Jedro

Pri presoji, ali je izpolnjen pravni standard nevarne dejavnosti, mora sodišče upoštevati, da je nevarna tista dejavnost, ki po svoji naravi in načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost nastanka škode. Podlaga za odškodninsko odgovornost toženke je ukvarjanje z nevarno dejavnostjo in ne imetništvo padala kot nevarne stvari.

Za razbremenitev odgovorne osebe zadostuje vsako, tudi nezakrivljeno, oškodovančevo ravnanje, ki je prispevalo k nastanku škode, vendar je upoštevno le tako oškodovančevo ravnanje, ki je zunaj sfere objektivno odgovorne osebe. Morebitne spontane reakcije oškodovanca, ki je bila izzvana z nevarno situacijo, ni mogoče obravnavati kot prispevek oškodovanca

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka,glede zneska 2.500,00 EUR z obrestmi, razveljavi.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

Za škodo, utrpelo dne 6.10.1997 pri skoku s padalom, je tožnik od toženke zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo: - za telesne bolečine 41.100,00 EUR; - za strah 35.000,00 EUR; - za duševne bolečine zaradi skaženosti 20.000,00 EUR; - za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 65.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za tožniku nastalo škodo. Za telesne bolečine mu je prisodilo odškodnino v znesku 39.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 59.000,00 EUR, za strah 37.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 8.000,00 EUR. Upoštevalo je znesek 8.124,94 EUR, ki ga je tožnik prejel od zavarovalnice, in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v znesku 135.875,06 EUR z obrestmi ter povračilo pravdnih stroškov v znesku 12.242,01 EUR z obrestmi.

