Jedro

Razlaga drugega odstavka 91. člena KZ-1 ne izključuje večkratnega ponovnega začetka njegovega teka. Do tega položaja bo prišlo, ko bo pravnomočna sodba razveljavljena večkrat. Zahteva, da mora očitek pomagaču vsebovati opis povezave med dejanjem storilca in pomagačevim prispevkom, ne pomeni, da mora opis zatrjevati pomagačevo zavest o pojavni obliki, v kateri se realizira premoženjska korist. Tudi za ugotovitev pomagačevega odnosa do storilčevega dejanja je dovolj, da je ugotovljena pomagačeva laična ocena prepovedanosti storilčevega ravnanja.

Okoliščina, da je odločanje o pritožbi zoper sodbo širše in da presega prvotno odločitev o zahtevi za razrešitev zagovornika, pomeni, da višje sodišče - seveda v mejah pritožbenih navedb - opravlja razširjeno, celovito presojo poštenosti postopka. To pa je položaj, v katerem ni mogoče prepoznati okoliščine, zaradi katere bi bili obdolženčevi dvomi v nepristranskost sodnikov, opravičeni.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojena pravna oseba je dolžna plačati sodno takso v višini 2500,00 EUR. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno izpodbijano pravnomočno sodbo je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena, v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika (KZ-1). Izrečena mu je bila kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Z isto sodbo je bila pravna oseba A., d. o. o., spoznana za kazensko odgovorno za kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena, v zvezi z 38. členom KZ-1 in v zvezi s 1. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Izrečena ji je bila denarna kazen. Z izpodbijano sodbo je bilo odločeno tudi o vštetju že prestane kazni zapora (za obsojenca) in že plačane denarne kazni (za obsojeno pravno osebo), o premoženjskopravnem zahtevku in o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevi vložili zagovorniki obsojenca in obsojene pravne osebe. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče sodbo spremeni tako, da se obsojenca in obsojeno pravno osebo oprosti obtožbe, oziroma naj pravnomočno sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevi je odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline, ki predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi zavrne.

4. Odgovor vrhovne tožilke je Vrhovno sodišče posredovalo obsojencu, obsojeni pravni osebi in njunim zagovornikom. O odgovoru se je izjavil obsojenčev zagovornik, ki pri svojih navedbah vztraja.

B.

_Bistvena vsebina očitanih kaznivih dejanj_

5. Obsojencu se očita pomoč pri kaznivem dejanju B. B., ki je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 45162/2011 z dne 21. 1. 2016 obsojen za dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Z obsojenčevo pomočjo je bila v več korakih izpeljana transakcija, katere predmet so pogodbena in lastninska upravičenja, ki se nanašajo na nepremičnine na parc. št. 1315/1 (parkirišče v izmeri 14398 m2) ter parc. št. 1315/2 (poslovni stavbi v izmeri 148 m2 in 6792 m2), vpisani v z.k. pri vl. št. 1564 k.o. ... (v nadaljevanju: B.). V opisu so navedena naslednja izvršitvena ravnanja obsojenca, kot direktorja družbe A.: ‒ dne 15. 12. 2008 in 16. 12. 2008: dogovor z B. B.; ‒ dne 24. 12. 2008: podpis, v imenu družbe A., podpis prodajne pogodbe z družbo C. in predprodajne pogodbe z družbo D., o prodaji B.; ‒ dne 29. 6. 2009: podpis, v imenu družbe A., tripartitne prodajne pogodbe (tudi) z družbo D., katere predmet je prodaja B. 6. S temi ravnanji je obsojenec B. B. dal na razpolago družbo A. zato, da se je lahko izvršila verižna preprodaja B. in prikrila neposredna povezava med družbama D. in C. (Odvisna) družba D. je hčerinska družba (obvladujoče) družbe C., v kateri je imela kontrolni delež družba E., njen edini družbenik pa je bil B. B. Obsojenec je že od začetka izpeljave preprodaje B. vedel, da s svojim prispevkom pomaga pri ustvarjanju premoženjske koristi družbi C. 7. Izhodišče transakcij, izvedenih v zvezi s B., kot opisano v pravnomočni sodbi, je položaj, v katerem je bila lastnica B. družba F., družba D. pa upravičenka do nakupa B. po ceni 8.042.031,77 EUR. V nadaljevanju so bili izvršeni naslednji koraki: ‒ dne 16. 12. 2008 je družba D. nakupno upravičenje neodplačno prenesla na družbo C.; ‒ dne 19. 12. 2008 je družba C. kupila B. od družbe F. po ceni 8.725.367,57 EUR; nakup je družba C. financirala s posojilom od družbe D.; ‒ dne 24. 12. 2008 je družba C. prodala B. družbi A. po ceni 17.996.120,00 EUR; ‒ dne 29. 6. 2009 pa je družba A. prodala B. družbi D., za znesek 17.749.971,39 EUR.

8. S tem se je uresničil namen celotne transakcije, tj. pridobitev protipravne koristi (obvladujoči) družbi C. na škodo (odvisne) družbe D. Ta korist oziroma škoda v v višini 9.024.603,82 EUR se kaže kot razlika (i) med vrednostjo kupnine za B. (ko je družba C. uresničila nakupno upravičenje, nanjo prenešeno neodplačno) po ceni 8.725.367,57 EUR in (ii) stroški družbe D. s kasnejšim nakupom B. od družbe A., ki so znašali 17.749.971,39 EUR. Družba D. je sredstva za nakup B. (od družbe A.) pridobila tako, da je družba C. nanjo prenesla terjatev do družbe A. za plačilo kupnine zaradi predhodne prodaje B. družbi A. _Vsebina zahtev_

9. Vložnika v svojih zahtevah zatrjujeta kršitve kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku; ZKP) in kršitve določb kazenskega postopka (2. in 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

10. Kot kršitev kazenskega zakona obsojenčev zagovornik zatrjuje: ‒ kršitev iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP, ker naj ravnanje, ki se obsojencu očita kot pomoč pri kaznivem dejanju, ne bi bilo kaznivo (ker se mu očita le prispevek po tem, ko naj bi bilo kaznivo dejanje B. B. že dokončano), hkrati pa naj bi sodišči zmotno presodili, da se je obsojenec zavedal svoje podpore storilcu kaznivega dejanja; ‒ kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, ker naj ugotovitve sodišč o namenu celotne transakcije (zagotovitev likvidnostnih sredstev družbi C.) ne bi imele podlage v izreku sodbe oziroma obtožbe; ‒ kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, ker naj bi sodba temeljila na določbi 240. člena KZ-1, po kateri je - kot v tem primeru - kazniva že protipravna pridobitev premoženjske koristi, ne da bi obsojenec povzročil škodo družbi, ki naj bi ji bil poslovno zvest; takšna razlaga 240. člena KZ-1 pa naj bi bila, tako vložnik, v nasprotju z Ustavo; ‒ kršitev iz 3. točke 372. člena ZKP, ker naj bi kazenski pregon že zastaral (zaradi poteka roka iz drugega odstavka 91. člena KZ-1).

11. Kot kršitev določb kazenskega postopka obsojenčev zagovornik zatrjuje: ‒ kršitev pravice do nepristranskega sodnika, ki naj bi bila podana, ker so člani senata sodelovali pri izdaji sodbe, razveljavljene zaradi kršitev pravice do navzočnosti na pritožbeni seji, dva od njih pa sta že odločala o pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za razrešitev postavljenega zagovornika; ‒ kršitev pravice do zagovornika, ki naj bi bila podana zato, ker naj bi sodišča (z nevračilom sodne takse) finančno prikrajšala obsojenca za izvrševanje te pravice; ker sodišče postavljenemu zagovorniku ni zagotovilo primernega časa za pripravo obrambe; in ker sodišče ni sledilo obsojenčevi zahtevi za razrešitev postavljenega zagovornika; in ‒ kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obrambe, ker sodišče ni sledilo predlogu za postavitev izvedenca finančno ekonomske stroke.

12. Zahteva zagovornikov obsojene pravne osebe vsebuje navedbe o naslednjih kršitvah: ‒ kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ker naj bi kazenski pregon zastaral zaradi poteka roka iz drugega odstavka 91. člena KZ-1; ‒ kršitev kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP, ker naj bi bila izključena protipravnost pravnih poslov zato, ker upoštevne določbe 545. člena ZGD-1 ne prepovedujejo vpliva obvladujoče družbe na odvisno družbo, da bi opravila škodljiv pravni posel; ‒ kršitev kazenskega zakona (372. člen ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka (9. in 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ker naj bi bili razlogi sodbe sodišča druge stopnje iz 23. - 31. točke obrazložitve sodbe samovoljni. Ti razlogi se nanašajo na ugotovitev, da je obsojeni A. A. vedel za podrobnosti o okoliščinah, v katerih je družba C. pridobila B., zlasti o neodplačnem prenosu nakupnega upravičenja na družbo C. in za podrobnosti o učinkih tripartitne prodajne pogodbe z dne 29. 6. 2009; ‒ kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve 25. člena Ustave, ker naj bi pritožbeno sodišče kršilo 25. člen Ustave, ko naj bi ponudilo bistveno drugačno argumentacijo o ugotovitvah, da je obsojeni A. A. vedel za okoliščine prenosa nakupnega upravičenja, kar je samostojna in zaključena celota, o kateri se je prvič določno opredelilo šele višje sodišče. 13. Vrhovno sodišče ni presojalo navedb obsojenčevega zagovornika o neskladnosti 240. člena KZ-1 s 74. členom Ustave. S tem vložnik zatrjuje kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP. Vložnik neustavnost vidi v tem, da je na podlagi te določbe kazniva že protipravna pridobitev premoženjske koristi, ne da bi obsojenec povzročil škodo družbi, ki bi ji moral bil poslovno zvest. Zatrjevanje te kršitve ni vsebinsko izčrpano; ni je mogoče najti ne v obsojenčevi in ne v zagovornikovi pritožbi (list. št. 4063 in sl., 4083 in sl. ter 4104 in sl.). Pri tem ni videti ovir, da te kršitve obsojenčeva obramba ne bi mogla uveljavljati. Upoštevajoč peti odstavek 420. člena ZKP je zato Vrhovno sodišče ni presojalo.

Ob tem je treba ugotoviti tudi, da vložnik pri svojih trditvah izhaja iz (dejanske) predpostavke, da je (obvladujoča) družba C. pridobila premoženjsko korist, ne da bi bila (hčerinska) družba D. (katere predsednik uprave je bil B. B.) pri tem oškodovana. S tem pa vložnik že ponuja lastno dejansko in dokazno oceno ter prehaja na polje uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja (kar v tem postopku ni dovoljeno; drugi odstavek 420. člena ZKP). Del opisanega kaznivega dejanja in dejanskega stanja izpodbijane sodbe je namreč tudi, da je bila premoženjska korist družbi C. pridobljena na škodo družbe D. 14. Tudi očitki obsojenčevega zagovornika, da ugotovitve sodišč o namenu celotne transakcije (zagotovitev likvidnostnih sredstev družbi C.) nimajo podlage v izreku sodbe oziroma obtožbe, niso izčrpane. S tem zagovornik smiselno zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ-1 (ker naj podlage za takšno ugotovitev, ki je del očitkov obsojencu, ne bi bilo v opisu dejanja). Teh kršitev obsojenec in njegov (takratni) zagovornik v pritožbi nista uveljavljala in jih zato vložnik zahteve ne more uveljavljati (peti odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče pa je presojalo podobne navedbe zagovornikov pravne osebe.

