Jedro

Vsaka opustitev navedbe določenega premoženja na predpisanem obrazcu o izjavi o premoženjskem stanju ne pripelje do zavrnitve prošnje in njene prepovedi ponovnega vlaganja za nadaljnjih 6 mesecev, temveč je pri sprejemu takšne odločitve treba presoditi, ali ne gre morda za opravičljiv spregled prosilca, ki je nastal kot posledica okoliščin, iz katerih očitno izhaja, da prosilcu za BPP ni mogoče očitati namena prikrivanja ali opustitve dolžne skrbnosti pri izpolnjevanju takega obrazca. Tak opravičljiv spregled je mogoče utemeljiti samo na medsebojno povezanih okoliščinah, ki ga izjemoma utemeljujejo, npr. neznatna višina premoženja, vrsta premoženja, časovna odmaknjenosti pridobitve tega premoženja in razpolaganja z njim. Prosilci za brezplačno pravno pomoč, ne morejo sami presojati, ali je smotrno določeno premoženje vpisati v navedeno izjavo ali ne.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorci, III U 88/2014-5 z dne 11. 4. 2014 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Okrožnega sodišča v Kopru, Organa za brezplačno pravno pomoč, Bpp 102/2014 z dne 18. 2. 2014, in vrne zadeva temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 505,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 102/2014 z dne 18. 2. 2014. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za tam navedeni postopek in odločeno, da revident nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka pri ocenjevanju finančnega pogoja za upravičenost do BPP po uradni dolžnosti preverila tožnikovo premoženjsko stanje in z vpogledom v register KDD, ugotovila, da je tožnik lastnik 24-ih vrednostnih papirjev z oznako "Modra linija Holding, redne", tega premoženja pa ni navedel v svoji prošnji za dodelitev BPP.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe strinja s stališči tožene stranke in njenim razlogom za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja, da se premoženjsko stanje prosilca in njegove družine ugotavlja tudi na podlagi njegove izjave, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo, zato se od njega pričakuje, da pri sestavi izjave ravna s posebno skrbnostjo, in tako omogoči pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja glede svojega premoženja in premoženja njegove družine. Prosilec mora torej pri sestavi prošnje in izjave ravnati s posebno skrbnostjo in navesti popolne in pravilne podatke. Kadar tako ne ravna in se ugotovi drugačno premoženjsko stanje, kot je navedeno v njegovi izjavi, se šteje, da je navajal neresnične podatke, s tem pa nastopijo posledice iz petega odstavka 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju revident) revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Meni, da sta sodišče prve stopnje in tožena stranka napačno uporabila 20. člen ZBPP, ob pravilni uporabi pa bi morala presojati relevantnost napačnega podatka za upravičenost do BPP. Zatrjuje, da podatka ni zamolčal, temveč zgolj spregledal, saj je te vrednostne papirje pridobil na podlagi certifikatov, njihova vrednost pa je zanemarljiva (vrednost ene delnice Modre linije holding na dan 12. 3. 2014 znašala 7,40 EUR oziroma skupaj 177,60 EUR). Poudarja, da se s trgovanjem na borzi vrednostnih papirjev ne ukvarja. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani IV U 72/2013 z dne 21. 5. 2013. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo, tako, da tožbi ugodi in hkrati ugodi revidentovi prošnji za dodelitev BPP, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma toženi stranki v novo odločanje ter toženi stranki naloži v plačilo stroškov postopka. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija je dovoljena in utemeljena.

V zvezi z dovoljenostjo revizije

6. V obravnavanem primeru je revizija dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, ali po 20. členu ZBPP že vsaka neresnična navedba podatka o premoženju v prošnji za BPP, ne glede na vrednost zamolčanega premoženja oziroma ne glede na pomen tega premoženja za izpolnjevanje finančnega pogoja za BPP, vodi v zavrnitev prošnje za BPP in šestmesečno prepoved ponovnega vlaganja prošenj.

