Jedro

Tožnica, ki kot okrožna sodnica sicer sodi na drugem oddelku sodišča, in ki je bila z letnim razporedom dela razporejena kot članica senata na specializirani oddelek in dodeljena kot okrožna sosodnica v določeni zadevi, je za čas reševanja te zadeve v skladu z določbo 40.c člena ZS upravičena do plače v višini plače vrhovnega sodnika (to je do plače v višini 60. plačnega razreda). Pritožba se neutemeljeno zavzema za stališče, da so do višjega plačila iz tega naslova upravičeni le sodniki, ki so jim v zbornem sojenju podeljene pravice procesnega vodstva (predsedniki senata), saj to iz navedene določbe ne izhaja. Do višjega plačila so upravičeni vsi sodniki, ki rešujejo zadeve iz pristojnosti tega oddelka, torej tako predsedniki senata kot sosodniki (člani senata).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17. 12. 2019 toženi stranki naložilo, da je dolžna za tožnico obračunati in izplačati razliko v plači za obdobje od aprila 2016 do marca 2018 v skupnem znesku 4.580,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih delov glavnice, razvidnih iz I. točke izreka sodbe, v plačilo do plačila, ter od teh zneskov odvesti davek in prispevke (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 894,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 1. 2020 odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 183,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

3. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je ravnalo napačno, ko je prošnjo za posredovanje seznama narokov za glavno obravnavo v zadevi A. naslovilo na sodišče ... in ne na Državno odvetništvo RS kot zakonitega zastopnika tožene stranke. S tem je ravnalo v nasprotju z določbami drugega odstavka 2. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv), prvega odstavka 12. člena ZDOdv in 137. člena ZPP. Navaja, da je šele po izdani sodbi ugotovila, da dopis sodišča ... z dne 27. 11. 2019 ni uradni dokument tožene stranke, saj ga je posredovala sodnica B.B., ki za to ni imela pooblastil. Zakoniti zastopnik tožene stranke je bil prepričan, da gre za uradni dokument tožene stranke, saj ima glavo sodišča ..., številko zadeve, podpis sodnika in uradni žig sodišča. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbo 40.c člena Zakona o sodiščih (ZS). Pri tem se je neutemeljeno sklicevalo na prejšnje novele zakona, delovne osnutke in besedilo predloga novega Zakona o sodiščih, ki ni bil nikoli sprejet. Meni, da imajo pravico do višje plače po določbi 40.c člena ZS le sodniki, ki so razporejeni ali dodeljeni v specializirani oddelek. V zvezi s tem se sklicuje na določbo sedmega odstavka 56. (pravilno 156.) člena Sodnega reda, po kateri so zadeve vedno dodeljene le sodniku, ki je razporejen ali dodeljen v specializirani oddelek. Opozarja, da iz določbe 40.c člena ZS ne izhaja, da imajo vsi sodniki, ki sodijo v specializiranih zadevah, enake pravice in dolžnosti. To, da ima glas sosodnika enako vrednost kot glas predsednika senata, ne pomeni, da je njun položaj enak, na kar kaže tudi ureditev plačila sodnikov na eni in sodnikov porotnikov na drugi strani. V skladu z izpodbijanim stališčem sodišča prve stopnje bi bili do višje plače upravičeni tudi sodniki, ki v specializiranih zadevah sodelujejo v izvenobravnavnih senatih, kot tudi sodniki, ki v teh zadevah sodijo na drugi stopnji. Meni, da je namen zakona prav razlikovanje statusnega položaja in plačila med nosilci zadev in drugimi sodniki, ki sodijo v zadevah iz specializiranega oddelka. Različen položaj predsednika in ostalih članov senata je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je razporeditev sodnika v senat specializiranega oddelka mogoče enačiti z razporeditvijo na specializirani oddelek. V zvezi s tem se sklicuje na določbo 153. člena Sodnega reda. Zatrjuje, da za prisojo razlike v plači glede na število opravljenih ur v določbi 40.c člena ZS ni podlage. Uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb glede nedopustnosti evidentiranja delovnega časa sodnika in neobstoja zakonske podlage za plačilo sodniku po urah. Navaja, da je evidentiranje delovnega časa sodnika v nasprotju z njegovim položajem, ki ga določata Ustava RS in zakon. Sodnik namreč ni v delovnem, temveč v službenem razmerju z državo, zato nima delovnega časa in ga tudi ni dolžan evidentirati. To izhaja tudi iz stališč Sodnega sveta (glej 116. sejo z dne 12. 4. 2018) ter sodne prakse Upravnega sodišča RS (odločba opr. št. II U 394/2016-12 z dne 11. 4. 2018) in Ustavnega sodišča RS (odločba opr. št. U-I-175/97 z dne 25. 11. 1999 in druge). Zaradi prepovedi evidentiranja delovnega časa tožnici ni mogoče izplačati razlike v plači le za čas prisotnosti na obravnavah in sejah senata specializiranega oddelka ter za čas študija spisa. Navaja, da se pri izračunu razlike v bruto plači obračunajo tudi pripadajoči dodatki, zato je prisojena razlika v plači v nasprotju z metodologijo iz Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka se zaradi nasprotovanja odločitvi o glavni stvari pritožuje tudi zoper sklep o stroških postopka z dne 16. 1. 2020, s katerim ji je sodišče prve stopnje naložilo povrnitev stroška sodne takse in nadomestila plače za pričo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma razveljavi. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijane sodbe in izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati Izpisa opravljenih narokov v zadevi A. z dne 27. 11. 2019 (na list. št. 53 do 56), ker je prošnjo za posredovanje tega seznama naslovilo na sodišče ... in ne na Državno odvetništvo RS kot zakonitega zastopnika tožene stranke. Pritožbeni očitki v zvezi s tem so neutemeljeni že zato, ker gre za uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (pritožba zatrjuje kršitev 137. člena ZPP1), ki je podana le v primeru, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, tožena stranka pa vpliva kršitve na izpodbijano odločitev niti ne zatrjuje. Iz pritožbe namreč ne izhaja, da bi bil seznam narokov za glavno obravnavo, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi, pomanjkljiv ali vsebinsko napačen. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje tožene stranke, da je šele po izdani sodbi ugotovila, da dopis sodišča ... z dne 27. 11. 2019 ni uradni dokument tožene stranke, ker ga ni posredoval niti vodja specializiranega oddelka sodišča ... niti predsednik sodišča ..., temveč sodnica B.B., ki naj za to ne bi imela pooblastil. To ne utemeljuje pogoja nekrivde v smislu določbe prvega odstavka 337. člena ZPP, da tožena stranka navedbe v tej smeri prvič podaja šele v pritožbi. Sicer pa je na podlagi dejstev, da je sodišče prve stopnje prošnjo za posredovanje dokumentacije z dne 15. 11. 2019 (list. št. 45) naslovilo na specializirani oddelek sodišča ..., na to prošnjo pa je z dopisom z dne 27. 11. 2019 odgovorila višja sodnica B.B., mogoče utemeljeno sklepati, da je bila višji sodnici prošnja sodišča prve stopnje posredovana po odredbi (ali vsaj z vedenjem) zakonitega zastopnika ali od njega pooblaščenih oseb sodišča ....