15. Vrhovno sodišče prav tako ne more presojati pravilnosti dejanskih ugotovitev, s katerimi se vložniki ne strinjajo (drugi odstavek 420. člena ZKP). Med te sodijo dejanske ugotovitve o vsebini obsojenčeve zavesti, ki sta jo sodišči ugotavljali v okviru presoje prvin pomoči pri kaznivem dejanju B. B. Ustaljeno stališče je, da so ugotovitve o vsebini obsojenčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja dejanske narave in jih zato ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti.1 O kršitvi kazenskega zakona - potek roka iz drugega odstavka 91. člena KZ-1

16. Zagovornik obsojenega A. A. zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ker naj bi bil prekoračen rok iz drugega odstavka 91. člena KZ-1. Višje sodišče naj bi ob izdaji sodbe dne 17. 11. 2020 s kršitvijo pravice do sojenja v navzočnosti iz 29. člena Ustave (ugotovljene s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 45162/2011 z dne 26. 5. 2022) preprečilo nastop zastaranja zaradi izteka navedenega roka. Ta bi se iztekel 29. 11. 2020. Zavzema se za stališče, da je treba določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1 (v izogib procesnim zlorabam) razlagati tako, da mora biti v dvoletnem roku izdana zakonita pravnomočna odločba. V nasprotnem primeru - po razveljavitvi - rok iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 ne sme začeti ponovno teči. Zagovorniki obsojene pravne osebe se v bistvenem tem navedbam pridružujejo. To kršitev konkretizirajo tudi s trditvami: (i) da je bila sodba sodišča druge stopnje z dne 17. 11. 2020 odpravljena prepozno, tj. po izteku zastaralnega roka dne 29. 11. 2020; (ii) da pogoji za razglasitev sodbe na pritožbeni seji dne 17. 11. 2020 niso bili izpolnjeni; in (iii) da naj bi višje sodišče dne 17. 11. 2020 pravni osebi samovoljno kršilo pravico do sojenja v navzočnosti in pravico do zagovornika, ker je opravilo javno sejo, pa zanjo pogoji niso bili izpolnjeni. Dodatno se zavzemajo, naj se uporabi 3. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-3871/07, U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009. Ta je določala, naj "[d]o odprave ugotovljene protiustavnosti nastopi pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata, z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku." Vložniki navajajo, da je bila sodba višjega sodišča z dne 17. 11. 2020 v glavni pisarni okrožnega sodišča prejeta šele 15. 12. 2020 in odpravljena strankam še kasneje; na pošto je bila oddana dne 22. 12. 2020. To naj bi se torej zgodilo 23 dni po dnevu, ko naj bi nastopilo zastaranje zaradi poteka roka iz drugega odstavka 91. člena KZ-1. Pri tem nasprotuje tudi stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sodbe I Ips 45162/2011 z dne 26. 5. 2022, da do zastaranja ni prišlo in da dvoletni rok za ponovno razsojo z razveljavitvijo sodbe sodišča druge stopnje začne znova teči. 17. Drugi odstavek 91. člena KZ-1 je, tako ob uveljavitvi kot v času odločanja o (sedaj razveljavljeni) sodbi višjega sodišča z dne 17. 11. 2020, določal: "Če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, je v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe."

18. V jedru obeh zahtev je očitek, da je neutemeljeno prišlo do veriženja dvoletnih rokov za ponovno sojenje. Obsojenčev zagovornik ponuja tezo, da je do veriženja prišlo zaradi protipravnega ravnanja (višjega) sodišča, usmerjeno prav v preprečitev zastaranja, ki je grozilo 29. 11. 2020. Zagovorniki obsojene pravne osebe se tej tezi v jedru pridružujejo, dodajajo pa, da naj bi rok v prvem ponovljenem sojenju že potekel (zaradi prepozne odprave odločbe višjega sodišča) in da je torej na mestu zavrnilna sodba.

19. Jezikovna razlaga drugega odstavka 91. člena KZ-1 ne izključuje večkratnega ponovnega začetka njegovega teka. Do tega položaja bo prišlo (v primeru, kot je obravnavani), ko bo pravnomočna sodba razveljavljena večkrat. Še pomembneje je, da takšno razlago podpira tudi namen ureditve dvoletnega roka. _Ratio_ uvedbe dvoletnega roka iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 je ureditev položaja tistih obdolžencev, ki bi v ponovnem sojenju po razveljavitvi pravnomočne sodbe ostali brez jamstva določno časovno omejenega kazenskopravnega odziva državnih organov.2 Pred pravnomočnostjo odločitve o obtožbi te časovne vidike kazenskega pregona urejajo roki za zastaranje pregona, po pravnomočnosti pa ti nehajo teči3 in z razveljavitvijo pravnomočne sodbe ne oživijo ter se v postopku ponovne presoje ne uporabljajo. Negotovost, do katere pride po razveljavitvi pravnomočne sodbe, zato odpravlja (kot ga poimenuje zakonodajalec ob uveljavitvi KZ-1) zastaralni rok v novem sojenju.4 Zakonodajalčev namen je bil torej odpraviti negotovost in nedoločnost časovnih vidikov v postopku ponovne presoje, ne pa določiti skrajno časovno mejo odločanja v konkretni kazenski zadevi - tudi ne, kot pojasnjeno, z roki za zastaranje pregona. S tezo, da naj bi zakonodajalec znotraj dvoletnega roka pričakoval izdajo zakonite odločbe, obsojenčev zagovornik zatrjuje prav to: pričakuje, da v primeru vnovične ugotovitve kršitev določb kazenskega postopka dvoletni rok ne bi več tekel in bi zaradi tega prišlo do zastaranja.

20. Vložnika nadalje ponujata tezo, da naj bi višje sodišče preprečilo nastop zastaranja s tem, da se je odločilo za izvedbo pritožbene seje, kljub temu, da to pomeni kršitev 29. člena Ustave. Vendar pa teze, da naj bi višje sodišče ravnalo na (opisan) samovoljen način, ne podpirajo ne razlogi iz sodbe višjega sodišča z dne 17. 11. 2020, katerimi je obrazložilo okoliščine izvedbe pritožbene seje (4. točka obrazložitve), in ne razlogi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 5. 2022, kolikor se nanašajo na kršitev pravice do sojenja v navzočnosti na pritožbeni seji. Iz razlogov, ki so vodili v razveljavitev sodbe višjega sodišča, jasno izhaja, da se je Vrhovno sodišče oprlo na (v času izdaje sodbe višjega sodišča z dne 17. 11. 2020) novejša stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije in - na tej podlagi - opravilo obsežno ter celovito presojo položaja pritožnikov z vidika pravice do sojenja v navzočnosti pred pritožbenim sodiščem.

To pa ne pomeni, da je višje sodišče to pravico - četudi jo je razlagalo preozko - spregledalo (kot to še posebej obsežno zatrjujejo zagovorniki obsojene pravne osebe, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-171/14-13 z dne 9. 2. 2017). Za izvedbo javne seje se je odločilo ob upoštevanju pogojev, ki jih določa četrti odstavek 378. člena ZKP, veljavnih omejitev zaradi razglašene epidemije Covid-19 in odredbe predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 407/2020 z dne 13. 11. 2020. Bojazen, da se je višje sodišče samovoljno odločilo za izvedbo javne pritožbene seje zato, da bi obsojenca in obsojeno pravno osebo prikrajšalo za jamstva poštenega postopka, ni utemeljena.

21. Zagovorniki obsojene pravne osebe nadalje nasprotujejo tudi stališču 24. točke obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 45162/2011 z dne 26. 5. 2022. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da je "v konkretni zadevi [...] pravnomočnost izpodbijane sodbe skladno s prvim odstavkom 129. člena ZKP nastopila z razglasitvijo sodbe sodišča druge stopnje po opravljeni seji senata, o kateri so bili v redu obveščeni tožilec, obdolženci in njihovi zagovorniki, kar je bilo pred iztekom zakonsko predpisanega roka za novo razsojo. Ker je bila pravnomočna sodba v postopku z izrednim pravnim sredstvom zaradi ugotovljenih kršitev ponovno razveljavljena, začne rok za novo razsojo po drugem odstavku 91. člena KZ-1 teči znova." Zagovorniki pravne osebe svoje stališče, da je do zastaranja zaradi poteka dvoletnega roka vendarle prišlo, opirajo na zgoraj navedeno 3. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-3871/07, U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009. Ta točka izreka se uporablja, kot je v njej navedeno, do odprave protiustavnosti, ugotovljene z navedeno odločbo. Bistvo ugotovljene protiustavnosti je bilo, da ZKP ni imel določb o časovnem nastopu pravnomočnosti (29. točka obrazložitve navedene odločbe).

Zakonodajalec se je na ugotovljeno protiustavnost odzval tako, da je z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K)5 uredil časovne vidike pravnomočnosti, kadar je bila zoper prvostopenjsko sodbo vložena pritožba. Skladno s prvim odstavkom 129. člena ZKP nastopi pravnomočnost, če je bila zoper sodbo vložena pritožba, z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje. Če pa je "sodišče druge stopnje odločitev o pritožbi, sprejeto po opravljeni obravnavi ali seji senata, o kateri so bili v redu obveščeni tožilec, obdolženec in zagovornik, razglasilo, nastopi pravnomočnost z dnem razglasitve sodbe." S tem se je zakonodajalec odzval na odločbo Ustavnega sodišča in s tem je prenehala tudi uporaba 3. točke izreka navedene odločbe Ustavnega sodišča. Zato se nanjo vložniki ne morejo opirati.

Vložniki pri tem ne grajajo načina, kako se je zakonodajalec odzval na Up-3871/07, U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009, niti se ne opredeljujejo do dejanskih ali pravnih podlag, na katerih temelji stališče Vrhovnega sodišča v 24. točki obrazložitve sodbe I Ips 45162/2011 z dne 26. 5. 2022. To stališče je Vrhovno sodišče, upoštevajoč veljavni prvi odstavek 129. člena ZKP, oprlo na ugotovitve, da so bili vsi upravičenci pravilno obveščeni o seji pritožbenega sodišča, da je bila opravljena javna seja in da je na seji višje sodišče svojo odločitev tudi razglasilo, preden bi se dne 29. 11. 2020 iztekel rok iz drugega odstavka 91. člena KZ-1. V času razglasitve sodbe so bili torej izpolnjeni vsi pogoji, na katere zakonodajalec v prvem odstavku 129. člena ZKP navezuje nastop pravnomočnosti ob izvedeni javni seji.

Vložniki spregledajo, da je z dopolnitvijo prvega odstavka 129. člena ZKP izvedba javne pritožbene seje pridobila novo funkcijo, tj. ustno naznanitev odločbe višjega sodišča. Zato, da ta lahko učinkuje zoper obe stranki, je ključno, da se imata stranki (in zagovornik) možnost pritožbene seje tudi udeležiti. Učinki pravnomočnosti torej nastopijo z dnem razglasitve, tako prvi odstavek 129. člen ZKP, če sta stranki (in zagovornik) o dnevu seje v redu obveščeni. Odločitev o takojšnji razglasitvi lahko sprejme višje sodišče na sami pritožbeni seji (peti odstavek 378. člena ZKP).

