Jedro

Zakonska določba 1.odst. 72. člena ZDen ne ureja pogojev za denacionalizacijo, saj so ti določeni v 3., 4. in 5. členu ZDen, pač pa določa le merila za vštevanje ali nevštevanje prejete odškodnine.

Upoštevanje prejete odškodnine v smislu prvega odstavka 72. člena ZDen ne pomeni le vrnitve prejetega denarja ali vrnitve prejetega nadomestnega zemljišča, kot se zavzema revizija. Upoštevanje je širši pojem od vrnitve in zajema tudi tak način upoštevanja, kot sta ga uporabili obe sodišči, ko sta za vrednost prejetih nadomestnih zemljišč sorazmerno zmanjšali višino solastnih deležev na podržavljenih nepremičninah, ki jih je treba vrniti predlagateljem in upravičencema. Tako bodo dobili ustrezno manjše solastne deleže, kot so jim bili dejansko podržavljeni, zato pa bodo obdržali nadomestna zemljišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej nepravdni zadevi že s sklepom z dne 31.1.1996 predlagateljem F. M., H. L. in L. Š. vrnilo podržavljene solastne deleže nepremičnin v višini 81,82 odstotkov vložkov št. 86 in 285 k.o..., ki so prešle v državno last na podlagi menjalne in darilne pogodbe ter pogodbe, ki nadomestuje arondacijski postopek, sklenjene 12.6.1963. Pritožbo tretje nasprotne udeleženke je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Tretja nasprotna udeleženka proti temu sklepu sodišča druge stopnje ni vložila revizije.

V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje po združitvi dveh nepravdnih zadev s sklepom z dne 20.8.1998 v izreku pod točko 2 odločilo glede upravičenosti in delne vrnitve z isto pogodbo z dne 12.6.1963 podržavljenih solastnih deležev istih nepremičnin še štirim predlagateljem: A. M., I. M., A. S. in I. Z. Odločilo je, da se tem predlagateljem solastni deleži podržavljenih nepremičnin vrnejo v naravi po stanju na dan podržavljenja, višino solastnih deležev, do katerih so predlagatelji upravičeni, pa je sorazmerno zmanjšalo za vrednost ob podržavljenju prejetih nadomestnih zemljišč, ki je znašala 23 odstotkov realne vrednosti podržavljenih nepremičnin. V izreku pod točko 3 sklepa je sodišče prve stopnje vrnilo v naravi in v obsegu, kot so bili vpisani v času podržavljenja, solastne deleže nepremičnin v vl. št. 11, 173 in 181 k.o... Te nepremičnine so bile podržavljene z menjalno pogodbo z dne 12.11.1959, vrednost na podlagi te pogodbe prejetih nadomestnih zemljišč pa je znašala 73 odstotkov. Solastne deleže podržavljenih nepremičnin je za to vrednost prejetih nadomestnih zemljišč sorazmerno zmanjšalo in jih vrnilo sedmim predlagateljem in dvema pokojnima upravičencema, enemu od njiju pa tudi sorazmerno zmanjšan solastni delež na podržavljeni nepremičnini v vl. št. 98 k.o... Višjo zahtevo predlagateljev je zavrnilo.

Proti temu sklepu se je pritožila tretja nasprotna udeleženka.

Sodišče druge stopnje je le delno ugodilo njeni pritožbi tako, da je delno spremenilo sklep sodišča prve stopnje in v izreku ugotovilo, kdo so upravičenci do denacionalizacije s pogodbo z dne 12.6.1963 in s pogodbo z dne 12.11.1959 podržavljenih nepremičnin ter do kolikšne višine solastnih deležev na teh nepremičninah. V delno spremenjenem izreku so navedene iste nepremičnine in enaki solastni deleži vseh upravičencev, kot v sklepu sodišča prve stopnje. Primerjava izrekov sklepov obeh sodišč pokaže, da na drugi stopnji delno spremenjeni sklep ne vsebuje več odločitve, da se nepremičnine vrnejo v naravi po stanju v času podržavljenja, saj je sodišče druge stopnje menilo, da za tako odločitev ni dovolj le navedba vložnih številk, temveč je potrebno navesti konkretne parcelne številke, njihov obseg in kulturo vsake parcele. Zato je v izreku še odločilo, da bo o obliki denacionalizacije odločeno s končno odločbo. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tretja nasprotna udeleženka v pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepov sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo odločanje. Vztraja pri stališču, da nadomestno zemljišče, katerega vrednost dosega 70 ali več odstotkov vrednosti podržavljenega zemljišča, predstavlja ustrezno nadomestno zemljišče, zaradi česar ni podlage za denacionalizacijo. Če pa podlaga že je, revidentka meni, da bi moralo biti upravičencem vrnjeno celotno podržavljeno premoženje, oni pa bi morali vrniti vsa nadomestna zemljišča, ki so jih na podlagi menjave prejeli. Nesprejemljiva je odločitev, da so upravičeni do denacionalizacije v obsegu, ki presega v naravi dano odškodnino.