9. Tožnica je bila kot okrožna sodnica sodišča ... z odredbo vodje specializiranega oddelka sodišča ... opr. št. ... z dne 5. 2. 2016 določena kot sosodnica v senat petih sodnikov (1. točka prvega odstavka 25. člena Zakona o kazenskem postopku ‒ ZKP; Ur. l. RS, št. 32/12 in nasl.) v zadevi zoper obtoženega C.C. in ostale (v nadaljevanju: zadeva A.), v tem individualnem delovnem sporu pa od delodajalca zahteva plačilo razlike med plačo v višini 51. plačnega razreda, ki jo je za čas reševanja te zadeve prejemala kot okrožna sodnica, in plačo v višini 60. plačnega razreda, ki naj bi ji pripadala na podlagi določbe 40.c člena Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 94/07 in nasl.).

10. Specializirani oddelek za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj (v nadaljevanju: specializirani oddelek) je bil pri sodišču ... ustanovljen v letu 2009 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodiščih (ZS-I; Ur. l. RS, št. 96/2009). Iz drugega odstavka 40.a člena, ki je bil k dotedanjim določbam Zakona o sodiščih dodan s 7. členom novele ZS-I, izhaja, da sodniki specializiranega oddelka kot sodniki posamezniki ali predsedniki senatov na krajevno pristojnih okrajnih in okrožnih sodiščih v Republiki Sloveniji opravljajo preiskavo in sodijo v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj, pri katerih se za sojenje zahteva posebna usposobljenost in izkušenost; v skladu s tretjim odstavkom istega člena je bila predvidena možnost, da se na specializirani oddelek dodeli okrožni, višji ali vrhovni sodnik, ki je usposobljen in izkušen za sojenje v zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj (torej sodnik, ki delo tudi sicer opravlja na kazenskem oddelku). Možnost, da predsednik sodišča na sedežu višjega sodišča z letnim razporedom kot člane senata določi tudi druge okrožne sodnike tega okrožnega sodišča, je bila v ZS uvedena v letu 2015 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodiščih (ZS-L; Ur. l. RS, št. 17/2015), ki je v 3. členu besedilo dotedanje določbe 40.a člena ZS med drugim dopolnil z določbo, da predsednik okrožnega sodišča na sedežu višjega sodišča določi z letnim razporedom kot člane senatov in za opravljanje nujnih procesnih dejanj v zadevah specializiranega oddelka tudi druge sodnike tega okrožnega sodišča in sodnike okrajnih sodišč, ki so organizacijska enota tega okrožnega sodišča. 11. Določba 40.c člena, ki ureja pravico sodnikov do višjega plačila za delo za čas reševanja zadeve iz specializiranega oddelka, z novelo ZS-L, kljub uvedbi možnosti, da se za reševanje zadeve iz specializiranega oddelka določijo tudi drugi sodniki in ne le tisti, ki so v specializirani oddelek razporejeni ali dodeljeni zaradi posebne usposobljenosti in izkušenosti za reševanje zahtevnejših kazenskih zadev, ni bila spremenjena. Iz prvega odstavka te določbe, ki je bila nazadnje spremenjena v letu 2011 z novelo ZS-J (Ur. l. RS, št. 33/2011) in ki predstavlja pravno podlago tudi za odločitev v tem sporu, izhaja, da pripada okrajnim sodnikom, razporejenim ali dodeljenim v specializirani oddelek, za čas, v katerem rešujejo zadeve iz pristojnosti specializiranega oddelka, plača višjega sodnika, okrajnim sodnikom svetnikom plača višjega sodnika svetnika, okrožnim sodnikom plača vrhovnega sodnika, okrožnim sodnikom svetnikom in višjim sodnikom pa plača vrhovnega sodnika svetnika. V skladu z drugim odstavkom istega člena način evidentiranja in obračunavanje časa iz prejšnjega odstavka določa Sodni red, po tretjem odstavku pa sodniku, ki mu v skladu s prvim odstavkom tega člena pripada plača višjega sodnika, ta pripada v višini plačnega razreda, v katerega je v skladu z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, uvrščena funkcija, ki jo zaseda višji sodnik ob uvrstitvi.

12. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je tožnica, ki kot okrožna sodnica sicer sodi na oddelku D. sodišča ... in ki je bila z letnim razporedom dela razporejena kot članica senata na specializirani oddelek in dodeljena kot okrožna sosodnica v zadevi A., za čas reševanja te zadeve v skladu z določbo 40.c člena ZS upravičena do plače v višini plače vrhovnega sodnika (to je do plače v višini 60. plačnega razreda). Pritožba se neutemeljeno zavzema za stališče, da so do višjega plačila iz tega naslova upravičeni le sodniki, ki so jim v zbornem sojenju podeljene pravice procesnega vodstva (predsedniki senata), saj to iz navedene določbe ne izhaja. Do višjega plačila so upravičeni vsi sodniki, ki rešujejo zadeve iz pristojnosti tega oddelka, torej tako predsedniki senata kot sosodniki (člani senata). Ni mogoče pritrditi pritožbi, da sosodnik, ki mora biti ves čas prisoten na narokih za glavno obravnavo (prvi odstavek 298. člena ZKP), ki postavlja vprašanja obdolžencu in pričam (četrti odstavek 324. člena ZKP in prvi odstavek 334. člena ZKP) in ki sodeluje pri sprejemanju končne odločitve (113. člen ZKP), pri čemer ima njegov glas enako vrednost kot glas predsednika senata, ne rešuje zadeve v smislu določbe 40.c člena ZS. Če bi šteli, da sosodnik ne rešuje zadeve, ne bi bilo potrebe po tem, da v petčlanskem senatu poleg predsednika senata (in treh sodnikov porotnikov) sodeluje še en poklicni sodnik2. Enake pravice in dolžnosti predsednika senata in člana senata določa tudi četrti odstavek 36. člena ZS, čeprav hkrati predvideva, da ima predsednik senata na podlagi zakona dodatna pooblastila in zadolžitve iz naslova procesnega vodstva (predaja besede strankam, piše odredbe in sodne odločbe itd.)3. Glede na vse navedeno ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da je namen določb ZS v različni ureditvi višine plačila za delo med nosilci zadev in drugimi sodniki, ki sodijo v zadevah iz specializiranega oddelka.

13. Pritožba s sklicevanjem na določbi 156. člena Sodnega reda (Ur. l. RS, št. 87/16) in 40.a člena ZS neutemeljeno izpostavlja, da se zadeve iz specializiranega oddelka dodeljujejo v obravnavo kot predsednikom senata le sodnikom, ki so razporejeni na specializirani oddelek. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje je bila tudi tožnica z letnim razporedom za čas reševanja zadeve A. razporejena na specializirani oddelek. Da gre pri določitvi sodnika v senat specializiranega oddelka po vsebini za razporeditev na ta oddelek, izhaja tudi iz zadnjega stavka drugega odstavka 40.a člena ZS, ki za primer, da se soglasje s predsednikom okrajnega sodišča ... ne doseže, določa, da o razporeditvi odloči predsednik neposredno višjega sodišča. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da pri presoji upravičenja sodnika do višjega plačila po določbi 40.c člena ZS razporeditve sodnika v senat specializiranega oddelka ni mogoče enačiti z razporeditvijo sodnika na specializirani oddelek.

