Jedro

V obravnavanem primeru je razmerje med strankama razmerje iz prodajne pogodbe, je zato sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo ali je šlo v obravnavanem primeru za "prodajo po vzorcu" po 518.čl. Dokazno breme, da je šlo za tako prodajo pa je bilo na tožeči stranki.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke: 1.) da se razveljavi pogodba o naročilu, sklenjena s toženo stranko dne 19.5.2005 in 2.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 66.261.134,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do dne plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo ter ji povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.830.118,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 8-ih dni od izdaje sodbe, pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga njeno razveljavitev. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je šlo med pravdnima strankama za mandatno pogodbeno razmerje ter pri svojem odločanju uporabiti določila 766.čl. Obligacijskega zakonika (OZ) in nadaljnja ali pa, da je šlo za prodajo po vzorcu po 518.čl. OZ. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru šlo za običajno povpraševanje po določenem blagu in za dve ločeni naročili tožeče stranke, katerima sta sledili ponudbi tožene stranke. Sodišče pa je tudi kršilo določila 8.čl. ZPP, saj ni pravilna dokazna ocena glede izpovedi ključne priče tožene stranke T.A., ki jo je sodišče štelo za verodostojno. Pričevanje Z.Z. dokazuje, da referent T. ni ravnal s profesionalno skrbnostjo, ni ravnal po prejetih navodilih, ni ostal v mejah navodil in ni pazil na naročiteljeve interese. Prav zaradi teh opustitev T., je tožena stranka ponudbo sestavila s takšno vsebino, ki je dopuščala več različnih tipov kabla. Sodba, ki temelji zgolj na nekaterih dokazih in ki ključni dokaz obrazloži na protispisen način ima takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Pritožnika tudi močno preseneča obrazložitev sodišča, da mandatno razmerje ni podano izključno zato, ker tožeča stranka ni v ničemer zatrjevala, da bi mandatar pri izvršitvi naročila ravnal v njeno škodo, torej da ne bi ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Pravno kvalifikacijo, da gre za mandatno razmerje in odškodninsko odgovornost tožene stranke, je tožeča stranka podala pod točko III tožbenih navedb. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje ni objektivizirana v odnosu do ostalih pravnorelevantnih dokazov. Tako sodišče ni z ničemer obrazložilo relevantnih in substanciranih dokaznih predlogov o svetlobni verigi, da sta bili obe ponudbi tožene stranke izdani v identični vsebini o predmetu, listinah tožeče stranke z dne 12.11.2005 glede zmanjšanega naročila 30.000 metrov kabla zaradi odprave škode, neutemeljeno pa je tudi zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca elektro stroke in izvedenca s področja standardizacije. Izvedenec bi namreč ob pregledu vzorca kabla zagotovo ugotovil, da gospod T. ni prepisal kode iz izročenega vzorca kabla, saj je na kablu odtisnjena brezbarvna oznaka. Sodišče je tudi nekritično sledilo izpovedbi T.A., saj ni upoštevalo interes te priče ter da je njegovo pričevanje v nasprotju z listino - ponudbo in pričevanjem Z.Z., L.Š. in P.D. ter da gre za neskladje o namenu izročenega vzorca. Sicer pa bi moralo upoštevati tudi to, da je tožena stranka ves čas postopka svoje trditve prilagajala tožnikovim navedbam. Sodišče bi tako moralo zaključiti, da je med strankama nastalo eno samo mandatno pogodbeno razmerje in da referent T. ni opravil naloge, ki mu jo je dala tožeča stranka. Pritožba pa se tudi ne more strinjati z zaključkom sodišča, da ni pomembno, ali so bili vzorci kabla izročeni tudi kasneje, v mesecu juliju in avgustu, saj ravno ta okoliščina dokazuje vsebino dogovora, da sta se stranki sporazumeli, da bo T. poiskal dobavitelja kabla ustreznega vzorcu. Sodišče tudi zmotno obrazloži, da tožnik ni trdil in dokazoval, da bi ob izročitvi teh vzorcev kabla dal toženi stranki kakršnokoli naročilo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede bistvenih okoliščin spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo pravno razmerje med pravdnima strankama kot razmerje iz prodajne pogodbe in ne kot mandatno razmerje. Za mandatno pogodbo je namreč značilno, da ena stranka - izvajalec, opravlja posle za drugo stranko, naročitelja, po njegovih navodilih in željah, zato tudi na naročiteljeve stroške in nevarnost. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je v obravnavanem primeru tožeča stranka pri toženi preko njenega "trgovskega zastopnika" naročila dobavo blaga in sicer električnega kabla, ki ga je potrebovala za proizvodnjo svojega izdelka, slednja pa se je zavezala, da ji bo ta predmet prodala. Čeprav sodišče prve stopnje, tega sicer ni izrecno navedlo, pa že dejstvo, da je toženo stranko pri teh dogovarjanjih zastopal trgovski potnik (drugače namreč trgovskega zastopnika ni mogoče opredeliti), potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da je šlo za prodajno pogodbo, saj je slednji pooblaščen samo za tiste posle, ki se nanašajo na prodajo blaga in ima načeloma zgolj pravico zbirati naročila (glej 81.čl. OZ) v zvezi s prodajo. Ker glede na zgoraj navedeno tudi pritožbeno sodišče smatra, da je šlo v obravnavanem primeru med strankama za prodajno razmerje, pritožbenih navedb, kolikor se navezujejo na trditve, da je šlo med strankama za mandatno razmerje in na tej podlagi utemeljevanih očitkov o domnevno zagrešenih kršitvah sodišča prve stopnje ni mogoče upoštevati.

