Jedro

Samo dejstvo, da je do poškodbe tožnice prišlo na službeni poti (prometna nesreča) pa ne zadostuje za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca tožnice, to je tožene stranke. Prometna nesreča na službeni poti utemeljuje samo obstoj prve predpostavke za odškodninsko odgovornost delodajalca in sicer, da gre za nesrečo v zvezi z delom.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo v zvezi s sklepom o popravi sodbe opr. št. z dne 28.9.2005 je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo plačati 1,450.000,00 SIT ter ji iz naslova premoženjske škode 418.047,50 SIT in 3.300,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 370.574,50 SIT.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je povsem pravilno tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožeča stranka je namreč v predmetni zadevi obstoj odškodninske odgovornosti vezala samo na dejstvo službene poti. Samo dejstvo, da je do poškodbe tožnice prišlo na službeni poti (prometna nesreča) pa ne zadostuje za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca tožnice, to je tožene stranke.

Prometna nesreča na službeni poti utemeljuje samo obstoj prve predpostavke za odškodninsko odgovornost delodajalca in sicer, da gre za nesrečo v zvezi z delom.

Po določbi 73. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR mora delodajalec delavcu, ki pri delu ali v zvezi z delom utrpi škodo, to škodo povrniti po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Ta pa je krivdna ali objektivna (prvi in drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Dejstev oziroma okoliščin v smeri krivdne odgovornosti tožeča stranka v tožbi in tekom pravde sploh ni zatrjevala. Objektivno odgovornost toženke pa je gradila zgolj na dejstvu, da je do nesreče prišlo na službeni poti. Povedano pa je že, da samo dejstvo službene poti ne zadostuje za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca in že iz tega razloga se pokaže kot povsem pravilna odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke. Pri tem pa velja še opozoriti na določbo 7. člena pa tudi 212. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, in sicer, da je sodišče vezano na tisto trditveno podlago, ki jo stranka uveljavlja.

Po navedenem pa se pritožbena izvajanja tožeče stranke, da prvostopna sodba nima razlogov o višji sili kot razlogu za oprostitev objektivne odgovornosti (prvi odstavek 177. člena ZOR), da je bila tožena stranka kljub dejstvu, da je bila tožnica lastnica avtomobila, imetnik (uporabnik) avtomobila kot nevarne stvari in da tožena stranka z ničemer ni izkazala, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnice, pokažejo kot pritožbena novota, ki pa v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni dopustna. Pri tem pa pritožnik v ničemer ni pojasnil, da navedenih dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave.

Pri tem pa velja še opozoriti, da pa je prvostopno sodišče kljub temu, da je tožeča stranka v svojem zahtevku obstoj objektivne odškodninske odgovornosti utemeljevala samo z dejstvom službene poti, povsem pravilno presodilo, da tožeča stranka v danem primeru ne more biti objektivno odgovorna, ker je bila lastnica avtomobila, s katerim je prišlo do prometne nesreče, tožnica, ki je navedeno vozilo tudi uporabljala. Tožena stranka je tožeči stranki zato plačevala kilometrino. Za lastnika in uporabnika avtomobila je tako v danem primeru šteti tožnico in tako tudi morebitna okvara vozila (nenadno izpranjenje pnevmatike) kot možen vzrok nastanka prometne nesreče zato ni pomembna za razsojo v tej zadevi.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s

1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ.