Jedro

Na pravočasnost zahteve za denacionalizacijo pazi upravni organ po uradni dolžnosti, saj gre za zakonsko določen, prekluziven rok.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevi tožeče stranke in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (drugostopni organ) je z izpodbijano odločbo ugodil pritožbama A. (stranke z interesom) in zavezanke Mestne občine Ljubljana ter odpravilo delno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 321-37/92-388 z dne 15. 7. 2009 (1. točka izreka) ter zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo tožeče stranke za del podržavljenih parcel št. 472, 457 in 477/1 k.o. ..., sedaj del parcel št. 428/1, po parcelaciji v denacionalizacijskem postopku novo nastala parcela št. 428/30 k.o. ... v izmeri 2146 m2 in 1500 m2 ter za del podržavljene parcele št. 464 k.o. ..., sedaj del parcele št. 441/1 k.o. ..., po parcelaciji v denacionalizacijskem postopku novo nastala parcela št. 441/10 k.o. ... v izmeri 990 m2 (2. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe drugostopnega organa med drugim izhaja, da so bile nekdanje parcele št. 472, 457, 477/1, 464, vse k.o. ... podržavljene vlagateljicam B. z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo, št. 546/2 z dne 30. 3. 1948. Navedene parcele so bile vpisane v vložek št. 580 k.o. ..., kamor so bile vpisane tudi parcele št. 333 in 329. Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je s sodbo opr. št. I U 306/2009-35 z dne 30. 3. 2010 odločalo v upravnem sporu o pravočasnosti vložitve zahteve za denacionalizacijo za parcele, podržavljene z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo, št. 546/2 z dne 30. 3. 1948 ter tedaj vpisane v zemljiško knjižni vložek št. 580 k.o. .... Z navedeno sodbo je Upravno sodišče zavrnilo zahtevek vlagateljic za parcele, ob podržavljenju vpisane v zemljiško knjižni vložek, št. 580 k.o. ..., ker je ugotovilo, da ni izkazano, da je bil zahtevek za denacionalizacijo pravočasno vložen. Iz dokumentacije zadeve ne izhaja, da je bila zahteva za denacionalizacijo parc. št. 472, 457, 477 in 464 k.o. ..., podržavljenih z odločbo z dne 30. 3. 1948 in ob podržavljenju vpisanih v zemljiškoknjižni vložek št. 580 k.o. ..., vložena v roku iz 1. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), to je v 24-ih mesecih po uveljavitvi tega zakona, to je do 7. 12. 1993. Zahtevek za te parcele je prvič omenjen v pripravljalni vlogi pooblaščenca vlagateljic z dne 1. 6. 1995, ki jo je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič – Rudnik prejela 6. 6. 1995 in v kateri so povzeti zahtevki za denacionalizacijo nepremičnin, ležečih v k.o. ... in v k.o. ... Pooblaščenec je v tej vlogi navedel, da so bile parcele, vsebovane v zahtevi za denacionalizacijo, vložene po takratnem zastopniku C.C. 25. 11. 1992, ki je sedaj že pokojen. Na pripravljalno vlogo z dne 1. 6. 1995 je upravni organ odgovoril z dopisom z dne 16. 6. 1995 ter navedel, da za parcele, vpisane v zemljiškoknjižni vložek št. 580 k.o. ..., pri tem upravnem organu zahtevek ni bil vložen, niti mu ni bil odstopljen do Občine Ljubljana Center. Pooblaščenec vlagateljic v dopisu z dne 30. 8. 1995 ni pojasnil, kdaj in kje naj bi bil vložen zahtevek za te parcele, so pa bili za te parcele posredovani zemljiško knjižni in zemljiško katastrski podatki. Upravna enota je z dopisom z dne 20. 9. 1995 pooblaščenca vlagateljic poučila, da lahko za te parcele uvede postopek denacionalizacije le pod pogojem, da drug upravni organ odstopi zahtevo za te parcele ali da dostavijo dokazila o vložitvi zahtevka v zakonskem roku. Pooblaščenec vlagateljic je v vlogi z dne 22. 1. 