Jedro

Rdeča nit spora je vtis, da se nobena od pravdnih strank ni trudila (ne v trditvenem ne v dokaznem smislu) povsem resnicoljubno osvetliti vse vidike njunega pogodbenega razmerja oziroma spornega poslovnega dogodka. Tudi večine zaslišanih prič ni mogoče označiti za nevtralne oziroma nepristranske priče, nezainteresirane za izid pravde, zato je sodišče prve stopnje v zaključni dokazni oceni utemeljeno (naj)večjo dokazno težo pripisalo listinskim dokazom in okoliščinam, ki omogočajo presojo, kaj je življenjsko bolj verjetno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.855,62 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 7. 7. 2021 (I. točka izreka odločbe), ter zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi, - da sta posojilna pogodba z dne 8. 8. 2007 in sporazum o ustanovitvi hipoteke z dne 5. 10. 2009 (notarski zapis SV 1130/09), sklenjena med pravdnima strankama, neobstoječa oziroma (podredno) nična, in - da je vknjižba hipoteke na posameznem delu št. 3 v stavbi št. 29, k. o. ..., neveljavna, ter da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (izbris hipoteke) (II. točka izreka odločbe). Tožnici je naložilo, da toženki povrne 24.194,87 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka odločbe).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Predlaga spremembo sodbe, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, pred drugega sodnika.

Tožnica opozarja, da je bilo v prvem sojenju spregledano, da je predlagala svoje zaslišanje na domu. Napotilo pritožbenega sodišča bi bilo drugačno, če bi bil dokazni predlog presojan kot pripravljenost tožnice na zaslišanje. S tem, ko sodišče v ponovljenem sojenju ni izvedlo soočenja med tožnico in A. A., ni dodatno zaslišalo prič B. B. in C. C. ter ni opravilo dodatnih poizvedb pri londonski policiji, je zagrešilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dokazni predlog za soočenje je na naroku zavrnilo brez obrazložitve. Tožnica se narokov ni udeleževala zaradi svojega zdravstvenega stanja. Njenih izostankov in izostankov A. A. z glavnih obravnav ni mogoče enačiti. Sodišče bi moralo narok preložiti in A. A. ponovno vabiti na soočenje. Če bi se temu izogibal, bi moralo sodišče opraviti presojo po drugem odstavku 262. člena ZPP. B. B. in C. C. bi v zvezi s poizvedbami pri londonski policiji lahko izpovedala, da je bil pri A. A. najden denar v EUR. Do predlaganega dokaza se sodišče ni opredelilo. Gre za dokaz, ki je tožnici v korist, zato bi ga sodišče, ki je v drugem sojenju spremenilo svoje mnenje, moralo izvesti. Iz obvestila londonske policije izhaja, da je bil zasežen znesek v višini 404.484,61 GBP, iz česar pa ni mogoče razbrati, v kateri valuti in v kakšnih bankovcih je bil denar zasežen. Dodatna poizvedba pri londonski policiji bi potrdila, da je policija v hišni preiskavi pri A. A. našla apoene po 500 EUR. V tem primeru ne bi smelo biti več nobenega dvoma o resničnosti tožbenih navedb in izpovedi (tožnice in njenih družinskih članov). Sodišče je dolžno obrazložiti zavrnitev dokaznega predloga, v nasprotnem primeru krši strankino pravico do sodelovanja v postopku.

