Jedro

Stalna raba osebnega avtomobila pri profesionalnem delu nedvomno predstavlja nevarno dejavnost, saj statistično ni mogoče izključiti nastanka škode, kljub ustrezni skrbnosti voznika. Zato v takšnem primeru ni bistveno kdo je lastnik avtomobila, temveč kdo je obratovalec v zvezi z nevarno dejavnostjo. Obratovalec je v takšnem primeru delodajalec, saj se nevarna dejavnost opravlja predvsem v njegovem interesu.

Izrek

Revizija glede odločitve o premoženjski škodi (418.047,50 SIT in 3.300,00 SIT z zamudnimi obrestmi) se zavrže. V ostalem se reviziji ugodi in se razveljavita sodbi sodišč druge in prve stopnje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničine zahtevke glede plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1,450.000,00 SIT in odškodnine za premoženjsko škodo v zneskih 418.047,50 SIT in 3.300,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožnici pa je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 370.574,50 SIT. Odločilno stališče sodišča je bilo, da toženka ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi škodnega dogodka, ki se je pripetil 24. 7. 2000 pri vožnji z njenim osebnim avtomobilom.

2. Pritožbeno sodišče je s sodbo zavrnilo tožničino pritožbo proti prvostopenjski sodbi. Pritožbeno sodišče poudarja, da zgolj dejstvo, da je do poškodbe tožnice prišlo na službeni poti ne zadostuje za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca tožnice (toženke), ker prometna nesreča na službeni poti utemeljuje le obstoj prve predpostavke za odškodninsko odgovornost delodajalca in sicer, da gre za nesrečo v zvezi z delom. Sicer pa objektivna odgovornost toženke ni podana, ker je bila tožnica lastnica avtomobila.

3. Tožnica je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi „bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku – ZPP in kršitve materialnega prava“. Revidentka očita sodišču, da drugostopna sodba nima razlogov v zvezi s pritožbenimi trditvami, da je tožnica dala na razpolago svoje vozilo toženki za njene potrebe in prvostopenjsko sodišče ni podalo dokazne ocene v zvezi z izvedencem prometne stroke. Revidentka tudi nasprotuje stališču sodišča, da toženka ni bila obratovalec in zato ni podana njena objektivna odgovornost za tožničino škodo.

4. Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ta pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se je v svojih odločbah že večkrat izreklo o tem, da odškodninski zahtevki v zvezi z premoženjsko in nepremoženjsko škodo nimajo iste dejanske in pravne podlage in je zato glede dovoljenosti revizije treba ločeno upoštevati vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.(1) Tožničin zahtevek, ki se nanaša na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo ne presega revizijskega praga 4.172,93 EUR (prej 1,000.000,00 tolarjev). Zato revizija v tem obsegu ni dovoljena. Odločitev o denarnem zadoščenju presega navedeni revizijski prag in je zato revizija v tem obsegu dovoljena, ni pa utemeljena.

7. Materialnopravno stališče pritožbenega sodišča, da toženka ne more biti objektivno odgovorna, ker je bila tožnica lastnica avtomobila, s katerim je prišlo do prometne nesreče, izključuje dolžnost pritožbenega sodišča, da posebej odgovori na pritožbene trditve, ki glede na kontekst uporabe materialnega prava niso relevantne za samo odločitev. Zato revizijsko relevantne procesne kršitve niso podane.

8. Institut objektivne odškodninske odgovornosti je bil (zgodovinsko gledano) vključen v pozitivno pravo zato, da oškodovanci ne bi ostali brez pravnega varstva v primerih, ko bi jim škoda nastala zaradi sicer koristne dejavnosti ali uporabe stvari, pri čemer pa je podana povečana nevarnost nastanka škode, ki je statistično ni mogoče izključiti kljub ustrezni skrbnosti. S tem v zvezi se je uveljavilo stališče, da naj riziko takšne škode nosi tisti, ki ima od stvari ali dejavnosti korist. V skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR(2) se šteje za odgovornega imetnika nevarne stvari njen lastnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa odgovarja njen obratovalec.(3) V pravni teoriji in sodni praksi ni dvoma, da osebni avtomobil predstavlja nevarno stvar, profesionalna uporaba avtomobila pa lahko predstavlja nevarno dejavnost. 9. Tožnica je v tožbi in pravočasnih vlogah uveljavila naslednje trditve: tožnica je bila poškodovana v prometni nesreči kot voznica svojega osebnega vozila; tožnica je v dogovoru s toženko (delodajalcem) uporabljala svoj avtomobil za prevoz do toženkinih strank; do prometne nesreče je prišlo pri naselju V., ko se je tožnica peljala od stranke A. J. proti G., kjer bi morala obiskati še veterinarsko postajo, nadalje pa še stranko K. v N.; tožnica je za potrebe dela zmeraj uporabljala svoje vozilo (takšna je bila zahteva in tudi pogoj toženke pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi), toženka pa je plačevala kilometrino.

10. Stalna raba osebnega avtomobila pri profesionalnem delu nedvomno predstavlja nevarno dejavnost, saj statistično ni mogoče izključiti nastanka škode, kljub ustrezni skrbnosti voznika. Zato v takšnem primeru ni bistveno kdo je lastnik avtomobila, temveč kdo je obratovalec v zvezi z nevarno dejavnostjo. Obratovalec je v takšnem primeru delodajalec, saj se nevarna dejavnost opravlja predvsem v njegovem interesu.

11. Sodišči zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da toženka ne more objektivno odgovarjati za tožničino škodo, nista ugotavljali dejstev v zvezi z drugimi relevantnimi trditvami pravdnih strank (o tem, da so bili podani ekskulpacijski razlogi ...).

12. Vrhovno sodišče je delno ugodilo reviziji na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP, delno zavrženje pa ima podlago v 377. členu ZPP. Odločitev o revizijskih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj določbe drugega odstavka 41. in drugega odstavka 367. člena ZPP.

Op. št. (2): Ta zakon je treba uporabiti glede na čas nastanka odškodninskega razmerja v skladu z določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ.

Op. št. (3): Primerjaj določbe 174. člena ZOR.