V zvezi z utemeljenostjo revizije

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). Vendar pa ima navedeni preizkus v upravnem sporu svoje meje, saj je tudi kritika pravne presoje ugotovljenih dejstev lahko celovita le ob ustrezni revizijski trditveni podlagi,(1) v postopku revizije pa se tudi presoja omejuje na obseg, ki izhaja iz dovoljenosti revizije kot vsebinske procesne predpostavke. To pomeni, da se v primeru, da je revizija dovoljena zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) tudi presoja sodišča v postopku revizije omejuje na trditveno podlago revidenta in okvir presoje, ki izhaja iz navedenega pomembnega pravnega vprašanja (86. člen ZUS-1 v povezavi z 371. členom ZPP, ki se po 22. členu ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu).(2) V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz relevantnega dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), oziroma iz listin upravnega spisa izhaja, in v obravnavani zadevi niti ni sporno, da je tožena stranka ob preverjanju podatkov, ki jih je revident navedel v prošnji za BPP, z vpogledom v register KDD ugotovila, da je revident lastnik 24-ih vrednostnih papirjev z oznako "Modra linija Holding, redne", česar pa ni navedel v svoji prošnji za dodelitev BPP. Sporno pa je, ali takšno neskladje med podatki na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP utemeljuje (avtomatično) zavrnitev prošnje za BPP in šestmesečno prepoved ponovnega zaprosila zanjo, ali je pri uporabi te določbe treba upoštevati še kakšne druge okoliščine, kot so vrednost zamolčanega premoženja oziroma njegov pomen za izpolnjevanje finančnega pogoja za BPP (13. člen ZBPP), način pridobitve premoženja, časovna oddaljenost pridobitve premoženja, itd. 9. V času odločanja tožene stranke je 20. člen ZBPP v prvem odstavku določal, da se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju prosilca in njegovih družinskih članov, ki jo prosilec poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. V petem odstavku istega člena je bilo določeno, če prosilec v izjavi o premoženjskem stanju navaja neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP.

10. Izpodbijana sodba in odločba tožene stranke temeljita na stališču, da za uporabo „sankcije“ iz petega odstavka 20. člena ZBPP zadošča, da že en podatek o premoženju iz prošnje ni resničen, ne glede na okoliščine, ki so pripeljale do navedbe neresničnega podatka.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, v kateri je sledilo odločitvi organa za BPP, z navedenim stališčem napačno uporabilo materialno pravo.

12. Ureditev 20. člena ZBPP je v času odločanja tožene stranke izhajala iz odgovornosti prosilcev za BPP za pravilno in popolno navajanje relevantnih dejstev v svojih prošnjah in izjavah o premoženjskem stanju. Taka strogost je tudi sledila namenu zakona po pridobitvi ustreznih podatkov za odločanje, saj je bilo naknadno preverjanje pravilnosti navedb s strani organov za BPP namenjeno tudi presoji verodostojnosti same izjave o premoženjskem stanju prosilca. V primeru ugotovljenih nepravilnosti je bila verodostojnost navedene izjave prosilcev zato postavljena pod vprašaj v celoti, kar je utemeljevalo zavrnitev prošenj za BPP. Kot je Vrhovno sodišče že zapisalo,(3) je za točnost in resničnost podatkov v izjavi odgovoren prosilec. Presojo o tem, ali so podatki, ki jih je navedel, resnični in verodostojni (s tem pa tudi, ali je šlo za pomoto, zamolčanje oziroma neresnično navajanje teh podatkov), pa v vsakem posameznem primeru na podlagi drugega in tretjega odstavka citiranega člena ZBPP opravlja organ za BPP.

13. Vrhovno sodišče pritrjuje revidentu, da je treba 20. člen ZBPP razlagati tako, da že vsaka opustitev navedbe določenega premoženja na predpisanem obrazcu, ne pripelje do zavrnitve prošnje in njene prepovedi ponovnega vlaganja za nadaljnjih 6 mesecev, temveč je pri sprejemu takšne odločitve treba presoditi, ali ne gre morda za opravičljiv spregled prosilca, ki je nastal kot posledica okoliščin, iz katerih očitno izhaja, da prosilcu za BPP ni mogoče očitati namena prikrivanja ali opustitve dolžne skrbnosti pri izpolnjevanju takega obrazca. Tak opravičljiv spregled je mogoče utemeljiti samo na medsebojno povezanih okoliščinah, ki ga izjemoma utemeljujejo, npr. neznatna višina premoženja, vrsta premoženja, časovna odmaknjenosti pridobitve tega premoženja in razpolaganja z njim. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pa prosilci za BPP, ne morejo sami presojati, ali je smotrno določeno premoženje vpisati v navedeno izjavo ali ne. Vrhovno sodišče je takšno stališče sprejelo že v zadevi X Ips 376/2014 z dne 18. 11. 2015. 14. V obravnavanem primeru iz dosedanjega postopka okoliščine, ki bi očitno kazale na to, da revident neupravičeno ni navedel enega podatka o svoje premoženju, niso razvidne. Tožena stranka pa, zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, pravno relevantnih okoliščin, ki bi lahko utemeljevale revidentov opravičljiv spregled, ni ugotavljala, niti revidentu ni dala možnosti, da se izjavi o ugotovljeni neskladnosti podatka o lastništvu vrednostnih papirjev (skladno z zahtevo iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), kjer bi lahko pojasnil in izkazal okoliščine, ki bi ta spregled izjemoma opravičevale. Pri odločanju o tem, ali revidentu ni mogoče očitati namena prikrivanja premoženja oziroma opustitve dolžne skrbnosti, pa ni mogoče zanemariti, da je revident že v tožbi in reviziji zatrjeval obstoj okoliščin, ki so glede na zavzeto materialnopravno izhodišče pri tej odločitvi pravno pomembne (kako in kdaj je pridobil sporne vrednostne papirje ter njihovo vrednost).

15. Glede na navedeno je bilo po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru materialno pravo zmotno uporabljeno, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku upoštevati pravno mnenje Vrhovnega sodišča v tej sodbi.

K II. točki izreka:

16. Ker je revident z revizijo uspel, Vrhovno sodišče pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek, je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje in stroških revizijskega postopka. Stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje so odmerjeni v višini, kot jih je uveljavljal revident in ne v višini določeni s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, do katerih bi bil revident sicer upravičen na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče namreč odloča v mejah postavljenega stroškovnega zahtevka stranke in o stroških, ki so bili zahtevani v tožbi, o kateri je sodišče prve stopnje odločilo (prvi in tretji odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

17. Revidentu se zato priznajo v tožbi uveljavljani stroški upravnega spora v višini 203,30 EUR. Odmera stroškov revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154., prvega odstavka 163. in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ker vrednosti predmeta ni mogoče določiti po prostem preudarku glede na pomen stvari, znaša njegova vrednost 3.500,00 EUR (drugi odstavek 25. člena Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT). Na podlagi tarifne številke

(4)

3300 se revidentu prizna 282,00 EUR nagrade za postopek z revizijo in stroški po tarifni številki 6002 v znesku 20,00 EUR, kar skupaj znaša 302,00 EUR (brez DDV, katerega povračilo revident ni uveljavljal). Tožena stranka je tako dolžna revidentu v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v skupni višini 505,30 EUR.

(1) Tako Vrhovno sodišče tudi izrecno že v zadevi II Ips 328/2009 z dne 26. 08. 2009 glede uporabe 371. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je tedaj vseboval identično določbo kot 86. člen ZUS-1. (2) Obširnejša obrazložitev v zvezi z obsegom presoje v revizij je dana v zadevi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015. (3) Glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 234/2012 z dne 11. 7. 2012. (4) Tarifa, ki je priloga ZOdvT (Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009) se v obravnavanem primeru uporablja skladno z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015).