Višje sodišče je torej dne 17. 11. 2020 opravilo javno pritožbeno sejo v nenavzočnosti obsojenega A. A., zakonitega zastopnika obsojene pravne osebe, njenega zagovornika in državnega tožilca. V zapisniku seje je ugotovljeno, da so obvestila za vse nenavzoče udeležence izkazana. Vrhovno sodišče je že presodilo (v sodbi z dne 26. 5. 2022; 15. točka obrazložitve), da se je obsojeni A. A. navzočnosti na pritožbeni seji dne 17. 11. 2022 odpovedal. Njegov zagovornik je šele dne 17. 11. 2020 (list. št. 4182) višje sodišče obvestil o obsojenčevem dopisu z dne 15. 11. 2020, v katerem opisuje zdravstvene težave; zagovornik je napovedal predložitev potrdil o obsojenčevem zdravstvenem stanju, ki pa jih sodišče ni prejelo, ne na dan seje ne kasneje. Obsojenčev zagovornik v tokratni zahtevi za varstvo zakonitosti ne ponuja nobenih navedb, zaradi katerih bi bilo treba presoditi drugače. Zagovorniki pravne osebe pa so dne 13. 11. 2020 obvestili višje sodišče o bolezni odvetnika R. Preiningerja in pri tem pojasnili, da aktualni zakoniti zastopnik družbe A. o zadevi ne ve ničesar, da je zadeva zelo obsežna, kompleksna in da terja dobro poznavanje specifičnih pravnih področij. Dne 17. 11. 2020 je višje sodišče prejelo dodatno pojasnilo zagovornikov pravne osebe, da nadomeščanju zagovornika (substituciji) nasprotujejo tudi zaradi kratkega časa (tri dni) za seznanitev s spisom v tako obsežni zadevi (list. št. 4186). Pravna oseba in njeni zagovorniki so torej nezmožnost nadomeščanja (substitucije) zagovornika utemeljevali z okoliščinami, ki jim niso omogočale primernega časa za pripravo obrambe (ob vsebinskem obravnavanju pritožb).

To so tudi argumenti, ki jim je prisluhnilo Vrhovno sodišče v sodbi z dne 26. 5. 2022. Vendar pa pravna oseba in njeni zagovorniki niso prepoznali, da javna pritožbena seja hkrati odpira možnost, da višje sodišče svojo odločitev o pritožbah razglasi na sami pritožbeni seji - kakršna koli ta odločitev že bo. Navzočnost na razglasitvi ne terja nikakršnih obrambnih naporov (na katere opozarjajo oziroma so opozarjali vložniki) in pri katerih bi bila obsojena pravna oseba prikrajšana v primeru nadomeščanja zagovornika. Nasprotno, z udeležbo na razglasitvi se položaj obrambe krepi prav zato, ker se z njo uresničujejo cilji, na katere je opozorilo Ustavno sodišče v odločbi Up-3871/07, U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009 in na katere se opirajo vložniki: določno se opredeli trenutek nastopa pravnomočnosti sodbe in s tem dokončnosti pravnega razmerja, "ki v svoji nespremenljivosti že veže sodišče in že omogoča prvo seznanitev pritožnika" z odločitvijo sodišča. Ovire, ki so jih navajali zagovorniki pravne osebe, so nedvomno upoštevne z vidika učinkovitega izvajanja pravic obrambe na pritožbeni seji. Ne morejo pa biti upoštevne pri presoji, ali so bile izpolnjene predpostavke za razglasitev odločitve višjega sodišča na seji, o kateri so bile pravočasno obveščene stranke in zagovorniki.

22. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni podana kršitev iz 3. točke 372. člena ZKP. Sodba z dne 17. 11. 2020 je postala pravnomočna istega dne z razglasitvijo, kasneje ugotovljene kršitve pravice do sojenja v navzočnosti pa ne preprečujejo, da posledic teh kršitev ne bi moglo višje sodišče odpraviti v ponovljenem pritožbenem postopku.

_O kršitvi kazenskega zakona - izključena protipravnost_

23. Zagovorniki obsojene pravne osebe navajajo, da naj bi pravni posli med družbama C. in D. (v dejanskem koncernu) ne bili protipravni. Pri tem se sklicujejo na 545. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Te določbe ne prepovedujejo vpliva obvladujoče družbe na odvisno družbo, da bi opravila škodljiv pravni posel; škodljivi vplivi naj bi bili dovoljeni pod pogojem, da je prikrajšanje kasneje izravnano. K temu se pridružujejo tudi navedbe, da bi se moral obsojeni A. A. zavedati tudi odsotnosti namena B. B., da se odpravi prikrajšanje družbe D. zaradi prenosa nakupnega upravičenja.

24. V času očitanega dejanja je veljavno besedilo ZGD-16 določalo:

(1) V koncernskih družbah, v katerih ni sklenjena pogodba o obvladovanju, obvladujoča družba ne sme uporabiti svojega vpliva, da bi pripravila odvisno družbo do tega, da bi zase opravila škodljiv pravni posel ali da bi kaj storila ali opustila v svojo škodo, razen če obvladujoča družba prikrajšanje nadomesti.

(2) Če se prikrajšanje ne nadomesti med poslovnim letom, je treba najpozneje ob koncu poslovnega leta, v katerem je bila odvisna družba prikrajšana, določiti kdaj in kako naj se prikrajšanje nadomesti. Odvisni družbi je treba zagotoviti pravico do prednosti pri nadomestilu.

25. Vložniki ob tem spregledajo, da je v izpodbijani sodbi pravnomočno ugotovljeno, da B. B. prikrajšanja družbe D. ni nameraval nadomestiti oziroma do njega tudi ni prišlo (29. str. prvostopenjske sodbe). Vložniki torej izhajajo iz drugačnega videnja dejanskih okoliščin obravnavane zadeve in s tem že prehajajo v polje izpodbijanja pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. Zatrjevanih kršitev kazenskega zakona tako ni mogoče prepoznati.

O kršitvi kazenskega zakona - opis pomoči

26. Zagovorniki pravne osebe sodbi očitajo (9. - 11. str. zahteve), da je z ugotavljanjem kasnejših učinkov prodajne pogodbe z dne 29. 6. 2009 preseglo okvir obtožnice (in zato obsojenemu A. A. tudi ni mogoče očitati zavesti o teh učinkih in ne ugotavljati prvin pomoči pri kaznivem dejanju B. B.). V zahtevi povzemajo ugotovitve pritožbenega sodišča, ki pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe (52. točka obrazložitve), da je družba C. s sklenitvijo pogodbe o odstopu in pobotu terjatev dne 29. 6. 2009 postala upnik, družba D. pa dolžnik, kar iz besedila prodajne pogodbe ne izhaja - pač pa se ugotovitve sodišč opirajo na kasnejši medsebojni pobot C. terjatve z nasproti stoječimi terjatvami družbe D. Navajajo, da se A. A. ni očitalo, da bi o teh pobotih kaj vedel. Zagovorniki pravne osebe so to kršitev uveljavljali že v pritožbi. Zapisali so: (i) da se faza kaznivega dejanja z ugotovitvami o kompenzacijah po sklenitvi pogodbe o odstopu in pobotu terjatev z dne 29. 6. 2009 seli v čas od julija 2009 dalje, kar ni del obtožbe (list. št. 4070); (ii) da iz pogodbe z dne 29. 6. 2009 ni mogoče prepoznati podlage za kakršnekoli zahtevke družbe C. do družbe D. (list. št. 4061); in (iii) da naklep obsojenca ne more obsegati dogodkov po sklenitvi te pogodbe, ker se mu to niti ne očita (list. št. 4062).

Teh očitkov ni mogoče obravnavati kot kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, tj. kot prekoračitve obtožbe. Te kršitve namreč ni mogoče storiti z vsebino razlogov sodbe, ampak - upoštevajoč 354. člen in 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP - le v izreku sodbe, s katerim bi sodišče prekršilo pravilo o identiteti obtožbe in sodbe. Pač pa je mogoče v teh navedbah prepoznati očitek, da so se sodišča pri ugotavljanju premoženjske koristi družbe C. in premoženjske škode družbe D. ter obsojenčevega naklepa oprla na odločilno dejstvo, ki v opisu dejanja ni navedeno. S svojimi navedbami torej zatrjujejo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 371. člena KZ-1, tj. da opis dejanja nima vseh prvin pomoči pri kaznivem dejanju.

27. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 57477/2017 z dne 19. 1. 2023 povzelo merila kaznivosti pomoči pri kaznivem dejanju. Za obstoj pomoči kot kaznive akcesorne oblike udeležbe pri tem kaznivem dejanju, ni nujen obstoj neposrednega ali odločilnega prispevka pri izvršitvi kaznivega dejanja, temveč zadošča, da pomagač storilca pri tem kaznivem dejanju podpre tako, da mu s tem objektivno olajša njegovo izvršitev. Za kaznivost pomoči se zato ne zahteva pomagačeva celovita seznanjenost z izvršitvenimi ravnanji storilca, temveč zadošča, da je mogoče pomagačevo ravnanje oceniti kot takšno, ki je storilcu objektivno olajšalo izvršitev posameznega kaznivega dejanja. Pri tem se mora pomagač zavedati, da s svojim ravnanjem storilcu nudi pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja ter to tudi hoteti.

Določneje je merila opisa pomoči pri kaznivem dejanju Vrhovno sodišče opredeljevalo v sodbi I Ips 9437/2009 z dne 27. 8. 2020. Pomagač lahko ravna izključno naklepno, pri čemer mora biti njegov naklep dvojen. Zajeti mora tako ravnanja pomoči, kot tudi dejanje glavnega storilca. Opis kaznivega dejanja mora vsebovati navedbe, ki bi kazale, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju. Te navedbe morajo izkazati oziroma omogočiti povezavo kaznivega dejanja glavnega storilca z ravnanji pomagačev. Navedba tovrstnih okoliščin vodi nadalje v konkretizacijo pomagačevega dvojnega naklepa, ki zajema pomagačevo zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem, kako s svojimi ravnanji prispeva k uspehu dejanja glavnega storilca. Brez konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja pomagača njegovega ravnanja ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem.

28. Tem merilom opis očitkov zoper obsojenca zadostijo. Dejanje B. B. je opisano kot zasnova in izvedba serije transakcij med družbami D., C. in A. V tem okviru se položaj družbe D. spremeni tako, da dne 29. 6. 2009 kupi B. za ceno, ki je bistveno višja od cene, za katero bi B. kupila neposredno od družbe F. z uveljavitvijo nakupnega upravičenja. Položaj družbe C. se je spremenil tako, da po neodplačni pridobitvi od družbe D. uveljavi nakupno upravičenje, nato pa s prodajo B. družbi A., ki jo proda naprej družbi D. za ceno, ki bistveno presega vrednost realizacije nakupnega upravičenja. V opisu je določno opisan položaj družb C. in D. pred in po koncu verige transakcij, ter ovrednotena višina premoženjske koristi oziroma škode, ki bistveno presega zakonsko določeno višino velike premoženjske koristi. Povezava med ravnanjem B. B. in A. A. kot pomočnika je določno opisana, in sicer kot predhodno dogovorjena sklenitev pogodbe in predpogodbe z družbama C. in D. z dne 24. 12. 2008 ter prodajne pogodbe z dne 29 .6. 2009, pri čemer je obsojenec deloval kot direktor družbe A. in jo s sklenitvijo teh pogodb dal kot sredstvo za izvršitev opisane kaznive serije transakcij.