1996 odgovoril, da so izvršili poizvedbe pri Upravni enoti Kamnik, vendar nima dokazila o vložitvi zahtevka za te parcele, ker da tedanji uradniki niso poznali stanja izpred treh let, ko so se vlagali zahtevki. Iz navedenega tako izhaja, da še do začetka leta 1996 zahteve za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v zemljiškoknjižni vložek 580 k.o. ..., med dokumenti zadeve ni bilo. Med dokumenti zadeve se sicer nahaja zahteva za denacionalizacijo teh nepremičnin z dne 16. 11. 1992, naslovljena na SO Ljubljana in podpisana s strani D.D., vendar navedena kopija zahteve ni opremljena z dohodno štampiljko upravnega organa, tako da iz nje ni razvidno, kdaj bi bila vložena. Nadalje je iz dokumentov zadeve razvidno, da je v letu 1998 upravni organ pričel z njeno meritorno obravnavo. Stranka z interesom je že leta 2001, po tem, ko ji je bila vročena zahteva za denacionalizacijo, ugovarjala, da je zahteva nepravočasna. Zaradi navedenega je upravni organ prve stopnje dne 11. 12. 2002, 6. 2. 2004 in 22. 3. 2004 pri Izpostavi Center in dne 17. 1. 2003 pri Upravni enoti Kamnik poizvedoval o vložitvi zahtevka za te parcele. Od obeh je prejel odgovor, da zahteva za denacionalizacijo pri njih ni bila vložena. Na pozive organa prve stopnje k predložitvi dokazil o vloženi zahtevi je pooblaščenec vlagateljic v odgovorih z dne 19. 2. 2003 in 1. 12. 2003 odgovarjal, da smatrajo zahtevo že od leta 1993 za nesporno. Iz dokumentov zadeve tako izhaja, da zahteva za denacionalizacijo za nepremičnine, vložna št. 580 k.o. ... ni bila evidentirana kot vložena ne pri Občini Ljubljana Vič – Rudnik in po reorganizaciji pri organu, ki je odločal, ne pri organih, za katere je pooblaščenec vlagateljic zatrjeval, da naj bi bila vložena in sicer pri Občini Ljubljana Center ali pri Občini Kamnik. Vlagateljice niso dokazale pravočasne vložitve zahteve za te parcele, niti ne na primer s potrdilom o oddaji priporočene poštne pošiljke niti ne s potrdilom organa o vložitvi zahteve. Ne glede na navedeno pa je organ prve stopnje o teh parcelah meritorno odločal. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je breme dokazovanja pravočasnosti vloge, vezane na rok, na stranki. Navedeno pomeni, da je bilo na vlagateljicah dokazno breme glede pravočasnosti vložitve zahteve za denacionalizacijo, ki pa je niso izkazale. Pritožbeni organ zato ugotavlja, da zahteva za denacionalizacijo za te parcele ni bila vložena pravočasno. Glede na to, da dokumenti zadeve ne izkazujejo pravočasne vložitve zahteve za denacionalizacijo za predmetne nepremičnine v roku iz 1. odstavka 64. člena ZDen, niti niso vlagateljice dokazale pravočasnosti vložitve po navedeni določbi, je pritožbeni organ ugodil pritožbi in odpravil izpodbijano odločbo ter sam rešil zadevo in zahtevek vlagateljic za dele parcel št. 472, 457, 477/1 in 464 k.o. ... zavrnil. Pri tem se je skliceval na določbo 1. odstavka 242. člena ZUP.

Tožeča stranka v tožbi med drugim navaja, da drugostopni organ sam ni izvedel posebnega dopolnilnega postopka, kljub temu, da so bila glede na pritožbene navedbe v postopku na prvi stopnji nepopolno in zmotno ugotovljena dejstva oziroma je prišlo do bistvenih kršitev postopka. Glede na tako situacijo bi moral drugostopni organ dopolniti postopek bodisi sam, bodisi po drugem organu in šele nato odločiti. V konkretnem primeru pa je drugostopni organ ugotovil, da so bila v postopku na prvi stopnji zmotno ugotovljena dejstva ter se skliceval na 1. odstavek 242. člena ZUP, ki določa, da če organ, ki je izdal odločbo, spozna, da je pritožba utemeljena, pa ni potreben nov ugotovitveni postopek, reši zadevo drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se s pritožbo izpodbija. Drugostopni organ v tem primeru ni organ, ki je izdal odločbo, temveč je to upravna enota in se torej zmotno sklicuje na 1. odstavek 242. člena ZUP. Drugostopni organ bi moral postopati po 251. členu ZUP. Ker se prvostopni organ glede dejstev o pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo ni posebej opredeljeval, bi bil torej nujen dopolnilni postopek, kjer bi se ugotavljala pravočasnost vložitve zahteve. Drugostopni organ niti ne opredeli, zakaj šteje zahtevo za nepravočasno. Zgolj povzema obrazložitev sodbe upravnega sodišča, nanjo pa se niti ne sklicuje, niti ne navede, zakaj je relevantna za konkretni primer. Glede pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo odločbe drugostopnega organa zato ni mogoče preizkusiti. Dejstvo je, da je tožeča stranka vlagala številne zahteve za denacionalizacije (tudi laične). Dejstvo je tudi, da je bila odločba Okrajne komisije za agrarno reformo št. 546/2 z dne 30. 3. 1948 vložena kot ena izmed prilog k nedvomno pravočasni zahtevi za denacionalizacijo ter da je bila v sami zahtevi navedena. Z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo št. 546/2 z dne 30. 3. 1948 so bile podržavljene nepremičnine pri zemljiškoknjižnem vložku št. 1570, 515, 400 in 580, vse k.o. ..., last B. Gre za listino, ki jo je bilo potrebno po Zakonu o denacionalizaciji priložiti za vrnitev podržavljenega premoženja in je bila nedvoumno pravočasno vložena in je predstavlja obvezni del zahteve za denacionalizacijo. Določbe ZUP o ravnanju z vlogo, ki je pomanjkljiva ali nepopolna, se uporabljajo tudi v postopku denacionalizacije. Tožeča stranka zatrjuje, da je v konkretnem primeru šlo za nepopolnost oziroma pomanjkljivost zahteve za denacionalizacijo s pravočasno predloženo listino - odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo št. 546/2 z dne 30. 3. 1948, pri čemer je nepopolnost zahteve moč odpraviti z ustrezno zahtevo upravnega organa. Upravni organ tako tekom postopka ni spoštoval postopkovnih pravil, kar bi lahko vplivalo na pravilno rešitev zadeve. Dejstvo je, da se je zadeva v tem in sorodnih postopkih meritorno obravnavala, ne da bi organ opozoril na pomanjkljivost in odpravo morebitnih napak. Tožeča stranka vztraja na stališču, da je konkretno zahtevo podala pravočasno, to je pred iztekom roka, kar dokazuje tudi s predlogom za zaslišanje prič, ki so neposredno sodelovale pri aktivnostih v zvezi z vlaganjem zahtevkom za denacionalizacijo, pa tudi konkretnega. Predlaga zaslišanje priče E.E., priče F.F., priče G.G. Tožeča stranka še opozarja, da stranka z interesom ni imela pravnega interesa izpodbijati odločbe upravnega organa. Stranka z interesom ni ne lastnik ne uporabnik in ne zavezanec po izpodbijani odločbi. Drugostopni organ bi moral pritožbo stranke z interesom zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči. Mestna občina Ljubljana pa ugovora pravočasnosti zahteve niti ne podaja, glede na teorijo in prakso pa se tudi ne upošteva po uradni dolžnosti, temveč le na zahtevo oziroma predlog. Tako bi bilo potrebno zavrniti tudi to pritožbo. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi tožeče stranke ugodi, izpodbijano odločbo drugostopnega organa spremeni tako, da se pritožbe zavrnejo in se potrdi delno odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 321-37/93-388 z dne 15. 7. 2009 oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba drugostopnega organa odpravi ter zadeva vrne drugostopnemu organu v ponovno odločanje. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje, do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranka z interesom (zavezanka) na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom A. v odgovoru na tožbo navaja, da je tožeča stranka zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ob podržavljenju vpisanega v vložno št. 580 k.o. ..., prvič vložila z vlogo z dne 1. 6. 