Jedro

Za ugotovitev, da je pogodba oderuška, je potrebno ugotoviti tako objektivni kot subjektivni element. Prvi je obstoj očitnega nesorazmerja med pogodbeno izgovorjeno koristjo za pogodbenika in njegovo obveznostjo do sopogodbenika. Subjektivni element pa je, ko pogodbenik izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega za pridobitev koristi, torej zlorabi neugodni položaj druge stranke.

Ker je tožena stranka dokazala neverodostojnost zapisa v posojilni pogodbi in dejanski prejem posojila v znesku 14.000 DEM, mora v skladu z določbami 1. odst. 557. čl. ZOR in 1. odst. 562. čl. ZOR vrniti enak znesek denarja.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v točkah 1., 2. in 3. ter glede pravdnih stroškov razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (zavrnilni del sodbe in odločitev o začasni odredbi) potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Uvodoma naj bo pojasnjeno, da bo v izogib morebitnim nejasnostim v nadaljevanju tožnik po osnovni tožbi in toženec po nasprotni toženec označen kot tožnik oz. tožeča stranka, toženca iz osnovne tožbe in tožnika iz nasprotne tožbe, pa bosta označena kot toženca oz. tožena stranka.

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (tč. 4) in toženi stranki naložilo plačati tožniku 7.700 DEM v tolarski protivrednosti po nakupnem tečaju menjalnice Publikum d.d. Maribor na dan plačila, pogodbene obresti od zneska 14.000 DEM po obrestni meri, kot jih v kraju izpolnitve plačajo poslovne banke za vezane vloge v DEM za dobo 1 leta od 26.7.1994 do 26.7.1995 in sicer prav tako v tolarski protivrednosti po nakupnem tečaju za DEM menjalnice Publikum d.d. Maribor na dan plačila, ter zamudne obresti od skupne tolarske protivrednosti dolgovanega deviznega zneska na dan zapadlosti pa do plačila po obrestni meri, kot jih v kraju izpolnitve plačajo poslovne banke za vezane vloge v DEM nad 1 letom, prav tako v tolarski protivrednosti po nakupnem tečaju menjalnice Publikum d.d. Maribor na dan plačila.

Sodišče je smiselno zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se je glasil na tolarsko protivrednost 16.100 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti 700 DEM od 26.5.1995 dalje do plačila, 700 DEM od 26.6.1995 dalje do plačila in 14.700 DEM od 26.7.1995 dalje do plačila. Nadalje je prvostopno sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe in sicer za prepoved odtujitve ali obremenitve trosobnega stanovanja in prepovedi izvršitve odmere davka na promet nepremičnine za predmetno stanovanje.

Prvostopno sodišče je nadalje v celoti ugodilo zahtevkom po nasprotni tožbi in v točkah 1., 2. in 3. izpodbijane sodbe ugotovilo, da so delno nične določbe 1., 2. in 3. člena posojilne pogodbe za zastavno pravico z dne 26.7.1994 v delu, ki presega dejansko posojeni znesek denarja 14.000 DEM ter da so nične določbe o pogodbeno dogovorjenih obrestih v znesku 8.400 DEM, ki presegajo zakonsko dovoljene pogodbene obresti, kot jih v kraju izpolnitve plačajo poslovne banke za vezane vloge v DEM za dobo enega leta od 26.7.1994 do 26.7.1995. Nadalje je ugotovilo ničnost pogodbe v delu zahtevanihi zakonitih zamudnih obresti od skupne tolarske protivrednosti dolgovanega deviznega zneska na dan zapadlosti z dodano 5% pogodbeno kaznijo, ki presegajo zamudne obresti za posamezne neodplačane obroke po obrestni meri, kot jih v kraju izpolnitve plačajo poslovne banke za vezane vloge v DEM nad 1 letom.

Glede pravdnih stroškov je prvostopno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Proti zavrnilnemu delu sodbe in proti zavrnilnemu sklepu ter proti ugodilnemu delu sodbe po nasprotni tožbi se pritožuje tožeča stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP.