29. Zagovorniki pravne osebe tako pričakujejo, da mora opis pomagačevega prispevka (tj. povezave z glavnim kaznivim dejanjem) vsebovati ne le nastanek premoženjske koristi oziroma škode, ampak tudi obliko, v kateri se ta škoda ali korist manifestirata. V konkretnem primeru torej pričakujeta, da bi moral popoln opis pomoči, ki se očita obsojencu, vsebovati tudi učinke pogodbe z dne 29. 6. 2009 na razmerje med družbama D. in C. (tj. odplačnost prenosa terjatve, ki jo je imela družba C. do družbe A., na družbo D., in kasnejši pobot njunih medsebojnih terjatev). Temu ni mogoče slediti. Zahteva, da mora očitek pomagaču vsebovati opis povezave med dejanjem storilca in pomagačevim prispevkom, ne pomeni, da mora opis zatrjevati pomagačevo zavest o pojavni obliki, v kateri se realizira premoženjska korist. Takšno stališče stremi k izenačevanju pomagačevega prispevka (in naklepa) z izvršitvenimi dejanji storilca (in njegovega krivdnega odnosa) in je zato v nasprotju s splošno sprejetim izhodiščem, da pomoč pri kaznivem dejanju ne pomeni neposrednega ali odločilnega prispevka pri izvršitvi kaznivega dejanja (kot velja za storilca oziroma sostorilca), temveč zadošča, da pomagač storilcu nudi podporo na načine, primeroma naštete v drugem odstavku 38. člena KZ-1. _O kršitvah kazenskega zakona in določb kazenskega postopka - dokončanje kaznivega dejanja in časovne meje pomoči - vsebina pomagačevega naklepa_

30. Jedro navedb obsojenčevega zagovornika je, da se obsojencu očita le prispevek po tem, ko naj bi bilo kaznivo dejanje B. B. že dokončano. Ob tem zatrjuje tudi, da naj bi sodišči zmotno presodili, da se je obsojenec zavedal svojega prispevka h kaznivemu dejanju. S temi navedbami zatrjuje kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena KZ-1, ker prispevek po storitvi kaznivega dejanja ni več kazniv po splošnih pravilih o pomoči, deloma pa že - kot bo pojasnjeno - prehaja v zatrjevanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zagovornik se pri tem deloma sklicuje tudi na (prvotno) temeljno obliko dejanja iz prvega odstavka 240. člena KZ-1 (ki naj bi bilo dokončano že brez pridobitve premoženjske koristi družbi C.), kar pa ni pomembno, upoštevajoč, da se obsojencu očita pomoč pri kvalificirani obliki dejanja iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Zagovorniki obsojene pravne osebe navajajo, da naj bi bili razlogi sodbe sodišča druge stopnje iz 23. - 31. točke obrazložitve sodbe samovoljni. Ti razlogi se, prvič, nanašajo na ugotovitev, da je obsojeni A. A. vedel za podrobnosti o okoliščinah, v katerih je družba C. pridobila B., in podrobnosti o učinkih pogodbe z dne 29. 6. 2009. Konkretneje, samovoljni naj bi bili razlogi o subjektivnih vidikih očitka, da je obsojeni A. A. ravnal naklepoma in zavestno pomagal pri kaznivem dejanju B. B. Drugič, protispisni naj bi bili tudi razlogi o tem, kdaj naj bi bilo dejanje dokončano, kdaj pridobljena premoženjska korist družbi C. in kdaj povzročena premoženjska škoda družbi D. Ta naj bi bila celo v ugodnejšem položaju glede na izhodišče celotne transakcije, ko je imela v rokah še upravičenje do odkupa B. Višje sodišče naj bi protispisno povzemalo vsebino listin, tj. pogodb z dne 29. 6. 2009. 31. V sodni praksi in pravni stroki je uveljavljeno stališče, da je pomoč pri kaznivem dejanju po splošnih pravilih lahko dana v času priprav na kaznivo dejanje in med njegovo izvršitvijo, po njegovem dokončanju pa ne več. V obravnavani zadevi so sodišča sprejela stališče, da je bilo dejanje dokončano dne 29. 6. 2009 (21. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), ko je družba C. svojo terjatev do družbe A. (na plačilo kupnine) prenesla na družbo D. Temu je pritrdilo pritožbeno sodišče v 18. in ponovno v 52. točki obrazložitve sodbe.

32. Obsojenčev zagovornik tem stališčem nasprotuje. Po njegovem stališču naj bi bil obsojenčev prispevek časovno umeščen le v čas sklenitve pogodb dne 24. 12. 2008 in 29. 6. 2009, kaznivo dejanje pa je bilo dokončano že prej, v trenutku realizacije predkupnega upravičenja, neodplačno prenesenega na družbo C., torej dne 19. 12. 2008. Takrat naj bi, tako vložnik, družba C. objektivno že pridobila premoženjsko korist v razliki med nakupno vrednostjo in kasnejšo tržno ceno B. Kasnejše transakcije so za vložnika zgolj sprememba forme pridobljene koristi, ravnanje A. A. pa pojmovno ne more predstavljati pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja.

33. Tem stališčem ni mogoče slediti. Prvič, vložnik zmotno prepoznava obsojenčev prispevek zgolj v sklenitvi pogodb z dne 24. 12. 2008 in 29. 6. 2009. Del očitka je tudi dogovor, usklajen z B. B. dne 15. in 16. 12. 2008. V tem okviru sta sodišči tudi presojali obsojenčev, torej pomagačev naklep (23. in 30. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

Drugič, vsebina očitka in dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi je jasna. Družba C. je pridobila premoženjsko korist dne 29. 6. 2009 s sklenitvijo tripartitne prodajne pogodbe. Na tej točki je družba D. postala kupec B. za 17.749.971,39 EUR (brez DDV) in dolžnik družbe A., vendar pod odložnim pogojem plačila kupnine, ki jo je družba A. dolgovala družbi C. Ta dolg je bil poplačan s tem, da je družba C. (s pogodbo o odstopu terjatev z dne 29. 6. 2009) svojo terjatev (do družbe A.) prenesla na družbo D. in ji s tem zagotovila sredstva za plačilo kupnine, ki jo je družba D. dolgovala družbi A. S to terjatvijo je družba D. pobotala nasprotno terjatev družbe A. Odstop te terjatve dne 29. 6. 2009 pa, kot sta ugotovili sodišči, za družbo D. ni bil neodplačen.7 To pomeni, da je družba D., na eni strani, vendarle imela s pridobitvijo B. toliko več stroškov, kolikor bi znašala razlika med stroškom nakupa B. dne 29. 6. 2009 in stroškom nakupa z realizacijo nakupnega upravičenja, sicer neodplačno prenesenega dne 16. 12. 2008. Škoda, nastala družbi D., je torej razlika med 17.749.971,39 EUR (zneskom kupnine za B., brez DDV) in 8.725.367,57 EUR (zneskom kupnine ob realizaciji nakupnega upravičenja), t.j. 9.024.603,82 EUR. Na drugi strani pa je družba C. zaradi odplačnosti prenosa terjatve (do družbe A. na družbo D.) lahko beležila terjatev do družbe D. v višini 17.749.971,39 EUR (brez DDV), njen celoten strošek pridobitve B. pa je bil strošek realizacije nakupnega upravičenja. Razlika, ki pomeni za družbo C. premoženjsko korist v celotni transakciji, ustreza znesku premoženjske škode, ki jo je utrpela družba D. To premoženjsko korist oziroma škodo je mogoče prepoznati le s celovitim vrednotenjem ravnanj vseh udeležencev in med njimi sklenjenih pravnih poslov. Zato tudi ni mogoče slediti vložnikovim prizadevanjem, da naj bi bilo dejanje dokončano najkasneje z realizacijo nakupnega upravičenja. To stališče vložnik opira na (lastno) ugotovitev, da naj bi že z realizacijo nakupnega upravičenja družba C. pridobila 17 milijonov vredno nepremičnino. Vendar pa vložnik spregleda, da je korak v celotni transakciji tudi vključitev družbe A., ki je z nakupom B. omogočila kasnejši nakup istega centra družbi D. Iz prodajne pogodbe, s katero je družba A. kupila od družbe C. B., izvirajo terjatve, ki so bile predmet odplačnega prenosa z družbe C. na družbo D., nato pa predmet pobota med družbama A. in D. Ti pravni posli tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča tvorijo življenjsko nedeljivo celoto, ki je ni mogoče cepiti na posamične korake posamičnih udeležencev.

Obe sodišči sta nastanek premoženjske koristi (in hkrati škode) torej prepoznali v sklenitvi prodajne pogodbe z dne 29. 6. 2009, za katero sta ugotovili, da je začela učinkovati istega dne, s sklenitvijo pogodbe o odstopu in pobotu terjatev, ne glede na to, da je pobot terjatev družb D. in C. zabeležen v poslovnih listinah (24. str. prvostopenjske sodbe) šele kasneje. To pomeni tudi, da so dejanja pomoči, ki se očitajo obsojencu, pravilno časovno umeščena v čas izvrševanja kaznivega dejanja B. B. Hkrati so razlogi v izpodbijani sodbi pravilno umeščeni v okvirje opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja (katerega jedro so dogovori z dne 15. in 16. 12. 2008 ter sklenitev pogodbe z dne 24. 12. 2008 in 29. 6. 2009) in zanje ni mogoče trditi, da se ne opirajo na dejansko podlago, kot se je razkrila v dokaznem postopku. Takšnim razlogom ni mogoče očitati samovoljnosti. Kršitev, ki jih zatrjujeta vložnika, v tem delu ni mogoče prepoznati.

34. Na vprašanje, ali se je obsojenec zavedal povezanosti svojega ravnanja z ravnanjem B. B., je prvostopenjsko sodišče odgovorili pritrdilno in svoje razloge podalo v 23. - 26. in 30. - 35. točki obrazložitve. Višje sodišče je tem razlogov pritrdilo v 13., 24.-25. in 55. točki obrazložitve svoje sodbe. Sodišči sta obsojenčev naklep pomagati B. B. pri njegovem kaznivem dejanju prepoznali predvsem na podlagi dopisovanja z elektronsko pošto, zlasti na podlagi obsojenčevega odgovora dne 16. 12. 2008 na dopis B. B. z dne 15. 12. 2008, iz katerega, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, "je tako razvidna celotna predvidena konstrukcija posla" (23. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Obsojenec se je na to odzval z dopisom, za katerega sodišči ugotavljata, da izraža vpetost obsojenca v celoten posel (obsojenec kot zaključek posla opredeli prodajo objekta družbi D.) in njegovo zavest o protipravnosti posla (na kar sta sodišče sklepali tudi iz uporabljenega izraza "alibi" v zvezi z dogovorjenim dobičkom v višini 100.000,00 EUR, za potrebe revizorjev, "davkarjev" in novinarjev).

Po (zgoraj navedenem) ustaljenem stališču se mora pomagačev naklep nanašati na določeno kaznivo dejanje in na njegove modalitete, kolikor gre za znake kaznivega dejanja. Pri presoji vložnikovih navedb je treba, kot že omenjeno, upoštevati, da so ugotovitve o vsebini obsojenčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja dejanske narave in jih zato ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti. To velja tudi za tisti del presoje, ki se nanaša na vprašanje, ali se je obsojenec zavedal neodplačnega prenosa upravičenja do nakupa B. z družbe D. na družbo C. Vrhovno sodišče je zato presodilo le, ali sta sodišči izhajali iz pravilnih materialnopravnih izhodišč in ali izpodbijani sodbi vsebujeta zadostne razloge o odločilnih dejstvih.

35. Dokazno oceno obsojenčevega zapisa z dne 16. 12. 2008 sta sodišči podali v 29. in kasnejših točkah obrazložitve prvostopenjske in 25. - 26. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe. Kot ugotavljata sodišči, neodplačen prenos upravičenja ni omenjen v tem sporočilu. Vendar pa obe sodišči ugotavljata tudi, da je bil obsojenec seznanjen s fazo pred samo preprodajo, ker v svojem sporočilu omenja prodajo B. nazaj družbi D. (in ne družbi C., kot bi pričakovali, če bi bil obsojenec seznanjen le s kasnejšimi koraki v celotnem podjemu). V tem delu vložnik s svojimi stališči ne presega zatrjevanja zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Dokazna ocena, ki ji v tem delu vložnik nasprotuje, je utemeljena v celoviti presoji dokaznega gradiva, ki sta ga sodišči imeli pred seboj.