Ker je tudi po stališču pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru razmerje med strankama razmerje iz prodajne pogodbe, je pravilno sodišče prve stopnje ugotavljalo ali je šlo v obravnavanem primeru za "prodajo po vzorcu" po 518.čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Dokazna ocena, da v obravnavanem primeru ni šlo za prodajo po vzorcu pa je po mnenju pritožbenega sodišča prepričljiva in tehtno argumentirana, zaradi česar je tudi nasprotne pritožbene navedbe ne morejo omajati. Dokazno breme, da je šlo za tako prodajo pa je bilo na tožeči stranki.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka niti ne izpodbija izhaja, da sta se njen zakoniti zastopnik in A.T. (trgovski potnik tožene stranke) glede spornega kabla najprej dogovarjala spomladi 2005, ko je zakoniti zastopnik tožeče stranke A.T. res izročil tri koščke kabla, na podlagi teh pa je tožena stranka tožeči poslala ponudbo dne 25.07.2005 za dobavo dveh vrst kabla z oznako, ki pa s strani tožeče ni bila sprejeta, saj je v tem primeru šlo po navedbah A.T., kot ugotavlja sodišče prve stopnje, zgolj za informativno dogovarjanje (slednje nenazadnje potrjujeta tudi navedbi M.K., da takrat še niso imeli pripravljenega programa za proizvodnjo - l.št. 70 spisa, kot tudi izjava R.Č., po kateri so jim bili ti koščki kabla izročeni z namenom, da šele začnejo iskati kje bi tak kabel sploh dobili - l.št. 77).

Sporna dobava 130.000 m kabla pa je bila posledica naročila tožeče stranke z dne 19.09.2005 (priloga A/23). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je v tem primeru tožeča stranka v naročilnici sama specificirala predmet naročila tako, da je v naročilnici navedla oznako "PVC kabel zelen" in količino kabla, ki ga naroča. Da je bil kabel, ki je ustrezal oznaki, ki jo je tožeča stranka v svoji naročilnici navedla dne 19.11.2005 tej tudi dostavljen, pa med strankama ni sporno. Problem je torej v tem, da tak kabel (kot ga je v naročilnici sama opredelila!) tožeči stranki ni ustrezal. Tožena stranka bi morala dobaviti drugačen (tudi po označbi) kabel, kot ga je dostavila le, če bi bila med strankama dogovorjena prodaja po vzorcu (518.čl. OZ). Zgolj v tem primeru, bi bila dolžna ugotoviti morebitno odstopanje med naročilom in vzorcem ter najmanj zahtevati dodatna pojasnila.

