Jedro

Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, zato načeloma ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Glede na to, da je v obravnavani zadevi sporno vprašanje pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo, torej same pravice do vrnitve, ter da se z izpodbijano odločbo tožene stranke odpravljena odločba prvostopenjskega upravnega organa nanaša na vrnitev premoženja v naravi, ne gre za zadevo, v kateri je pravica stranke izražena v denarni vrednosti.

Pravno vprašanje, ali ima organ v upravnem postopku dolžnost materialnoprocesnega vodstva, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, v kateri je sicer sporna pravočasnost zahteve za vrnitev določenega premoženja v postopku denacionalizacije, če strankine pravočasne vloge, ki se nanašajo na vrnitev drugih nepremičnin, niso nepopolne oziroma v njih vsebovane zahteve niso nesklepčne.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja po določbah 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 7. 2010, v zvezi z delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 15. 7. 2009. Tožena stranka je z navedeno odločbo ugodila pritožbama zavezanke (M...) in stranke z interesom (U...) in odpravila navedeno prvostopenjsko upravno odločbo ter zavrnila zahtevo revidentke za denacionalizacijo tam navedenih nepremičnin, ker ta ni bila vložena v roku iz prvega odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6. Revidentka navaja, da vrednost nepremičnin, za katere je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo, presega 20.000 EUR.

7. V tej zadevi gre za denacionalizacijo, pri čemer je sporno, ali je zahteva za denacionalizacijo obravnavanih nepremičnin vložena v prekluzivnem roku, določenem v prvem odstavku 64. člena ZDen. Z odpravljeno odločbo prvostopenjskega organa so bile te nepremičnine revidentki vrnjene v last in posest. 8. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, zato načeloma ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Glede na to, da je v obravnavani zadevi sporno vprašanje pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo, torej same pravice do vrnitve, ter da se z izpodbijano odločbo tožene stranke odpravljena odločba prvostopenjskega upravnega organa nanaša na vrnitev premoženja v naravi, ne gre za zadevo, v kateri je pravica stranke izražena v denarni vrednosti - v nominalnem znesku. Za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 mora biti namreč izpolnjen pogoj, da je pravica stranke izražena v denarni vrednosti.

9. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora vlogi priložiti.

10. Revidentka uveljavlja, da gre v tej zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali ima organ v upravnem postopku dolžnost materialnoprocesnega vodstva.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeno vprašanje ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. V tej zadevi je sporna pravočasnost zahteve za denacionalizacijo obravnavanih nepremičnin, torej, ali je bila zahteva za njihovo vrnitev postavljena v predpisanem roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen, pri tem pa iz dejanskega stanja, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in ki ga v postopku z revizijo ni mogoče izpodbijati, ne izhaja, da bi bile strankine pravočasne vloge, ki se nanašajo na vrnitev drugih nepremičnin, nepopolne oziroma da bi bile te zahteve nesklepčne, kar bi organu sicer nalagalo, da stranke pozove k odpravi pomanjkljivosti. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je postopek denacionalizacije predlagalni postopek, ki se začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka, na katerega je organ vezan. Zato mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva, organ pa ni dolžan preverjati, ali je stranka navedla vse podržavljeno premoženje oziroma do vračila katerega premoženja bi lahko bila še upravičena (npr. sodbe I Up 1085/2005 z dne 6. 3. 2008, X Ips 1724/2006 z dne 12. 9. 2007, I Up 1237/2006 z dne 6. 9. 2007, I Up 1746/2006 z dne 3. 10. 2007). Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Glede na to, da revidentka ni izkazala izpolnjenosti nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.