Vložniki navajajo tudi, da bi morala obsojenčeva zavest kot pomagača obsegati pravne posledice pogodbe z dne 29. 6. 2009 in zavest o tem, da B. B. nima namena povrniti prikrajšanja, ki ga je utrpela družba D. O vlogi obsojenega A. A. pri sklepanju pogodbe z dne 29. 6. 2009 ima sodba sodišča prve stopnje jasne razloge na 37. strani. Na 41. - 44. strani pa prvostopenjska sodba ugotavlja, da je obsojeni A. A. vedel, da B. B. potrebuje sredstva in pomoč pri črpanju sredstev iz družbe D. na družbo C. Ti razlogi povsem zadoščajo za ugotovitev, da se je obsojeni A. A. zavedal učinkov pogodbe z dne 29. 6. 2009 za družbi C. in D.; kot že povedano, se za pomagača na zahteva zavest o pojavni obliki, v kateri se realizira premoženjska korist. V izpodbijani sodbi sodišči prav tako ponudita razloge, da se je A. A. zavedal, da B. B. ne namerava odpraviti prikrajšanja družbe D. Sodišči namreč ugotavljata, da se je A. A. zavedal, da bo prišlo do oškodovanja družbe D., in da se je zavedal omejitev pri poslovanju povezanih družb (42. stran prvostopenjske sodbe). Še določneje, prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da se je A. A. zavedal tudi, da B. B. s celotnim podjemom izigrava določbe glede nadomeščanja prikrajšanja družbe D. (43. stran sodbe sodišča prve stopnje).

Odločilno je torej, ali sta obe sodišči pri presoji vsebine obsojenčevega naklepa izhajali iz pravilnih materialnopravnih izhodišč. Ta izhodišča je prvostopenjsko sodišče povzelo v 17. in 30. točki obrazložitve, višje sodišče pa v 12. točki obrazložitve sodbe. Skupno izhodišče je, da za ugotovitev pomagačevega naklepa ni treba, da se pomagač zaveda vseh podrobnosti dejanja, h kateremu prispeva, zavedati pa se mora njegove kaznivosti. K temu velja dodati, da je tudi za ugotovitev pomagačevega odnosa do storilčevega dejanja dovolj, da je ugotovljena pomagačeva laična ocena prepovedanosti storilčevega ravnanja.8 Stopnja določnosti pomagačeve zavesti o tujem kaznivem dejanju je lahko kvečjemu ohlapnejša od storilčeve zavesti o protipravnosti dejanja (kar se odraža v omilitvenem pooblastilu drugega odstavka 38. člena KZ-1, ki sodišču omogoča, da to upošteva pri odmeri kazni9). Ni pa ni mogoče pričakovati, da bodo merila pomagačevega naklepa glede tujega dejanja enaka kot za storilca. Prav to smiselno (in zmotno) zatrjuje vložnik, ko ponuja stališče, da obsojenčeva navedba o alibiju, ki omenja revizorje, davkarje in novinarje, nasprotuje ugotovitvam, da se je obsojenec zavedal svojega prispevka h kaznivemu dejanju. Iz tega sporočila izhaja nič drugega kot obsojenčeva laična ocena prepovedanosti ravnanja B. B. in svojega prispevka k njegovemu ravnanju, kot sta ugotovili sodišči v izpodbijani sodbi.

36. Materialnopravna izhodišča v izpodbijani sodbi so torej skladna z ustaljenimi stališči v sodni praksi in kazenskopravni stroki. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil obsojenec seznanjen s konstrukcijo celotnega podjema (vključno s končno prodajo B. nazaj družbi D.), da se je zavedal pomoči B. B. pri zagotavljanju sredstev družbi C. ter da se je zavedal tudi velikosti premoženjske koristi, ki naj bi bila s tem dejanjem pridobljena (31. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Razlogov izpodbijane sodbe na tem mestu ni treba povzemati. Zadošča ugotovitev, da izpodbijana sodba ne temelji na pravno zmotnem razumevanju ti. dvojnega naklepa pomagača in da so razlogi, s katerimi sta sodišči utemeljili obsojenčevo zavedanje, da prispeva h kaznivemu dejanju drugega, razumni.

_O kršitvah določb kazenskega postopka - pravica do nepristranskega sodnika_

37. Obsojenčev zagovornik zatrjuje, da je bila obsojencu kršena pravica do nepristranskega sodnika. To kršitev v prvi vrsti utemeljuje s tem, da je izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje višje sodišče sprejelo v senatu enake sestave, kot je sprejelo sodbo z dne 17. 11. 2020 (s kršitvijo pravice do sojenja v navzočnosti na pritožbeni seji). Zaradi te kršitve naj bi bil nepopravljivo okrnjen videz nepristranskosti sodišča do vseh obdolžencev. V podporo svojemu stališču dodaja tudi okoliščino, da je bila seja dne 17. 11. 2020 opravljena 12 dni pred iztekom roka iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 in da naj bi višje sodišče - v nasprotju z običajno prakso - odločitev razglasilo na seji. To naj bi kazalo, da so bili člani senata že vnaprej odločeni, kako bodo o zadevi odločili, da po njihovem mnenju obramba ne bi mogla prispevati k poročilo sodnika poročevalca in da so s tem želeli primarno preprečiti zastaranje zaradi poteka roka iz drugega odstavka 91. člena KZ-1. In drugič, vložnik zatrjuje kršitev pravice do nepristranskega sodnika zato, ker sta dva člana senata pritožbenega sodišča sodelovala pri odločanju o pritožbi zoper sklep predsednika okrožnega sodišča, s katerim je bila zavrnjena obsojenčeva (tedaj obdolženčeva) zahteva za razrešitev postavljenega zagovornika. Senat višjega sodišča je s sklepom II Kp 45162/2011 dne 7. 7. 2020 pritožbo zavrnil. Ne glede na to, da je predmet presoje zakonitost sodbe višjega sodišča z dne 22. 9. 2022, je Vrhovno sodišče te očitke presojalo. Pri odločanju o zahtevi zoper sodbo z dne 17. 7. 2020 se do teh očitkov ni bilo treba opredeliti, izpodbijano sodbo pa je izdal senat višjega sodišča v isti sestavi.

38. Predsednik višjega sodišča je zahtevo za izločitev članov senata višjega sodišča, ki se je opirala na te razloge, zavrnil dne 21. 9. 2022. Pri tem je sprejel stališče (8. točka obrazložitve sklepa), da ugotovljene nepravilnosti same po sebi ne predstavljajo tehtnega razloga za izločitev sodnikov, ki so pri tej odločitvi sodelovali, da Vrhovno sodišče v sodbi z dne 26. 5. 2022 ni odredilo sojenja pred ponovnim senatom in da nestrinjanje stranke z vodenjem in odločitvami v postopku ne predstavljajo odklonitvenega razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Dokaza, da bi bili sodniki vnaprej opredeljeni o tem, kako odločiti o pritožbah, predsednik višjega sodišča ni našel. V zvezi z drugim sklopom navedb o sodelovanju dveh članov senata pri odločanju o pritožbi zoper zavrnitev zahteve za razrešitev postavljenega zagovornika predsednik višjega sodišča ni prepoznal ne razloga iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in ne razloga iz 6. točke iste določbe. Sodnika nista sodelovala pri izdaji odločbe nižjega sodišča (13. točka obrazložitve sklepa) in tudi ne pri izdaji odločbe, ki bi se izpodbijala s pritožbo. Zavzel je stališče, da udeležba sodnikov v predhodnem postopku ne dosega stopnje, ki bi utemeljevala dvom v njuno nepristranskost (14. točka obrazložitve). Poleg tega pa ZKP v 39. členu izčrpno našteva, v katerih primerih je udeležba pri odločanju o vprašanjih, ki oblikujejo potek postopka, razlog za izločitev sodnika. Za tak položaj v tem primeru po presoji predsednika višjega sodišča ni šlo.

39. Vrhovno sodišče tudi na tem mestu, enako kot prej, ne sprejema stališča, da je mogoče v ravnanju senata višjega sodišča na seji 17. 11. 2020 prepoznati samovoljno ravnanje, usmerjeno v preprečitev zastaranja. Prav tako ni mogoče slediti obrambi, ki - smiselno - zatrjuje, da so bili člani višjega sodišča vnaprej odločeni o usodi pritožb in da naj bi zato odrekli vsakršno možnost prispevka pritožnikov k vsebinskemu obravnavanju na seji. Že samo dejstvo, da je višje sodišče pravilno obvestilo vse udeležence pritožbenega postopka o seji in nato javno sejo - v času razglašene epidemije Covid-19 - tudi izvedlo, sporoča, da višje sodišče ni preprosto spregledalo ali celo zanikalo možnosti, da pritožniki prispevajo k izvedbi javne seje. Vložnik v zahtevi tudi ne navede podlage, na kateri sklepa, da naj bi bila razglasitev odločitve na javni seji v nasprotju s siceršnjo prakso senatov višjega sodišča; višje sodišče je ravnalo v mejah pomena zakonskega besedila (peti odstavek 378. člena ZKP). Zato Vrhovno sodišče ne more sprejeti stališča, da naj bi bilo v ravnanju članov senata višjega sodišča (v prvem pritožbenem postopku) mogoče prepoznati vnaprejšnjo odločitev o usodah vloženih pritožb ali pa ravnanje, katerega namen bi bilo prikrajšati obsojence (in obsojeno pravno osebo) za pošten postopek. Zato tudi bojazen, da naj bi obsojenec ne bil deležen nepristranskega sojenja pred sodiščem druge stopnje, po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljena.

Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tudi okoliščina, da so o pritožbah zoper prvostopenjsko sodbo tudi drugič odločali isti sodniki višjega sodišča, sama po sebi ne vzbuja dvoma v videz nepristranskosti. Tudi za pritožbeni postopek velja, da takšnega dvoma ni, kadar sodišče (v ponovljenem postopku) opravi celovito presojo relevantnih vprašanj. Ni sporno, da je takšno presojo pritožbenih navedb višje sodišče, tokrat po seji v navzočnosti vseh udeležencev, opravilo.

40. Druga okoliščina, na katero obsojenčev zagovornik opira stališče, da je podana kršitev pravice do nepristranskega sodnika, je dvakratno odločanje dveh članov senata višjega sodišča o očitkih kršitve pravice do zagovornika. Prvič sta dva člana pritožbenega senata odločala o pritožbi zoper sklep predsednika okrožnega sodišča, s katerim je bila zavrnjena obsojenčevega zahteva za razrešitev postavljenega zagovornika, odvetnika Iztoka Šubare. Drugič naj bi o istem vprašanju odločala s sodbo višjega sodišča z dne 17. 11. 2020. Vložnik tudi v tem primeru navaja, da naj bi bil ogrožen videz nepristranskosti, toliko bolj, ker naj bi se člana senata že v sklepu z dne 7. 7. 2020 opredelila do vprašanja poštenosti postopka zaradi zavrnitve zahteve za razrešitev postavljenega zagovornika.

41. Videz nepristranskosti sodišča je lahko okrnjen, kadar isti sodnik sodeluje v različnih fazah sodnega postopka,10 kar je treba vedno presojati od primera do primera, ob upoštevanju okoliščin posamezne zadeve. Zgolj dejstvo, da je sodnik sodeloval pri sprejemanju odločitev v predhodnih fazah postopka samo po sebi še ne vzbuja dvoma o njegovi nepristranskosti. Odločilna sta cilj in narava ukrepov, ki jih je posamezni sodnik sprejel pred sojenjem. Pri tem tudi vnaprejšnje natančno poznavanje primera ali predhodna analiza informacij o zadevi še ne pomenita, da bo sodnik pri sojenju pristranski, če sodnik končno odločitev sprejme na podlagi izvedenih dokazov in slišanih argumentov strank. Poleg tega je treba presoditi, ali je zveza med vsebinskimi odločitvami sodnika v posameznih fazah sodnega postopka tako tesna, da vzbuja dvom o njegovi nepristranskosti. Okoliščine, ki jih je treba upoštevati, so, primeroma: čas, ki je pretekel med dvema sodelovanjema; vpliv odločitve na pritožnikov pravni položaj; vsebina odločitve (vsebinska, procesna), in pomembnost sodnikove vloge (na primer predsednik senata, sodnik poročevalec itd.). Posebnega pomena je vprašanje, o čem je moral sodnik, ki se je v postopku znašel v dvojni vlogi, razsoditi - ali je bil poklican, da presoja lastne napake v svojih predhodnih odločitvah, ali pa je šlo pri drugem odločanju zgolj za dopolnjevanje prvotnega postopka z nečim novim in ne za presojo, ali je konkretni sodnik v prvotnem postopku storil kršitev.

42. V obravnavani zadevi sta v istem postopku, v različnih vlogah sodelovala dva sodnika, višji sodnik Boris G. Hrovat (prvič kot predsednik senat, drugič kot poročevalec) in višja sodnica Katarina Turk Lukan (prvič kot poročevalka, drugič kot predsednica senata). To je okoliščina, ki govori v prid vložnikovemu stališču. Vendar pa v obravnavanem primeru, po celoviti presoji relevantnih okoliščin, Vrhovno sodišče ocenjuje, da vložnikova bojazen, da sojenje ni bilo nepristransko, ni utemeljena.

43. Prvič, ob presoji zahteve za razrešitev postavljenega zagovornika višje sodišče ni zavzelo stališča o obsojenčevi krivdi. Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7. 7. 2020 je razvidno, da je presodilo navedbe o neprimernosti roka za pripravo zagovornika na obrambo in navedbe, da naj bi bil zagovornik v postopku pasiven. Ta vprašanja je pred tem presodil začasni predsednik okrožnega sodišča v sklepu z dne 22. 6. 2020. Pravni, dejanski in časovni okvir teh odločb je zamejen z obdolženčevo zahtevo, vloženo z dne 17. 6. 2020, pritožbenimi navedbami zoper sklep predsednika sodišča in procesnim dejanskim stanjem ob odločanju. Nosilna razloga sklepa z dne 7. 7. 2020 sta dva: (i) da želi obsojenec povzročati dodatno zamudo v postopku (pri čemer izpostavlja njegovo predhodno odklonitev pomoči dotedanje zagovornice še en mesec po odpovedi pooblastila), in (ii) da ravnanje, ki ga je obsojenec izpostavil in ki ga je obravnaval (začasni) predsednik sodišča, ne razkriva, da postavljeni zagovornik ne bi v redu opravljal svojega dela. Gre torej za odločitev, ki se bistveno razlikuje od odločitev, končnih ali vmesnih, v katerih bi se sodišče moralo opredeliti o vprašanju krivde, v dejanskem ali pravnem pogledu.11 V tem se obravnavani položaj bistveno razlikuje od primerov predhodnega sodelovanja sodnika v isti zadevi, ki jih je kot izločitvene razloge že predvidel zakonodajalec, in katerih ratio je odprava tveganja, da bi sodnik pristopil k odločanju z vnaprej oblikovanim stališčem o krivdi (ali pa bi vsaj dajal videz, da je temu tako; 5. točka prvega odstavka in drugi odstavek 39. člena ZKP; tretji odstavek 412. člena ZKP).

44. In drugič, zahteva za razrešitev postavljenega zagovornika predstavlja način obdolženčevega vpliva na izbiro (četudi negativno) zagovornika in torej procesno dejanje, pomembno za izvrševanje pravice do proste izbire zagovornika.12 Pravni, dejanski in časovni okvir teh odločb je zamejen z obdolženčevo zahtevo, vloženo z dne 17. 6. 2020, pritožbenimi navedbami zoper sklep predsednika sodišča in procesnim dejanskim stanjem ob odločanju. Kot je višje sodišče povzelo v sklepu z dne 7. 7. 2020, so se pritožnikove navedbe nanašale na zagovornikovo delo neposredno po postavitvi zagovornika, v februarju in marcu 2020 (5. točka obrazložitve sklepa).

Ko pritožbeno sodišče odloča o pritožbi zoper sodbo, v kateri pritožnik zatrjuje kršitev pravice do zagovornika, so pravne in dejanske podlage takšne presoje širše, seveda še vedno v mejah pritožbenih navedb. Kršitve pravice do zagovornika na glavni obravnavi presoja bodisi v okviru 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bodisi v okviru drugega odstavka 371. člena ZKP. Kot bo pojasnjeno, terja presoja kršitev pravice do zagovornika celovito presojo vseh okoliščin, pomembnih za zagotavljanje poštenega sojenja. Zato se dejanski okvir presoje pritožbenega sodišča - v mejah pritožbenih navedb - razteza na vsa procesnopravno relevantna dejstva v postopku pred sodiščem prve stopnje in je zato okvir presoje pritožbenega sodišča ne le vsebinsko, ampak tudi časovno širši. Tako je bilo tudi v tem primeru. Ne glede na uvodno sklicevanje na sklep z dne 7. 7. 2020 je iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje z dne 22. 9. 2022 (35. točka obrazložitve) razvidna celovita presoja pritožnikovih navedb, pri čemer je sodišče poleg navedb, ki ustrezajo navedbam iz zahteve za razrešitev postavljenega zagovornika, upoštevalo okoliščine celotnega teka postopka na glavni obravnavi (trajanje, število narokov in navzočnost zagovornika). Pred seboj je imelo celoten potek postopka in izjavo zagovornika, v kateri se je ta odločil podati pojasnila o načinu pomoči, ki jo nudi obsojencu (in na katero se v sklepu z dne 7. 7. 2020 ni oprlo). Višje sodišče je torej opravilo novo in celovito presojo, ali je bila obsojencu zagotovljena strokovna pomoč postavljenega zagovornika, ki ustreza merilom poštenega postopka.

45. Okoliščina, da sta pritožbeni senat sestavljala dva člana, ki sta že odločala o zahtevi za razrešitev zagovornika, po presoji Vrhovnega sodišča zato ne poslabšuje obsojenčevega položaja pri izvrševanju pravice do pravnega sredstva pred nepristranskim sodiščem, seveda ob predpostavki, da je bilo to jamstvo zagotovljeno že prvič. Temu vložnik ne nasprotuje in v tej zadevi ni sporno. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da ni podan ne položaj iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in ne odklonitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Prav okoliščina, da je odločanje o pritožbi zoper sodbo širše in da presega prvotno odločitev o zahtevi za razrešitev zagovornika, pomeni, da višje sodišče - seveda v mejah pritožbenih navedb - opravlja razširjeno, celovito presojo poštenosti postopka. To pa je položaj, v katerem ni mogoče prepoznati okoliščine, zaradi katere bi bili obdolženčevi dvomi v nepristranskost sodnikov, ki so o povezanih procesnih vprašanjih že sodelovali, opravičeni. Zato tudi ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do nepristranskega sodnika.

O kršitvah pravic obrambe - pravica do obrambe z zagovornikom

46. Obsojenčev zagovornik kršitev pravice do obrambe z zagovornikom utemeljuje s tremi okoliščinami. Prvič, obsojenec naj bi bil finančno prikrajšan zaradi nevračila sodne takse po sodbi Vrhovnega sodišča z dne 29. 11. 2018, zaradi česar ni mogel uresničevati pravice do proste izbire zagovornika. Drugič, med glavno obravnavo postavljeni zagovornik ni imel dovolj časa za pripravo obrambe. In tretjič, sodišča naj bi zmotno presodila, da postavljeni zagovornik v redu opravlja svoje delo, zaradi česar so zavrnila obsojenčevo zahtevo za njegovo razrešitev.

47. Pri presoji, ali je bilo obsojencu zagotovljeno učinkovito izvrševanje pravice do zagovornika, je treba upoštevati, da pravica - kot eno izmed jamstev, primeroma naštetih v 29. členu Ustave - predstavlja "predvsem merilo poštenega kazenskega postopka" in jo je treba "razlagati v luči funkcije, ki jo [ima] v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega kazenskega postopka, pa je odvisna od presoje postopka kot celote."13 To presojo mora opraviti še posebej pazljivo takrat, kadar je obramba z zagovornikom obvezna14 in je le s pomočjo zagovornika mogoče zavarovati enakost orožij med strankama. Taka je tudi obravnavana zadeva. Obramba z zagovornikom je bila obvezna na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZKP.

48. Prva okoliščina, na katero opozarja vložnik, naj bi predstavljala kršitev pravice do proste izbire zagovornika. Do prikrajšanja pri izvrševanju te pravice naj bi prišlo zato, ker obsojencu po razveljavitvi sodbe s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 29. 11. 2018 ni bila vrnjena sodna taksa v višini 22.750,00 EUR. Ko je obsojenec po razpisu 19 narokov glavne obravnave dne 15. 1. 2020 ugotovil, da ne bo mogel plačati storitev izbrane zagovornice, ji je obvestilo preklical. Višje sodišče je v 33. točki obrazložitve odgovorilo, da je bila učinkovita obramba zagotovljena s pomočjo postavljenega zagovornika.

Takšno stališče ni v neskladju s pravico do obrambe z zagovornikom. Ta pravica zagotavlja tudi prosto izbiro zagovornika, s čimer naj se med obdolžencem in zagovornikov zagotovi vzajemno zaupanje, ki je predpogoj za učinkovito delovanje zagovornika. V okviru sistema obvezne obrambe z zagovornikom je zakonodajalec izvrševanje te pravice uredil tako, (i) da si zagovornika v prvi vrsti izbira obdolženec sam, (ii) da mu v nasprotnem primeru zagovornika postavi predsednik sodišča (četrti odstavek 70. člena ZKP), izmed tistih odvetnikov, ki se prosto odločijo za sodelovanje v tem sistemu (tretji odstavek 5. člena Zakona o odvetništvu), (iii) pri čemer ima obdolženec možnost naknadno vplivati na postavitev zagovornika, kot že pojasnjeno, z zahtevo za njegovo razrešitev (četrti odstavek 72. člena ZKP).

Takšna ureditev upošteva, (i) da naj bi zagovornik, ki si ga obdolženec izbere sam, lahko bolje opravljal svojo funkcijo kot postavljeni zagovornik,15 (ii) da je pravica do proste izbire omejena v sistemu obvezne obrambe,16 v katerem velja domneva, da so odvetniki usposobljeni za opravljanja nalog zagovornika, in (iii) da ima obdolženec možnost to domnevo - v konkretnem primeru, tudi zaradi porušenega zaupanja med njima - izpodbiti z zahtevo za razrešitev.17 Finančno prikrajšanje, ki naj bi ga obsojenec utrpel zaradi nevračila sodne takse, naj bi v obravnavani zadevi - tako zatrjuje vložnik - vodilo do tega, da si zagovornika ni mogel izbrati sam, zato je nastopila pristojnost predsednika sodišča, da postavi zagovornika. Vendar pa način izvrševanja pravice do proste presoje zagovornika v sistemu obvezne formalne obrambe ni odvisen od obdolženčevega finančnega stanja, ampak od načina izvrševanja te pravice, kot ga je določil zakonodajalec, tj. naknadno z možnostjo zahtevati zagovornikovo razrešitev ali s pooblastitvijo drugega zagovornika. V zahtevi vložnik ne izraža splošnih pomislekov glede takšne ureditve in tudi ni videti razloga za drugačno presojo učinkov zakonske ureditve sistema obvezne obrambe. Tudi v stališču višjega sodišča, za katerega vložnik trdi, da naj bi spregledalo te obrambne navedbe, se zrcalijo zgoraj navedena ustavnopravna izhodišča, s katerimi je treba presojati obsojenčev položaj, in jih je treba razumeti kot del celovite presoje položaja in ravnanj postavljenega zagovornika (v 33. - 35. točki obrazložitve sodbe višjega sodišča). Prikrajšanje pri izbiri zagovornika, ki ga zatrjuje vložnik, četudi bi izviralo iz finančnega položaja zaradi nevračila sodne takse, ni vodilo v kršitev pravice do proste izbire zagovornika. Obsojenec je to pravico lahko izvrševal na ustavnoskladen način v sistemu obvezne formalne obrambe.

49. Druga okoliščina, ki jo zatrjuje vložnik, je (zanj) prekratek rok, ki ga je sodišče prve stopnje dovolilo postavljenemu zagovorniku za pripravo na obrambo. Zagovornik je prosil za rok 21 dni, prvostopenjsko sodišče pa mu je - v zelo kompleksni zadevi - dovolilo le 14 dni. Višje sodišče je na te očitke v obsojenčevi pritožbi odgovorilo v 35. točki obrazložitve sodbe in jih zavrnilo, v okviru celovite ocene okoliščin, pomembnih za odločitev o kršitvi pravice do obrambe. Posebej je poudarilo število izvedenih narokov in trajanje glavne obravnave.

Kot je pravilno storilo že višje sodišče, je treba tudi to okoliščino vrednotiti celovito, upoštevajoč vse spremljajoče okoliščine. Sodišče je ustrezno upoštevalo (35. točka obrazložitve) naslednje okoliščine: (i) obdolžencu je bil zagovornik postavljen dne 11. 2. 2020; (ii) istega dne mu je bil ponujen dostop do spisa (list. št. 3404); (iii) zagovornik je potrdil, da je dostop do spisa imel (list. št. 3632); (iv) naroku z dne 12. 2. 2020 je v naslednjih mesecih sledilo več narokov glavne obravnave. Konkretneje, v naslednjih petih mesecih je bilo izvedeno še deset narokov glavne obravnave, pri čemer izstopa dvomesečno obdobje med narokom z dne 11. 3. 2020 in narokom z dne 20. 5. 2020. Na prvem naroku v navzočnosti postavljenega zagovornika (dan po njegovi postavitvi) je predsednik senata, zavedajoč se procesnega položaja obsojenčevega zagovornika, med zaslišanjem soobsojene C. C. zagovorniku ponudil možnost in nato sprejel zagovornikovo odločitev, da si pridrži možnost kasnejših vprašanj takratni soobdolženki (list. 3546 - 3547). Na naroku dne 26. 2. 2020 obsojenčeva obramba ni imela vprašanj zanjo (list. št. 3425), obsojenčev zagovornik pa je sodeloval pri zaslišanju B. B. (list. št. 3568) in D. D. (list. št. 3575). V kasnejšem postopku tudi ni mogoče prepoznati, da bi sodišče prve stopnje kakorkoli omejevalo obsojenčeve obrambne aktivnosti z razlogom, da bi bile te prepozne ali namenjene zavlačevanju.

V luči teh okoliščin ni mogoče slediti vložnikovi tezi, da obsojenčev zagovornik ni imel primernega časa ali možnosti za pripravo pomoči pri obsojenčevi obrambi. Odločitve predsednika senata, da bo narok z dne 26. 2. 2020 opravljen 14 dni po postavitvi zagovornika, ni mogoče obravnavati ločeno od kasnejšega teka kazenskega postopka. Med glavno obravnavo je imel postavljeni zagovornik, po prepričanju Vrhovnega sodišča, zadostne možnosti, da se je pripravil na pomoč pri obsojenčevi obrambi.

50. Tretja in zadnja okoliščina, ki jo zatrjuje vložnik, se nanaša na kršitve pravice do obrambe z zagovornikom, ker naj bi višje sodišče napačno presodilo, ali je postavljeni zagovornik v redu opravljal svoje delo. Vložnik opozarja, da obsojenec s postavljenim zagovornikom že zaradi omejenih časovnih možnosti za pripravo obrambe ni mogel vzpostaviti odnosa zaupanja, kar je mogoče prepoznati v obsojenčevih procesnih aktivnostih, ko naj bi sam prevzemal vlogo zagovornika in tudi utemeljeval dokazne predloge. Na te navedbe se navezuje tudi očitek višjemu sodišču, da se na te očitke v pritožbi ni ustrezno odzvalo. Sklicevanje na sklep z dne 7. 7. 2020, s katerim je bilo pravnomočno odločeno o zavrnitvi zahteve za razrešitev postavljenega zagovornika, pa pomeni, da ni bilo zagotovljeno ustrezno sodno varstvo.

Poleg ocene časovnih vidikov priprave na pomoč pri obsojenčevi obrambi, je v razlogih, ki jih je oblikovalo višje sodišče v 35. točki obrazložitve sodbe, mogoče prepoznati naslednja nosilna stališča: (i) postavljenemu zagovorniku je bil zagotovljen dostop do spisa; (ii) zagovornik in obdolženec sta se o načinu izvajanja obrambe pogovorila; (iii) zagovornik je sam pojasnil, da nudi pomoč na način, za katerega ocenjuje, da je najustreznejši (upoštevajoč prepletenost očitkov zoper obsojenca in obsojeno pravno osebo); (iv) zagovornikovo pridruževanje predlogom in navedbam obrambe obsojene pravne osebe ne pomeni neustrezne obrambe; (v) obsojenčeva ocena o zagovornikovi pretirani pasivnosti še ne pomeni, da ta svojega dela ne opravlja v redu; in (vi) da je bil zagovornik navzoč na narokih glavne obravnave.

Takšna presoja ni v neskladju s pravico do obrambe. Prvič, za presojo, ali je bilo zaupanje med obsojencem in postavljenim zagovornikom omajano do takšne mere, da "ne ustreza več kriterijem, ki jih mora v luči poštenega postopka zagotavljati pravica do obrambe",18 ni pomembna le obsojenčeva osebna ocena njunega odnosa, ampak je treba opraviti celovito oceno objektivnih, preverljivih in konkretnih okoliščin njunega odnosa.19 Drugič, postavitev zagovornika po uradni dolžnosti vzpostavlja obveznost kazenskega sodišča, da bdi nad zagovornikovim delom. Presoja, ali zagovornik "v redu" opravlja svoje dolžnosti, se tesno prepleta s presojo stopnje zaupanja med zagovornikom in obdolžencem.20 Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da mora biti sodišče, ki vodi postopek, "pozorno tudi na to, ali postavljeni zagovornik opravlja potrebna obrambna procesna dejanja, tako da v skladu s svojo vlogo brani obdolženčeve interese v postopku."21 Vendar pa, tretjič, to ne pomeni obveznosti, da bi se moralo sodišče odzvati na vsako (za obdolženca pomanjkljivo) zagovornikovo ravnanje. Vrhovno sodišče je tudi že opozorilo, da se je kazensko sodišče dolžno odzvati na neučinkovitost obrambe s postavljenim zagovornikom, če je ta očitna oziroma je sodišče o tem ustrezno (kako drugače) obveščeno.22 Onkraj okoliščin, zaradi katerih postavljeni zagovornik ne more opravljati svojih nalog (smrt, bolezen ali druge dalj časa trajajoče ovire), bo ključna presoja, ali se postavljeni zagovornik izogiba svojim nalogam.23 Opuščanje procesnih dejanj je ena od pomembnih okoliščin,24 ki lahko v primeru popolne pasivnosti postavljenega zagovornika vodi tudi v ugotovitev, da je bila obramba s postavljenim zagovornikom neučinkovita. Tudi postavljeni zagovornik, ki ostane pasiven (četudi navzoč pri procesnih dejanjih), ki se ne sestane z obdolžencem, ki ponudi vsebinsko prazne zaključne argumente in ki ne sodeluje pri vlaganju rednih pravnih sredstev, ne zadosti merilom učinkovite obrambe.25 V obravnavanem primeru je bilo prvostopenjsko sodišče z obsojenčevo oceno zagovornikovega dela seznanjeno na glavni obravnavi dne 17. 6. 2020 (list. št. 3627). Na istem naroku je sodišče pridobilo tudi izjavo postavljenega zagovornika (list. št. 3632). Ta je ocenil, da mu obsojenec ne zaupa, četudi mu pri obrambi pomaga na način, ki je za obsojenca najbolj koristen. Pojasnil je, da se njegov zagovor prepleta z zagovorom pravne osebe. Ocenil je, da navedbe o njegovi pasivnosti niso utemeljene.

Pregled podatkov spisu razkriva naslednje zagovornikove procesne aktivnosti: (i) redno udeleževanje narokov glavne obravnave; (ii) občasno sodelovanje pri zasliševanju prič (že omenjeni priči B. B. in D. D., priča E. E., list. št. 3934); (iii) izjavljanje o drugih izvedenih dokazih (npr. list. št. 3666, 3936, 3937, 3939); (iv) pridruževanje predlogom zagovornikov pravne osebe (npr. list. št. 3425, 3453 idr.); (v) obsežen prispevek v besedi strank (list. št. 3975 in sl.) in (vi) je vložitev pritožbe, o kateri ni mogoče trditi, da je vsebinsko prazna (list. št. 4083 - 4086; povzeta v 11. točki obrazložitve sodbe višjega sodišča). Te okoliščine pritrjujejo stališču višjega sodišča, da obsojenčeva ocena zagovornikove pasivnosti ne pomeni, da zagovornik ni v redu opravljal svojega dela. Višje sodišče je s tem stališčem v zadostni meri, četudi ne izrecno, odgovorilo tudi na tisti del pritožbenih trditev, da naj bi bil obsojenec prisiljen osebno izvajati svojo obrambo, kar vložnik povzema kot "prevzemanje vloge zagovornika." Vendar pa pomoč zagovornika ne pomeni, da ta nastopa namesto obdolženca,26 pač pa le, da nastopa poleg njega - po lastni presoji v obdolženčevo korist (75. člen ZKP). Zato zgolj zato, ker je obsojenec aktivno in osebno sodeloval pri svoji obrambi, ni mogoče sklepati, da bi moralo višje sodišče prepoznati kršitev pravice do obrambe z zagovornikom.

Z drugimi besedami, četudi vložnik (kot poprej obsojenec sam) zatrjuje, da naj bi bilo zaupanje med njim in postavljenim zagovornikom porušeno, pa okoliščine zagovornikovega dela tej oceni ne pritrjujejo. Njegovo udejstvovanje v obravnavani zadevi očitno ne dosega praga, ko bi bilo mogoče trditi, da se izmika svojim nalogam. Vrhovno sodišče ob tem ocenjuje tudi, da so razlogih, ki jih je ponudilo višje sodišče, zadostni. Ti razlogi nedvomno presegajo golo sklicevanje na sklep z dne 7. 7. 2020. Vložnik pa, kolikor zatrjuje, da se do pritožbenih navedb sodišče "v bistvenem ni opredelilo", ne pove, katere pritožbene navedbe naj bi višje sodišče spregledalo.

51. Vrhovno sodišče na tej podlagi ocenjuje, da ni mogoče prepoznati kršitve pravice do zagovornika, kot jo zatrjujejo vložnik. Omejitev pri prosti izbiri zagovornika ni mogoče pripisati ravnanju sodišč, s katerimi naj bi bilo prikrajšano obsojenčevo premoženjsko stanje. Postavljeni zagovornik je imel v času od postavitve pa do konca glavne obravnave, primerne možnosti za pripravo na obsojenčevo obrambo. In končno, ni mogoče prepoznati kršitve v zavrnitvi zahteve za razrešitev postavljenega zagovornika. Konkretne okoliščine v obravnavani zadevi ne pritrjujejo obsojenčevi oceni, da je bilo zaupanje med njim in postavljenim zagovornikom porušeno do te mere, da je mogoče govoriti o kršitvi pravice do zagovornika. Zatrjevana kršitev pravic obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave in tretji odstavkom 6. člena EKČP) ni podana.

