Jedro

Neupravičena pridobitev (210. člen ZOR) je podana, ko gre za povečanje premoženja ene stranke na račun zmanjšanja premoženja druge stranke, ob neobstoju pravne podlage, ki bi opravičevala navedeno povečanje oziroma prikrajšanje premoženja. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, ki predstavljajo tudi neizpodbojno dejansko podlago revizijski presoji (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je tožnik vlagal v očetovo hišo zaradi izboljšanja svojih stanovanjskih pogojev in zaradi bližajoče se poroke. Njegov namen torej ni bil zadolžiti pokojnega očeta. Sam sebe je prikrajšal, ker je od vlaganja v staro hišo pričakoval koristi, ki jih je bil tudi deležen, saj je še pet let po opravi skupnih vlaganj (medtem ko je gradil svojo hišo) oziroma do preselitve v svojo hišo, živel v očetovi hiši s svojo družino.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se tožbeni zahtevek, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki 947.183,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.6.1993, zavrne.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da bi bila za ugotovitev, da so se tožnikova vlaganja v očetovo hišo in njegovo delo pobotala s tožnikovimi koristmi, ki jih je imel od svojega dela in vlaganj, potrebna računska operacija. Sodbe brez takšne ugotovitve ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Pravni temelj tožbenega zahtevka je neupravičena pridobitev v smislu 210. člena ZOR. Pri tem ni pomembno, kateri motivi so vodili tožnika pri vlaganju v očetovo hišo oziroma prizidek. Z vlaganji je bila ustvarjena povečana vrednost, od katere je imela korist tožena stranka, ki jo je dolžna povrniti. Za poslabšano stanje hiše tožnik ne odgovarja. Iz izpodbijanih sodb tudi ne izhaja, na kakšni pravni podlagi naj bi zastaral tožbeni zahtevek.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor med zakonitima dedičema po pokojnem V. R. (zakoniti dedič je bila še sestra pravdnih strank) zaradi povrnitve tožnikovih vlaganj v pokojnikovo hišo, stoječo na parceli številka 449/17 k.o. G. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da ta parcela oziroma hiša, v katero je tožnik vlagal, ni bila predmet dedovanja, saj jo je pokojni oče pravdnih strank zapustil toženki s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Navedeni okoliščini bi primarno napotovali na uporabo določil zakona o dedovanju (vprašanje od koga se lahko zahteva plačilo zapustnikove obveznosti in vprašanje v kakšnem primeru lahko to zahteva dedič, ki podeduje celotno zapuščino, tako kot jo je tožnik) in šele nato na ugotavljanje predpostavk za obstoj pravnega razmerja neupravičene pridobitve po Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je bilo podlaga tožbenemu zahtevku in izpodbijani odločitvi. Problematike navedenih, načelno primarnih vprašanj, tožena stranka ni načela, zato se sodišči prve in druge stopnje z njimi nista ukvarjali. Ne glede na to se namreč tožbeni zahtevek, ob dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, ki izkazujejo, da niso podane predpostavke za nastanek pravnega razmerja neupravičene pridobitve, izkaže za neutemeljen.

Neupravičena pridobitev (210. člen ZOR) je namreč podana, ko gre za povečanje premoženja ene stranke na račun zmanjšanja premoženja druge stranke, ob neobstoju pravne podlage, ki bi opravičevala navedeno povečanje oziroma prikrajšanje premoženja. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, ki predstavljajo tudi neizpodbojno dejansko podlago revizijski presoji (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je tožnik vlagal v očetovo hišo zaradi izboljšanja svojih stanovanjskih pogojev in zaradi bližajoče se poroke. Njegov namen torej ni bil zadolžiti pokojnega očeta. Sam sebe je prikrajšal, ker je od vlaganja v staro hišo pričakoval koristi, ki jih je bil tudi deležen, saj je še pet let po opravi skupnih vlaganj (medtem ko je gradil svojo hišo) oziroma do preselitve v svojo hišo, živel v očetovi hiši s svojo družino. Glede na navedeno in še ob nadaljnji ugotovitvi, da so bila dograditev in popravila hiše posledica vlaganj tako tožnika kot tudi njegovega očeta, o prikrajšanjih na tožnikovi strani, ni mogoče govoriti, zato tudi nima vrnitvenega zahtevka. S tem pa je odgovorjeno tudi na revizijski očitek kršitve določb pravdnega postopka, češ da ima izpodbijana sodba pomanjkljivost, zaradi katere se ne more preizkusiti (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), ker sodišče ni poračunalo tožnikovih vlaganj in dela z njegovimi koristmi. Glede na gornje ugotovitve to tudi ni bilo potrebno.

Revizijska navedba, da iz izpodbijanih sodb ne izhaja, na kakšni pravni podlagi naj bi nastopilo zastaranje tožnikovega zahtevka, je brez pomena. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, tožbeni zahtevek ni bil zavrnjen zato, ker naj bi zastarala pravica zahtevati izpolnitev, temveč zato, ker obveznost vrnitve po 210. členu ZOR sploh ni nastala.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo treba revizijo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).