Jedro

Pri določbi 6. odstavka 42. člena ZDen je poudarek na dejstvu, da je denacionalizacijski upravičenec „svoje premoženje“ pridobil nazaj z nakupom. Namen je v tem, da se omogoči denacionalizacijo tudi osebi, ki je svoje premoženje pridobila z lastnimi sredstvi nazaj. Premoženje, ki je bilo podržavljeno, zato ob denacionalizaciji zaradi nakupa nima statusa družbenega premoženja. Nujna je zato presoja podržavljenega in kupljenega premoženja, pri kateri je treba izhajati iz identitete takega premoženja v stvarnem kot pravnem pogledu. Le če se ugotovi, da je identiteta podana, je možno uporabiti določbo 6. odstavka 42. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano dopolnilno odločbo v 1. točki ugotovil, da je upravičenec do denacionalizacij A.A., rojen 10. 11. 1911, umrl 12. 10. 1971; v 2. točki, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba, v 3. točki, da je zavezanka dolžna kot odškodnino za podržavljeno premoženje podjetja B., ob podržavljenju stoječem na delu parc. št. 20 in št. 21 k.o. C., za kateri v smislu določil Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) obstajajo ovire za vračilo v naravi, A.A. izdati obveznice za delež 1/8 vrednosti podržavljenega premoženja, ocenjenega na 513.079,60 DEM, odškodnino v višini 64.134,95 DEM; v 4. točki, da je zavezanka dolžna izročiti obveznice skrbnici za poseben primer; v 5. točki o stroških postopka. V obrazložitvi je navedla, da je bilo premoženje podjetja B. podržavljeno na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. I R 29/48-2 z dne 2. 8. 1948, zemljiškoknjižno pa je bilo podržavljenje izvršeno na podlagi odločbe Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS št. A-nac.46/74-50 z dne 4. 9. 1953 in dopolnilne odločbe Državnega sekretariata za finance in sicer D.D., rojenemu 30. 11. 1877, umrl 21. 10. 1943. Podržavljenje je bilo izvršeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij in sicer na podlagi ukaza Prezidije Ljudske skupščine LRS, na predlog Vlade Ljudske skupščine LRS. Ker je bilo premoženje D.D. starejšega podržavljenja po njegovi smrti, se šteje, da je bilo premoženje podržavljeno, na podlagi 11. člena ZDen, njegovim pravnim naslednikom. Za B. ni bila odmerjena in plačana odškodnina. Vrednost premoženja podržavljenega podjetja se je ugotavljalo na podlagi izvedencev in je ocenjeno na 513.079,60 DEM. Stališče SOD v postopku je bilo, da pripada upravičencu A.A. le delež 1/8 valorizirane kupnine, ki jo je plačal ob nakupu podržavljenega premoženja oziroma objekta, v smislu določila 6. odstavka 42. člena ZDen. A.A. mlajši je s kupno pogodbo z dne 21. 4. 1958 na javni dražbi kupil nepremičnine in del premičnin bivše B., ocenjenih na vrednost 133.000,00 din. Iz 1. točke pogodbe je razvidno, da je Občinski Ljudski odbor Kostanjevica - Podbočje prodajal enonadstropno stavbo, v kateri je bila usnjarna z vsem inventarjem, ki je ostal po likvidaciji Mestne Usnjarne. Nadalje je razvidno, da preide na kupca lastninska pravica na stavbi, medtem ko ostalo, parceli 233 in št. 234 k.o. C., na katerih stoji stavba, ostaneta še naprej SLP, v upravi Občinskega Ljudskega odbora. Iz zapisnika o cenitvi podržavljenega premoženja z dne 29. 4. 1948 je razviden obseg in struktura podržavljenega premičnega premoženja. Seznam podržavljenih premičnin zajema premičnine, navedene v 82. točkah zapisnika, v odstavkih od I - VII, ter reprodukcijski material, naveden v odstavkih XI in XII zapisnika. Zapisnik o cenitvi premoženja bivše B. z dne 24. 8. 1957, ki je bil sestavljen pred prodajo navedenega premoženja, v seznamu v postavki „oprema“ zajema le 14 različnih strojev in naprav, ki so še ostali od opreme bivše usnjarne, ki pa je bila po ugotovitvah komisije zastarela in več ali manj v neuporabnem stanju, zaradi nevzdrževanja in vpliva zunanje atmosfere. Na podlagi opisanega stanja je komisija ocenila strojne naprave in orodja kot preostali odpadni material. A.A. je leta 1957 sicer kupil objekt bivše usnjarne, bistveno pa se je zmanjšal obseg in vrednost opreme in naprav. Možno je zaključiti, da je ob podržavljenju leta 1958 šlo za podržavljenje podjetja, z vsemi objekti, inventarjem, opremo in reprodukcijskim materialom, vključno s stavbo in stavbiščem oziroma fundusom objekta, ob prodaji leta 1948 pa je šlo zgolj za propadajoči objekt in del opreme, ki je bila v neuporabnem stanju. Na podlagi navedenega upravni organ ugotavlja, da pri nakupu na podlagi kupne pogodbe z dne 21. 4. 1958 ne gre za povsem isto premoženje, kot je bilo podržavljeno, ne v obsegu, saj je kupil le propadajoče objekte in del opreme bivšega podjetja, medtem ko je podržavljeno zemljišče še naprej ostalo SLP, zato v konkretnem primeru ni možno upoštevati določila 6. odstavka 42. člena ZDen.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi se je strinjal z razlogi prvostopnega organa, da v zadevi ni uporabiti 6. odstavka 42. člena ZDen, saj upravičenec na javni dražbi nikakor ni pridobil nazaj premoženja podržavljenega podjetja, katerega družbenik je bil, ampak le del premoženja. Namreč podržavljeno premoženje podjetja v obsegu in vrednosti njegove neto aktive niti ni bilo predmet javne dražbe.

Tožeča stranka izpodbija odločbo prvostopnega organa. Meni, da v zadevi ostaja sporna uporaba določbe 6. odstavka 42. člena ZDen. Predmet denacionalizacijskega zahtevka je delež do 1/8 podržavljenega podjetja B., katerega lastnik je bil ob podržavljenju A.A. ml. Preostali delež do 7/8 ni predmet tega postopka. V času podržavljenja je aktiva podjetja obsegala nepremičnine in premičnine, druge aktive v smislu terjatev ni bilo, tudi pasive ni bilo. Podjetje je bilo podržavljeno leta 1947, po izjavi vlagateljice zahteve pa je s poslovanjem prenehalo že leta 1943. V času podržavljenja je podjetje obsegalo le nepremičnine in premičnine in te so bile popisane in ocenjene. Leta 1958 je upravičenec A.A. ml., ki je bil lastnik podjetja do 1/8, kupil na javni dražbi vse nepremičnine bivšega podjetja in del premičnin, za kupnino v višini 1.728,98 USD. Premoženje podjetja je bilo v postopku denacionalizacije ponovno ocenjeno po metodi neto aktive na 513.079,60 DEM. Ocenjena vrednost med strankami ni sporna, pač pa odškodnina, ki jo je upravni organ priznal upravičencu A.A. ml. v višini 1/8 vrednosti. Tožeča stranka namreč meni, da v skladu z določbo 6. odstavka 42. člena ZDen upravičencu pripada odškodnina v višini valorizirane kupnine do 1/8. Tožeča stranka je tekom postopka vztrajala pri zgoraj navedenem stališču. V prvem postopku je tožena stranka v svoji odločbi z dne 28. 6. 2004 pritrdila stališču tožeče stranke, da gre za primere 6. odstavka 42. člena ZDen. V ponovnem postopku pa je tožena stranka upoštevala stališče Upravnega sodišča RS iz sodbe U 1696/2004 z dne 3. 6. 2005. Slednje tožeča stranka ni mogla izpodbijati iz procesnih razlogov. Tožena stranka meni, da v zadevi ne pride v poštev uporaba določbe 6. odstavka 42. člena ZDen, ker je bilo upravičencu A.A. mlajšemu podržavljeno podjetje do deleža 1/8, leta 1958 pa je kupil le del podržavljenega premoženja podjetja. Tožena stranka meni, da upravičenec ni kupil dela svojega premoženja, ker podržavljeno premoženje podjetja v obsegu in vrednosti njegove neto aktive ni bilo predmet javne dražbe. Stališče tožene stranke je, da bi upravičencu pripadala odškodnina po določbi 6. odstavka 42. člena le, če bi na dražbi kupil isto premoženje kot mu je bilo podržavljeno, ker pa ni, mu pripada delež, ki je izračunan po metodologiji, ki jo je uporabil organ. Tožeča stranka se ne strinja s takšnim stališčem, ker meni, da gre za napačno pravno nadziranje. Tožena stranka se ni opredelila do dejstva, da v času podržavljenja podjetje ni obratovalo in, da je premoženje podjetja obsegalo zgolj nepremičnine in premičnine. Upravičenec zato ni mogel kupiti podjetja (v smislu aktivnega gospodarskega subjekta), ker mu takšno podjetje niti ni bilo podržavljeno. Podržavljene so bile zgolj nepremičnine in premičnine, te pa je upravičenec tudi odkupil nazaj. Bistvenega pomena je tudi dejstvo, da upravičenec nikakor ni mogel kupiti podjetja, ker v tistem obdobju država ni prodajala podjetij fizičnim osebam. Upravičenec je lahko kupil nepremičnine in premičnine prav zaradi tega, ker državno podjetje ni delovalo in je za državo predstavljalo zgolj breme. Meni, da ni podlage v ZDen, da bi se v zvezi z uporabo določbe 6. odstavka 42. člena ZDen različno obravnavalo lastnike podržavljenih podjetij in ostale upravičence - fizične osebe. Meni, da bi s tem bili priviligirani lastniki podjetij v odnosu do drugih lastnikov, kar pa iz določb ZDen ne izhaja. V nasprotnem bi bila takšna izjema izrecno predvidena v določbah ZDen. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Stranka z interesom v tem postopku soglaša z navedbami tožene stranke in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je upravičenec do denacionalizacije upravičen do 1/8 vrednosti podržavljenega podjetja ali pa mu, ker je v letu 1958 kupil objekte podržavljenega podjetja in del premičnin, pripada odškodnina v deležu 1/8 kupnine.

Tožeča stranka zagovarja stališče, da upravičenec kot lastnik 1/8 podržavljenega podjetja, ker je v letu 1958 kupil objekte in del premoženja, ki so prej pripadali podjetju, ni upravičen do odškodnine za podjetje, pač pa do valorizirane kupnine, glede na določbo 6. odstavka 42. člena ZDen. Po tej določbi imajo pravico do odškodnine tudi upravičenci, ki so svoje podržavljeno premoženje pridobili nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla. Upravna organa nista sledila pravni argumentaciji tožeče stranke iz razloga, ker sta menila, da med podjetjem in nakupom ni identitete tako v pravnem kot dejanskem pogledu.

Sodišče z razlogi upravnih organov soglaša. Pri določbi 6. odstavka 42. člena ZDen je poudarek na dejstvu, da je denacionalizacijski upravičenec „svoje premoženje“ pridobil nazaj z nakupom. Namen je v tem, da se omogoči denacionalizacijo tudi osebi, ki je svoje premoženje pridobila z lastnimi sredstvi nazaj. Premoženje, ki je bilo podržavljeno zato ob denacionalizaciji zaradi nakupa nima statusa družbenega premoženja. Nujna je zato presoja podržavljenega in kupljenega premoženja. Pri tej presoji je treba izhajati iz identitete takega premoženja v stvarnem kot pravnem pogledu. Le kolikor se ugotovi, da je identiteta podana, je možno uporabiti določbo 6. odstavka 42. člena ZDen. V primeru podržavljenja podjetja, torej pravne osebe s pravno subjektiviteto, je rezultat podržavljenja likvidacija podjetja. Podržavljenje premoženja podjetja se ne odrazi v podržavljenju posameznih stvari, pač pa v ugotovitvi vrednosti neto aktive. V primeru pravnega posla, kot v obravnavanem primeru, pa so bile predmet nakupa posamezne premične in nepremične stvari. Kontinuiteta glede identitete premoženja je bila z likvidacijo podjetja prekinjena. Denacionalizacijskemu upravičencu je bilo podržavljena 1/8 podjetja, s pravnim poslom pa ni pridobil 1/8 podjetja kot svojega podržavljenega premoženja, pač pa nepremične in premične stvari. Res so bile te stvari včasih v sredstvih podržavljenega podjetja, vendar se je s prenehanjem podjetja identiteta med premoženjem podjetja in stvarmi izgubila. V stvarnem pogledu pa identiteta tudi ni več obstojala, saj je denacionalizacijski upravičenec kupil posamezne stvari. V obravnavanem primeru torej ne gre ne za dejansko ne za pravno identiteto premoženja, zato 1/8 podjetja ni možno enačiti s premoženjem, ki ga je denacionalizacijski upravičenec pridobil z nakupom.

Na stališče o prekinjeni kontinuiteti ne morejo vplivati razlogi, ki jih poudarja tožeča stranka. Dejstvo, da podjetje v času podržavljenja ni obratovalo in da je premoženje podjetja obsegalo zgolj premičnine in nepremičnine, ni relevantno. Samo neobratovanje ni pomenilo prenehanja pravne osebe. Dejstvo, da je premoženje podjetja bilo le aktivno, ni pa se odrazilo v pasivi, pa tudi ni relevantno, ker ne spreminja identitete premoženja kot podjetja. Podjetje je prenehalo šele s podržavljenjem, kar je tudi dejstvo, ki denacionalizacijskega upravičenca opravičuje do vrnitve. Enako ni relevantno dejstvo, da upravičenec v letu 1958 ni mogel kupiti podjetja v smislu aktivnega gospodarskega subjekta. Tudi kolikor bi glede na zakonodajo bil tak nakup mogoč, je dejstvo, da je njegovo podjetje z likvidacijo prenehalo, ter da so bile predmet nakupa posamezne stvari. Glede na vse navedeno sodišče meni, da je bila denacionalizacijskemu upravičencu pravilno odmerjena odškodnina v višini 1/8 vrednosti podržavljenega podjetja.

Tožeča stranka meni, da so s stališčem, kot sta ga zavzela upravna organa in kot ga sedaj potrjuje sodišče, privilegirani lastniki podjetij v odnosu do drugih lastnikov. Vendar ne gre za privilegiran položaj lastnikov podjetij pač pa za razlikovanje premoženja, ki izhaja iz pravil, ki veljajo za gospodarske subjekte in pravil, ki veljajo za stvari.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.