Jedro

Tožnik je pri toženi stranki vložil zahtevo za ponovni izračun starostne pokojnine, ker se ni strinjal z višino ugotovljene starostne pokojnine, kar je utemeljeval s tem, da imajo njegovi sodelavci, ki so delali na istem delovnem mestu kot on, z isto izobrazbo, višje pokojnine. Zahteva za ponovni izračun starostne pokojnine je bila s sklepom tožene stranke na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavržena, saj je bilo o pravici do starostne pokojnine že pravnomočno odločeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita sklep št. ... z dne 1. 9. 2009 in odločba tožene stranke št. ... z dne 25. 9. 2009 ter, da mora tožena stranka tožniku v roku 30 dni na novo odmeriti pokojnino od pravilne pokojninske osnove.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče v zadevi odločiti tudi po vsebini, saj je sedanje stanje, v katerem je že leta prikrajšan za pravično oz. zasluženo pokojnino, nevzdržno. Novo odmero pokojnine uveljavlja zato, ker je bil pri prvotni odmeri oškodovan. Pokojnina, ki jo prejema, je bistveno prenizka, v prejšnjih postopkih pa ni razpolagal z informacijami, s katerimi bi lahko utemeljil to trditev. Z odločbo z dne 8. 1. 2003 mu je bila priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 84.094,35 SIT mesečno od 2. 6. 2002 dalje (kar sedaj z uskladitvami znaša 487,02 EUR), to pa je manj, kot prejemajo njegovi nekdanji sodelavci, ki so bili na istem delovnem mestu, z enako izobrazbo in enako plačo, s tem, da imajo nekateri celo manj delovne dobe v Sloveniji, kot jo ima on. Zaradi takega dejanskega stanje je prepričan, da je prišlo pri izračunu pokojninske osnove do napake, predvsem tako, da ni bilo pravilno upoštevano najbolj ugodno mesečno povprečje plač, ali pa niso bili upoštevani vsi vplačani prispevki. V Sloveniji je dopolnil 34 let zavarovalne dobe. Pokojnina je bila odmerjena od najugodnejšega 12-letnega obdobja od 1985 do 1996 v višini 112.545,16 SIT. Že tedaj so nekdanji sodelavci prejemali bistveno višjo pokojnino, čeprav so imeli enako strokovno izobrazbo, sam pa je imel več zavarovalne dobe v Sloveniji. Ko se je prepričal, da je prišlo pri odmeri pokojnine do pomote v njegovo škodo, je pri osebi, ki se je pri toženi stranki ukvarjala z izračunom pokojnin, neformalno naročil izračun na podlagi pravilnih podatkov. Le-ta je pokazal, da bi moral že na začetku imeti pokojnino v višini 152.712,40 SIT (cca. 637 EUR), torej bi moral z vsemi uskladitvami danes imeti bistveno več kot 487,02 EUR. Želi le, da se ga obravnava v smislu načela enakosti in se mu odmeri pokojnina po merilih, ki so bila upoštevana v drugih primerih, ne pa po merilih, na podlagi katerih je bila izdana odločba z dne 8. 1. 2003, ki je očitno napačna. Odločba z dne 8. 1. 2003 je res pravnomočna, kot je navedeno v izpodbijani sodbi, vendar to ni ovira za novo odmero pokojnine. Z novo odmero pokojnine, torej z izdajo nove odločbe, bo sicer res nastalo stanje, ko bosta obstajali dve odločbi, vendar pa to ne pomeni, da bo uveljavljal dve pokojnini, pač pa le eno, tisto na podlagi nove odločbe, ki bo zanj ugodnejša. Pokojnine na podlagi stare odločbe, toženi stranki ne bo več treba plačevati, zato njena pravnomočnost v resničnem življenju ne bo imela več nobenega pomena. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07, 45/08, v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila tožniku z odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 1. 2003 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 84.094,35 takratnih SIT od 2. 6. 2002 dalje. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo drugostopenjskega organa tožene stranke št. ... z dne 17. 3. 2003 zavrnjena kot neutemeljena. Nezadovoljen z odločitvijo je tožnik zoper dokončno odločbo tožene stranke pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani uveljavljal sodno varstvo. Delovno in socialno sodišče je s sodbo Ps 643/2003 z dne 2. 9. 2005 njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo, ki je bila s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Psp 732/2005-3 z dne 10. 2. 2006 zavrnjena. Dne 6. 4. 2009 in 29. 7. 2009 pa je tožnik pri toženi stranki vložil zahtevo za ponovni izračun starostne pokojnine, ker se ni strinjal z višino ugotovljene starostne pokojnine, kar je utemeljeval s tem, da imajo njegovi sodelavci, ki so delali na istem delovnem mestu kot on, z isto izobrazbo, višje pokojnine. Zahteva za ponovni izračun starostne pokojnine je bila s sklepom tožene stranke z dne 1. 9. 2009 na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99, s spremembami, v nadaljevanju ZUP) zavržena, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo o pravici do starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Tožnik je zoper sklep vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo tožene stranke z dne 25. 9. 2009 zavrnjena kot neutemeljena. Navedeni odločbi sta bili predmet presoje pred sodiščem prve stopnje.

Pravna podlaga za odločanje je 4. točka 129. člena ZUP, ki se uporablja na podlagi 12. in 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), kjer je določeno, da organ zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile z njo naložene določene obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero opira zahtevek, ni spremenilo. Po 3. odstavku 225. člena ZUP, postane odločba, če se izpodbija v sodnem postopku, pa se s sodno odločbo ne odpravi oziroma razveljavi, pravnomočna tedaj, ko postane pravnomočna sodna odločba, s katero je bilo odločeno o njeni zakonitosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno, v skladu z zgoraj citirano 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, zavrgla tožnikovo zahtevo za ponovni izračun starostne pokojnine, glede na to, da je bilo o pravici do starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Odločba tožene stranke št. 14 0191785 z dne 8. 1. 2003, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, je postala pravnomočna z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (Psp 732/2005-3 z dne 10. 2. 2006), zaradi česar za ponovno odločanje o starostni pokojnini na podlagi pavšalnih navedb o nestrinjanju z višino že odmerjene starostne pokojnine, ni pravne podlage.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da pravnomočna odločba ni ovira za izdajo novo odločbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pravni učinek pravnomočnosti ravno v tem, da izdane odločbe ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z novo odločbo, s katero bi se nadomestila prejšnja odločba, razen v primerih posebej določenih s procesnimi zakoni, to je z izrednimi pravnimi sredstvi.

Glede na obrazloženo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.