Jedro

Določbe Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN) niso neposredno uporabljive, saj niso dovolj konkretne, ampak predstavljajo le podlago za sprejem dvostranskih dogovorov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic. Republika Slovenija je skladno s tem obveznost za izplačevanje vojaških pokojnin prevzela in uredila z ZPIZVZ. To pomeni, da bi moral tožnik za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja dokazati, da izpolnjuje pogoje po ZPIZVZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženca, opr. št. ... z dne 25.5.2005 ter da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine od 3.2.2002 dalje in da je toženec dolžan tožniku odmeriti invalidsko pokojnino v roku 15 dni ter mu v istem roku izplačati obroke invalidske pokojnine, zapadle do pravnomočnosti sodbe z vsemi uskladitvami ter v bodoče dospevajoče obroke pokojnine tožniku izplačevati redno mesečno za nazaj.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da se sodišče prve stopnje ni posebej ukvarjalo z vprašanjem zdravstvenega stanja tožnika v zvezi z vprašanjem njegovega bolniškega staleža od 18.7.1991 pa do prenehanja aktivne vojaške službe. Tožnik je v teku postopka navajal, da je imel hude probleme z zdravjem ves čas, torej najmanj 5 let pred invalidsko upokojitvijo in da se je v zvezi s tem zdravil v bolnišnici in ambulantno in da je bil ves čas podvržen različnim medicinskim posegom v smeri lajšanja bolečin. S strani pristojne invalidske komisije je bil spoznan za trajno nesposobnega za službo v vojski in s tem tudi invalidsko upokojen z odločbo z dne 5.11.1996. Tožnik meni, da bi bilo potrebno v tej smeri ugotoviti dejansko stanje in po pravilni ugotovitvi le-tega sprejeti ustrezno odločitev. Sodišče bi bilo dolžno upoštevati tudi Sporazum o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS, št. 71/02, v nadaljevanju MSVN), ki je začel veljati 2.6.2004. Navedeni sporazum v 7. členu določa, da MSVN dokončno ureja pravice in obveznosti držav naslednic ob dodatku „skupaj z vsemi kasnejšimi sporazumi, ki so potrebni za uresničevanje prilog tega sporazuma“. Toženec popolnoma ignorira 8. člen MSVN, ki glasi: „Vsaka država naslednica na podlagi vzajemnosti sprejme potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovi, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njenimi sodišči“. Če država za uresničitev svojih obveznosti še ni sprejela ne dodatnih sporazumov ne svoje lastne zakonodaje, je zato odgovorna sama in ne sme zaradi tega grobo kršiti ustavne pravice tožnika do socialne varnosti in do pokojninskega zavarovanja, ki mora biti po ustavi zagotovljeno z zakonom. Če po mnenju sodišča niti to ni možno, naj sodišče potem postopek prekine in po 156. členu Ustave RS sproži pred Ustavnim sodiščem RS postopek za oceno ustavnosti MSVN oziroma domače zakonodaje. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se navaja ugotovitev iz nekega prejšnjega postopka (za priznanje starostne pokojnine) o tem, koliko delovne dobe je imel tožnik na dan 18.10.1991. V tem postopku bo to vprašanje relevantno šele potem, ko bo tožniku priznana zahtevana pravica do vojaške pokojnine po MSVN. Omenjeno vprašanje bo aktualno in relevantno šele, ko bo na podlagi priznane vojaške pokojnine po osnovi izdana ustrezna odločba tudi o višini take pokojnine. V tem sodnem postopku omenjenega sodišču ni treba obravnavati, saj tožnik tega ne predlaga. Glede sklicevanja na 177. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1), na katerega se sklicuje toženec, pa tožnik v pritožbi navaja, da navedeni člen za rešitev sporne zadeve ne pride v poštev. Komu priznava pokojnino Srbija in Črna gora oziroma Vojska Jugoslavije, je stvar njenih predpisov, komu pa jo priznava Slovenija, pa je stvar domače zakonodaje. V ZPIZVZ ni ne generalne določbe ne specialne določbe znotraj 4. odstavka 2. člena, ki bi od te pravice po slovenski zakonodaji izključil upravičenca, ki bi mu to isto zavarovalno dobo ali njen del priznavala neka druga država. Če je to tožniku priznala Srbija in Črna gora, to še ne pomeni, da nima pravice zahtevati njenega priznanja tudi od Slovenije po slovenskih predpisih. Tudi če to vprašanje med Srbijo in Črno goro ter Slovenijo morda ni izrecno urejeno, tožnik vnaprej izjavlja, da se bo v primeru izbire slovenske pokojnine kot ugodnejše odpovedal prejšnji pokojnini. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP).

