Jedro

Rok za vložitev vloge za odobritev pravnega posla iz prvega odstavka 22. člena ZKZ je materialni rok.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo tožnice za odobritev kupoprodaje zemljišč parc. št. 395 in 405/11, obe k.o. ..., v deležu do 3/12, za skupno ceno 40.500,00 EUR. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica vložila vlogo za odobritev pravnega posla po prvem odstavku 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) prepozno, zato jo je po določbi tretje točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) s sklepom zavrgel. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil in soglašal s prvostopnim organom, da je rok iz prvega odstavka 22. člena ZKZ materialen prekluziven rok.

3. Tožnica v tožbi navaja, da sta stališči organov zmotni. Opozarja na svojo pritožbo, v kateri je opozorila na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 286/2015, po kateri je rok, ki je določen v četrtem odstavku 20. člena ZKZ, procesni rok, ter bi organ moral uporabiti analogijo, in tudi rok iz prvega odstavka 22. člena ZKZ obravnavati kot procesni rok. Sklicuje se na pravno teorijo v zvezi z razlago rokov in izpostavlja svoja stališča. Zavrača razloge organa druge stopnje, ki se je skliceval na besedo "najpozneje" v dikciji prvega odstavka 22. člena ZKZ, kot razlog, ki kaže na nepodaljšljiv materialni rok in izpostavlja določbo 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kjer je uporabljena beseda "najkasneje", vendar iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 152/2014 izhaja, da gre za procesni rok. V zvezi s sodbo IV 140/2018, na katero se sklicuje drugostopenjski organ, meni, da ne vsebuje argumentov iz katerih bi izhajalo, da gre pri prvem odstavku 22. člena ZKZ za materialni prekluzivni rok. Sklicuje se tudi na to, da je pravna norma nejasna, in da bi moral organ postopati v njeno dobro v skladu z načelom varstva pravic strank, ki je določeno v 7. členu ZUP. Poleg tega pa je bila vloga tožnice edina za odobritev pravnega posla, ter bi bil z odobritvijo dosežen namen predpisa. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožnice, ter se sklicuje na ustaljeno sodno prakso, zavrača stališče v novejši sodni praksi naslovnega sodišča, ki izhaja iz sodbe I U 780/2020, saj pomeni odstop od ustaljene sodne prakse.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet upravnega spora je sklep organa, ki je zavrgel tožničino vlogo za nakup parcel, iz razloga, ker je tožnica vlogo za odobritev pravnega posla vložila prepozno.

7. Ni sporno v zadevi, da se je rok za vložitev vloge za odobritev pravnega posla, ki je začel teči 7. 8. 2021 iztekel dne 5. 9. 2021, ter da je tožnica vlogo za odobritev pravnega posla vložila 6. 9. 2021. Sporna v zadevi pa je pravna narava roka iz prvega odstavka 22. člena ZKZ, saj kolikor je ta rok procesni, je za računanje pravočasnosti treba uporabiti določbo drugega odstavka 101. člena ZUP (5. 9. 2021 je bila nedelja). Kolikor pa je rok iz prvega odstavka 22. čelna ZKZ materialni in prekluzivni, na tem stališču temelji odločitev upravnih organov, je tožnica vlogo za odobritev pravnega posla vložila prepozno, saj bi jo morala vložiti do izteka roka.

8. Stališče sodišča je, da je odločitev organa pravilna in temelji na pravilnem razlogovanju, da je rok iz prvega odstavka 22. člena ZKZ materialni prekluzivni rok. Po prvem odstavku 21. člena ZKZ mora vsakdo, ki želi kupiti naprodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno s povratnico prodajalcu in upravni enoti, ali neposredno vloži na upravni enoti (v roku iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ). Tretji odstavek 21. člena ZKZ pa določa, da ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe na način, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, je pravni posel sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote. Na podlagi navedene določbe torej sprejemnik ponudbe pridobi materialno upravičenje, da zahteva od upravne enote odobritev upravnega posla za nakup zemljišča, ki je sklenjen pod odložnim pogojem. To materialno pravno upravičenje sprejemnik ponudbe uresniči, kolikor ravna po prvem odstavku 22. člena ZKZ, ki napotuje sprejemnika ponudbe (fizično ali pravno osebo, ki je sklenila pravni posel z lastnikom nepremičnine - dikcija, ki kaže na pridobljeno materialno pravno upravičenje), da v roku 30 dni, po poteku roka iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ, vloži vlogo za odobritev pravnega posla (kar kaže na prekluzijo).

9. Sodišče ne soglaša s tožbenim ugovorom, da sta oba roka, rok iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ in prvega odstavka 22. člena ZKZ procesna, ter da je stališče o procesni naravi obeh rokov lahko zavzeti s pomočjo argumenta simili at simile glede na razlago, ki jo je glede pravne narave roka iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ, zavzelo Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. X Ips 286/2015. Z rokom iz prvega odstavka 22. člena ZKZ je namreč zakonodajalec določil obdobje v katerem mora fizična ali pravna oseba, ki je sklenila pravni posel, to materialno pravno opravičenje, ki ga je pridobila pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote, uresničiti z začetkom postopka za odobritev pravnega posla. V nasprotnem je tako oseba s svojo pridobljeno pravico prekludirana. Da bi bil rok iz prvega odstavka 22. člena ZKZ procesni, iz razloga, ker dikcija besedila prvega odstavka 22. člena ZKZ govori o vlogi, sodišča ne prepriča. Sprejemnik ponudbe je s pisno izjavo o sprejemu ponudbe sklenil pravni posel, s tem je pridobil materialno pravno upravičenje, ki ga lahko uveljavi v določenem roku, ne glede na termin, ki ga zakon za takšno zahtevo uporablja. Sama dikcija "vloga" ne kaže na pravno naravo roka.

10. Sodišče soglaša s tožnico, da gre pri odobritvi pravnega posla za presojo izpolnjevanja določenih pogojev. Presojo z vlogo pa lahko zahteva le imetnik pravice, sklenitelj pravnega posla, ki je sprejel ponudbo v skladu z zakonom, v zakonu določenem roku in s tem svoje upravičenje uveljavi. Tako je razumela pravno naravo roka tudi sodna praksa, na kar kaže sodba IV 140/2018 z dne 12. 3. 2020, sodni praksi pa je sledila tudi upravna praksa organov in zakonodajalec. Razlogi iz sodbe I U 780/2020 z dne 16. 12. 2021 sodišča ne prepričajo, da bi spremenilo svojo prakso. Ugovore, da je določba prvega odstavka 22. člena ZKZ nejasna, ter da je organ pri razlagi nejasne oziroma nedoločne pravne norme postopal v njeno škodo, sodišče zavrača. Določba je jasna, na rok je organ tožnico tudi opozoril z dopisom z dne 11. 8. 2021. 11. Dejstvo, da je bila s strani tožnice oddana edina vloga za odobritev pravnega posla v konkretni zadevi, s čimer tožnica utemeljuje, da bi bil z izbiro tožnice kot edine ponudnice dosežen namen predpisa, v zadevi ni relevantno in je pravno nepomembno.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče v obravnavani zadevi glavne obravnave ni opravilo, saj so se stranke glavni obravnavi na podlagi 279.a člena ZPP odpovedale.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.