Jedro

Določba drugega odstavka 196. člena SZ-1 o pridobitvi lastninske pravice s preureditvijo skupnih prostorov v tej zadevi ne pride v poštev, saj tožnica ni preurejala skupnih prostorov v večstanovanjski stavbi. Toženec, ki se je vpisal v zemljiško knjigo na podlagi pravnega posla, je v razmerju do tožnice tretja oseba, ki ga varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je trdila, da sta sporno nepremičnino s pokojnim možem od leta 1955 dalje s svojim delom in denarjem gradila in dogradila. Prvotno barako sta v celoti porušila, na istem mestu pa sta naredila nove temelje, greznico in klet ter stanovanje v pritličju in na podstrešju. V spornem stanovanju živi od leta 1955 dalje v dobri veri, da je navedeno stanovanje v njeni lasti in posesti. Lastninsko pravico je pridobila kot (1) graditelj z zgraditvijo objekta, (2) s priposestvovanjem, ker ima objekt v mirni, dobroverni in lastniški posesti vse od leta 1955 dalje ter (3) na podlagi drugega odstavka 196. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) – s preureditvijo skupnih prostorov. Meni, da je sporazum o nadomestni izpolnitvi z dne 2. 11. 1998, na podlagi katerega se je v zemljiško knjigo kot lastnik vpisal toženec, ničen, saj je bil sklenjen v nasprotju z 88. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo, s katero je tožnica zahtevala ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine parc. št. 78/2, k. o. ... (v naravi stanovanjska stavba tlorisa 41 m2), izvedbo geodetskega postopka izmere in parcelacije ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko vpisala v zemljiško knjigo na odmerjenem delu zemljišča. Presodilo je, da določbe o pridobitvi lastninske pravice na novi stvari niso uporabljive, ker jih je mogoče uporabiti le za premičnine, prav tako pa tožnica ni dokazala, da je bila gradnja izvršena ob lastnikovi vednosti in volji. Tožnica tudi ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi določb o gradnji na tujem svetu oziroma s priposestvovanjem, saj ni bila v dobri veri, prav tako pa je bila pri predmetni nepremičnini od leta 1962 dalje vpisana družbena lastnina. Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi sklicevanje na določbo drugega odstavka 196. člena SZ-1, saj je navedena določba uporabljiva le za primere preureditve skupnih prostorov v večstanovanjskih stavbah.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizijo vlaga tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita in se zahtevkom v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Materialnopravno pravilen je zaključek sodišča, da tožnica na sporni nepremičnini ni mogla pridobiti lastninske pravice na nobeni od zatrjevanih pravnih podlag. Določba drugega odstavka 196. člena SZ-1 o pridobitvi lastninske pravice s preureditvijo skupnih prostorov v tej zadevi ne pride v poštev, saj tožnica ni preurejala skupnih prostorov v večstanovanjski stavbi, pravilna pa je tudi presoja, da je bila tožnica v slabi veri. Že okoliščini, da je tožnica plačevala stanarino ter da je v letu 1991 želela sporno stanovanje odkupiti, kažeta na obstoj njene slabe vere. Nepremičnina je bila prav tako v družbeni lastnini. Slaba vera tožnice pa onemogoča tako priposestvovanje kot pridobitev lastninske pravice na podlagi določb o gradnji na tujem svetu. V času gradnje (od aprila 1955 do leta 1975) je veljal Obči državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ), ki nedobrovernemu graditelju ni omogočal, da bi z gradnjo na tujem zemljišču pridobil na tem zemljišču lastninsko pravico (paragraf 418 ODZ). Zmotno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da je tudi Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) preprečeval nedobrovernemu graditelju pridobitev lastninske pravice na tujem zemljišču. ZLTR je namreč pod pogoji 25. člena tudi nedobrovernemu graditelju izjemoma omogočal pridobitev lastninske pravice na tujem zemljišču, kar pa ne vpliva na pravilnost končne odločitve, saj je v času gradnje veljal ODZ.

8. Revizijsko sodišče pri tem še dodaja, da je zahtevek tožnice neutemeljen tudi zaradi učinkovanja načela zaupanja v zemljiško knjigo. Toženec, ki se je vpisal v zemljiško knjigo na podlagi pravnega posla (sporazuma o nadomestni izpolnitvi z dne 2. 11. 1998), je namreč v razmerju do tožnice tretja oseba, ki ga varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo (četrti odstavek 5. člena Zakona o zemljiški knjigi; Ur. l. RS, št. 33/1995). Sporazum o nadomestni izpolnitvi, na podlagi katerega se je toženec vpisal v zemljiško knjigo, je bil namreč sklenjen po končanem denacionalizacijskem postopku in tako zanj ne pride v poštev sankcija ničnosti iz 88. člena ZDen, okoliščin, ki bi kazale na obstoj slabe vere toženca, pa tožnica ni zatrjevala. Prav tako tožnica ni navedla nobenih pravno relevantnih dejstev, ki bi ji omogočala pridobitev lastninske pravice po vknjižbi lastninske pravice v korist toženca. Vse njene trditve se nanašajo na obdobje, ko je bil lastnik nepremičnine še dr. B. oziroma ko je bila nepremičnina v družbeni lastnini.

9. Glede na obrazloženo je odločitev sodišč pravilna in je zato revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).