Jedro

Za presojo utemeljenosti zahtevka iz neupravičene pridobitve je bistveno ali je prišlo do prikrajšanja na eni in okoriščenja na drugi stranki, ki je povzročilo, da so koristi iz ene pravne sfere prešle v drugo. Stranka, ki naj bi bila okoriščena je dolžna vrniti samo korist, ki jo je dosegla. Če je stvar uničena in tudi uporabne koristi pred uničenjem ni bilo, ni mogoče govoriti o doseženi koristi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba soidšča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu toženka plača 947.183,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1993 dalje do plačila in mu povrne pravdne stroške z obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Ob tem je tožniku naložilo, da povrne toženki njene pravdne stroške v znesku 53.250,00 SIT.

Proti tej sodbi se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po I. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje v sodbi zaključuje, da so se njegova eventualna vlaganja in delo pobotala, vendar pred tem ne ugotavlja vrednosti njegovega dela in vlaganj, niti višine koristi, ki naj bi jih imel od uporabe nepremičnine. Nedoločno sodišče tudi navaja, kaj naj bi prispeval za obnovo hiše pok. oče V. R., pri tem pa tudi ne upošteva, da je vsa njegova vlaganja popisal in ocenil izvedenec ing.

S., ki minimalnega prispevka pok. očeta sploh ni upošteval v svojem popisu in cenitvi. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da je tožbeni zahtevek zastaran, pri tem pa sploh ni pojasnilo, na kateri podlagi je prišlo do te ugotovitve. Sklicuje se le na določila IV. odstavka Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki pa vsebuje vse določbe o zastaranju in obsega skupaj 34 členov.

Toženkina neupravičena obogatitev je nastala s prodajo hiše dne 1.3.1988, tožba pa je bila vložena 5.12.1988, zato tožbeni zahtevek ni zastaral. Tožnik predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po mnenju sodišča druge stopnje tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Na podlagi določila 32. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) lahko uveljavlja izločitveni zahtevek potomec zapustnika, ki iz zapuščine izloča del premoženja zapustnika kot svoje premoženje. Tak zahtevek pa lahko uveljavlja le nasproti dediču, ki je pridobil premoženje zapustnika, na katerega se nanaša izločitveni zahtevek, na podlagi dedovanja. Hiša, v katero je tožnik vlagal po svojih trditvah sredstva in delo, ni spadala v zapuščino pok. V. R., kot izhaja iz tč. I/1 sklepa o dedovanju opr. št. D 242/86, ki je v spisu. Toženka je hišo, na katero se nanaša tožbeni zahtevek tožnika, pridobila na drugi pravni podlagi in sicer na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in ne na podlagi dedovanja, zato tožnik proti njej zahtevka na podlagi 32. člena ZD ne more uveljavljati. Na tej pravni podlagi zato tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Za presojo utemeljenosti zahtevka tožnika iz naslova neupravičene pridobitve po II. ali IV. odst. 210. člena ZOR pa je bistveno, ali je prišlo do prikrajšanja na eni in okoriščenja na drugi strani, ki je povzročilo, da so koristi iz ene pravne sfere prešle v drugo.

Stranka, ki naj bi bila okoriščena je dolžna vrniti samo korist, ki jo je dosegla. Če je stvar uničena in tudi uporabne koristi pred uničenjem ni bilo, ni mogoče govoriti o doseženi koristi. Korist mora biti torej dosežena, njena oblika pa je lahko različna in sicer je lahko denarna korist ali korist, da se stvar porabi ali pa korist, ki jo ima uporabnik kot prihranek. Tožnik je v tem postopku sprva zatrjeval, da je vlagal v hišo očeta zaradi pričakovanja, da bo postala hiša na podlagi dedovanja njegova last, kasneje pa je izpovedal, da je vlagal izključno le v svojem interesu, da si je izboljšal svoje stanovanjske razmere (izpoved na list. št. 58).

Tožnik je tako najprej zatrjeval dejansko podlago za uporabo IV.

odst. 210. člena ZOR, ki pa se je kasneje v postopku izkazala kot neutemeljena. Ne glede na to pa po mnenju sodišča druge stopnje izvedeni dokazi tudi ne dajejo podlage za zaključek, da je bila toženka okoriščena s tožnikovimi vlaganji v stanovanjsko hišo pok.

očeta. Hiša, v katero je tožnik vlagal v letu 1965 in delno 1978, je bila potem, ko jo je toženka prodala, porušena. Zadnja leta pred smrtjo očeta V. R. hiše nihče ni več vzdrževal in je propadla. Tako je povedala priča tožnika J Š (izpoved na list. št. 56) in tudi priča toženke B. G. (izpoved na list. št. 30). Toženka je pridobila hišo v last po IV. odst. 1. tč. pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 31.10.1984 šele po smrti očeta V R dne 14.1.1986. Toženka je torej dobila hišo v last, ko je po izpovedih prič J. Š. in B. G. že propadla, s čemer so bila izničena tudi tožnikova vlaganja v to hišo. Zato ni podlage za zaključek, da je zaradi vlaganj tožnika toženka pridobila kakšno premoženjsko korist. Ker manjkajo bistveni elementi neupravičene pridobitve (prehod premoženja glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla in nedopustno prikrajšanje na eni strani ter okoriščenje na drugi strani), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tudi na tej pravni podlagi tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je potem, ko je pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen niti po 32. členu ZD, niti po 210. členu ZOR, svojo odločitev podprlo še z dodatnim razlogom za zavrnitev zahtevka, to je z zastaranjem terjatve tožnika. Pri tem pa sodišče v sodbi glede utemeljenosti ugovora zastaranja ni navedlo nobenih razlogov o odločilnih dejstvih za zastaranje niti ni navedlo na kateri pravni podlagi je ugotovilo zastaranje terjatve tožnika.

Takšni pomanjkljivi razlogi bi lahko predstavljali bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. II. odst. 354. člena ZPP, če bi odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi temeljila le na teh razlogih. Ker pa gre za dodatne razloge, ki na samo odločitev nimajo nobenega vpliva, saj je bilo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključeno, da je tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen že iz drugih razlogov, je sodišče druge stopnje mnenja, da sodba kljub omenjeni pomanjklivosti ni obremenjena s tako napako, da bi jo bilo treba razveljaviti v smislu določila I. odst. 369. člena v zvezi s 13. tč. II. odst. 354. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je glede na vse navedeno neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker toženka odgovora na pritožbo ni vložila, izrek o zavrnitvi pritožbenih stroškov tožnika pa je vsebovan v izreku o zavrnitvi njegove pritožbe.

Sodišče druge stopnje je pri svojem odločanju uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92), Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) in Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS št. 15/76 in 23/78).