14. Stališče, da je delodajalec dolžan delavcu, ki mu je odredil opravljanje zahtevnejšega dela, za opravljeno delo zagotoviti pravice, ki jih za to dolžnost določa zakon, je v naši sodni praksi ustaljeno (glej npr. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 306/2009 z dne 19. 4. 2011 in sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 658/2016 z dne 8. 12. 2016). Pravica tožnice do plačila za delo na zahtevnejšem oddelku, ki ji je bilo odrejeno in ga je tudi dejansko opravljala (kar med strankama niti ni bilo sporno), izhaja tudi iz 13. točke 2. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl.), ki kot osnovno plačo funkcionarja opredeljuje tisti del plače, ki ga ta prejema na posamezni funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu.

15. Sodišče prve stopnje je glede na določbo prvega odstavka 40.c člena ZS, da so sodniki do višjega plačila upravičeni za čas reševanja zadeve iz specializiranega oddelka, tožnici utemeljeno prisodilo razliko v plači (le) za ure, ko je opravljala zahtevnejše naloge, to je za čas študija spisa in udeležbe na narokih za glavno obravnavo ter sejah senata4. Pritožba načinu izračuna prikrajšanja obrazloženo ne nasprotuje, temveč s sklicevanjem na stališča Sodnega sveta in odločbe Upravnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS izpostavlja, da bi bilo evidentiranje delovnega časa sodnika v nasprotju z njegovim položajem, ki ga določata Ustava RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) in zakon. Sicer drži, da so sodniki z Republiko Slovenijo v službenem (in ne delovnem) razmerju in da delovnega časa niso dolžni evidentirati. Vendar pa drugi odstavek 40.c člena ZS določa, da evidentiranje in obračunavanje delovnega časa za čas reševanja zadeve iz specializiranega oddelka določa Sodni red, iz česar sledi, da je evidentiranje delovnega časa v tem primeru izrecno predvideno. Ker Sodni red posebnega načina vodenja opravljenih ur ob reševanju zadev s področja specializiranega oddelka (še) ni uredil, je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega ur, ki jih je tožnica namenila reševanju zadeve A., pravilno upoštevalo njeno lastno evidenco, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je navedbe tožene stranke, da za izplačilo višje plače le za čas reševanja zadeve iz specializiranega oddelka ni pravne podlage, obrazloženo zavrnilo v 16. in 17. točki obrazložitve sodbe, zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. (pravilno 8.) točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana.

16. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo razliko v plači v nasprotju z metodologijo iz Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/09 in nasl.), ker pri izračunu bruto razlik v plači ni upoštevalo pripadajočih dodatkov, so nejasne. Pritožba sicer pravilno navaja, da je plača v skladu z določbo 5. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl.) in 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov, vendar bi bila razlika med izplačano in pripadajočo plačo tožnici za čas reševanja zadeve A. v primeru, če bi sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dodatke k plači (ki so določeni v odstotku osnovne plače), bodisi enaka bodisi večja od prisojene. Pritožbeno zavzemanje za znižanje prisojenih razlik v plači iz tega razloga zato ne more biti utemeljeno.

17. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje glede utemeljenosti tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ker je tožnica v sporu v celoti uspela, sta glede na določbo 154. člena ZPP pravilni tudi odločitvi v III. točki izreka izpodbijane sodbe, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 894,50 EUR, ter v sklepu z dne 16. 1. 2020, da ji je tožena stranka dolžna povrniti znesek 183,91 EUR iz naslova plačila sodne takse in nadomestila za plačo priče B.B.. Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

18. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, tožnici pa je dolžna povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo po določbah Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18), in sicer 375 točk po 4. točki tar. št. 15 in 7,5 točke za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa 279,99 EUR. Tožena stranka je tožnici ta znesek dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1 V skladu z določbo prvega odstavka 137. člena ZPP se v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, pisanja vročajo njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. 2 V skladu z določbo prvega odstavka 25. člena ZKP okrožna sodišča o kaznivih dejanjih, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora petnajstih ali več let, sodijo v senatih, ki jih sestavljajo dva sodnika in trije sodniki porotniki. 3 Dodatna pooblastila in zadolžitve predsednika senata so določene npr. v 113., 270., 285.a, 298., 299., 301., 304., 305., 363. in 365. členu ZKP. 4 Stališče, da delavcu v primeru, če je dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravljal le del delovnega časa, plačilo po dejanskem delu pripada le v takšnem obsegu, izhaja tudi iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 458/2013 z dne 13. 6. 2013.