Jedro

Omejitve glede pogodbene svobode v delovnem pravu so zgolj na strani delodajalca, saj v pogodbi o zaposlitvi niso veljavni takšni dogovori, ki bi delavcu dajali manj pravic (kot izhajajo iz zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca), ni pa nobene ovire, da se ne bi delavec s pogodbo o zaposlitvi dogovoril za večjih obseg pravic (kot izhajajo iz zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca). Zato tudi ni v nasprotju s predpisi dogovor o pravici do odpravnine ne glede na razlog za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, saj ZDR tega posebej ne prepoveduje. Prav tako ni mogoče šteti, da je takšen dogovor nemoralen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni, tako da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna obračunati odpravnino v bruto višini 10.645,56 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati odpravnino v neto višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2006 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek se zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 814,21 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine v bruto višini 1.917,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2006 do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od razlike med neto in bruto odpravnino).

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 404,94 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v bruto višini 12.563,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2006 do plačila in za povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (1. točka izreka) ter tožniku naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v višini 855,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedel je, da sta stranki 13. 11. 2000 sklenili pogodbo o zaposlitvi, v katero sta na predlog tožene stranke zapisali pravico do odpravnine v višini šestih mesečnih plač v primeru, da bo tožnik kadarkoli med veljavnostjo te pogodbe o zaposlitvi odpuščen oziroma da ne bo več zaposlen po prenehanju veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi, ne glede na razlog za takšno odločitev. Do tako opredeljene odpravnine ne bi bil upravičen le, če bi prekršil pogodbo o zaposlitvi s tem, da bi namerno deloval v nasprotju z interesi tožene stranke. Citirana določba pogodbe o zaposlitvi ni nična, saj tožnikova pogodba o zaposlitvi po svoji pravni naravi predstavlja individualno pogodbo o zaposlitvi, to je inominatno pogodbo, ki je popolnoma odvisna od vsakokratne volje pogodbenih strank. Velja načelo popolne svobode urejanja obligacijskih razmerij, lex contractus prevlada nad lex legis. Na podlagi zakona in kolektivnih pogodb, ki predpisujejo minimalni obseg pravic, se za delavce v vsakem primeru v pogodbi o zaposlitvi lahko določijo ugodnejše pravice. Lahko se dogovorijo na primer za višji znesek odpravnine, kot bi ga prejeli na podlagi zakona in kolektivnih pogodb, ali za ugodnejše pogoje za pridobitev pravice do odpravnine. V kolikor bi zakonodajalec menil, da takšna možnost ni predvidena oziroma da gre v tem primeru za zlorabo pravice do odpravnine, bi bilo to v zakonu eksplicitno določeno. Ob izostanku posebne zakonske določbe, pa ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je opisana ureditev v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s predpisi in moralo. Glede navedenega izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih niti ni obrazloženo, na podlagi katere pravne podlage je določilo o odpravnini v pogodbi o zaposlitvi nično. Ničnostna sankcija bi morala biti zakonsko določena. Tožnik je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi svoj del obveznosti po pogodbi o zaposlitvi izpolnil, saj je bil pri toženi stranki zaposlen več kot štiri leta, ne da bi v tem času namerno deloval v nasprotju z interesi družbe. Pri tem je potrebno upoštevati načela vestnosti in poštenja, enake vrednosti dajatev, prepovedi povzročanja škode in pacta sunt servanda. Tožena stranka je s pogodbo o zaposlitvi zavezana v celoti, saj pogodbenega določila ni izpodbijala, pa tudi ničnosti ni mogoče uveljaviti, ker je prepoved manjšega pomena in pogodba o zaposlitvi izvršena. Pravni standard manjšega pomena se ne nanaša le na vsebino prepovedi, ampak tudi na ravnanje tistega, ki je prepoved prekršil (pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 18. in 19. 6. 1996). Poleg tega – četudi bi šlo za ničnost – prepoved ne more biti naslovljena zoper tožnika kot delavca in mora pogodba o zaposlitvi ostati v veljavi v celoti. Prvi odstavek spornega določila pogodbe o zaposlitvi pa je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj ni v povezavi z vtoževano terjatvijo. Res je sicer, da se delavec ne more zavezati, da bo v delovnem razmerju ostal določeno število let, saj lahko odpoved pogodbe o zaposlitvi poda kadarkoli, vendar to ni bistveno, bistveno je, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen več kot štiri leta ter tako pridobil pravico do dogovorjene odpravnine ob prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je poleg opisane zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank. Določb pogodbe o zaposlitvi pa ni pravilno razlagalo, saj ni iskalo skupnega namena pogodbenih strank oziroma določb ni razumelo tako, da bi ustrezala načelom obligacijskega prava.

Tožena stranka je po prejemu pritožbe z dopisom z dne 30. 6. 2008 sodišče obvestila, da je po preučitvi vsebine pritožbenih navedb tožnika in ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka, mnenja, da odgovor na pritožbo ni potreben.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pa ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zaradi zmotne materialno pravne presoje neutemeljeno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek.

Tožnik je 24. 12. 2005 redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 11. 2000. V tem sporu je zahteval plačilo odpravnine, za katero sta se stranki dogovorili v 9. členu pogodbe o zaposlitvi, ki določa: „G. A.M. se zavezuje, da ne bo odpovedal te pogodbe 4 leta od dneva zaposlitve.“ v 1. odstavku in „G. A.M. je upravičen do odpravnine v višini 6 mesečnih plač v primeru, da je odpuščen kadarkoli med veljavnostjo te pogodbe, ali v primeru, da ne bo več zaposlen pri družbi po prenehanju veljavnosti te pogodbe, ne glede na razlog za takšno odločitev. G. A.M. ni upravičen do zgoraj opredeljene odpravnine, če prekrši to pogodbo s tem, da namerno deluje v nasprotju z interesi družbe.“ v 2. odstavku.