Ugotovitve sodišča prve stopnje, da naročilnica z dne 19.09.2005 ne dokazuje, da je bila dogovorjena prodaja po vzorcu ali da se tožeča stranka pri naročilu sklicuje na že predložen vzorec, ta ne izpodbija, sicer pa to nedvoumno izhaja iz same naročilnice. Njena trditev, da je ob tem naročilu A.T. izročila vzorce pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dokazana. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje tožeča stranka tudi s pritožbenimi navedbami ni izpodbila. Tako že pritožbena trditev, da je izpoved priče A.T. neskladna z listinami, z izpovedjo vseh preostalih prič in s kronologijo dogodka ne vzdrži pritožbenega preizkusa. Zlasti pa ne drži očitek, da je izpoved te priče sodišče prve stopnje obrazložilo v nasprotju z izpovedbo Z.Z. Res je sicer, da je slednji navedel, da je bil v kontaktu z A.T. tudi pri sestavi ponudbe z dne 23.09.2005 (ki je sledila naročilu tožeče stranke z dne 19.09.2005). Obrazložitev sodišča, da je Z.Z. ponudbo sestavil zgolj na podlagi naročilnice pa je korektna. V tem ni prav nobenega nasprotja; ostaja dejstvo, da je Z. ponudbo sestavil zgolj na podlagi naročilnice, ker mu T. ni nič povedal. Drugih podatkov tako očitno ni imel. Neskladja pa tudi ni med trditvijo T., da ni šlo za prodajo po vzorcu in listino - naročilnico tožeče stranke. Ta listina, ob tem, da ne potrjuje trditve tožnika, da je šlo za prodajo po vzorcu, tudi v ničemer ne izkazuje nasprotja s trditvami T., da taka prodaja ni bila dogovorjena. S katerimi drugimi listinami naj bi bila izpoved T. v nasprotju pa pritožba konkretno ne pove in je zato v tem delu niti ni mogoče preizkusiti. A.T. je res priča, ki bi jo lahko v tem postopku opredelili kot osebno motivirano, dejstvo pa je, da tudi ostale priče, ki jih je sodišče v tem postopku zasliševalo, niso bile nevtralne, pač pa vse v določeni povezavi ali s toženo ali pa s tožečo stranko. Evidentno pa je, da se je tega zavedalo tudi sodišče prve stopnje, saj je prav zato izpoved A.T. posebej skrbno ocenilo tudi glede na skladnost njegovih navedb s predloženimi listinami in kronologijo dogodka, nenazadnje pa tudi z analizo njegovih navedb z ostalimi pričanji.

Tudi pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede svetlobne verige ne držijo. Svetlobni verigi in vzorcem kabla, ki naj bi bili T. izročeni julija in avgusta 2005 je sodišče prve stopnje posvetilo kar precejšnjo pozornost na straneh od 5 do 7 obrazložitve sodbe. Bistvena ugotovitev sodišča v zvezi s tem pa je, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da je bila pri naročilu dne 19.09.2005 A.T. izročena tudi celotna svetlobna veriga (ne pa vzorci kabla), česar pa celo priče, katerih zaslišanje je sama predlagala (M.K., D.P.) niso potrdile. Pritožba pa teh ugotovitev niti ne izpodbija. Tudi do dejstva, da je v obeh ponudbah tožene stranke kot referent naveden A.T. in da sta izdani v podobni (ne pa identični) vsebini, se je sodišče prve stopnje opredelilo, ko je navedlo, da je v obravnavanem primeru dejansko šlo za dve ločeni naročili tožeče stranke (glej 4.stran obrazložitve sodbe), katerima sta sledili dve ločeni ponudbi tožene stranke. Da pa ni šlo za isti dogovor pa izhaja iz ugotovitev sodišča, da je šlo dejansko v prvem primeru, glede ponudbe tožene stranke z dne 25.07.2005 za informativne dogovore (ponudba se je nanašala na dve vrsti kabla, ponudbi ni sledilo naročilo) medtem, ko je bila sporna dobava 130.000 m kabla posledica s strani tožeče stranke dne 19.09.2005 izdane naročilnice. Na podlagi tega naročila, je tožena stranka dne 19.11.2005 tožeči stranki ta kabel tudi dostavila. To pa pomeni, da je tožena stranka tožeči dobavila predmet, ki je bil z njene strani naročen.