Sodišče je v ponovljenem sojenju na podlagi (v bistvenem delu) enakega dejanskega stanja odločilo diametralno nasprotno kot v prvem sojenju. Ob tem ni obrazložilo, zakaj pričam, ki jim je prej verjelo, sedaj ne verjame. Takšna odločitev je arbitrarna in je ni mogoče preizkusiti. Zdi se, da se je sodišče odločilo v škodo tožnice, nato pa je dokazno oceno prilagodilo tej odločitvi. Sodišče je v prvem sojenju verjelo pričam D. D., E. E., F. F. in K. K., ki so vsi potrdili, da je toženkin zakoniti zastopnik v nogometnem klubu X. posloval z gotovino. Verjelo je tudi pričama C. C. in G. G., da sta pripravila več fiktivnih pogodb. Kljub verodostojni izpovedi tožnice, da je denar izročila A. A., in kljub dejstvu, da je londonska policija potrdila, da je kratek čas po tem pri njem našla večji znesek gotovine, je sodišče zavzelo stališče, da devet prič (poleg navedenih še B. B., H. H. in I. I.) laže, ker so naklonjene tožnici. Verjelo je A. A., katerega izpoved, da se zoper njega ne vodi nobena preiskava, se je izkazala za neverodostojno. Ugotovitev sodišča, da je A. A. postal del preiskave šele 27. 11. 2007, ko je bil aretiran, je protispisna. A. A. je bil brez dvoma že pred aretacijo in hišno preiskavo del velike zgodbe, ki jo je londonska policija intenzivno preiskovala. Preiskava zaradi suma utaje davkov je v Angliji potekala od 24. 10. 2006, londonski organi pregona pa niso mogli sporočiti, od kdaj je bil preiskovanec tudi A. A. O tem, zakaj je sodišče verjelo J. J., ki je bil v času zaslišanja zaposlen pri toženki, ni prepričljive dokazne ocene. Priča je izpovedovala obrambno, odgovorom na določena vprašanja se je izmikala. Z ugotovitvijo, da je odvetnik C. C. izpovedoval v korist tožnice, ker z A. A. ni več v dobrih odnosih, je sodišče prekoračilo trditveno podlago. Tožnici je znano, da C. C. in A. A. še vedno veliko in dobro sodelujeta. To prikazuje tudi priložena fotografija z dne 14. 12. 2020. C. C. ni izpovedoval le v korist tožnice, temveč je varoval tudi položaj A. A. Pri vprašanjih o kriminalističnih preiskavah se je skliceval na poklicno tajnost, pri čemer ga A. A. ni odvezal molčečnosti. Izpoved G. G. je temeljila na njegovih lastnih zaznavah, neprepričljiva in arbitrarna je zato obrazložitev, da mu sodišče ne verjame zato, ker je delal po naročilu odvetnika C. C. O poslovanju z gotovino in posojilnih pogodbah so skladno izpovedali tudi C. C., tožnica, B. B., I. I. in H. H. Tožnica je izpoved podkrepila s predložitvijo notarsko overjene izjave A. A., iz katere izhaja, da sta pravdni stranki na enak način kot v tej zadevi postopali tudi marca 2007, ko je tožnica A. A. izročila 950.000 EUR. Izjava dokazuje, da je tožnica razpolagala z večjimi gotovinskimi zneski in da je poslovanje med pravdnima strankama temeljilo na zaupanju. Sodišče se ne more sklicevati na dokazno oceno iz drugega sodnega postopka (vodenega pred Okrožnim sodiščem v Kopru P 68/2017). Pravdni stranki posojila nista zavarovali ob sklenitvi posojilne pogodbe, temveč šele dve leti kasneje, ko je bil A. A. vpleten v številne preiskave. Zavarovanje je bilo sklenjeno izključno z razlogom povečanja kredibilnosti posojila. Ko so se dobri odnosi porušili, je toženka iz maščevalnosti zahtevala vračilo posojila, čeprav je vedela, da dolg ne obstaja. Neobičajno je, da bi toženka tožnici nakazala 485.000 EUR brez vsakega zavarovanja, in šele čez dve leti zahtevala zavarovanje. Če bi tožnica denar res potrebovala za nakup nepremičnine v R., bi bil posel izpeljan na način, da bi upnik posojilo kot kupnino nakazal neposredno prodajalcu. Tudi opomini so bili pripravljeni zaradi utemeljitve kredibilnosti poslovanja družb v lasti A. A. K. K. je povedal, kar je zaznal, njegovo izpoved pa je potrdilo osem drugih prič. Tudi, če je K. K. nastrojen do A. A., to še ne pomeni, da je njegova izjava neresnična. K. K. tudi ni povezan s tožnico. V prvem sojenju sodišče ni imelo pomislekov v verodostojnost njegove izpovedi. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj ne verjame F. F. in D. D., katerih izpovedi (glede gotovinskega poslovanja A. A.) postavljata J. J. na laž. Sorodstveno razmerje ne more biti izključen razlog za to, da sodišče ne sledi izpovedim L. L., I. I. in H. H. Ker so bili na sojenju prisotni mediji, je razumljivo, da tožnica in njeni družinski člani niso želeli izpovedati o točnem gotovinskem znesku in o tem, kje ga hranijo. Vrednost zaseženega zneska 404.484,61 GBP je na dan 28. 11. 2007 znašala 566.703,48 EUR, ne 346.168,75 EUR, kot zmotno ugotavlja sodišče. Dejstvo, da je bil pri A. A. najden večji gotovinski znesek, dokazuje, da je posloval z gotovino ter da je od tožnice že predhodno prejel gotovino (950.000 EUR) in jo hranil doma. Tožnica je že v tožbi navedla, da je A. A. potreboval gotovino za plačila v nogometnem klubu. Svojih navedb v tem delu ni spreminjala, zato je protispisna ugotovitev sodišča o nekonsistentnosti podanih navedb.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek temelji na trditvah, da je posojilna pogodba z dne 8. 8. 2007 navidezna in da je njena kavza (oziroma nagib za njeno sklenitev) nedopustna (nedopusten). Toženka je tožnici nakazala 485.000 EUR, enak znesek v gotovini pa je tožnica že prej izročila toženkinemu zakonitemu zastopniku. Nakazilo je bilo zgolj prikazano kot posojilo, saj je toženkin zakoniti zastopnik želel prikriti izvor svojega denarja, poleg tega je potreboval gotovino za plačevanje provizij in storitev v nogometnem klubu. Toženka na drugi strani trdi, da sta tako posojilna pogodba kot tudi kasneje sklenjen sporazum o ustanovitvi hipoteke izraz prave pogodbene volje.

6. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so naslednje: - Pravdni stranki sta 8. 8. 2007 sklenili posojilno pogodbo, na podlagi katere je toženka 22. 8. 2007 tožnici nakazala 485.000 EUR. Tožnica se je zavezala, da bo posojilo vrnila v roku petih let. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo tožnica s prejetim posojilom plačala kupnino za nepremičnino (poslovni prostor z identifikacijsko številko 3.E, vpisano v zemljiškoknjižnem vložku 3781/2, k. o. ...). Po pogodbi o nakupu z dne 9. 7. 2007 se je tožnica (kot kupec) v razmerju do prodajalca, družbe M. d. d., zavezala k plačilu preostanka kupnine v višini 485.000 EUR do 31. 7. 2007. Prodajalec je podpis na pogodbi o nakupu overil 24. 8. 2007. Časovno sosledje poslovnih dogodkov izkazuje, da je tožnica prejetih 485.000 EUR porabila za nakup omenjene nepremičnine.

- Tožnica ni dokazala, da bi toženkin zakoniti zastopnik A. A. poleti 2007 potreboval gotovino za plačilo provizije N. N. pri nepremičninskem poslu (toženka je na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 23. 3. 2007 izvedla plačilo 1.200.000 EUR z nakazilom na račun družbe O. d. o. o.)2 ali za poslovanje v okviru nogometnega kluba X. (za plače in nagrade igralcem).

- Tožnica ni dokazala, da bi A. A. izročila 485.000 EUR (ni dokazala, da bi sploh razpolagala s takšnim zneskom).

- V Angliji je od 24. 10. 2006 dalje tekla preiskava zaradi suma utaje davkov, A. A. je bil kot osumljenec dodan v preiskavo novembra 2007, potem, ko mu je bila 28. 11. 2007 odvzeta prostost. Na njegovem domu je policija zasegla 404.484,61 GBP.