Presoja sodišče prve stopnje, da je citirano pogodbeno določilo o odpravnini nično, ker je dogovor, po katerem je delavec upravičen do odpravnine, četudi sam odpove pogodbo zaposlitvi, nemoralen, ni pravilno. Dopustnost takšnega dogovora je po stališču pritožbenega sodišča potrebno presojati na podlagi načela avtonomije iz 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji), saj se glede na določbo 1. odstavka 11. člena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno.

Neveljavna določila pogodbe o zaposlitvi so urejena v 12. do 14. členu ZDR: v 12. členu ZDR je določeno, da se pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem zakonom drugače določeno, 13. in 14. člen ZDR pa urejata način in roke uveljavljanja ničnosti oziroma izpodbojnosti.

3. člen OZ določa, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. V delovnem pravu, ki posebno zaščito namenja delavcu, je poleg tega v 30. členu ZDR določeno, da se namesto določila v pogodbi o zaposlitvi, ki je v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakoni, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, uporabljajo določbe zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavi del te pogodbe. Iz citirane določbe ZDR je razvidno, da so omejitve glede pogodbene svobode zgolj na strani delodajalca, saj v pogodbi o zaposlitvi niso veljavni takšni dogovori, ki bi delavcu dajali manj pravic (kot izhajajo iz zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca), ni pa nobene ovire, da se ne bi delavec s pogodbo o zaposlitvi dogovoril za večjih obseg pravic (kot izhajajo iz zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca). Zato tudi ni v nasprotju s predpisi konkretni dogovor o pravici do odpravnine ne glede na razlog za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, saj ZDR tega posebej ne prepoveduje. Prav tako ni mogoče šteti, da je takšen dogovor nemoralen.

Pri tem ni bistveno, da je v 1. odstavku 9. člena pogodbe o zaposlitvi določeno, da mora tožnik ostati v delovnem razmerju pri toženi stranki najmanj 4 leta oziroma da v tem času ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Takšnemu dogovoru sodišče ne bi priznalo pravne veljave, saj delavcu ni mogoče odvzemati pravice, da kadarkoli (ob upoštevanju odpovednega roka) poda odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je določeno v 1. odstavku 81. člena ZDR, vendar to z ničemer ne vpliva na dopustnost in veljavnost določbe 2. odstavka 9. člena pogodbe o zaposlitvi, ki tožniku kot delavcu daje več pravic kot zakon oziroma kolektivna pogodba.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožnik upravičen do odpravnine v višini šestih mesečnih plač po 2. odstavku 9. člena pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je njegova zadnja plača (za mesec februar 2006) znašala 1.774,26 EUR (425.183,10 SIT) bruto, znaša odpravnina 10.645,56 EUR bruto. Ker je potrebno od tega zneska glede na določbi 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV; Ur. l. RS, št. 5/96 in nadaljnji) in 44. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 117/06 in nadaljnji) plačati prispevke za socialna zavarovanja in davek od dohodka, mora bruto znesek odpravnine tožena stranka obračunati za tožnika, odvesti davke in prispevke ter izplačati neto znesek. Le od neto zneska odpravnine (in ne od bruto) tečejo tudi zakonske zamudne obresti, saj se prispevki za socialna zavarovanja in davčni odtegljaj ne izplačajo tožniku, ampak nakažejo pristojnim zavodom za socialna zavarovanja oziroma davčnemu organu.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in po določbi 4. točke 385. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je tožbenemu zahtevku za obračun odpravnine v bruto višini 10.645,56 EUR, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto preostanka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2006 do plačila ugodilo. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče glede na določbo 2. odstavka 165. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Pri tem je upoštevalo s strani sodišča prve stopnje priznane stroške postopka tožene stranke v višini 855,19 EUR, saj so odmerjeni skladno z določbo 1. odstavka 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/03), tožniku pa je priznalo 500 točk za sestavo tožbe, dvakrat po 375 točk za dve pripravljalni vlogi, 500 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo in 2 % materialnih stroškov (35 točk), skupaj 1.785 točk. Glede na vrednost odvetniške točke (0,459 EUR) potrebni stroški postopka tožnika pred sodiščem prve stopnje znašajo 819,32 EUR oziroma skupaj z davkom na dodano vrednost (163,86 EUR) in sodno takso za tožbo (125,63 EUR) 1.108,81 EUR. Ker je s tožbenim zahtevkom uspel v višini 85 %, je upravičen do ustreznega dela stroškov postopka (942,49 EUR), toženi stranki pa je dolžan povrniti 15 % priznanih stroškov postopka (128,28 EUR). To pomeni, da je po pobotu tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 814,21 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških prav tako temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožniku je pritožbeno sodišče priznalo 625 točk za sestavo pritožbe (286,88 EUR), 2 % materialnih stroškov (5,74 EUR), davek na dodano vrednost (58,52 EUR) in stroške sodne takse (125,26 EUR), skupaj 476,40 EUR. Ker je v pritožbenem postopku uspel v višini 85 %, je upravičen do ustreznega dela priznanih stroškov, torej do zneska 404,94 EUR.