 35/2001, s kasnejšimi spremembami. 5 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 6 In da gre za t.i. sodbo presenečenja. 7 Glej predvsem III. in V. točko obrazložitve odgovora na tožbo. 8 Glej 44. - 46. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Okoliščina, da se toženka v zavrnitvi zahteve za objavo popravka ni sklicevala na 6. alinejo prvega odstavka 31. člena ZMed, je za to presojo nebistvena. 10 In da je sodišče prve stopnje (ki, kot rečeno, dolžino zahtevane objave popravka izpostavlja skupaj z njegovo siceršnjo neustreznostjo - glej predvsem 46. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) prekoračilo trditveno podlago. 11 Na katero se je sklicevala toženka (glej V. točko obrazložitve odgovora na tožbo). 12 Glej 44. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 13 In ni (kot to neutemeljeno očita pritožba) navedlo („diktiralo“), da bi moral tožnik v tem pogledu zahtevati popravek. 14 Enako velja za pritožbeno nasprotovanje (glede na vsebino obravnavane zahteve pravilnim) zaključkom sodišča prve stopnje, da želi tožnik z objavo popravka doseči ponoven komentar v oddaji prikazanih dejstev o njem (glej 51. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) oziroma „dodatno utrjevanje“ resničnosti o sebi in svoji funkciji v banki (glej 58. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Zoper navedeno tožnik zgolj posplošeno navaja, kaj je želel z objavo doseči (pojasniti) glede očitkov v oddaji (pri čemer je že sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da očitkov („obtožb“) zoper njega v oddaji, kot jih sam navaja, ni bilo). 15 Češ da so nosilni razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju. 16 V zvezi z njo v oddaji podane izjave tudi niso del vsebine s tožbo zahtevane objave popravka. 17 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 18 Sama tožnikova trditev, da so bile v očeh povprečnega gledalca vse navedbe, ki so bile v oddaji podane glede Banke B., pripisane njemu, pa je ne le pritožbeno nova, ampak hkrati presplošna (nekonkretizirana) in neprepričljiva. 19 Tudi sicer bi se lahko na takšno naziranje v zvezi s 183. členom OZ kot (morebitna) vlagateljica zahteve za objavo popravka sklicevala kvečjemu Banka B. (in ne fizična oseba kot v obravnavani zadevi tožnik). 20 Enako velja za pritožnikovo poudarjanje, da je bila polovica oddaje (osem od šestnajstih strani transkripta) namenjena Banki B. in s tem (kot to neutemeljeno zatrjuje) njemu. 21 Glej tudi sprotno opombo št. 16 te sodbe. 22 Češ da naj bi bil v oddaji o njem ustvarjen vtis, da gre za osebo, ki se poslužuje moralno zavržnih in spornih dejanj, saj sodeluje pri izkoriščanju finančne stiske podjetij itd. (glej 21. točko pritožbene obrazložitve). 23 Ki, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ne more biti predmet instituta oziroma zahteve za objavo popravka (glej 51. in 58. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 24 Enako velja za pritožbeno izpostavljanje (domnevne) izjave preiskovalnega sodnika, ki naj bi bila omenjena v oddaji. 25 Oziroma poudarjanjem, da so tožbene trditve glede banke povezane prav z njim in pomembne za razumevanje konteksta. 26 Glej 46. - 58. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 27 In s strani koga. 28 Upoštevaje vsebino določbe 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. 29 Ni namreč moč slediti (posplošenemu) pritožbenemu navajanju, da povprečen gledalec nedvomno ni seznanjen z internimi postopki in organi znotraj Banke B., s pristojnostmi posameznih članov določenih organov in načinom njihovega odločanja. Iz podobnega razloga ni prepričljivo niti pritožnikovo nasprotovanje ugotovitvi sodišča prve stopnje (glej 48. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je povprečno skrbnemu gledalcu znano, da za osumljence kot preiskovance velja domneva nedolžnosti, dokler jim krivdorek ni dokazan s pravnomočno obsodilno sodbo, kar argumentira z neutemeljenim navajanjem, da je bil v oddaji izpostavljen, češ da je vpleten v izsiljevalsko zgodbo (kaj takega namreč ni bilo objavljeno - glej 55. in 57. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in posplošenim sklicevanjem (pojasnjevanjem) medijske paradigme. 30 Enaka ugotovitev velja za pritožbeno pojasnjevanje, da je namen popravka ne samo zanikanje, temveč tudi predstavitev širših okoliščin in dejstev, pomembnih za razumevanje obravnavane teme. 31 Takšna ocena velja tudi za pritožnikovo poudarjanje (ki poleg tega jasno niti ne opredeli, katere/čigave v oddaji podane izjave ima točno v mislih), da se je odločil popraviti navedbe, ki se nanašajo na očitke, da naj bi imel pomembno vlogo pri odobritvi spornih kreditov (oziroma da povprečnemu gledalcu gotovo ni moglo biti znano, da ipso facto v afero ni mogel biti vpleten). 32 Kar seveda ni bil edini razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka (kot bi se to dalo razumeti iz pritožbenih trditev). 33 Pri čemer ni (po)jasn(jen)o, katere. 34 In sicer glede pristojnosti različnih odborov in pojasnjevanja pomena tega, kako tožnika dojemajo anonimizirani posamezniki. 35 To je, da nihče od trenutno zaposlenih v banki ni osumljen v zadevi C., medtem ko početja svojih nekdanjih zaposlenih ne komentirajo (glej prilogo B3). 36 Pritožba ugotovitvi sodišča prve stopnje (53. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da naj bi E. E. o tožniku podal pozitivno izjavo (ki je v sodbi povzeta), neprepričljivo nasprotuje s sklicevanjem na druge izjave navedenega, v katerih (pa) tožnik ni bil omenjen (niti jih sodišče prve stopnje ne opredeljuje kot „pozitivne izjave“). 37 Iz tega razloga je nebistveno pritožbeno pojasnjevanje, kaj naj bi se z omenjanjem gradiva o E. E., ki naj bi ga hotela poslati uredništvu, želelo implicitno povedati o banki. 38 Takšna morebitna izjava tudi ni predmet zahtevka za objavo popravka. 39 Glede na njegovo funkcijo (pristojnosti) v banki. 40 Posledično je nebistveno (brezpredmetno) tudi pritožnikovo izpostavljanje, da naj bi bili vsi kazenski postopki, ki so bili sproženi na podlagi prijav E. E., v celoti ustavljeni. Pritožba tudi sicer ne pojasni, za katere postopke vse naj bi točno šlo oziroma zoper koga so tekli, ampak temu sodišču zgolj nekonkretizirano predlaga, da po potrebi pribavi listine (ne da bi pojasnila, katere) iz spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani X Kpr 000/2018. Ob tem, da poudarja, da gre za novo dejstvo, ki je nastalo po sprožitvi predmetnega postopka, ni jasno (logično) niti nadaljnje pritožnikovo pojasnjevanje, da je tudi v smislu tega, da je prišlo do zavrženja ovadb, utemeljeno zahteval objavo popravka. 41 Glej listino z dne 2. 12. 2019, katere tretji odstavek pritožba povzema in poudarja, da gre zgolj za prepis zakonskega besedila 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. 42 Glej tudi drugi odstavek 44. člena ZMed. 43 Glej 33. člen ZMed. 44 Kar ji sicer nalaga 8. odstavek 27. člena ZMed. 45 Glej VSRS sodbo II Ips 223/2016 z dne 17. 11. 2016 in sodbo II Ips 510/2009 z dne 10. 9. 2009.