- Tožnica je v dopisu z dne 29. 9. 2009 A. A. sporočila, da se zaveda, da še nista uredila hipoteke na poslovnem prostoru v R., in predlagala, da jo čimprej uredita. V dopisu z dne 12. 10. 2009 je navedla, da se zaveda svojih obveznosti iz naslova posojila. Pravdni stranki sta zaradi zavarovanja posojila 5. 10. 2009 v notarskem zapisu sklenili sporazum o ustanovitvi hipoteke (zavarovanje s hipoteko je bilo predvideno že s posojilno pogodbo). V breme v letu 2007 kupljenega poslovnega prostora (z identifikacijsko številko 3.E, v pritličju stavbe številka 29, vpisanega v zemljiškoknjižnem vložku 3781/2 k. o. ...) je bila v zemljiško knjigo vknjižena hipoteka.

7. Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ3) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Pogodbeni stranki z navidezno pogodbo pogosto poskušata prikriti kakšno drugo pogodbo in se na ta način izogniti določenim pravnim posledicam. Pravilno je dokazno izhodišče sodišča prve stopnje, da tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana (da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi). Enako dokazno izhodišče velja glede uveljavljanja ničnosti pogodbe zaradi nedopustne kavze oziroma nedopustnega nagiba (drugi odstavek 39. člena in drugi odstavek 40. člena OZ). V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo dokazni zaključek, da tožnica svojega dokaznega bremena ni zmogla.

8. Pritožnica obsežno nasprotuje dokazni oceni, češ da je v drugem sojenju diametralno nasprotna tisti iz prvega sojenja. To v pretežni meri drži, neutemeljen pa je očitek, da je bila dejanska podlaga v obeh sojenjih enaka. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju po napotku višjega sodišča (I Cp 2147/2019) dokazni postopek dopolnilo.4 Bistvena razlikovalna okoliščina med obema postopkoma je, da je sodišče prve stopnje v drugem sojenju v dokazno podlago zajelo tudi izpoved tožnice in izsledke poizvedb pri londonski policiji. Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje v drugem sojenju ubralo pravilno dokazno pot. Po dopolnjenem dokaznem postopku je vsak posamezni dokaz ovrednotilo, ga primerjalo z drugimi dokazi, nato pa je vse izvedene dokaze povezalo v dokazno uravnoteženo, prepričljivo obrazloženo in logično celoto (8. člen ZPP). Rdeča nit spora je vtis, da se nobena od pravdnih strank ni trudila (ne v trditvenem ne v dokaznem smislu) povsem resnicoljubno osvetliti vse vidike njunega pogodbenega razmerja oziroma spornega poslovnega dogodka. Tudi večine zaslišanih prič ni mogoče označiti za nevtralne oziroma nepristranske priče, nezainteresirane za izid pravde, zato je sodišče prve stopnje v zaključni dokazni oceni utemeljeno (naj)večjo dokazno težo pripisalo listinskim dokazom in okoliščinam, ki omogočajo presojo, kaj je življenjsko bolj verjetno.

9. Pritožnica izpostavlja izpovedi prič (D. D., E. E., F. F., K. K.), ki jim je sodišče prve stopnje v prvem sojenju verjelo, da je A. A. v nogometnem klubu X. posloval z gotovino, v drugem sojenju pa ni verjelo njim, temveč priči J. J., ki je takšno obliko poslovanja zanikal. Očitek o arbitrarni, neobrazloženi dokazni oceni ni utemeljen. Prav tako ne očitek o prilagajanju dokazne ocene končni odločitvi. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da K. K. ne verjame zaradi njegove osebne nastrojenosti do A. A., da so ostale priče (D. D., E. E., F. F.) o gotovinskem poslovanju v klubu izpovedovale na podlagi tega, kar so slišale, ne na podlagi lastne zaznave, in da sta zaslišanje J. J. predlagali obe pravdni stranki, kar izkazuje njuno zaupanje v verodostojnost priče. Vprašanju, ali se je v letu 2007 v nogometnem klubu X. poslovalo tudi z gotovino, pritožnica nepravilno pripisuje pravno odločilen pomen. Tudi pritrdilen odgovor na omenjeno vprašanje namreč ne dokazuje, da A. A. poleti 2007 ni razpolagal z gotovino, ki naj bi jo potreboval za realizacijo dogovorov v nogometnem klubu. Pritožbeni dvom v pravilnost dokazne ocene glede izpovedi navedenih prič se tako izkazuje kot pravno nepomemben. Po presoji pritožbenega sodišča je odločilno, da dokazni postopek ni potrdil tožbene teze, da A. A. z gotovino ni mogel razpolagati zaradi policijske preiskave. Policijska preiskava zaradi suma utaje davkov, ki se je v Angliji vodila od 24. 10. 2006, se je zoper A. A. začela z njegovo aretacijo. Pritožbeno stališče, da se je zoper njega vodila že pred 28. 11. 2007, in da mu je bilo posledično onemogočeno prosto razpolaganje s sredstvi na bančnih računih, v izvedenih dokazih nima opore.