Zavrnitev dokaznih predlogov tožeče stranke s postavitvijo izvedencev je sodišče prve stopnje logično obrazložilo; če prodaja po vzorcu ni dokazana, tudi ustreznosti dobavljenega kabla z vzorcem ni potrebno dokazovati in to ne glede na pritožbeno trditev, da celo oznaka, ki je bila dejansko vtisnjena na tiste vzorce, ki so bili toženi stranki izročeni v zvezi z njeno informativno ponudbo z dne 25.07.2005 ni pravilna, kot da je vtisnjena koda na oko nerazpoznavna, ki celo predstavljajo pritožbene novote, ki jih glede na 1.odst.337.čl. ZPP niti ni mogoče upoštevati.

Kar se tiče naročila 30.000 m kabla po naročilnici z dne 17.11.2005 pa so ugotovitve sodišča prve stopnje, da ta kabel tožeči stranki ni bil dostavljen zgolj zaradi tega, ker toženi stranki ni predložila zahtevanih poroštvenih izjav tudi v celoti dokazno podprte. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožeči stranki ponudila ta kabel z dopisom z dne 12.11.2005 (A/33), vendar je to dobavo pogojevala s predložitvijo poroštvenih izjav. Razlog, da tožeči stranki ta kabel ni bil dostavljen pa je po navedbah zakonitega zastopnika tožene stranke, ki so bile v celoti potrjene z navedbami priče N.S.P.(l.št. 83) le v tem, ker te izjave toženi stranki niso bile predložene. Zato je krivda za to, da v tem primeru kabel tožeči stranki ni bil dobavljen izključno na njeni strani.

Tožeča stranka je bila prisotna pri zaslišanju priče A.T. in v kolikor je menila, da je sodišče njegovo zaslišanje pomanjkljivo izvajalo, je imela možnost, da te pomanjkljivosti odpravi. Zato se ne more uspešno sklicevati in to celo s pavšalnimi ugotovitvami, ne da bi jih konkretizirala, na take morebitne napake sodišča prve stopnje. Dejstvo, da je bil v zvezi z povpraševanji tožeče stranke vedno kot odgovorni referent imensko naveden A.T., je pojasnila priča Z.Z. s tem, ko je povedala, da je bil za tožečo stranko odgovoren prav ta referent. Dejstvo, da je tožena stranka tekom postopka svoje trditve prilagajala tožnikovim navedbam, je nekaj povsem običajnega. Neobičajno bi bilo nasprotno ravnanje. Na trditev je pač potrebno odgovoriti s protitrditvijo. Vprašanje, ali je tožnik stvarne napake grajal pravočasno in pravilno in zakaj je bil dobavljeni kabel odpeljan z dvorišča tožeče stranke, po mnenju pritožbenega sodišča ni relevantno za odločitev v tej zadevi. Nepomembna je tudi trditev o krivi kazenski ovadbi tožene stranke. Tudi glede odločitve sodišča prve stopnje, da predstavlja magnetogram nedovoljen dokaz, pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Tako Ustavno kot Vrhovno sodišče RS sta glede uporabe nedopustno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku zavzela jasno stališče, da izvedba dokaza, če je ta pridobljen s kršitvijo človekovih pravic, ni dopustna, saj bi izvedba takega dokaza predstavljala ponovno kršitev osebnostne pravice.

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).