1995. Stranka z interesom je zato tekom celotnega postopka ugovarjala, da pravočasnost vložitve zahteve ni izkazana. Tožeča stranka pa tudi nikoli ni zatrjevala, da je vložila zahtevo za denacionalizacijo za vsako posamezno parcelo ali po delih, temveč je vseskozi trdila, da je za celotno, ob podržavljenju pri vložni št. 580 k.o. ... pripisano premoženje, vložila samo eno zahtevo. Glede na enotnost postopka je izpodbijana odločba drugostopnega organa korektna in zakonita, pa tudi z vidika ekonomičnosti postopka pravno pravilna, saj temelji na sodbi naslovnega sodišča, opr. št. I U 306/2009-35 z dne 30. 3. 2010, katere predmet je del nepremičnin, ki so bile ob podržavljenju pripisane pri vložni št. 580 k.o. ... Glede vprašanja pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo, ki so bile v času nacionalizacije vpisane v vložno št. 580 k.o. ..., vse nepremičnine delijo isto usodo. Tožeči stranki so bile dane vse možnosti, da dokaže, da je zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v vložno št. 580 k.o. ... vložila pravočasno, vendar tega ni uspela. Poleg tega bi lahko tožeča stranka tudi v pritožbenem postopku na pritožbo stranke z interesom odgovorila, sama pa je tudi vložila pritožbo zoper odločbo prve stopnje, in sicer zaradi neizkazanosti ovir po 19. in 25. členu ZDen o vračanju premoženja. Trditev, da je odločbo o podržavljenju vložila znotraj prekluzivnega roka, je protispisna. Iz spisne dokumentacije namreč jasno izhaja, da je bila predmetna odločba, št. 546/2 z dne 30. 3. 1948 vložena v spis dne 16. 4. 1996, kar je nekaj let prepozno, glede na določbo ZDen. Zato nikakor ni mogoče govoriti o nepopolnosti vlogi in dolžnosti upravnega organa, da stranko pozove na njeno dopolnitev, mogoče je govoriti le in samo o nepravočasnosti zahteve za denacionalizacijo. V tožbi predlagani dokazi z zaslišanjem predlaganih prič so nerelevantni, kar jasno izhaja že iz vloge tožeče stranke z dne 1. 6. 1995, ko sama trdi, da je zahteve za denacionalizacijo vlagal gospod C.C., ki pa je v letu 1994 umrl. Vloge za denacionalizacijo je podpisovala gospa D.D. Predlagane priče tako z okoliščinami vložitve zahteve za denacionalizacijo nimajo nikakršne zveze, saj je tožeča stranka v postopku zatrjevala in tako tudi trdi v predmetni tožbi, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena v letu 1992. Pooblastilo odvetniku ... datira iz leta 1993, prav tako tudi drugi dve predlagani priči v letu 1992 nista imeli nikakršnih pooblastil v zvezi s postopki denacionalizacije. Zgrešena pa je tudi tožbena trditev tožeče stranke o tem, da stranka z interesom v konkretnem primeru nima nikakršne legitimacije za sodelovanje v tem postopku. Premoženje, ki je bilo predmet izpodbijane odločbe o denacionalizaciji, je del premoženja, ki je bilo ob podržavljenju vpisano v vložno št. 580 k.o. ... Glede na dejstvo, da je stranka z interesom upravljalka in lastnica dela nepremičnin, ki so bile ob podržavljenju pripisane v vložno št. 580 k.o. ..., ji je bil priznan status stranke v denacionalizacijskem postopku glede tega premoženja in zato ima tudi legitimacijo za vložitev tožbe. Ne glede na navedeno pa je pritožbo vložila MOL in bi že zaradi pritožbe MOL drugostopni organ izdal odločbo z vsebino, kot je izpodbijana. Predlaga, da naslovno sodišče tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno. Zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka dalje, do plačila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je pravilna ugotovitev drugostopnega organa, na kateri izpodbijana odločba temelji, da tožeča stranka v obravnavanem primeru ni izkazala, da je bil zahtevek za denacionalizacijo predmetnega premoženja (nekdanjih parcel št. 472, 457, 477/1 in 464, vse k.o. ...) pravočasno vložen, torej v roku iz 1. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), to je v 24 mesecih po uveljavitvi tega zakona, to je do 7. 12 .1993. Sporno pa je tudi, ali je drugostopni organ izpodbijano odločbo lahko izdal brez dopolnitve postopka.