Zoper ugodilni del sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku - ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje zbrane dokaze nekritično ocenilo in napačno ovrednotilo pomen posameznih predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti. Tožnik je bil zaposlen pri toženki in je pridobil licenco za izvajanje padalskih skokov. Trening padalske ekipe slovenske vojske je bil del redne padalske dejavnosti. Tožnikov skok je nastal v zvezi s to dejavnostjo. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačne predpostavke, da je bilo padalo, s katerim je tožnik skočil, nevarno. Sodišče pri tem neutemeljeno ni upoštevalo izpovedi priče I. A.. Sodišče tudi ni ugotavljalo, kaj pomeni tožniku podeljena licenca za padalstvo. Ta licenca izvajalcu daje avtonomno presojo, ki je neodvisna od inštrukcij. Toženka ne more prevzeti odgovornosti za tožnikovo presojo v kritičnem trenutku. Utemeljeno je stališče sodišča, da je padalstvo nevarna dejavnost, sporno je le, ali ta kvalifikacija velja za posamezen padalski skok. Uporabnik je pri izvajanju skoka v ne povsem predvidljivem odnosu samo do zračnih tokov. V relativno stabilnih vremenskih pogojih je težko zagovarjati stališče, da izvedba posameznega padalskega skoka pomeni za izvajalca nevarno dejavnost. Sodišče ne more mimo izjav treh trenerjev in I. A., da je tožnikovo poškodbo pripisati prepozno izpeljanemu zadnjemu zavoju. Pri uporabi padala je tožnika zavezovala skrajna skrbnost, ki mu je narekovala kontrolo nad padalom in spremljajočimi pojavi - zračnimi tokovi, zračnimi luknjami, turbulenco, reliefom doskočišča. Tožnik se je znašel v situaciji, ki je ni predvidel, vendar bi jo moral. Če tožnik ni natančno vedel, kako ravnati v nekoliko specifičnih pogojih, bi se pred izvedbo skoka lahko konzultiral s trenerjem in I. A.. Tožnikov prispevek k nastali mu škodi je prevladujoč oziroma absoluten. Tožnik se je sicer udeležil rednega treninga padalske ekipe, vendar bi, če bi imel tehtne razloge, lahko uporabo padala odklonil. Ravnanje osebja v bolnici v Puli ni narekovalo tožnikovega prevoza v slovensko bolnico. Ravnanja osebja bolnišnice Pula ni mogoče obravnavati kot medicinsko napako ali kakršnokoli drugo opustitev. Razen tega je po mnenju tožene stranke višina prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo previsoka. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče premalo upoštevalo delno reintegracijo tožnikovih sposobnosti. Tožnik lahko samostojno hodi, čeprav pri tem šepa. Brez težav lahko vozi kolo. Del trajnih posledic bi bilo mogoče zmanjšati s tem, da bi se tožnik podvrgel operacijskemu posegu - zatrditvi skočnega sklepa, ki pomeni rutinski operacijski poseg. Priznana odškodnina v znesku 59.000,00 EUR je previsoka. Pri odškodnini za strah je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za 2.500,00 EUR prekoračilo, saj je prvotni zahtevek tožnik znižal na 35.000,00 EUR. S prekoračitvijo zahtevka je sodišče prve stopnje bistveno prekršilo določbo 1. odstavka 2. člena ZPP. Za skaženost je sodišče tožniku priznalo odškodnino v znesku 8.000,00 EUR, čeprav sta izvedenca zapisala, da kozmetske posledice ne pomenijo skaženosti, temveč prizadetost zunanjosti srednje stopnje. Primerna bi bila odškodnina v znesku 5.000,00 EUR, tudi zato, ker je sodišče dejstvo, da lahko tožnik nosi samo določene modele čevljev, priznalo že pri odškodnini za duševno trpljenje zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Napačna je tudi odločitev o stroških. Določba 154. člena ZPP ne dopušča upoštevanja uspeha po temelju.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 73. člena v času nesreče veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in 1060. člena Obligacijskega zakonika, kot materialnopravno izhodišče za presojo utemeljenosti uveljavljanega tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo pravila o objektivni odgovornosti toženke (173. člen, 1. odstavek 174. člena in 177. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pritrditi je mogoče stališču tožene stranke, da mora sodišče presojo, ali je škoda posledica nevarne dejavnosti, opreti na konkretne okoliščine, v katerih škoda nastane. Pri presoji, ali je izpolnjen pravni standard nevarne dejavnosti, mora sodišče upoštevati, da je nevarna tista dejavnost, ki po svoji naravi in načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost nastanka škode (glej dr. Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja 2, Časopisni zavod Ur. list, 1990, stran 118). Tožena stranka v pritožbi pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je padalstvo nevarna dejavnost, meni pa, da je izvedbo skoka v relativno stabilnih vremenskih razmerah težko opredeliti za nevarno. Takemu stališču pa ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je (drugače kot v zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, opr. št. II Ips 222/2005) ugotovilo, da je tožnik skok s padalom izvedel v okviru svoje delovne obveznosti pri toženki. Izvedel je takoimenovani figurativni skok, z višine 3000 m, pri katerem se padalo odpre po izvedenih prostih likih na 800 do 1000 m, pred doskokom pa je treba napraviti, na višini 60 do 80 m, še en zavoj. Padalo, s katerim je bil skok izveden, je manjše od običajnih, in ne dopušča nobenih napak uporabnika. Tožnik se je treninga padalcev moral udeležiti, skoka s padalom ni mogel odkloniti in tudi ni imel možnosti zavrniti uporabe konkretnega padala. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je izvedba posameznega skoka odvisna tudi od nenadnih in nepredvidljivih mikroklimatskih razmer. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin ni dvoma v materialnopravno pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je tožniku škoda nastala z nevarno dejavnostjo. Podlaga za odškodninsko odgovornost toženke je ukvarjanje z nevarno dejavnostjo in ne imetništvo padala kot nevarne stvari. Dejstvo, da je bilo uporabljeno dvigalo nevarnejše od običajnih, je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji okoliščin, v katerih je bil skok izveden, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačne predpostavke o padalu kot nevarni stvari. Pravilnosti presoje o nevarni dejavnosti ne izključuje niti ugotovitev, da je tožnik imel potrebno licenco za izvajanje padalskih skokov. Nekorektno je sklicevanje pritožbe, da bi tožnik, če bi imel tehtne razloge, uporabo konkretnega padala lahko odklonil, in pred izvedbo skoka zahteval od trenerja dodatna navodila. Ob tem, da je padalske skoke organiziral tožnikov delodajalec, se je tožnik upravičeno zanašal, da so varnostni pogoji za izvedbo treninga zagotovljeni. Ni jasno, katere tehtne razloge bi tožnik lahko navajal za odklonitev izvedbe skoka oziroma uporabe konkretnega padala.

Objektivno odgovorna oseba se oprosti odgovornosti, če dokaže (dokazno breme je na njej) oprostitvene oziroma ekskulpacijske razloge iz 177. člena ZOR. Tožeča stranka je kot oprostitveni razlog navajala ravnanje samega tožnika. V sodni praksi, ki ji je sledil tudi zakonodajalec (glej 3. odstavek 173. člena Obligacijskega zakonika) je uveljavljeno stališče, da za razbremenitev odgovorne osebe zadostuje vsako, tudi nezakrivljeno, oškodovančevo ravnanje, ki je prispevalo k nastanku škode, vendar je upoštevno le tako oškodovančevo ravnanje, ki je zunaj sfere objektivno odgovorne osebe (glej 5. odstavek 177. člena ZOR). Morebitne spontane reakcije oškodovanca, ki je bila izzvana z nevarno situacijo, ni mogoče obravnavati kot prispevek oškodovanca (glej dr. Boris Strohsack, Odškodninsko pravo ..., stran 126 in Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 867). Tožena stranka je ugovor o tožnikovem prispevku k nastali škodi oprla na navedbo, da je tožnik zadnji zavoj pred doskokom izvedel prenizko. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedi ugotovilo, da je bil doskok izveden s potrebno skrbnostjo. Tožnikovi izjavi je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, saj je bil edini, ki je občutil konkretne pogoje v zraku. Razen tega je tožnik z neupoštevanjem pravil ogrožal le samega sebe, izjave prič pa temeljijo na predvidevanju. Sicer pa tudi, če bi tožnik, potem, ko je zaznal nevarno situacijo, morebiti ravnal narobe, tega njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti za soprispevek k nastali mu škodi, saj je znotraj sfere izvajalca nevarne dejavnosti. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je premestitev tožnika na zdravljenje v slovensko bolnišnico tožniku rešila življenje, zato odločitev o premestitvi, ki sta jo sprejela tožnikov brat in oče, ne predstavlja razloga za oprostitev odgovornosti toženke.

