Jedro

Ker predlagatelji na podlagi menjalne pogodbe, ki je bila sklenjena pod grožnjo arondacije niso prejeli ustreznih kmetijskih zemljišč, so upravičenci do denacionalizacije podržavljenega premoženja ne glede na to, kakšno in kolikšno odškodnino so prejeli. Vrednost prejete odškodnine (v naravi) je pomembna le za presojo, ali jo je upravičenec glede na določbo 1. odstavka 72. člena ZDen dolžan vrniti ali ne.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep prvega sodišča v izpodbijanem delu v razmerju do Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije spremeni tako, da se glasi: Ugotovi se, da se po določbah Zakona o denacionalizaciji štejejo 1. a) A.M.(...) 1 do 2079/25700 b) I.M.(...) 12 do 2079/25700 c) A.S.(...) do 2079/25700 d) I.Z.(...) do 2387/25700 za upravičence do denacionalizacije tistih nepremičnin, ki so bile dne 12.6.1963 vpisane v vl.št. 86 in 285 k.o. in so prešle v državno last na podlagi menjalne in darilne pogodbe ter pogodbe, ki nadomestuje arondacijski postopek z dne 12.6.1963. 2. a) A.M.(...) 1 do 81/3200 b) M.K.(...) do 81/3200 c)I.M.(...) do 81/3200 d) A.S.(...) do 81/3200 e) H.L.(...) do 81/3200 f) L.Š.(...) do 81/3200 g) F.M.(...) do 81/3200 h) F.M. do 108/3200 za upravičence do denacionalizacije tistih nepremičnin, ki so bile dne 12.11.1959 vknjižene v vložkih štev. 11, 173 in 181 k.o., F.M. do 27/400 tistih nepremičnin, ki so bile dne 12.11.1959 vpisane v vl.št. 98 k.o. in so prešle v državno last na podlagi menjalne pogodbe z dne 12.11.1959. O obliki denacinalizacije bo odločeno z dokončno odločbo.

V ostalem izpodbijanem nespremenjenem delu se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z vmesnim sklepom med drugim tudi odločilo, da se nepremičnine vl.št. 86 in 285 k.o., ki so bile podržavljene z menjalno in darilno pogodbo, to je pogodbo, ki nadomestuje arondacijski postopek z dne 12.6.1963, vrnejo denacionalizacijskim upravičencem oziroma hkrati tudi predlagateljem v naravi po stanju z dne 12.6.1963 in sicer v obsegu, ki izhaja iz 2. točke izpodbijanega sklepa.

Nepremičnine, podržavljene z menjalno pogodbo z dne 12.11.1959, ki se v zbirki listin v zemljiški knjigi v Kočevju vodi pod dnevno štev., se vrnejo v naravi v obsegu, kot so bile opisane v času podržavljenja in sicer nepremičnine vl.št. 11,173 in 181 k.o.predlagateljem in upravičencem v obsegu, ki izhaja iz 3. točke izreka izpodbijanega sklepa. Višjo zahtevo je sodišče zavrnilo in odločilo, da bo o tem, kako bo vrnitev v naravi izgledala, odločeno s končnim sklepom.

