Jedro

Padalstvo je nevarna dejavnost, ker kljub vsej potrebni skrbnosti samega organizatorja in tudi izvajalca padalskih skokov ni mogoče vselej nadzorovati ali obvladati vseh njihovih učinkov. Toženka je za škodo, ki je nastala tožniku pri izvajanju skokov kot svoji delovni obveznosti, objektivno odgovorna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora v petnajstih dneh povrniti tožniku 1.277,40 EUR stroškov revizijskega odgovora, od šestnajstega dne dalje pa plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Tožnik se je v delovni nesreči 6. 10. 1997 hudo telesno poškodoval pri doskoku s padalom, ko je v okviru treninga padalcev Slovenske vojske v Vrsarju izvajal figurativne skoke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno odgovornost delodajalca in tožniku odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni odmeri 144.000,00 EUR. Po odbitju iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja plačanega zneska je toženki naložilo, da mora tožniku plačati razliko 135.875,06 EUR odškodnine s pripadki, presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 31.042,00 EUR pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je le delno ugodilo toženkini pritožbi in izpodbijano sodbo zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka razveljavilo za znesek 2.500,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, sicer pa je pritožbo zavrnilo ter v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po povzemanju razlogov pritožbenega sodišča uveljavlja njihovo zmotnost in vztraja, da kot delodajalec ne more objektivno odgovarjati za škodo, nastalo pri izvajanju padalskega športa. Pri tem se sklicuje na nekatere razloge sodbe II Ips 222/2005, jih tudi dobesedno prepiše in zaključuje, da zanjo velja enako kot za društvo. Tožnik je bil profesionalni padalec, zavedal se je nevarnosti in rizikov ter je vanje pristal. Toženka padalstvo primerja z avtomobilizmom, voznik pa je pri vožnji izpostavljen še več rizikom kot vrhunsko usposobljeni padalec. V nadaljevanju toženka vztraja tudi pri stališču, da je zaradi ravnanja samega tožnika v celoti ali vsaj delno podan ekskulpacijski razlog. Pri tem povzema izpovedi dveh prič, ki res da nista neposredno videli samega padca, vendar sta strokovno izurjeni in sta sklepali, da je tožnik prepozno opravil zadnji zavoj pred doskokom. Tožnik je bil imetnik licence športnega padalca, zato za njegovo strokovno in avtonomno presojo toženka ne more odgovarjati. Očitno je reagiral v zelo kratkem časovnem zamiku, ki mogoče pri drugi vrsti padala ne bi prišel do izraza. Tudi če je njegov padec pripisati zračni turbulenci zaradi bližine visokih dreves, bi tožnik s tem moral računati. Moral bi vzpostaviti popolno kontrolo tako nad padalom, kot tudi nad vsemi spremljajočimi pojavi. Toženka nato graja razloge drugostopenjske sodbe, da naj ne bi izpodbijala ugotovitve, da je premestitev iz Pulja v Slovenijo tožniku rešila življenje. Vztraja pri svojih trditvah, da je bila bolnišnica v Pulju kljub vojnemu stanju na Hrvaškem usposobljena za tožnikovo zdravljenje. Prevoz na željo tožnikovega očeta in brata je šel v tožnikov riziko in za morebitno poslabšanje tožnikovega zdravja toženka ne more odgovarjati. Glede višine odškodnine toženka zatrjuje, da je previsoka in meni, da je ob sicer hudih posledicah treba upoštevati tožnikovo reintegracijo in da lahko izvaja delo poslovodje. Res šepa, vendar lahko hodi, zato je treba odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti zmanjšati, pri tem pa tudi upoštevati, da bi tožnik škodo lahko zmanjšal, če bi se podvrgel operaciji, torej zatrditvi skočnega sklepa. Ni bilo upoštevano, da tožnikov imunski sistem ni oslabel. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodb izhaja, da je bil tožnik poškodovan v okviru opravljanja svojih delovnih obveznosti. Vojaki so izvajali trening figurativnih skokov tako, da so z višine 3000 metrov skočili iz helikopterja, nato izvajali proste like, nato na 800 do 1000 metrih odprli padalo ter na 60 do 80 metrih višine naredili zadnji zavoj pred doskokom. Uporabljali so padala, namenjanja izvajanju takih skokov, ki so bila zato manjša, z bolj plitvo kupulo in niso dopuščala nobenih napak. Na izvedbo posameznih skokov so vplivale tudi nenadne in nepredvidljive mikroklimatske razmere (npr. nenadna zračna turbulenca).

7. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da je padalstvo nevarna dejavnost, odgovornost tistega, ki se z njo ukvarja, pa zato objektivne narave (173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Na uporabo splošnih pravil o odškodninski odgovornosti je v zvezi z odgovornostjo delodajalca odkazoval takrat veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v svojem 73. členu. Nevarna dejavnost je tista dejavnost, iz katere glede na konkretne okoliščine izvira večja škodna nevarnost za okolico, ki torej presega tako imenovane nevarnosti vsakodnevnega življenja. Njenega izvajanja kljub potrebni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati ali obvladovati njenih učinkov. Prav to je značilno tudi za padalske skoke. Kljub vsej potrebni skrbnosti samega organizatorja in tudi izvajalca (športno društvo in športnik, delovna organizacija in delavec) padalskih skokov ni mogoče vselej nadzorovati ali obvladovati vseh njihovih učinkov. To izhaja tudi iz odločbe, na katero se sklicuje revizija, ki pa pri tem prezre, da sicer ne gre za enaki zadevi. Športno društvo in delovna organizacija nista v enakem položaju, kot tudi ne športnik in delavec. Prvi namreč z včlanitvijo v društvo, ki se ukvarja s padalskim športom, kot njegov član pristane na rizike, povezane s padalstvom. Tega za delavca, ki se v okviru izvajanja vsakodnevnih delavnih obveznosti ukvarja tudi s padalskimi skoki, ni mogoče trditi, pa čeprav je dober padalec. Za odnos delavca in delodajalca je med drugim značilna tudi odvisnost delavca, ki le v izjemnih okoliščinah lahko odkloni opravljanje svoje delovne sposobnosti. V obravnavani zadevi take okoliščine niso bile ugotovljene. Revizija torej s prepisom dela razlogov, iztrganih iz sodbe v primerjani zadevi, ne more uspeti, saj se obe zadevi glede pomembnih okoliščin razlikujeta. Tudi primerjanje s položajem in ureditvijo odškodninske odgovornosti pri avtomobilistu ni ustrezno. Zato že doslej navedeni razlogi zadostujejo za presojo o objektivni odgovornosti toženke. Še več, v tej zadevi so izkazane še dodatne okoliščine, ki so tudi dodatno povečale nevarnost izvajanih padalskih skokov, saj so se zaradi izvajanja figurativnih prostih likov v zraku uporabljala manjša padala, ki po ugotovitvi obeh sodišč niso dopuščala nobenih napak.

8. Toženka ne more uspeti niti s ponavljanjem razlogov o obstoju ekskulpacijskih razlogov za celotno ali delno oprostitev svoje odgovornosti po drugem in tretjem odstavku 177. člena ZOR zaradi ravnanja samega tožnika. Toženkina teza, da naj bi tožnik zadnji zavoj naredil prenizko oziroma prepozno, v dokaznem postopku ni bila potrjena. Toženka pri njej vztraja še v reviziji in prepisuje svoje pritožbene razloge o potrebnem upoštevanju dveh prič, pri tem pa prezre, da z revizijo zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne more izpodbijati dokazne ocene obeh sodišč, ki domnev in sklepanj obeh prič nista sprejeli. Pritožbeno sodišče je pri tem posebej poudarilo, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno verjelo tožniku, ki je bil edini, ki je občutil konkretne pogoje v zraku (zračno turbulenco). Pravilno je tudi opozorilo, da zatrjevanega oziroma morebitno nepravilnega tožnikovega ravnanja ni mogoče opredeliti za soprispevek k nastanku škode, saj bi bilo to ravnanje (morebitno prepozno reagiranje na nenadne razmere v zraku) znotraj sfere izvajalca nevarne dejavnosti, torej toženke.