10. Dokazni zaključek, da sporna pravna posla nista fiktivna, temelji tudi na ugotovitvi, da tožnica ni dokazala, da bi A. A. izročila 485.000 EUR. Edini neposredni dokaz za dokazovanje pravno pomembnega dejstva – izročitve gotovine, sta nasprotujoči si izpovedi tožnice in A. A. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da neizvedba soočenja med tožnico in toženkinim zakonitim zastopnikom zaradi odsotnosti slednjega z naroka 5. 7. 2021 ne vodi avtomatično k presoji, da je tožničina izpoved (bolj) verodostojna. Sodišče prve stopnje je njeno izpoved dokazno ovrednotilo, jo primerjalo z ostalimi dokazi, nato pa vključilo v oceno celotnega procesnega dogajanja. Razloge o dokazni (ne)vrednosti izpovedi ni iskalo v okoliščini, da je bila tožnica zaslišana šele v ponovljenem sojenju, zato je pravno neupošteven pritožbeni očitek o spregledanosti njene pripravljenosti na zaslišanje (tudi v prvem sojenju)5. 11. Čeprav je tožnica okoliščine domnevne izročitve denarja podrobno opisala (denar, ki ga je predhodno pripravila s hčerko, je A. A. izročila v spalnici svoje hiše, A. A. je denar pospravil v tri žepe suknjiča in ji rekel, da mu je žal, ker ji je pobral ves denar), njeno izpoved pa so potrdili njeni družinski člani (sin B. B., hči I. I. in snaha H. H.), je odločilen del dokazne presoje ugotovitev, da nihče od zaslišanih ni podal prepričljive izpovedi o tem, kje so imeli gotovino shranjeno, kdo je z njo dejansko upravljal (glede na tožničino izpoved, da so z denarjem upravljali otroci, je nenavadno, da ti niso vedeli, koliko ga je in kje se hrani) in kako so denar, ki naj bi ga tožnica podedovala po v letu 2000 umrlem možu, zamenjali v EUR (tožnica je izpovedala, da so menjavo valute urejali otroci in da je to zanje urejal nek P. iz R., medtem ko njeni družinski člani o tej okoliščini niso ničesar povedali). Verodostojnost izpovedi omenjenih prič je sodišče prve stopnje pravilno presojalo v luči dejstva, da gre za osebe, ki so sorodstveno povezane s tožnico, kar pa ne pomeni, da je njihovo dokazno vrednost izključilo. Nasprotno, kot izhaja iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, so bile njihove izpovedi del skrbne dokazne presoje. Tožnica ni predlagala izključitve javnosti glavne obravnave (prvi odstavek 294. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na zadržanost pri izpovedovanju (glede točnega zneska gotovine in mesta hrambe) zaradi prisotnosti medijev. Na tem mestu velja izpostaviti, da je tožnica enak poslovni manever zatrjevala v zvezi s predpogodbo za sklenitev prodajne pogodbe za prodajo in za nakup nepremičnin z dne 28. 2. 2007: A. A. je tožnici nakazal 950.000 EUR, ona pa je njemu izročila gotovino v enakem znesku. Na podlagi neprepričljivih, mestoma celo preveč oziroma naučeno skladnih izpovedi (I. I. je izpovedala, da ji je mama povedala, da je A. A. gotovino spravil v tri žepe suknjiča in mami v srbščini rekel, da mu je žal, ker ji je pobral ves denar), in v odsotnosti kakršnegakoli listinskega dokaza o obstoju tako visokega gotovinskega zneska, se izpodbijana dokazna ocena izkazuje kot logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva.

12. Tudi izpovedi odvetnikov G. G. (ki je pripravil posojilno pogodbo) in C. C. (ki je G. G. naročil, kakšno pogodbo naj pripravi), iz katerih izhaja, da se je fiktivnost posojila izražala v dejstvu, da je toženka tožnici nakazala denar, tožnica pa ji je denar vrnila v gotovini, ne utemeljujeta presoje za katero se zavzema pritožba. C. C. namreč ob domnevni izročitvi gotovine ni bil navzoč (enako velja glede G. G.), o tem, da je bil denar toženki takoj vrnjen, je bil seznanjen iz pripovedovanj (med drugim s strani J. J., ki pa ob zaslišanju ni potrdil, da bi tožnica A. A. izročala večje gotovinske zneske). Zato je tudi nepomembno, kateri pravdni stranki je C. C. naklonjen, oziroma kakšni interesi so ga pri zaslišanju vodili. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dokazne presoje, da izpovedi tožnice, njenih družinskih članov in C. C. (vključno s tistimi deli izpovedi, iz katerih izhaja, da je bil neobstoječ dolg zavarovan zaradi ustvarjanja lažnega zunanjega videza posojila, in da so bili z istim namenom spisani tudi opomini in dopisi) ne morejo imeti večje dokazne moči kot jo imajo listinski dokazi. Iz teh (priloge A3/B3, B2, B9-B13) pa izhaja, - da je toženka tožnici nakazala 485.000 EUR, - da je tožnica s tem denarjem financirala nakup nepremičnine, - da je tožnica v dveh dopisih A. A. sporočila, da se zaveda svojih pogodbenih obveznosti, in - da je bil dve leti po sklenitvi posojilne pogodbe realiziran pogodbeni dogovor; dolg je bil zavarovan s hipoteko na kupljeni nepremičnini. Čeprav je toženkin zakoniti zastopnik v izpovedi zanikal preiskavo v Angliji, to njegovi celotni izpovedi, glede na njeno skladnost z omenjenimi listinskimi dokazi, ne jemlje verodostojnosti.

13. Okoliščini, da je tožnica za nakup nepremičnine v R. potrebovala 485.000 EUR in da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo za enak znesek, tudi po presoji pritožbenega sodišča nista naključni. Dejstvo, da toženka posojila ni nakazala neposredno na račun prodajalca nepremičnine, ne vzbuja dvoma v pravilnost presoje, da je denar potrebovala tožnica. Tožnica nenazadnje ni pojasnila, zakaj kupnine ni plačala iz zatrjevanih gotovinskih sredstev. Zavarovanje posojila šele dve leti po sklenitvi posojilne pogodbe (namesto že ob sklenitvi pogodbe) je v poslovnem okolju res neobičajno in tvegano poslovno ravnanje, vendar ga je mogoče razložiti s pritožbenim argumentom, da je poslovanje med pravdnima stranka temeljilo na zaupanju. Tudi izjava, v kateri A. A. potrjuje, da mu je tožnica vrnila znesek v višini 950.000 EUR, ki ji ga je plačal na podlagi predpogodbe, ni v prid pritožbeni argumentaciji, saj gre za listino, ki izvira iz druge pogodbene podlage oziroma poslovnega dogodka (ta je bil predmet spora v zadevi P 68/2017, vodeni pred Okrožnim sodiščem v Kopru6).

14. Iz sporočil londonske policije izhaja, da je bilo na domu A. A. zaseženih 404.484,61 angleških funtov (GBP), zato je pravno nepomembno, kakšna je bila 28. 11. 2007 evrska protivrednost angleškega funta.