Proti sklepu se pritožuje tretji nasprotni udeleženec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, uveljavlja vse tri pritožbene razloge (1. odstavek 353. člena ZPP/77 v zvezi s členom 37 ZNP) in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da sodišče ni odločilo le o temelju zahtevka predlagateljev, marveč tudi o vrnitvi nepremičnin v naravi. Takšna odločitev pa je preuranjena, ker sodišče ni ugotovilo v zadevi dejanskega stanja. Ni namreč ugotavljalo, katere nepremičnine so bile vpisane v vl.št. 86 in 285 ter kakšni so bili njihovi zemljiškoknjižni podatki, po drugi strani pa tudi ne, ali so sedaj v iste zemljiškoknjižne vložke vpisane iste nepremičnine z enakimi zemljiškoknjižnimi podatki. Glede na to, da vzpostavlja na obstoječih zemljiškoknjižnih vložkih zemljiškoknjižno pravico predlagateljev oziroma upravičencev, bi sodišče to moralo ugotoviti. Povedano velja tudi za vl.št. 11, 173, 181 in 98 k.o., ki so bili podržavljeni z menjalno pogodbo dne 12.11.1959. Pri navedeni menjalni pogodbi je sodišče ugotovilo, da znaša vrednost nepremičnin, ki so bile dane za podržavljene nepremičnine, 73% vrednosti podržavljenih. Če bi šlo za arondacijski postopek, bi prejete nepremičnine bile ustrezne vrednosti (nad 70%) in ne bi bilo podlage za vračanje. V tem delu bi sodišče moralo zahtevek zavrniti. Če se je sodišče že odločilo za delno vračilo v naravi, bi bilo potrebno tudi ugotoviti katero in kolikšno premoženje je bilo podržavljeno ter katero in koliko premoženja je mogoče vrniti v naravi ter na osnovi tega Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije zavezati za vračilo sorazmernega dela premoženja, upoštevajoč prejete nadomestne nepremičnine po tem, ko so ugotovljeni precizni katastrski in zemljiškoknjižni podatki tako v času podržavljenja kot v času vračanja. Pri menjalni pogodbi z dne 12.11.1959 pa bi sodišče moralo ugotoviti, da so bile dane v zameno nadomestne nepremičnine in zahtevek zavrniti. Sklep je obremenjen tudi z bistveno kršitvijo določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ki je podana v tem, da ima vmesni sklep pomanjkljivosti ,zaradi katerih se ne da preizkusiti, izrek je nerazumljiv in nasprotuje sam sebi in razlogom, ker so nejasni in medseboj v nasprotju. Tako sodišče z vmesnim sklepom po eni strani odloča o vrnitvi podržavljenega premoženja, torej priznava utemeljenost zahtevka po temelju, torej izpolnjevanje pogojev 5. člena ZDen ter pristojnost odločanja sodišča v nepravdnem postopku, po drugi strani pa vztraja pri stališču, da gre v konkretnem primeru za denacionalizacijo v smislu 3. člena ZDen in bi postopek moral voditi upravni organ. Z vlogo z dne 26.10.1998 je pritožnik popravil napačno navedbo opr.štev. spisa.

Predlagatelji so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena Predvsem je potrebno ugotoviti, da sta v tem nepravdnem postopku nastopala kot zavezanca tudi Občina X in Posestvo Y. Proti njima je sodišče predlog zavrnilo in ker se predlagatelji proti zavrnilnemu delu sklepa niso pritožili, je v razmerju do teh dveh nasprotnih udeležencev sklep postal tudi pravnomočen.

Pritožnik očita prvemu sodišču, da je z izpodbijanim sklepom zagrešilo absolutno bistveno kršitv določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP. Pri tem povzema zakonsko besedilo 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, ki ga konkretizira le glede zatrjevanega nasprotja v razlogih izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na povsem splošna razmišljanja prvega sodišča o tem, ali naj o zahtevi za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s pravnim poslom zaradi grožnje arondacije, odločajo sodišča (5. člen ZDen) ali upravni organi (54. člen ZDen). Sodišče prve stopnje je odločilo o upravičencih do denacionalizacije na pravni podlagi 5. člen ZDen in navedlo tudi ustrezne razloge o tem, da pravna posla že 12.11.1959 in 12.6.1963 nista bila odraz prave volje predlagateljev oziroma denacionalizacijskih upravičencev, torej sprejelo pravilno pravno naziranje o pristojnosti sodišča, ki mu tudi sicer pritožba ne oporeka (čeprav z nepotrebnimi razmišljanji o pravilnosti, da zakonodajalec v takšnih primerih določa sodno pot).

Očitek, da je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka je tedaj potrebno zavrniti, kakšnih drugih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP/77 v zvezi s členom 381 ZPP/77 in 37. členom ZNP) pa pritožbeno soidšče tudi ni ugotovilo.

Kot je v tem sklepu že navedeno, je bilo upravičencem podržavljeno premoženje z dvema pravnima posloma: menjalno pogodbo z dne 12.11.1959 in menjalno ter darilno pogodbo ter pogodbo, ki nadomestuje arondacijski postopek z dne 12.6.1963.Pritožnik ne oporeka pravilni ugotovitvi prvega sodiča, da je premoženje prešlo po obeh pravnih poslih v državno last v okoliščinah iz 5. člen ZDen.