9. Revizijsko sodišče enako kot pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni izpodbijal ugotovitve prvostopenjskega sodišča (temelječe na mnenju lečečega zdravnika), da je prevoz v Slovenijo tožniku rešil življenje. V pritožbi je zatrjevala le, zakaj sklepa, da so bile razmere v bolnišnici v Pulju kljub vojnim razmeram normalne. Pri tem je prezrla tudi razloge prvostopenjskega sodišča, ki je verjelo tožnikovemu očetu in bratu, da so prevoz tožnika svetovali zaposleni v bolnišnici zaradi pomanjkanja ustrezne opreme in kadra. Revizijska trditev o morebitnem poslabšanju tožnikovega zdravja zaradi samega prevoza pa je presplošna, da bi bilo lahko nanjo odgovoriti, predvsem pa govori le o morebitnem poslabšanju, kar ne zadostuje.

10. Revizijsko upiranje višini odmerjene odškodnine je pri treh oblikah nepremoženjske škode ostalo le na splošni ravni. Samo pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti toženka zatrjuje, da sodišče ni dovolj upoštevalo okoliščine o delni reintegraciji tožnikove sposobnosti, ker lahko opravlja delo poslovodje v gostinskem lokalu. Pri tem prezre, da gre za pretežno sedeče delo, ki je po aktivnosti neprimerljivo z delom, ki ga je tožnik opravljal pred poškodbo kot vrhunski padalec, ki je bil poleg tega telesno izredno aktiven. Nerazumljivo je revizijsko opozorilo, da tožnikov imunski sistem ni oslabel, saj iz razlogov prvostopenjske sodbe na njeni 25. strani jasno izhaja, da je sodišče v zvezi s to okoliščino upoštevalo ugotovitve izvedencev. Revizijsko sodišče sprejema tudi razloge pritožbenega sodišča, da operativna zatrditev skočnega sklepa ne bo izključila ugotovljenih omejitev, pač pa povzročila nove, drugačne omejitve. Tožnik bi po posegu lahko hodil brez podloge oziroma bos, vendar gibljivosti ne bi bilo več. Zato možnost te operacije ne narekuje znižanja odškodnine. Revizijsko sodišče ugotavlja, da skupna odmera odškodnine za štiri oblike nepremoženjske škode v znesku 141.500,00 EUR (kar predstavlja 160 povprečnih plač glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe) res spada v zgornjo polovico za podobne škode prisojenih odškodnin, vendar ne izstopa navzgor izven te presoje.(1) Upoštevaje velik obseg in težo poškodb (več zlomov: leve stegnenice, levega notranjega gležnja, osnovnih členkov dveh prstov levega stopala, desne skočne kosti; poškodba levega mečničnega živca, udarnina pljuč, raztrganje meniskusa kolena,...), dolgotrajno zdravljenje z življenjsko ogrožujočimi zapleti, številne operativne posege, omejitve življenjske aktivnosti (podrobneje na straneh 24 do 26 prvostopenjske sodbe) ter zlasti tudi okoliščino, da je bil tožnik ob poškodbi star šele 23 let in bo zato telesne in duševne bolečine trpel še zelo dolgo, revizijsko sodišče zaključuje, da je izpodbijana prisoja upoštevala tako načelo individualizacije odškodnine kot njene objektivne pogojenosti. Materialno pravo iz 200. in 203. člena ZOR je bilo torej pravilno uporabljeno.

11. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno toženkino revizijo s priglašenimi revizijskimi stroški vred. O tožnikovih stroških revizijskega odgovora je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in Odvetniške tarife.

Op. št. (1): Poleg odločb, na katere se sklicuje pritožbeno sodišče, primerjaj še II Ips 456/2003 in II Ips 166/2004.