15. V okviru pravice do poštenega sojenja (22. člen URS7) ima stranka pravico do sodelovanja v dokaznem postopku (pravica vključuje podajo dokaznih predlogov), sodišče pa ima na drugi strani obveznost, da predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, kar pomeni dokazov, ki četudi bi uspeli (torej potrdili trditve stranke, ki so predmet njenega dokazovanja), ne bi privedli do zanjo ugodne odločitve.8 Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora sodišče ustrezno obrazložiti.

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek o neobrazloženi zavrnitvi dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku vse predlagane (in neizvedene) dokaze (vključno z dokaznimi predlogi za izvedbo soočenja tožnice in toženkinega zakonitega zastopnika, dodatno zaslišanje prič B. B. in C. C. ter dodatne poizvedbe pri londonski policiji) zavrnilo kot nepotrebne in zaključilo dokazovanje. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev utemeljilo s pravilnimi, ustavnopravno vzdržnimi razlogi, ki jih je mogoče povzeti iz obrazložitve izpodbijane sodbe. O finančni preiskavi in zasegu denarja v hišni preiskavi naj bi bili priči B. B. in C. C. seznanjeni s strani A. A. (ne gre torej za njuno lastno zaznavo). Tudi, če bi priči v dodatnem zaslišanju potrdili pritožbeno tezo (da je bil zasežen denar v EUR), bi sodišče prve stopnje glede na presojo ostalih upoštevnih dejstev odločilo enako. Enako velja glede predlaganega soočenja, v okviru katerega bi tožnica vztrajala pri izpovedi, da je A. A. na svojem domu izročila 485.000 EUR, A. A. pa bi izročitev denarja ponovno zanikal. Tudi drugačna hipotetična situacija, ki jo ponuja pritožba (ponovno vabljenje A. A. na soočenje, njegova odsotnost z naroka in presojanje pomena njegove odsotnosti na podlagi drugega odstavka 262. člena ZPP), glede na v postopku ugotovljena pravno pomembna dejstva ne bi privedla do za pritožnico ugodne odločitve. Ker ni bil zasežen znesek v EUR, ni bilo potrebe po izvedbi dodatnih poizvedb pri londonski policiji o tem, ali so bili ob zasegu najdeni bankovci po 500 EUR. Temu argumentu pritožbeno sodišče dodaja, da zaseg gotovine dokazuje, da je A. A. posedoval gotovino, ne pa tudi, da je gotovino prejel od tožnice v okviru spornega poslovnega dogodka.9

17. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna. V postopku pred sodiščem prve stopnje so bila popolno in pravilno ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva, zatrjevanih procesnih kršitev, pa tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni bilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo, toženki pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.855,62 EUR (2500 točk oziroma 1.500 EUR za odgovor na pritožbo, po tar. št. 21/1 OT,10 povečano za 1 % oziroma 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, in 22 % DDV), in sicer v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega paricijskega roka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Pritožnica tega dela dokazne ocene v pritožbi ne izpodbija. 3 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 4 V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče predvidelo možnost, da bo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju po dopolnitvi dokaznega postopka posameznim dokazom pripisalo drugačno težo kot v prvem sojenju. 5 V ponovljenem sojenju ni bilo pravno relevantno, zakaj se v prvem sojenju ni odzvala vabilu na zaslišanje. 6 V okviru dokaznega postopka, na katerega sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu ni bilo vezano, je Okrožno sodišče v Kopru ugotovilo, da tožnica (v sporu toženka) ni uspela dokazati, da je A. A. izročila 950.000 EUR. 7 Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/1991, s spremembami in dopolnitvami. 8 O tem, da vnaprejšnja dokazna ocena ni vselej prepovedana, oziroma da je v določenih okoliščinah sprejemljiva, glej sodbo VS RS II Ips 267/2018 z dne 5. 9. 2019. 9 Ne gre spregledati, da je tožnica zatrjevala, da je poleg spornega zneska A. A. izročila tudi 950.000 EUR. 10 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.