Jedro

Zavarovanci do takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v JLA oziroma Vojski Jugoslavije in ostali zavarovanci po 18. oktobru 1991 že tujega nosilca zavarovanja, pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso pridobili pravice do pokojnine, saj so to pravico lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za odpravo odločb tožene stranke in za priznanje pravice do invalidske pokojnine in njeno odmero. Ugotovilo je, da je bil tožnik razrešen aktivne vojaške službe v bivši JLA z dnem 30. 11. 1996 in mu je bila z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 12. 1996 dalje. V državljanstvo Republike Slovenije je bil sprejet 27. 11. 2002 na podlagi 10. člena v zvezi z drugim odstavkom 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in ne na podlagi 40. člena tega zakona. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po četrtem odstavku 2. člena ZPIZVZ, saj mu je na dan 18. 10. 1991 manjkalo več kot pet let pokojninske dobe za pravice do predčasne pokojnine. Prav tako tožnika ni mogoče šteti za upravičenca po 4. alineji prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ saj ni izkazano, da bi bil po 18. 7. 1991 v bolniškem staležu in zahtevka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ni vložil do 18. 10. 1991. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Določbe MSVN niso neposredno uporabljive, Republika Slovenija pa je obveznost izplačevanja vojaških pokojnin že prevzela in uredila z ZPIZVZ. Tožnik je z uveljavitvijo pokojnine pri tujem vojaškem nosilcu zavarovanja, upoštevajoč pokojninsko dobo, dopolnjeno po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev SFRJ, izčrpal izbirno pravico.

3. Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v izreku izpodbijane sodbe podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kjer razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo izvedenim dokazom oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med tistim, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma postopki. Sodišče prve stopnje se ni posebej ukvarjalo z vprašanjem tožnikovega bolniškega staleža od 18. 7. 1991 pa do prenehanja aktivne vojaške službe, čeprav je navajal hude probleme z zdravjem najmanj pet let pred invalidsko upokojitvijo. Zato v tem delu dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Sodišči bi bili dolžni upoštevati MSVN. V ZPIZVZ ni ne generalne določbe ne specialne, ki bi od pravice do pokojnine po slovenski zakonodaji izključila upravičenca, ki bi mu isto zavarovalno dobo ali njen del priznavala neka druga država.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nasl.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik bistvene kršitve določb pravdnega postopka utemeljuje le tako, da prepiše določbo 14. točke 339. člena ZPP. Tega potem ne obrazloži, temveč celo v nasprotju s trditvijo o nasprotju med razlogi sodbe in izvedenim dokazi navaja, da dokazi o nekem (zanj) pomembnem dejstvu sploh niso bili izvajani (izvedeni). Torej gre očitno za zgolj formalno navajanje tega revizijskega razloga, dejansko pa za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. To pa ni dovoljen revizijski razlog, drugih postopkovnih kršitev pa tožnik ne zatrjuje. Kolikor gre za nestrinjanje s pravno presojo sodišča, je to vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

8. Materialno pravo pa ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožnik je uveljavljal pravico do pokojnine na podlagi določb ZPIZVZ. Na podlagi določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ92 je bil pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje zavarovanja. Tožniku z 18. oktobrom 1991 ni prenehalo zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu, temveč je z nadaljevanjem zaposlitve pri takrat že tuji vojski ostal v zavarovanju v tuji državi in se kasneje v letu 1996 upokojil na podlagi pravil tujega nosilca zavarovanja (Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu), ki je upošteval tudi tožnikovo zavarovalno dobo pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev SFRJ.

10. Na podlagi določb četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ je Republika Slovenija prevzela obveznosti iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovane vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. oktobru 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja, saj so le ti glede na določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ/92 izpolnjevali pogoje in pravice do pokojnine na podlagi tega zakona. Zavarovanci do takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v JLA oziroma Vojski Jugoslavije in ostali zavarovanci po 18. oktobru 1991 že tujega nosilca zavarovanja, kot je bilo to v tožnikovem primeru, pri toženi stranki niso pridobili pravice do pokojnine, saj so to pravico lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju. Tožnik je lahko glede na upravičenost do pokojnine iz Beograda, upravičen le do dodatka k tuji pokojnini na podlagi določb Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz Republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92 in nasl. - ZZSV). Vrhovno sodišče je v enakih oziroma podobnih primerih že odločilo enako, nazadnje s sodbo VIII Ips 152/2007 z dne 17. 6. 2008. 11. Tožnik na podlagi istega pokojninskega obdobja tudi ni upravičen do izbire pokojnine v Republiki Sloveniji. Izpodbijana sodba se v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki izhaja iz več odločitev Vrhovnega sodišča (na primer sodba VIII Ips 208/205 z dne 21. 11. 2006).

12. Na drugačno odločitev ni moglo vplivati sklicevanje na Sporazum o vprašanjih nasledstva (Uradni list RS, št. 71/2002). S tem sporazumom (priloga E) je Slovenija prevzela odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ in jih redno izplačuje. Gre za obveznost za izplačevanje že priznanih pokojnin.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.