V pritožbi navaja, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, sodni razlogi o odločilnih dejstvih pa so sami s seboj v nasprotju, sodišče pa je tožbeni zahtevek prekoračilo. Tožeča stranka je zahtevala vrnitev preostalega dela posojila v znesku 16.100 DEM v tolarski protivrednosti, sodišče pa je preko zahtevka naložilo tožencema plačilo zneska, plačilo pogodbenih obresti in plačilo zamudnih obresti, ne da bi o taki odločitvi imela tudi tožbeno zahtevo. Iz sodbenega izreka ni razvideti, da je bil višji tožbeni zahtevek zavrnjen. Gre za bistveno kršitev določil pravdnega postopka, ki je bila tudi v tem, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo delno pripoznala tožbeni zahtevek tožeče stranke, prvostopno sodišče pa ni v skladu s 331. členom ZPP izdalo delne sodbe na podlagi pripoznave. Sodišče utemeljuje svojo sodbo na okoliščini, da tožnik ni nikoli izročil tožencema posojilo 22.400 DEM, temveč samo 14.000 DEM, drugače zapisana posojilna pogodba pa je oderuška. Ta ugotovitev je dejansko in pravno zmotna. Za obstoj oderuške pogodbe morajo obstajati elementi, to je očitno nesorazmerje med dajatvijo in nasprotno dajatvijo in okoliščina, da nasprotni pogodbenik izkoristi neugoden položaj svojega sopogodbenika in ve za njegovo neugodno situacijo in prav zato sklene takšno pogodbo. Zakonska dikcija 141. člena ZOR ne pritrjuje nasprotnemu tožbenemu zahtevku v konkretni zadevi, saj tožena stranka ne pojasni, v čem so elementi oderuštva, za kar tudi ne ponuja relevantnih dokazov. Sodišče je v celoti sledilo edinemu dokazu, zaslišanju toženke, zavrnilo pa je verodostojnost izjav prič, ki jih je predlagala tožeča stranka.

Sodišče ugotavlja, da je vsebina pogodbe med strankami nesporna, nespornih dejstev pa se v dokaznem postopku ne dokazuje. Kljub nespornosti vsebine pogodbe je sodišče prišlo do ugotovitve, da je bilo toženki izročenih samo 14.000 DEM, vendar ta zaključek ni skladen z ostalimi dokazi, predvsem z izjavo tožnika, da je posredniku izročil 22.400 DEM in izjavo priče, da je bilo toženki posojeno 22.400 DEM. Ni razloga, da se tej priči ne bi verjelo, saj je po vsej verjetnosti sam izročil denar tožencema. Pravdni stranki nikoli nista bili v stiku, posojo in izposojo sta zaupala firmi, ki je uredila celoten posel. Iz dokaznega postopka (priče) izhaja, da sta toženca prejela posojilno pogodbo, overila podpise, vsebini pogodbe pa nista ugovarjala in jima je bila tako vsebina listine znana. Tožnik je brezobrestno posodil denar, ustno si je izgovoril nagrado v znesku 1.500 DEM, ki mu nikoli ni bila izročena. Tudi toženca nista odplačevala redno obrokov in sicer nista plačala trikrat po 700 DEM mesečno, dne 26.7.1995 ob zapadlosti pa bi morala plačati še preostanek dolga 14.000 DEM. Opomini so bili neuspešni.