Glede same višine deležev pa tretja nasprotna udeleženka v reviziji ugotavlja, da so solastni deleži nepremičnin iz več vložnih številk različni. Zakaj so tolikšni, ji ni znano in to tudi ni razvidno iz razlogov sklepa sodišča druge stopnje.

Revizija je bila vročena vsem udeležencem postopka.

Predlagatelji v odgovoru predlagajo njeno zavrnitev. Vročena je bila tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP/99 - v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP).

Revizija ni utemeljena.

Pravna podlaga denacionalizacije v tej zadevi je v 5. členu Zakona o denacionalizaciji (Ul. RS, št. 27/91-I - 56/98; v nadaljevanju ZDen). Okoliščine, v katerih je bila sklenjena pogodba z dne 12.6.1963, je sodišče prve stopnje glede treh predlagateljev ugotovilo že s sklepom z dne 31.1.1996, ki ga je sodišče druge stopnje ob zavrniti pritožbe tretje nasprotne udeleženke potrdilo. Tretja nasprotna udeleženka te odločitve revizijsko ni izpodbijala. Okoliščine iz 5. člena ZDen ob sklepanju te pogodbe glede preostalih štirih predlagateljev in okoliščine ob sklepanju pogodbe z dne 12.11.1959 glede vseh predlagateljev je sodišče prve stopnje ponovilo in na novo ugotovilo tudi v sklepu z dne 20.8.1998, vendar tretja nasprotna udeleženka v pritožbi teh okoliščin ni izpodbijala, ne izpodbija pa jih niti v reviziji. Ob takem stanju revizijsko sodišče ugotavlja, da so materialnopravno pravilni tudi na ugotovljenih dejanskih okoliščinah ob sklepanju obeh pogodb temelječi sklepi, da so podani pogoji iz 5. člena ZDen, zaradi česar so predlagatelji upravičenci do denacionalizacije.

Zmotno je stališče revidentke, da je podlaga za denacionalizacijo v tej zadevi podana le v primeru, če upravičenci niso prejeli ustreznih nadomestnih zemljišč. Pri takem stališču revidentka očitno meri na 29. točko 3. člena ZDen in prvi odstavek 72. člena ZDen. Pri tem prezre, da ne gre za podržavljenje na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč in zato tudi ne za vrnitev podržavljenih nepremičnin v upravnem postopku, pač pa za podržavljenje na podlagi pogodb, sklenjenih v okoliščinah iz 5. člena ZDen in prav zato o vrnitvi tako podržavljenih nepremičnin odloča sodišče v nepravdnem postopku. Pravna podlaga za denacionalizacijo iz 3. člena ZDen v teh postopkih ni pravno pomembna.

Odškodnine, ki so bile dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen, ter odškodnine, ki so bile dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu ZDen, se po prvem odstavku 72. člena ZDen ne upoštevajo, razen če so presegle 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja. Ta zakonska določba torej ne ureja pogojev za denacionalizacijo, saj so ti določeni v 3., 4. in 5. členu ZDen, pač pa določa le merila za vštevanje ali nevštevanje prejete odškodnine. Odškodnina za podržavljeno premoženje je bila dana v različnih oblikah, med njimi tudi v obliki nadomestnih zemljišč. Revizijsko sodišče ugotavlja, da upoštevanje prejete odškodnine v smislu prvega odstavka 72. člena ZDen ne pomeni le vrnitve prejetega denarja ali vrnitve prejetega nadomestnega zemljišča, kot se zavzema revizija. Upoštevanje je širši pojem od vrnitve in zajema tudi tak način upoštevanja, kot sta ga uporabili obe sodišči, ko sta za vrednost prejetih nadomestnih zemljišč sorazmerno zmanjšali višino solastnih deležev na podržavljenih nepremičninah, ki jih je treba vrniti predlagateljem in upravičencema. Tako bodo dobili ustrezno manjše solastne deleže, kot so jim bili dejansko podržavljeni, zato pa bodo obdržali nadomestna zemljišča. Taka odločitev je tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno skladna s prvim odstavkom 72. člena ZDen.

Končno je neutemeljen revizijski očitek v zvezi z različno višino solastnih deležev na posameznih nepremičninah, češ da razlogi za to revidentki niso znani in da tudi niso razvidni iz sklepa sodišča druge stopnje. Vse potrebne razloge v zvezi z višino solastnih deležev na posameznih nepremičninah vsebuje sklep sodišča prve stopnje. Teh razlogov tretja nasprotna udeleženka v pritožbi sploh ni izpodbijala. Ko je sodišče druge stopnje delno spremenilo sklep sodišča prve stopnje, je v izreku povzelo enake višine solastnih deležev na posameznih nepremičninah za vse predlagatelje in upravičenca, kot jih je določilo sodišče prve stopnje. S podrobnejšimi razlogi o višini solastnih deležev se glede na pritožbene trditve ni bilo treba ukvarjati. Zakaj so solastni deleži različni, mora biti revidentki jasno že glede na dejstva, da gre za dve različni pogodbi, da so bili podržavljeni solastni deleži različnih višin na različnih nepremičninah in da je bila tudi vrednost nadomestnih zemljišč, danih po obeh pogodbah, različna.

Po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP/99 v zvezi s 37. členom ZNP revizijo zavrnilo.