Iz listinskega dokaznega gradiva izhaja, da je tožnik od 1.12.1996 dalje uživalec pokojninske dajatve pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu in sicer na podlagi Zakona o vojski Jugoslavije. Tožnik je bil dne 30.11.1996 razrešen vojaške službe zaradi invalidnosti in mu je bila z odločbo tujega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja št. ... z dne 5.11.1996 priznana pravica do invalidske pokojnine. Pokojnina mu je bila odmerjena v višini 85% pokojninske osnove, pri čemer je bilo upoštevano, da ima skupaj 33 let in 22 dni pokojninske dobe. Dejstvo, da je bil tožnik na podlagi 10. člena v zvezi z 2. odstavkom 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, opr. št. ... z dne 27.11.2002 sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, samo po sebi ni razlog, da bi tožnik postal upravičenec po 2. členu Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZVZ). Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče prve stopnje razčistiti, ali so izpolnjeni pogoji po 4. alineji 1. odstavka 2. člena ZPIZVZ predvsem glede tega, ali je bil tožnik v bolniškem staležu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni z ničemer izkazano, da bi bil tožnik od 18.7.1991 pa vse do prenehanja aktivne vojaške službe v bolniškem staležu, niti da je bil zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja vložen do predpisanega roka, torej do 18.10.1991. Tožnik je sicer predložil medicinsko dokumentacijo, ki pa je pisana v tujem jeziku in je že zaradi navedenega ni mogoče upoštevati. Vendar pa tudi v primeru, če bi bil tožnik v spornem obdobju, torej v času od 18.7.1991 pa do prenehanja aktivne vojaške službe dne 30.11.1996 v bolniškem staležu, pa ni predložil nobenega dokaza, da je do 18.10.1991 vložil zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Oba pogoja morata namreč biti kumulativno izpolnjena, kar pa v sporni zadevi nedvomno tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo podano in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede sklicevanja tožnika na uporabo MSVN pa pritožbeno sodišče poudarja, da se je že v več zadevah opredelilo do omenjenega predpisa, kot na primer v zadevi opr. št. Psp 819/2006, Psp 2/2006, Psp 705/2006. Zavzelo je stališče, da določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj niso dovolj konkretizirane in torej predstavljajo le podlago za sprejetje dvostranskih dogovorov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic. Republika Slovenija je obveznost za izplačevanje vojaških pokojnin že prevzela in uredila z ZPIZVZ. Ta namreč v 19. členu določa, da o pravicah iz ZPIZVZ odloča toženec po postopku, določenem v splošnih predpisih, kolikor ni v tem zakonu določeno drugače, v 22. členu pa, da Republika Slovenija povrne tožencu sredstva, med drugim tudi za izplačevanje pokojnin in dajatev po tem zakonu. Pravilnost takšnega tolmačenja in uporabe citiranega sporazuma pa izhaja tudi iz obrazložitve priloge E sporazuma, kjer je navedeno, da „so pokojninsko problematiko držav naslednic po razpadu nekdanje SFRJ naslednice uredile z nacionalnimi zakonodajami. V Republiki Sloveniji je področje pokojnin že urejeno s slovensko nacionalno zakonodajo in Sporazum o vprašanjih nasledstva na tem področju ničesar ne spreminja“. Glede na navedeno so torej pritožbene navedbe glede napačne interpretacije oziroma neuporabe določbe 7. in 8. člena MSVN neutemeljene.

Glede ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pravico do izbire pokojnine, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je tožnik z uveljavitvijo pravice do pokojnine pri tujem vojaškem nosilcu zavarovanja, upoštevajoč tudi pokojninsko dobo, dopolnjeno po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev bivše SFRJ, izčrpal izbirno pravico. Na to kljub odsotnosti izrecnih določb v ZPIZVZ kaže ureditev v Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/92 in nasl., v nadaljevanju: ZZSV), ki se po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije (odločba opr. št. Up 487/2002 z dne 15.4.2004 – Ur. l. RS, št. 44/2004) nanaša tudi na upokojence nekdanjega pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev bivše SFRJ. Če bi bili državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v RS, ki so že uveljavili pravico do pokojnine v kateri od novo nastalih držav bivše SFRJ, upravičeni kadarkoli namesto uveljavljane pokojninske dajatve, uveljaviti pravico do pokojnine še v Republiki Sloveniji, takšna zakonska ureditev sploh ne bi bila potrebna. Navedeno izhaja tudi iz sodne prakse, kot na primer sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 208/2005 z dne 21.11.2006. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.