Tožnik je želel samo poplačilo preostanka dolga. Težko je očitati tožniku, da je sklenil oderuško pogodbo, rekoč, da je posodil samo 14.000 DEM, ne pa 22.400 DEM. Elementi za oderuško pogodbo bi morali obstajati v času sklenitve pogodbe, tožena stranka, razen izjave toženke, ni v tej smeri ponudila ničesar. Če bi bila poštena, ne bi odtujila kupcu stanovanja, ki ga je s posojilno pogodbo zastavila kot zavarovanje. Tembolj je verodostojnost toženih strank vprašljiva, saj sta ponovno zastavila v zavarovanje posojila isto stanovanje prodajalcu in nazadnje v februarju 1995, kar izhaja iz dokaznih listin v spisu. Toženca sta si z izposojo denarja nabrala kopico dolga in jima ni mogoče očitati neizkušenosti ali odvisnosti. Ona dva sta bila tista, ki sta si izposojala denar, ki ga nista mogla vrniti in ga tudi nista nameravala vrniti. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe s sklicevanjem na odtujitev stanovanja kupcu. Razlogovanje, da je stanovanje prodano, ne odreka pravico tožeči stranki za vpis začasne odredbe v zemljiški knjigi.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopno sodišče v izreku izpodbijane sodbe res ni izrecno zapisalo, da je višji tožbeni zahtevek zavrnjen, ko je namesto v zahtevku uveljavljanega zneska 16.100 DEM v tolarski protivrednosti z obrestmi prisodilo tožeči stranki v breme tožencev znesek 7.700 DEM v tolarski protivrednosti z obrestmi. Vendar pa ima izpodbijana sodba v obrazložitvi vse ustrezne razloge o tem, v kolikšnem obsegu je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno in v kolikšnem obsegu je zavrnjen, tako da iz izreka logično sledi, da je več, kot je prisojeno v točki 4 sodbe, zavrnjeno in da smiselno gledano sodba vsebuje tudi zavrnilni del, ki ga tožeča stranka tudi izpodbija. Zato odsotnost zapisa v izreku sodbe, da se višji tožbeni zahtevek zavrne, ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe in tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Tudi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi kršitve 2. člena ZPP ni podana. Prvostopno sodišče je glede obresti res razsodilo drugače, kot je zahtevala tožeča stranka, katere obrestni del zahtevka se je glasil na plačilo zakonitih zamudnih obresti tolarske protivrednosti zneskov dvakrat po 700 DEM in 14.700 DEM. Pri tem je treba upoštevati, da tožeča stranka izrecno navaja, da izpodbija zavrnilni del sodbe, to je tisti, s katerim ni uspela, kar pomeni, da obsodilnega dela sodbe ne izpodbija in je ta pravnomočen. Ta del sodbe zajema glavnico 7.700 DEM v tolarski protivrednosti, pogodbene obresti in zamudne obresti. Tožeča stranka v tožbenem zahtevku pogodbenih obresti ni uveljavljala, kot sledi iz trditvene podlage in iz zahtevka, uveljavljala je le plačilo zakonitih zamudnih obresti. V kolikor je prvostopno sodišče prisodilo več, kot je v zahtevku, tožeča stranka, ki izpodbija le zavrnilni del, tega ne izpodbija, sploh pa za pritožbo v tem delu nima pravnega interesa. Glede zamudnih obresti pa je prvostopno sodišče prisodilo namesto zakonitih zamudnih obresti obresti po obrestni meri, kot jih v kraju izpolnitve plačajo poslovne banke za vezane vloge v DEM nad 1 letom v tolarski protivrednosti na dan plačila. Ker gre za obveznost, izraženo v tuji valuti, je potrebno ugotoviti, da Zakon o obrestni meri zamudnih obresti, ki je veljal v spornem obdobju (Ur.l. RS, št. 14/92) ne velja za obveznosti, izražene v tujih valutah in da obrestih mer zamudnih obresti ne določa noben predpis, tako da zakonitih zamudnih obresti za obveznosti, izražene v tuji valuti, ni mogoče prisoditi. Potrebno je uporabiti analogijo in odločiti skladno s 399. členom ZOR, kar je storilo tudi prvostopno sodišče. V tem primeru ne gre za kršitev 2. člena ZPP in je morda prisojeno manj, kot je zahtevano, vendar je to v skladu z materialnopravnimi predpisi.

Končno tožeča stranka uveljavlja tudi kršitev 331. člena ZPP, ker prvostopno sodišče ni izdalo delne sodbe na podlagi pripoznave glede na izjavo tožene stranke v odgovoru na tožbo dne 17.9.1997. Tudi v tem primeru očitek kršitve postopka ni utemeljen, saj izdaja sodbe na podlagi pripoznave ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, saj je prvostopno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v takem obsegu, kot je navedeno v pripoznavi, razen glede zamudnih obresti. Tu je tožena stranka pripoznala zakonite zamudne obresti za 7.700 DEM, vendar v tem delu pripoznava ni jasna in nesporna, saj noben zakon obrestnih mer zamudnih obresti za obveznosti v tuji valuti ne določa. V tem delu je bila potrebna razsoja sodišča z uporabo analogije in za izdajo sodbe na podlagi pripoznave glede tega dela zahtevka ni bilo pogojev.

Prvostopno sodišče je v celoti ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi in delno zahtevku tožeče stranke, pri čemer je ugotovilo, da je posojilna pogodba med strankami z dne 26.7.1994 delno nična, ker je pogodba oderuška v smislu 141. člena ZOR. V skladu s 3. odstavkom tega člena je razsodilo, da ostane pogodba v omejenem obsegu v veljavi, kolikor presega 14.000 DEM in kolikor presega v sodbi prisojene pogodbene in zamudne obresti pa je nična. Prvostopno sodišče je skratka razsodilo, da tožeča stranka ni izročila tožencema posojila 22.400 DEM, temveč samo 14.000 DEM, drugače zapisana posojilna pogodba pa je oderuška in v tem delu nična.

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno izpodbija zaključek prvostopnega sodišča, da gre za oderuško pogodbo. Pritožba pravilno poudarja, da je potrebno za ugotovitev, da je neka pogodba oderuška, ugotoviti tako objektivni, kot subjektivni element. Prvi je po 141. členu ZOR obstoj očitnega nesorazmerja med pogodbeno izgovorjeno koristjo za pogodbenika in njegovo obveznostjo do sopogodbenika. Subjektivni element pa je, ko pogodbenik izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega za pridobitev koristi, torej zlorabi neugodni položaj druge stranke. Prvostopno sodišče je v razlogih sodbe najpraj citiralo določbe 141. člena ZOR, nato navedlo, da je tožena stranka uveljavljala oderuškost predmetne pogodbe in da je tožeča stranka toženi stranki izročila samo 14.000 DEM, v pogodbi zapisana obveznost vrniti 22.400 DEM pa je v skladu s 141. členom ZOR oderuška in je zato pravično in v skladu s 3. odstavkom 141. člena ZOR potrebno obveznost tožencev zmanjšati in ugoditi tožbenemu zahtevku v omejenem obsegu. Iz navedenega je očitno, da izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov o odločilnih dejstvih, kot pravilno poudarja pritožba, da torej manjkajo razlogi, ki bi pojasnevali obstoj subjektivnega in objektivnega elementa oderuške pogodbe. Ali je sporna pogodba oderuška, kot meni prvostopno sodišče, ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Navedeno narekuje razveljavitev 1., 2. in 3. točke izpodbijane sodbe ter posledično odločitve o pravdnih stroških, ker je v teh točkah ugoditev nasprotnemu zahtevku o ugotovitvi delne ničnosti posojilne pogodbe utemeljena z oderuškostjo te pogodbe, kar pa je presoja, obremenjena z že pojasnjeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. V tem delu je zato pritožbeno sodišče, ob delni ugoditvi pritožbi, prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 369. člena ZPP).

Glede 4. točke izreka sodbe, torej glede delne ugoditve tožbenemu zahtevku oz. glede delne zavrnitve višjega tožbenega zahtevka pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v tem delu pravilno ugotovljeno dejansko stanje ter tudi materialnopravno pravilno odločeno. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z izčrpnimi razlogi prvostopne sodbe in z zanesljivo dokazno oceno prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka toženi stranki izročila posojilo v znesku 14.000 DEM in ne 22.400 DEM, kot so sicer zapisali v pogodbi. Tožena stranka je dokazala, da zapis v posojilni pogodbi ni bil v skladu z dejstvi, kar je v izpodbijani sodbi primerno utemeljeno in se pritožbeno sodišče vsem razlogom pridružuje. Prva stopnja pravilno poudarja, da ni resničen pogodbeni zapis o brezobrestnem posojilu visokih zneskov med strankami, ki so medsebojni neznanci in kar bi bilo v nasprotju s tem, kar je izpovedala priča M.M., da je tožnik hotel plasirati svoj denar, njihova firma pa se je ukvarjala s takimi posli. Pritožbeno vztrajanje, da je tožnik brezobrestno posodil denar je povsem nelogično in sklicevanje na nagrado za posojilo 1.500 DEM tudi, saj ta nagrada ni nikjer zapisana, tožnik sam pa je v izpovedi pravzaprav povedal drugače "da lahko da stranka kakšno nagrado za tisti čas ...

po njeni želji 1.000 DEM, lahko pa tudi 1.500 DEM". Pritrditi je prvostopnemu sodišču, da je splošno znano, da v kritičnem času neznanci med seboj niso posojali večjih zneskov denarja za dobo enega leta brez odmene, kot to skuša prikazati tožeča stranka. V zvezi s samo izročitvijo denarja pa pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da ni nobene listine o izročitvi denarja s strani, katere delavci so kontaktirali s tožencem, nobeden od njih pa ni izjavil, da bi on izročil tožencema znesek 22.400 DEM. Toženka je izpovedala o izročitvi zneska 14.000 DEM, prvostopno sodišče pa ji je utemeljeno verjelo iz v sodbi prepričljivo navedenih razlogov, pri čemer je varianta tožene stranke o resnični izročitvi zneska 14.000 DEM in o tem znesku kot glavnici ter o mesečnem znesku 700 DEM kot prikritih pogodbenih obrestih zelo logična. Potrjujejo jo namreč zapisi v posojilni pogodbi o brezobrestnem posojilu zneska 22.400 DEM za eno leto, ki se vrača z dvanajstimi mesečnimi obroki po 700 DEM (12 X 700 = 8.400 DEM) in ob zapadlosti po enem letu še preostanek 14.000 DEM.

