Jedro

Ker je bila tožeča stranka v spornem obdobju začasno nezmožna za delo, očitek o kršitvi pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja zaradi izostanka z dela v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved o pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2008 in ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi še traja tako, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto psihiatrični tehnik, v roku osem dni in pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna za čas od 24. 5. 2008 dalje do vrnitev na delo tožeči stranki vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo, jo za ta čas prijaviti prijaviti v vsa socialna zavarovanja (v pokojninsko, invalidsko, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti), ji za čas do vrnitve na delo vsak mesec obračunati bruto nadomestilo plače ter odvesti prispevke in davke ter izplačati neto pripadajoče nadomestilo plače in ostala nadomestila kot če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečno zapadlih zneskov do plačila. Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za leto 2008 v bruto znesku 665,00 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davke ter ji izplačati neto znesek regresa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2008 dalje do plačila. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v višini 1.059,27 EUR, v roku 15-ih dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje sprva pravilno ugotavlja, da je tožena stranka postopek podaje izredne odpovedi izvedla pravilno in v skladu z zakonskimi zahtevami, v nadaljevanju pa napačno štelo, da tožeča stranka ni storila očitanih kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar naj bi pomenilo, da odpovedni razlog ni podan in je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke nezakonita. Tožeča stranka je imela bolniški stalež do 31. 3. 2008, česar se je tudi sama zavedala, vendar kljub temu po izteku bolniškega staleža ni prišla na delo niti o tem ni obvestila delodajalca. Prvič je poklicala delodajalca šele 14. 4. 2008, torej 14 dni po poteku bolniškega stalež, pa še takrat je zgolj zaprosila za dopust. Res je, da se je pritožila na odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ji bolniškega staleža ni podaljšala, vendar bi morala takrat ravnati v skladu z zadnjo veljavno odločbo, s katero je bil njen bolniški stalež zaključen. Tožeča stranka je zaradi odločitve zavoda v zvezi z bolniškim staležom sprožila socialni spor in sodišče je ugotovilo, da bi v relevantnem obdobju morala imeti bolniški stalež, saj je bila začasno nezmožna za delo. Vendar pa je to ugotovilo za več kot leto dni nazaj, medtem ko v relevantnem obdobju tožeča stranka ni ravnala v skladu s prejetimi odločbami. Ko ji je bil bolniški stalež zaključek, bi morala priti na delo. Ker tega ni storila, je naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je delodajalec povsem upravičeno in zakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Enako stališče je v podobnih primerih zavzela tudi sodna praksa. Morebitno nestrinjanje s strokovnim mnenjem ali vložitev zahteve za izdajo odločbe, tožečo stranko ni odvezovalo, da se ravna po zdravniškem mnenju. Ta mnenja so obvezna tako za zavarovanca kot njegovega osebnega zdravnika. Tožeči stranki je bil bolniški stalež zaključen z 31. 3. 2008, torej za april in del maja 2007 ni imela zdravniškega opravičila, da svojega dela ni mogla opraviti. Tožeča stranka je od 1. 4. 2008 do 3. 5. 2008 odsotna z dela in te svoje odsotnosti ni opravičila, kar samo po sebi predstavlja zadosten razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V socialnem sporu je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka v času izredne odpovedi začasno nezmožna za delo, torej za nazaj ugotovljeno, da je bila v relevantnem obdobju odsotna z dela upravičeno. Vendar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita tudi zato, ker tožeča stranka toženca ni pravočasno seznanila s svojo odsotnostjo, čeprav bi to mogla storiti, saj je imela zdravstvene težave z nogo, prav tako pa se je zavedala, da je njena dolžnost, saj je bila na to večkrat opozorjena. Sodišče je povsem napačno interpretiralo izpoved neposredno nadrejene (B.M.), ki je povedala, da se je večkrat zgodilo, da tožeča stranka formalno ni imela bolniškega staleža, pa je kljub temu ostala doma, ne da bi se o tem dogovorila z delodajalcem. Tožeča stranka je namreč večkrat zakrivila situacijo, ko je ni bilo na delo, kljub temu, da bolniškega staleža ni imela urejenega. Predhodno je toženec takšne situacije navadno reševal tako, da je tožeči stranki za nazaj odobril dopust, B.M. pa je izpovedala, da zaradi ponavljajočega neodgovornega odnosa tožeče stranke do toženca ni imela mandata, da o dopustu za nazaj zaradi neopravičenega izostanka z dela odloči samostojno in se je morala posvetovati s pravno službo. Na koncu je bilo odločeno, da se tožeči stranki dopust ne odobri. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka 22. 5. 2008 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujših kršitev pogodbe o zaposlitvi in drugih obveznosti iz delovnega razmerja oziroma zaradi neopravičene odsotnosti z dela. Tožena stranka je izredno odpoved podala na podlagi 2. in 3. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki določata, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja oziroma, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka postopek podaje izredne odpovedi izvedla skladno z zakonskimi določbami (2. in 3. odstavek 83. člena ZDR) in da je bila podana odpoved pravočasno. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka v izredni odpovedi kot razlog za izredno odpoved navedla hujšo kršitev pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jih tožeča stranka storila s tem, ko je od 1. 4. 2008 dalje neopravičeno izostala z dela in na delo ni prišla niti enkrat v mesecu aprilu, čeprav ji je 31. 3. 2008 potekel bolniški stalež oziroma ni prišla na delo najmanj pet dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti. Tožeči stranki je bil bolniški stalež zaključen 31. 3. 2008 in ponovno odprt 3. 5. 2008. Odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s katero je bilo odločeno, da se ji bolniški stalež ne podaljša, je prejela šele 17. 4. 2008 in zoper njo vložila pritožbo in kasneje tudi tožbo na socialno sodišče. V postopku pred socialnim sodiščem v zadevi opr. št. Ps 1517/2008 z dne 14. 5. 2009, je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bila tožeča stranka v času od 1. 4. 2008 do 3. 5. 2008, ko se ji očita kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, začasno nezmožna za delo. Sodišče je odločitev v citirani zadevi oprlo na izvedeniško mnenje Komisije fakultetna izvedenska mnenja pri Univerzi v ... z dne 8. 3. 2009, v katerem je ugotovljeno, da tožeča stranka v obravnavanem obdobju ni bila zdravstveno sposobna opravljati delovne obveznosti medicinskega tehnika na zaprtem oddelku ... bolnišnice. Izvedenski organ je ugotovil Sudeckovo atrofijo ter posledično hudo atrofijo mišične noge, zaradi česar tožeča stranka ni bila sposobna prenašati bremena, hoditi po stopnicah, ne uporabljati fizično silo, ki jo je občasno potrebovala pri delu, saj je ves čas hodila z berglami. Zmožna je bila za pretežno sedeče delo. Ker je bilo izvedensko mnenje natančno izdelano, pri čemer je bila upoštevana medicinska dokumentacija in tudi konkretno delo, ki ga je tožeča stranka opravljala, izvedenski organ, ki je mnenje izdelal, pa je tožečo stranko tudi osebno pregledal, kar je dalo izvedenskemu mnenju objektivizirano podlago za oceno delazmožnosti tožeče stranke, ga je sodišče prve stopnje v predmetnem delovnem sporu pravilno upoštevalo.