Sklenjeni pogodbi sta bili odraz v času podržavljenja splošne in znane težnje, da se zemljišča zaokrožujejo, v obravnavanem primeru povezane z željo, da se osebe izselijo iz zaprtega območja Kočevske Reke, Snežnika oziroma Gotenice, kar so predstavniki oblasti uresničevali tudi z grožnjo arondacije. Pritožnik ne oporeka pravilni ugotovitvi prvega sodišča, da so predlagatelji oziroma pok. F.M. upravičenci do denacionalizacije nepremičnin, ki so prešle v državno last na podlagi menjalne in darilne pogodbe ter pogodbe, ki nadomestuje arondacijski postopek z dne 12.6.1963 (tako tudi pravnomočna delna vmesna odločba N 25/94 z dne 18.8.1995 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 31.1.1996, opr.štev. II Cp 1120/95) v obsegu, ki ga je ugotovilo prvo sodišče pod točko 2. izreka oziroma ga pod 1 točko povzema v tem sklepu tudi pritožbeno sodišče (proti zavrnilnemu delu se predlagatelji niso pritožili in je v zavrnilnem delu o obsegu upravičencev do dela nacionalizacije postal sklep pravnomočen). Meni pa, da niso upravičenci do denacinalizacije v zvezi z menjalno pogodbo z dne 12.11.1959, ker so dobili več kot 70% nadomestnih zemljišč, torej ustrezna nadomestna zemljišča (29. točka 1. odstavka 3. člena ZDen). Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki jim tudi pritožnik ne oporeka, izhaja, da so upravičenci sicer dobili nadomestna zemljišča, ki so predstavljala 73% vrednosti izročenih nepremičnin. Vrednostno so tedaj bili prikrajšani za 27% in ker pritožnik ne zatrjuje drugih dejstev, ki bi bila lahko pomembna poleg vrednosti nepremičnin za presojo ustreznosti nadomestnih zemljišč, je materialnopravno pravilen sklep prvega sodišča, da ustreznih nadomestnih zemljišč predlagatelji oziroma pokojni F.M. niso prejeli in so zato upravičenci do denacionalizacije s pogodbo z dne 12.11.1959 podržavljenega premoženja. Le-to dejstvo je pravno pomembno in zato nima prav pritožba, da predlagatelji oziroma upravičenci zato, ker so dobili odškodnino (v naravi), ki presega 30% (72. člen ZDen), niso upravičenci do denacionalizacije. To prejeto odškodnino je prvo sodišče pravilno upoštevalo le pri ugotovitvi, da so upravičenci le še do 27% (preračunano v ustrezne ulomke) podržavljenih nepremičnin, s takšno ugotovitvijo pa tudi predlagatelji, ki se proti sklepu niso pritožili, soglašajo. Skratka: ker predlagatelji oziroma njihovi pravni predniki niso na podlagi menjalne pogodbe z dne 12.11.1959 prejeli ustreznih nadomestnih zemljišč, so upravičenci do denacionalizacije podržavljenega premoženja, ne glede na to, kakšno in kolikšno odškodnino so prejeli. Vrednost prejete odškodnine (v naravi) je pomembna le za presojo, ali jo je upravičenec glede na določbo 1. odstavka 72. člena ZDen dolžan vrniti ali ne. Vrednost prejete odškodnine v naravi je sodišče upoštevalo tako, da je odločilo, da so predlagatelji, oziroma pokojni F.M. upravičenci do denacionalizacije v obsegu, ki presega dano odškodnino v naravi (73%).

Povedano velja tudi za podržavljeno premoženje po pogodbi z dne 12.6.1963, ko so tudi glede na pritožbeno stališče pritožnika stranke soglašale o tem, da predlagatelji niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč (vrednostno celo manj kot 30%, samo 27%), kar je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi o obsegu denacionalizacijskih upravičencev v višini 73% podržavljenih nepremičnin (stranke tem ugotovitvam prav tako ne nasprotujejo, predlagatelji pa se proti zavrnilnemu delu niso pritožili).

Pritožnik sicer ne trdi, da vrnitev v naravi z ustanovitvijo solastnine na podržavljeni nepremičnini ni mogoča, vendar pa pravilno opozarja, da bi moralo sodišče ob sprejeti odločitvi o (delni) vrnitvi nepremičnin v naravi z ustanovitvijo solastnine, določno navesti, na katerih nepremičninah (parc.štev., vl.štev., obseg, kultura,...) se vrača solastninski delež. Pri tem se v podatkih v spisu celo nakazuje, da so se posamezne parcele od podržavljenja dalje spreminjale, delile in podobno, spreminjali so se tudi vložki in katastrske občine, v katerih so podržavljene nepremičnine vknjižene, tako da bo moralo v nadaljevanju postopka sodišče te podatke določno ugotoviti in navesti in na to torej pritožnik utemeljeno opozarja. Seveda pa vse to, če se stranke, kot se prav tako nakazuje v podatkih v spisu, o še odprtih vprašanjih v tem postopku ne bi sporazumele. Sodišče druge stopnje je zaradi povedanega pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako kot izhaja iz njegovega izreka, v preostalem pa je pritožbo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije zavrnilo (380. člen ZPP/77 v zvezi s členom 37 ZNP).