V mesečnih obrokih skrite obresti in vračilo glavnice po enem letu povsem potrjujejo izpoved toženke, da ji je bilo izročenih samo 14.000 DEM in da je to predstavljalo glavnico posojila. Tem zaključkom prvostopnega sodišča v pritožbi oporeka s ponavljanjem trditev, da so priče prepričljive, kar ne drži in da toženki nebi smeli verjeti, ker je njena verodostojnost vprašljiva. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim zaključuje, da pritožba glede tega vprašanja ne navaja ničesar, s čemer bi lahko ovrgla dokazno oceno prvostopnega sodišča, zatrjevanje večkratnega zavarovanja raznih posojil tožencev s hipoteko na istem stanovanju pa je lahko dokaz prezadolženosti tožencev, nima pa nobene teže pri ugotavljanju vsebine posojilnega razmerja med pravdnimi strankami.

Prvostopno sodišče torej zaključuje, da je dokazano, da je tožeča stranka toženi izročila 14.000 DEM kot posojilo, da je vrnila 6.300 DEM in da mora plačati tožeči stranki še 7.700 DEM in ne več (16.100 DEM, kot uveljavlja tožeča stranka), ker je drugače zapisana posojilna pogodba (v zapisu nad 14.000 DEM) oderuška. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da ugotovitev o oderuškosti pogodbe v izpodbijani sodbi ni mogoče preizkusiti in da zato razlogi o delni ničnosti pogodbe, obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, ne morejo biti upoštevni. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopnega sodišča, ob ugotovljenem dejanskem stanju (neupoštevaje 141. člen ZOR) pravilna. Šlo je za posojilno pogodbo med strankama, kot je ugotovljeno za znesek 14.000 DEM, kar pomeni, da obstoji obveznost posojilojemalca, vrniti v dogovorjenem roku enak znesek denarja (1. odstavek 557. člena ZOR in 1. odstavek 562. člena ZOR). Obveznost se lahko glasi tudi na plačilo obresti (1. odstavek 558. člena ZOR). Ko je torej tožena stranka dokazala neverodostojnost zapisa v posojilni pogodbi in dejanski prejem posojila v znesku 14.000 DEM, je v skladu z navedenimi določbami dolžna vrniti enak znesek denarja oz. po plačilu zneska 6.300 DEM še preostanek, to je 7.700 DEM v tolarski protivrednosti, kot je odločilo prvostopno sodišče. Ugoditev tožbenemu zahtevku v tem obsegu je torej pravilna oz. zavrnitev višjega tožbenega zahtevka je utemeljena, kar pomeni, da pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Glede zamudnih obresti, ki jih je uveljavlja tožeča stranka kot zakonite zamudne obresti, pa je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno prisodilo zamudne obresti po obrestni meri, ki jo v kraju izpolnitve plačajo poslovne banke za vezane vloge v DEM nad 1 letom in sicer v tolarski protivrednosti po nakupnem tečaju menjalnice Publikum d.d. Maribor na dan plačila. Ugoditev tožbenemu zahtevku v navedenem obsegu oz. zavrnitev drugačnega obrestnega zahtevka je posledica okoliščine, da Zakon o obrestni meri zamudnih obresti ne določa obresti izraženih v tujih valutah. Obrestnih mer zamudnih obresti za obveznosti v tujih valutah ne določa noben predpis. Zato je potrebno uporabiti analogijo s predpisi, ki urejajo obrestno mero pogodbenih obresti, kadar obrestna mera ni določena. Na podlagi 3. odstavka 399. člena ZOR je zato prvostopno sodišče pravilno prisodilo zamudne obresti v obsegu, razvidnem iz izreka sodbe. Tudi v tem delu je materialno pravno pravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v tem delu potrdilo.

Prvostopno sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se tožencema prepoveduje odtujitev ali obremenitev trosobnega stanovanja v, davčnemu uradu pa naj se prepove izvršiti odmero davka na promet nepremičnin za to stanovanje. Prvostopno sodišče je zavrnilno zahtevek zato, ker je ugotovilo, da sta toženca sporno stanovanje prodala, kar tožeča stranka v pritožbi potrjuje, navaja pa, da ta okoliščina ne odreka pravico tožeči stranki za vpis začasne odredbe v zemljški knjigi. Ta pritožbena trditev je brezpredmetna, ker predlog tožeče stranke za začasno odredbo ne govori o vknjižbi prepovedi v zemljiški knjigi. Ker pa naj bi začasna odredba veljala do pravnomočne rešitve te pravde, ta pa je glede zahtevka tožeče stranke proti toženi stranki s to odločitvijo pritožbenega sodišča pravnomočno končana, je tudi iz tega razloga pritožba brezpredmetna.

Zato je pritožbeno sodišče tudi pritožbo proti sklepu zavrnilo kot neutemeljeno in ta sklep potrdilo.