Ker gre v obravnavani zadevi za denacionalizacijo nepremičnin, v času podržavljenja vpisanih v vložno št. 580 k.o. ..., podržavljenih z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo št. 546/2 z dne 30. 3. 1948 in ker tožeča stranka nikoli ni niti navajala, niti dokazovala, da bi bile nepremičnine, ki so predmet izpodbijane odločbe, predmet posebne zahteve za denacionalizacijo, v postopku je namreč navajala in dokazovala, da je z eno zahtevo zahtevala vrnitev vsega premoženja, ob podržavljenju vpisanega v vl. št. 580 k.o. ... in gre torej v bistvu za enoten postopek, tožena stranka ni kršila določb postopka, ko je v obrazložitvi odločbe povzemala ugotovitve, ugotovljene v sodbi opr. št. I U 306/2009 z dne 30. 3. 2010, saj gre v tej sodbi prav tako za nepremičnine, ki so bile v času nacionalizacije vpisane v vl. št. 580 k.o. ... (parc. št. 333 in 325/2, obe k.o. ...) in je šlo za isti denacionalizacijski postopek. Sicer se je tožena stranka res nepravilno sklicevala na določbo 1. odstavka 242. člena Zakona o upravnem sporu, namesto pravilno na 2. odstavek 251. člen ZUP, kot pravilno opozarja tožeča stranka, kar pa na drugačno odločitev v tej zadevi ni vplivalo. Kot je razvidno iz upravnih spisov, je bila tožeča stranka tekom upravnega postopka seznanjena z ugovorom stranke z interesom, ki ga je podajala ves čas upravnega postopka, glede nepravočasnosti vložene zahteve za denacionalizacijo, poleg tega pa je tudi prvostopni upravni organ večkrat pozival tožečo stranko, da predloži zahtevo oziroma kako drugače dokaže, da jo je pravočasno vložila, pa le ta tega ni storila, kar je podrobno obrazloženo v izpodbijani odločbi. Tožeča stranka je torej imela dovolj priložnosti, da se do tega ugovora stranke z interesom opredeli, nazadnje tudi v odgovoru na pritožbo zoper delno odločbo prvostopnega upravnega organa z dne 15. 7. 2009. Pavšalni tožbeni ugovori, da je bila odločba Okrajne komisije za agrarno reformo št. 546/2 z dne 30. 3. 1948 vložena kot ena izmed prilog k nedvomno pravočasni zahtevi za denacionalizacijo ter da je bila v sami zahtevi navedena, ki so protispisni, saj iz spisne dokumentacije izhaja, da je bila v spis vložena 16. 4. 1996, niso neutemeljeni samo zaradi tega razloga, pač pa tudi zato, ker ni bistveno, kdaj je bila v spis vložena odločba o podržavljenju, pač pa, kdaj je bila vložena zahteva za denacionalizacijo. Tožeča stranka pa tekom celotnega upravnega postopka ni uspela dokazati, da jo je za predmetno premoženje vložila pravočasno, to je do 7. 12. 1993, kar je podrobneje obrazloženo v izpodbijani odločbi, poleg tega tudi v tožbi česa takšnega, kar bi dokazovalo pravočasno vložitev zahteve, ne navaja, pač pa le pavšalno predlaga zaslišanje prič, pri tem pa ne pojasni, kakšno vlogo so imele te priče pri vlaganju pravočasne zahteve za denacionalizacije in kako bi lahko dokazale pravočasnost le-te, niti zakaj zaslišanja teh prič ni predlagala že v upravnem postopku (v skladu z določbo 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS št. 105/06, 119/08-odl. US, 107/09 odl.US in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1, v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta). Iz spisa namreč izhaja, da je zahteve za denacionalizacijo vlagal C.C., ki je leta 1994 umrl, vloge za denacionalizacijo pa je podpisovala D.D.. Poleg tega ni pravilno stališče tožeče stranke, da bi moral upravni organ v primeru, ko bi pravočasno prejel zahtevo za denacionalizacijo, kateri bi bila priložena nacionalizacijska odločba, ki bi vsebovala tudi premoženje, ki ni predmet zahteve za denacionalizacijo, stranko pozivati na dopolnitev vloge v skladu z določbami ZUP, saj v tem primeru zaradi tega razloga ne bi šlo za nepopolno vlogo, kot nepravilno navaja tožeča stranka. Kaj je predmet zahtevka, je namreč povsem v dispoziciji strank in če le te ne zahtevajo vsega, kar bi lahko, ne gre za nepopolno vlogo, saj lahko stranke s svojimi zahtevki prosto razpolagajo.

Ne glede na to, da na pravočasnost zahteve za denacionalizacijo pazi upravni organ po uradni dolžnosti, saj gre za zakonsko določen, prekluziven rok in zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da se pravočasnost zahteve lahko ugotavlja le na zahtevo ali predlog, glede na to, da je bil stranki z interesom A. dan status stranke v predmetnem denacionalizacijskem postopku, ni utemeljen tožbeni ugovor, da le-ta ni imela pravnega interesa izpodbijati delno odločbo prvostopnega upravnega organa in bi bilo potrebno njeno pritožbo zavreči. Poleg tega je pritožbo zoper delno odločbo prvostopnega upravnega organa podala tudi zavezanka Mestna občina Ljubljana.

Ker je izpodbijana dopolnilna odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, glede na takšno odločitev pa je po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka.