Jedro

Tožena stranka se upravičeno sklicuje na določbo tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ki kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne določa upravičenega ali neupravičenega izostanka, saj je po tej določbi razlog za odpoved že v tem, da delavec, ki najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Iz določbe drugega odstavka 111. člena ZDR izhaja, da je dejstvo neupravičene odsotnosti z dela delavca lahko pomembno le pri določitvi datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne pa pri opredelitvi razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 22. 5. 2008, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo, ga prijavi v socialna zavarovanja, mu za čas od 24. 5. 2008 do vrnitve obračuna in plača nadomestilo plače, obračuna in plača regres za letni dopust za leto 2008 ter povrne stroške postopka.

2. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neupravičenega izostanka z dela od 1. 4. 2008, o razlogih svoje odsotnosti pa ni ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Šlo je za odpoved v skladu z 2. in 3. alinejo prvega odstavka 111. člena Zakona delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Presodilo je, da je bila odpoved pravočasna, vendar v obdobju od 1. 4. 2008 dalje tožnik ni neupravičeno izostal z dela, saj je bilo s pravnomočno sodbo Ps 1517/2008 z dne 14. 5. 2009 odločeno, da je bil od 1. 4. 2008 začasno nezmožen za delo. Glede na to mu ni mogoče očitati neupravičene odsotnosti, pa tudi tega, da o razlogih za odsotnost ni obvestil delodajalca. Tega je poklical 14. 4. 2008, ko je nadrejeni delavki povedal, da ga noga še vedno boli in da ne more na delo. Glede na podan predlog osebne zdravnice za podaljšanje bolniškega staleža tožnika in izvid travmatologa z dne 14. 4. 2008, ki je prav tako predlagal podaljšanje bolniškega staleža, je tožnik takrat upravičeno verjel, da mu bo stalež tudi dejansko podaljšan in priznan od 1. 4. 2008 dalje. Šele 17. 4. 2008 je prejel odločitev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o zavrženju predloga imenovanemu zdravniku za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 1. 4. 2008 dalje in to odločbo nato uspešno izpodbijal v postopku pred socialnim sodiščem.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako kot sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi v obdobju od 1. 4. do 3. 5. 2008, zaradi česar mu ni mogoče očitati neupravičene odsotnosti z dela. Glede na podan predlog osebne zdravnice za podaljšanje bolniškega staleža in izvid travmatologa z dne 14. 4. 2008 je tožnik upravičeno verjel, da mu bo stalež dejansko podaljšan in priznan od 1. 4. 2008. Šele 17. 4. 2008 je prejel nasprotno odločitev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ni mu mogoče očitati, da o razlogih za odsotnost ni obvestil delodajalca; tega je poklical takoj, ko je prejel odločbo Zavoda, s katero mu ni bil podaljšan bolniški stalež.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je imel tožnik bolniški stalež do 31. 3. 2008, česar se je sam dobro zavedal, kljub temu pa po izteku staleža ni prišel na delo niti ni o tem obvestil delodajalca. Prvič je poklical po 14 dneh, dne 14. 4. 2008 in takrat prosil za dopust. Dejstvo da je po 31. 3. 2008 ostal doma, čeprav je vedel, da nima odobrenega bolniškega staleža in da odsotnosti ni opravičil, je že samo po sebi zadosten razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer tožena stranka opozarja tudi na določbe 238., 239., 242., 244. in 246. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnik se je zavedal svoje dolžnosti obveščanja, saj je bil na to večkrat opozorjen. Sodišče druge stopnje je napačno štelo, da mu ni mogoče očitati, da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, na to dolžnost pa tudi ne vpliva dejstvo, ali je bila odsotnost upravičena ali ne. Tožnika ni bilo na delo več kot mesec dni, ne zgolj pet zaporednih dni, pri čemer je prvič poklical toženo stranko šele po štirinajstih dneh. Sodišče je nepravilno štelo, da ta telefonski klic zadošča in se v zvezi s tem tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke. Sodba ima zato pomanjkljivosti in se je ne da preizkusiti. Dejstvo, da je tožnik upravičeno verjel, da mu bo stalež podaljšan, ne vpliva na njegove dolžnosti in ravnanja v skladu z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, še manj pa na njegovo dolžnost, da o tem pravočasno obvesti delodajalca. Že pred tem je večkrat zakrivil situacijo, da ga ni bilo na delo, kljub temu, da bolniškega staleža ni imel urejenega. Njegova neposredna nadrejena delavka je izpovedala, da ni imela mandata, da samostojno odloča o njegovem dopustu za nazaj.

5. V odgovoru na revizijo tožnik zavrača revizijske navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revizijski očitek bistvenih kršitev določb postopka je splošen in ga tožena stranka konkretneje opredeli le v zvezi s tem, da naj bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti - ker se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke v zvezi s tem, da tožnik ni obvestil delodajalca o razlogih za svojo odsotnost. Ta očitek ni utemeljen, saj v tem delu izpodbijana sodba ni tako pomanjkljiva, da se je ne bi dalo preizkusiti, sicer pa se sodišče druge stopnje ni dolžno opredeliti do vseh navedb pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ali je takšna odločitev pravilna, ni vprašanje bistvene kršitve določb postopka, temveč uporabe materialnega prava.

9. Izredna odpoved tožnika temelji na razlogih iz 2. alineje (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) in 3. alineje (če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti) prvega odstavka 111. člena ZDR. Pri tem je bil tožniku očitan tako neupravičen izostanek od 1. 4. 2008 dalje (čeprav tožena stranka v izredni odpovedi govori o neopravičenem izostanku oziroma, da tožnik v mesecu aprilu neopravičeno ni prišel na delo niti en dan – tak očitek je bil nato obravnavan kot kot očitek neupravičene odsotnosti), pa tudi, da najmanj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

10. Revizijsko sodišče nima pomislekov glede odločitve o neutemeljenosti odpovednega razloga v zvezi z tem, da naj bi tožnik neupravičeno izostal z dela od 1. 4. do 3. 5. 2008 (1), saj je bilo v socialnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da tudi v navedenem obdobju ni bil zmožen za delo. Tolmačenje tožene stranke, da bi moral kljub temu, glede na odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s katerimi je bila ugotovljena njegova nezmožnost za delo le do 31. 3. 2008, oziroma je bil predlog njegovega osebnega zdravnika za ugotovitev te nezmožnosti tudi po tem datumu zavržen, hoditi na delo, ni utemeljeno, saj je bilo s sodno odločbo (naknadno) pravnomočno ugotovljeno, da tudi v tem obdobju ni bil zmožen za delo. Zato tožena stranka tudi neupravičeno opozarja na Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja.

11. Pač pa se tožena stranka upravičeno sklicuje na določbo 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ki kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne določa upravičenega ali neupravičenega izostanka, saj je po tej določbi razlog za odpoved že v tem, da delavec, ki najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Iz določbe drugega odstavka 111. člena ZDR izhaja, da je dejstvo neupravičene odsotnosti z dela delavca lahko pomembno le pri določitvi datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne pa pri opredelitvi razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZDR, po katerem mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, itd. navedeno pomeni, da je delavec kljub (pravočasni ali naknadno ugotovljeni) nezmožnosti za delo, v primeru če najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, delodajalca dolžan obvestiti o razlogih za svojo odsotnost. Ob navedenem izhodišču je za dejanski stan citirane kršitve pogodbene obveznosti pomembno tudi, ali je delavec delodajalca o razlogih za odsotnost mogel obvestiti.

12. Sodišči druge in prve stopnje sta se v zvezi s presojo, da tožniku ni mogoče očitati, da o razlogih za odsotnost ni obvestil delodajalca, sklicevali na to, da je upravičeno verjel, da mu bo bolniški stalež tudi dejansko podaljšan in priznan vse od 1. 4. 2008 dalje. To pa za presojo ni odločilno, saj upravičeno pričakovanje delavca o naknadno priznanem staležu (začasni nezmožnosti za delo) ne izključuje njegove obveznosti, da delodajalca obvesti oziroma seznani z razlogom svoje odsotnost. Tožena stranka s tem v zvezi tudi pravilno opozarja na to, da razlog za izredno odpoved po navedeni alineji predstavlja že okoliščina, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, torej je v konkretnem primeru pomembno obdobje od 31. 3. 2008 (datuma ugotovljene začasne nezmožnosti) do 14. 4. 2008, ko je tožnik poklical delodajalca in zaprosil za dopust, saj že to obdobje vključuje več kot pet zaporednih delovnih dni.

13. Glede na navedeno sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, v posledici tega pa tudi nepopolno ugotovili dejansko stanje. Zato je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dejstva v zvezi s tem, kdaj je tožnik vedel, da ima priznano začasno nezmožnost za delo le do 31. 3. 2008 oziroma, da mu od 1. 4. 2008 bolniški stalež ni priznan in ali so obstajale kakršnekoli ovire za obveščanje delodajalca o razlogu izostanka po najmanj petih zaporednih dnevih izostanka z dela. V primeru ugotovitve razloga za izredno odpoved po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR bo moralo sodišče ugotoviti in se opredeliti tudi do okoliščin, ki so pomembne za nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR) oziroma do tega, ali so kljub ugotovljenemu razlogu izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved.

15. Glede na razveljavitveno odločitev revizijskega sodišča je to sklenilo tudi, da se odločitev o revizijskih stroških obeh strank pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Po tem datumu mu je bil s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ponovno priznana začasna nezmožnost za delo.