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje upoštevalo merila iz 1. in 2. odstavka 200. člena ZOR in jih tudi pravilno uporabilo. Edino pri odškodnini za strah je spregledalo, da je bil tožbeni zahtevek zmanjšan na 35.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato, na podlagi 357. člena ZPP, glede zneska 2.500,00 EUR z obrestmi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo.

Tožena stranka razlogov zoper odmero odškodnine za telesne bolečine ne navaja. Pritožbeno sodišče je zato opravilo le preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava, pri čemer je upoštevalo ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju in intenzivnosti bolečin ter številnih nevšečnostih, ki jih je moral tožnik prenašati med dolgotrajnim zdravljenjem. Te dejanske ugotovitve so v strnjeni obliki navedene na 21. do 24. strani sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti odmerjena pravična denarna odškodnina.

Enak zaključek velja glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so podane posebne okoliščine, zaradi katerih je tožnik upravičen tudi do odškodnine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ugotovljeno je bilo, da je pri tožniku zdravljenje trajalo nadpovprečno dolgo, v tem času pa je bila njegova aktivnost znatno zmanjšana. Odločitve o tem pritožba ne izpodbija. Operativni poseg, s katerim bi tožniku zatrdili skočni sklep omejitev izvajanja življenjskih aktivnosti ne bo izključil, pač pa povzročil nove, drugačne omejitve. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik ob poškodbi star 23 let, vrhunski športnik, nesreča pa je bistveno vplivala tako na njegovo poklicno kot športno udejstvovanje. Po prepričanju pritožbenega sodišča je bila tožniku z zneskom 59.000,00 EUR dosojena odškodnina, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ni treba, da bi sprememba zunanjosti pri drugih vzbujala gnus, pomilovanje ali siceršnjo pozornost (glej dr. Boris Strohsack, Odškodninsko pravo..., stran 244). Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da opredelitev izvedencev, da gre za prizadetost srednje stopnje, obstoja pravno priznane škode ne izključuje. Ni tudi res, da je bila uporaba posebne obutve upoštevana že pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri slednji je sodišče tožniku nadomestilo prikrajšanje pri življenjskih aktivnostih, v okviru odškodnine za skaženost pa je bil upoštevan estetski vidik. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo ne le brazgotine na tožnikovem telesu in uporabo posebne obutve, pač pa tudi dejstvo, da je njegova hoja nestabilna, kar je, kljub tožnikovemu trudu, navzven opazno. Spremenjen način hoje pa mlademu človeku gotovo povzroča intenzivne duševne bolečine.

Pritožba trajanja in intenzivnosti strahu, navedenega na 26. in 27. strani sodbe, ne izpodbija. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem delu utemeljen tožnikov odškodninski zahtevek v celoti, torej v znesku 35.000,00 EUR.

Za vse oblike škode je bila tožniku prisojena odškodnina v skupnem znesku 141.500,00 EUR, kar predstavlja 160 povprečnih plač v času izdaje sodbe (883,58 EUR). Pritožbeno sodišče je opravilo primerjavo z odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem s primerljivimi škodnimi posledicami in ugotovilo, da je dosojena odškodnina s temi primerljiva (glej II Ips 481/99, II Ips 196/2000, II Ips 576/2002 in Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse, GV Založba, Ljubljana 2001, primeri 399, 400 in 458).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zoper stroškovno odločitev. 2. dostavek 154. člena ZPP nalaga sodišču, da pri delnem uspehu upošteva vse okoliščine primera. Ker je bil v obravnavani zadevi temelj zahtevka sporen in je sodišče glede njega izvajalo dokaze, je na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP pri stroškovni odločitvi pravilno upoštevalo tožnikov uspeh tudi glede temelja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razen glede prekoračitve zahtevka za strah, pritožba ni utemeljena. Ugotavlja namreč, da ni podan nobeden od razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).