Ker je bila tožeča stranka v obdobju od 1. 4. 2008 do 3. 5. 2008 začasno nezmožna za delo, ji ni mogoče očitati kršenja pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih naj bi storila tako, da je bila neupravičeno odsotna z dela. Glede na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Univerzi v ... z dne 8. 3. 2009, je bila odsotnost tožeče stranke v spornem obdobju upravičena glede na njeno takratno zdravstveno stanje, saj za delo po pogodbi o zaposlitvi ni bila sposobna. Po dokazni oceni sodišča prve stopnje, s katero soglaša tudi pritožbeno sodišče, pa je glede na podan predlog osebne zdravnice za podaljšanje bolniškega staleža in izvid travmatologa z dne 14. 4. 2008, ki je prav tako predlagal podaljšanje bolniškega staleža, tožeča stranka upravičeno verjela, da ji bo bolniški stalež tudi dejansko podaljšan, torej priznan od 1. 4. 2008 dalje. Šele 17. 4. 2008 je prejela nasprotno odločitev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki jo je pa izpodbijala pred socialnim sodiščem. Tožeči stranki ni mogoče očitati, da o razlogih za odsotnost ni obvestila delodajalca, saj je svojega delodajalca poklicala takoj, ko je prejela odločbo zavoda, da ji bolniški stalež ni podaljšan in nadrejeni povedala, da jo noga še vedno boli in da delo ne more opravljati. Sodišče prve stopnje je tako svoj dejanski zaključek, da tožeča stranka v spornih dneh iz zdravstvenih razlogov ni bila delazmožna, argumentirano obrazložilo in v zvezi s tem v izpodbijani sodbi ni nasprotij, ki bi pomenila v pritožbi pavšalno očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka v spornih dneh iz zdravstvenih razlogov ni bila delazmožna, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka očitanih kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni storila oziroma odsotnost z dela ni bila neupravičena in tako ni podan tudi resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljeno se pritožba sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 201/2006 z dne 13. 3. 2007 in opr. št. VIII Ips 131/2005 z dne 8. 11. 2005. Zadevi nista primerljivi z obravnavano zadevo, saj je šlo za drugače ugotovljeno dejansko stanje. V obeh citiranih zadevah je bilo namreč s pravnomočno sodbo v socialnem sporu ugotovljeno, da zdravstvenih razlogov za odsotnost tožeče stranke ni bilo, medtem ko je v konkretnem primeru v izvedeniškem mnenju Komisije za fakultetna izvedeniška mnenja z dne 8. 3. 2009 in s pravnomočno sodbo v socialnem sporu ugotovljeno, da tožeča stranka v spornem obdobju ni bila zdravstveno sposobna delovne obveznosti medicinskega tehnika na zaprtem oddelku ... bolnišnice.

Ker zakoniti razlog za izredno odpoved ni bil podan, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožeče stranke. Ker je podana izredna odpoved z dne 22. 5. 2008 nezakonita, je tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena tudi od 23. 5. 2008 dalje, zato je pridobila pravico do vtoževanega letnega dopusta za leto 2008 in posledično tudi do celotnega regresa za redni letni dopust, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevajoč Kolektivni pogodbi o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leto 2008 in 2009 (Ur. l. RS, št. 62/2008) pravilno priznalo v bruto višini 665,00 EUR, sicer pa sama višina med strankama ni bila sporna. Ker je tožena stranka prišla z izplačilom regresa v zamudo, je po plačilu davkov od pripadajočega neto zneska regresa dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od 1. 7. 2008 dalje, ko je regres za leto 2008 zapadel v plačilo.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradi dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Takšna odločitev je skladna tudi z določbo 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po kateri v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja, da bi tožeča stranka v tem postopku te kakorkoli zlorabljala.