O kršitvah pravic obrambe - pravica do izvajanja dokazov v korist obrambe

52. Obsojenčev zagovornik zatrjuje kršitev pravic obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za postavitev izvedenca finančno-ekonomske stroke in za branje celotnega prepisa zaslišanja B. B. v zadevi X K 2152/2014 z dne 31. 3. 2014. Svoje navedbe utemeljuje s tem, da je sodišče preozko razložilo merila odločanja o dokaznih predlogih. Z dokaznima predlogoma je obramba zasledovala tezo, da do premoženjske koristi družbe C. ni prišlo, in da pravnih poslov, na katere se nanaša obtožba, ni mogoče obravnavati izolirano, ampak le kot del celotne verige poslov v zvezi s B. Iz obrazložitve zagovornikove zahteve (6. - 7. str.) je mogoče razbrati utemeljitev, zakaj naj bi bila ta dokazna predloga pomembna. Branje izpovedbe B. B. naj bi razjasnilo okoliščine neodplačnega prenosa odkupnega upravičenja in pokazala, da obsojenca niso seznanjali s strukturo in namenom posla. Dokaz z izvedencem naj bi bil pomemben zaradi izpodbijanja obtožne teze, da je družba C. prejela premoženjsko korist; zatrjuje, da naj bi bila družba D. "znatno poplačana." V zahtevi se vložnik ne opredeli do razlogov, s katerimi sta se na dokazni predlog odzvali obe sodišči. Stališče, da sta merila dokaznega predloga razlagali preozko, je presplošno - še posebej zato, ker sta sodišči določno navedli razloge, zakaj potrebe po izvedenskem mnenju ni (več).

Vložnik smiselno enake očitke navaja tudi zaradi "zavrnitve pravnega mnenja IECG Maribor", ki pa ga je sodišče prebralo in se do njega opredelilo (23. in 24. str. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje; 31. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča). Vložnikove navedbe v tem delu ne presegajo nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem.

53. Sodišči sta razloge za zavrnitev dokaznih predlogov podali v 12. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 19., 38. - 41. ter 49. - 50. točki obrazložitve sodbe višjega sodišča. Višje sodišče se je na pritožbene navedbe obširno odzvalo celo kljub temu, da je dokazni predlog za postavitev izvedenca podala obramba soobsojene C. C. 54. Višje sodišče se je dodobra seznanilo z vsebino predloga za postavitev izvedenca (38. točka obrazložitve), pravilno opredelilo merila, po katerih je treba o dokaznem predlogu odločiti (39. točka obrazložitve) in se do njih opredelilo (40. točka obrazložitve). Vložnik zmotno razlaga stališče višjega sodišča, ki naj bi vnaprej dokazno ocenilo uspešnost dokaza z izvedencem. Višje sodišče je sprejelo stališče, da dokazni predlog ni več pomemben zaradi spremembe obtožnice in ker ni potrebe po izvedenskem mnenju o vprašanju nadomestitve prikrajšanja družbe D. v razmerju do družbe C. (glede katerega pravnomočna sodba ugotavlja, da sploh ni bila načrtovana; 22. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Tudi za ocenjevanje vrednosti delnic G. višje sodišče ne vidi potrebe po izvedenskem mnenju, ker sta bili vrednosti nakupne cene za delnice (ki jo je bil C. dolžan ob nakupu 8. 1. 2009) in vrednost teh delnic, uporabljena pri kompenzaciji medsebojnih razmerij med družbama D. in C. (glej tudi 21. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe na 24. strani), enaki. S temi ugotovitvami (o pogodbeni volji obeh strank) se je odzvalo na pritožbeno tezo, da bi bilo treba (pri oceni prikrajšanosti družbe D. in oceni odplačnosti prenosa terjatve do družbe A. na družbo D.) upoštevati pošteno tržno ceno delnic G. na dan 29. 6. 2009. Takšna obrazložitev, ki temelji na oceni nerelevantnosti predlaganega dokaza, je skladna z merili odločanja o dokaznih predlogih.

55. Na pritožbene navedbe glede zavrnitve dokaznega predloga za branje celotne izpovedbe B. B. v zadevi X K 2152/2014 je višje sodišče odgovorilo v 49. in 50. točki obrazložitve sodbe. Vložnik zatrjuje, da bi bilo mogoče s tem dokazom pojasniti razloge za neodplačen prenos nakupnega upravičenja, izpovedba B. B. pa bi bila za obdolženca razbremenilna (ker naj ga o prenosu sploh ne bi seznanjali). Ista vprašanja je prvostopenjsko sodišče poglobljeno obravnavalo in dokazno ocenilo izpovedbe predstavnikov F. in listin (21. točka obrazložitve) ter izpovedbo B. B., ki pa je bil pred sodiščem neposredno zaslišan in tudi ob tem zanikal obsojenčevo seznanjenost z neoplačnim prenosom nakupnega upravičenja (30. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Razlogi, s katerimi sta sodišče zavrnili dokazni predlog, so zato skladni z uveljavljenimi merili odločanja o predlogih obrambe.

Hkrati ti razlogi temeljijo na poglobljeni dokazni oceni, ki sta jo opravili obe sodišči o celotni transakciji, ki je predmet obtožbe. Vložnikovo nestrinjanje s takšno oceno že sega na polje izpodbijanja dejanskega stanja v pravnomočni sodbi (kar ni dovoljeno; drugi odstavek 420. člena ZKP) in nakazuje izhodišče, da bi moralo višje sodišče v vsakem primeru slediti obrambnima dokaznima predlogoma. Tako izhodišče pa v 29. členu Ustave nima podlage.

O kršitvi pravice do pravnega sredstva - razlogi višjega sodišča o obsojenčevi krivdi

56. Zagovorniki pravne osebe trdijo, da naj bi se šele sodišče druge stopnje prvo določno opredelilo o obsojenčevem poznavanju okoliščin in pogojev prenosa nakupnega upravičenja do B. na družbo C. Te navedbe povezujejo z očitkom, da prvostopenjska sodba razlogov o tem nima (in zatrjujejo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

57. Takšne navedbe ne držijo. Razloge, oprte zlasti na korespondenco med obsojencem in B. B., je izčrpno oblikovalo že prvostopenjsko sodišče (29. - 36. točka obrazložitve sodbe). V razlogih sodbe višjega sodišča (23. - 26. in 12. - 14. točka obrazložitve) zato ni mogoče prepoznati prispevka, kot ga zatrjujejo vložniki.

58. Vložniki pogrešajo tudi natančne navedbe prvostopenjskega sodišča o obsegu obsojenčevega poznavanja navedenih okoliščin. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, (i) da se je obsojenec zavedal, da B. B. potrebuje finančna sredstva in da bo to financirano s premoženjem družbe D. (na podlagi obsojenčeve izpovedbe); (ii) da bo B. po opravljenih poslih pripadalo družbi D.; (iii) da B. B. za črpanje sredstev iz družbe D. potrebuje pomoč. Te dejanske ugotovitve je prvostopenjsko sodišče vpelo v oceno korespondence med obsojencem in B. B. (v kateri se je obsojenec dogovarjal za plačilo za uslugo) in poklicnih obsojenčevih okoliščin (tj. opravljanje funkcije v sistemu povezanih pravnih oseb), zaradi česar je ugotovilo, da se je obsojenec zavedal tudi omejitev poslovanja povezanih pravnih oseb v dejanskem koncernu. Prvostopenjsko sodišče je obsojenčevo zavest o kaznivem dejanju, h kateremu je prispeval, končno utemeljilo tudi z njegovim prispevkom k oblikovanje končne transakcije z dne 29. 6. 2009 (po katerem postane kupec B. družba D.) in analizo dopisovanja z dne 16. 12. 2008. 59. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je že prvostopenjska sodba vsebovala določne razloge o obsojenčevem zavedanju okoliščin prenosa nakupnega upravičenja. Razlogi, ki jih je ponudilo višje sodišče (in jih na tem mestu ni treba podrobneje povzemati), zato ne pomenijo, da bi višje sodišče prvič samostojno obravnavalo to vprašanje. Zato tudi ni podana kršitev 25. člena Ustave.

C.

60. Ker zatrjevane kršitve niso podane, deloma pa sta zahtevi vloženi iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zahtevi zavrnilo.

61. Odločitev o stroških je Vrhovno sodišče sprejelo na podlagi 98.a člena ZKP. Obsojenca je plačila sodne takse oprostilo ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP in podatkov o premoženju, ki so na voljo v spisu (48. točka obrazložitve prvostopenjske in 63. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe).

Obsojena pravna oseba je dolžna plačati sodno takso, odmerjeno na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1, tar. št. 7118 in 7152).

62. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Glej sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021, I Ips 53223/2010-129 z dne 1. 9. 2011, I Ips 10956/2013-168 z dne 3. 7. 2014 in druge. 2 Prim. odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-762/03 z dne 7. 4. 2005, U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008 in U-I-262/10 z dne 23. 6. 2011. 3 Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Pravna mnenja 1/99, str. 7. To stališče po presoji Ustavnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo (glej U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008 in odločbo U-I-479/18-14, Up-469/15-33 z dne 24. 10. 2019). 4 Prim. M. Šorli, v M. Šepec, ur.: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Lexpera, Ljubljana 2021, str. 1062 - 1063. 5 Uradni list RS št. 91/2011. 6 Uradni list RS št. 42/06, 60/06, 26/07 - ZSDU-B, 33/07 - ZSReg-B, 67/07 - ZTFI, 10/08 in 68/08. 7 Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče na 24. strani sodbe, je po 29. 6. 2009 prišlo do pobotanja dolgov družbe C. do družbe D. (iz naslova kupnine za delnice G.ter vračila kredita) v višini C. terjatve na plačilo kupnine (do družbe A.), prenešene na družbo D. 8 Kot velja za storilca, prim. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 1574/2010 z dne 23. 11. 2017 in I Ips 32491/2016 z dne 1. 4. 2021. 9 Prim. M. Ambrož, v M. Šepec, ur.: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Lexpera, Ljubljana 2021, str. 614 in 615. 10 Glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1625/18-15, U-I-519/18-12 z dne 11. 11. 2021, 10. in kasnejše točke obrazložitve, in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 39535/2019 z dne 26. 10. 2023, 11. - 15. točka obrazložitve. 11 Prim. sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Hauschildt proti Danski, št. 10486/83 z dne 24. 5. 1989. 12 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-204/99 z dne 12. 12. 2002. 13 Glej sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998, 4. točka obrazložitve; odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-204/99 z dne 12. 12. 2002, 14. točka obrazložitve. 14 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-729/03, U-I-187/04 z dne 8. 7. 2004 in odločbo Up-529/19-10, z dne 5. 3. 2020. 15 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-204/99 z dne 12. 12. 2002, 14. točka obrazložitve. 16 Prav tam, 15. točka obrazložitve. 17 Prav tam, 16. točka obrazložitve. 18 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-204/99 z dne 12. 12. 2002, 16. točka obrazložitve. 19 Prim. M. Šošić v M. Šepec, ur.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, 2023, str. 489 - 490; prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 453/2007 z dne 17. 1. 2008). 20 Prim. sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Kamasinski proti Avstriji, št. 9783/82 z dne 19. 12. 1989, 65. in sl. točke obrazložitve. 21 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 256/2004 z dne 15. 6. 2006. 22 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Ips 160/2007 z dne 10. 1. 2008, 26. točka obrazložitve. 23 Prav tam, sklicujoč se na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Artico proti Italiji št. 6694/74 z dne 13. 5. 1980. 24 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 453/2007 z dne 17. 1. 2008. 25 Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice Gabrielyan proti Armeniji, št. 8088/05 z dne 10. 4. 2012, 66. točka obrazložitve. 26 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-171/14-13 z dne 9. 2. 2017.