Jedro

V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), kar tudi pomeni, da pravnomočnost sodbe zajema le sodbeni izrek (333. člen ZPP). Vsebina odločitve mora biti razvidna iz njenega izreka in ne obratno: "smiselna" obrazložitev o tem, da naj bi del tožbenega zahtevka bil zavrnjen, ne opredeljuje izreka samega.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne temu sodišču v novo odločanje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so delno nične določbe 1., 2. in 3. člena posojilne pogodbe z zastavno pravico, ki so jo pravdne stranke sklenile dne 26.7.1994 v delu, ki presega dejansko posojeni znesek 14.000,00 DEM, v delu pogodbeno dogovorjenih obresti v znesku 8.400,00 DEM, ki presegajo zakonsko dovoljene pogodbene obresti od posojene glavnice ter v delu zahtevanih zakonitih zamudnih obresti od skupne tolarske vrednosti dolgovanega deviznega zneska na dan zapadlosti ter k temu še v določbi o 5% pogodbeni kazni za nabavo in prodajo deviz, ki presegajo zakonsko dovoljene zamudne obresti.

Istočasno je tožencema naložilo, da sta dolžna plačati tožniku znesek 7.700,00 DEM v tolarski vrednosti za 1 DEM po nakupnem tečaju menjalnice Publikum d.d. Maribor na dan plačila, pogodbene obresti od zneska 14.000,00 DEM po obrestni meri, kot jih v kraju izpolnitve plačajo poslovne banke za vezane vloge v DEM za dobo enega leta od 26.7.1994 do 26.7.1995, prav tako v tolarski vrednosti za 1 DEM po nakupnem tečaju menjalnice Publikum d.d. Maribor na dan plačila in zamudne obresti od skupne tolarske vrednosti dolgovanega deviznega zneska na dan zapadlosti pa do plačila po obrestni meri, kot jih v kraju izpolnitve plačajo poslovne banke za vezane vloge v DEM nad enim letom, prav tako v tolarski vrednosti po nakupnem tečaju menjalnice Publikum d.d. Maribor na dan plačila.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na ugotovitev o delni ničnosti določb posojilne pogodbe z dne 26.7.1994 (točka 1, 2 in 3 sodbe sodišča prve stopnje) ter glede pravdnih stroškov razveljavilo in zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje vrnilo v novo sojenje. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje (2. točka njenega izreka). Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga njeno razveljavitev v zavrnilnem delu (2. točka izreka) ter vrnitev zadeve v novo sojenje, ali pa razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje v 4. točki svojega izreka ni zavrnilo višjega tožbenega zahtevka (preko zneska 7.700,00 DEM v tolarski vrednosti). Sodišče druge stopnje ni ravnalo prav, ko se je postavilo na stališče, da iz izreka pod točko 4 sodbe sodišča prve stopnje smiselno sledi tudi zavrnilni del glede presežka tožbenega zahtevka. V pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Če v konkretnem primeru iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje sledi, da je tožbeni zahtevek za znesek 8.400,00 DEM v tolarski vrednosti zavrnjen, pa je pravno relevantna le pravnomočnost sodbe, ki zajema izrek. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Vsebina pogodbe med pravdnima strankama je nesporna. Treba je izhajati iz domneve o popolnosti listine (71. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). 1. točka posojilne pogodbe z zastavno pravico določa, da posojilodajalec posodi posojilojemalcu 22.400,00 DEM za dobo enega leta brezobrestno. Ta del pogodbe je jasen in bi bilo zato treba izhajati iz zapisa ter domnevati, da izraža pravo voljo pogodbenih strank. Priče, ki so bile zaslišane, povedo, da je bilo izročeno toženi stranki več kot 20.000,00 DEM. Določbe pogodbe bi lahko bile v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, če bi eno pogodbeno stranko spravljale v slabši položaj ter oteževale uresničitev njenih pravic.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka ima pravni interes za vložitev revizije proti tistemu delu izpodbijane sodbe, v katerem v pravdi ni uspela. V svojem tožbenem zahtevku je uveljavljala plačilo tolarske vrednosti zneska 16.000,00 DEM. Trdila je, da je posodila tožencema 22.400,00 DEM brezobrestno. Ker naj bi ji vrnila samo devet obrokov po 700,00 DEM, ji poleg treh obrokov po 700,00 DEM (2.100,00 DEM) dolgujeta še preostalih 14.000,00 DEM.

Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno, da je bilo posojenih 14.000,00 DEM in ne 22.400,00 DEM, zaradi česar je ob neosporavanem dejstvu, da je bilo vrnjenih devetkrat po 700,00 DEM, tožencema naložilo v plačilo preostanek v znesku 7.700,00 DEM z ustreznimi obrestmi. Vendar pa o tem, da toženca nista dolžna plačati še razliko v znesku 8.400,00 DEM, v izreku svoje sodbe ni odločilo. Ugodilo pa je zahtevku po nasprotni tožbi o delni ničnosti sporne posojilne pogodbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo.

Zaradi pomanjkanja ustreznih razlogov je razveljavilo odločitev o delni ničnosti posojilne pogodbe (po nasprotni tožbi tožencev). V ostalem pa je pritožbo zavrnilo. Štelo je, da jo je tožeča stranka vložila proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje, kolikor se ta (preko zneska 7.700,00 DEM) nanaša na njen tožbeni zahtevek na plačilo zneska 22.400,00 DEM, torej na zavrnitev zahtevka na plačilo preostalih 8.400,00 DEM. Sprejelo je stališče, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni "izrecno zapisano, da je višji tožbeni zahtevek zavrnjen, vendar pa je v obrazložitvi sodbe navedeno, v kolikšnem obsegu je tožbenemu zahtevku ugodeno in v kolikšnem obsegu je zavrnjen." Šlo naj bi torej za vsebinsko zavrnitev dela tožbenega zahtevka.

Opisano procesno gledanje je tožečo stranko potisnilo v položaj, da je morala vložiti revizijo proti pravnomočni potrditvi prvostopenjske zavrnilne sodbe, ki je ni. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), kar tudi pomeni, da pravnomočnost sodbe zajema le sodbeni izrek (333. člen ZPP).

Vsebina odločitve mora biti razvidna iz njenega izreka in ne obratno: "smiselna" obrazložitev o tem, da naj bi del tožbenega zahtevka bil zavrnjen, ne opredeljuje izreka samega. Sodišče druge stopnje je z opisano napačno pravno razlago storilo procesno kršitev, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbo tožeče stranke, ki je na to opozarjala, bi moralo šteti kot predlog na izdajo dopolnilne sodbe in sprožiti postopek v skladu z določbami 339. do 341. člena ZPP. Zaradi opisane procesne kršitve, ki jo revizija posebej izpostavlja (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP) je bilo treba sodbo sodišča druge stopnje, omenjeno v točki 2 njenega izreka, razveljaviti ter mu zadevo v tem obsegu vrniti v novo odločanje (prvi odstavek 394. člena ZPP). Ob takem stanju stvari ni treba razpravljati o utemeljenosti revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški. Sodišče druge stopnje je namreč ob delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo tudi izrek o pravdnih stroških. Odločitev temelji na določbi 166. člena ZPP.