Jedro

Osnovni pogoj za uporabo pravnega pravila paragrafa 418 ODZ je, da je graditelj v dobri veri, da torej ne ve, da gradi na tujem svetu. Če se sklicuje na dogovor, originarne pridobitve ni. Lastninska pravica na podlagi dogovora (pogodbe) se pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo.

Tisti, ki je vedel, da gradi na tujem zemljišču, ne more postati dobroveren, čeprav se lastnik gradnji ni uprl.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev lastninske pravice, izvedbo geodetskega postopka izmere in izstavitev zemljiškoknjižne listine glede dela nepremičnine, in sicer stanovanjske stavbe v velikosti 41 m2, parc. št. 78/2, k.o. ... Sodišče je nadalje tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka v višini 792,21 EUR.

Proti sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka, in sicer iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno štelo gradnjo stanovanjske stavbe kot adaptacijo oziroma dograditev prvotne stavbe. Hišo sta namreč z lastnimi sredstvi zgradila tožnica in njen mož, pri čemer je bila tako ustvarjena popolnoma nova stvar. Na tej podlagi je tožnica pridobila lastninsko pravico po samem zakonu. Sodišče bi s tem v zvezi moralo izvesti predlagane dokaze, in sicer postaviti izvedenca gradbene stroke, opraviti ogled na kraju samem in zaslišati predlagane priče. Zaključki in razlogi izpodbijane sodbe so tako protispisni, saj sodišče ni upoštevalo vseh pravnorelevantnih dejstev, navedb in dokazov, predloženih s strani tožeče stranke. Sodišče je tako napačno uporabilo načelo "superficies solo cedit", saj gre v konkretnem primeru za izvirni način pridobitve lastninske pravice. Tožeča stranka in njeni sorodniki so v pravni negotovosti, saj v stanovanjskem objektu živijo v dobri veri, da je zadevna nepremičnina v lasti tožeče stranke.

Po 344. členu ZPP je bila pritožba vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 418. paragrafu Občega državljanskega zakonika z dne 1. junija 1811 v besedilu treh delnih novel (v nadaljevanju ODZ), ki je veljal v času gradnje spornega objekta (leta 1955) pripada zgradba, ki jo je nekdo sezidal z lastnim gradivom, vendar brez lastnikove vednosti in volje na tujem svetu, zemljiškemu lastniku. Pošten graditelj sme zahtevati povračilo potrebnih in koristnih stroškov; z nepoštenim se ravna kakor s poslovodjem brez naloga. V kolikor je lastnik zemljišča vedel za gradnjo, a je ni prepovedal, sme terjati le vrednost zemljišča. Osnovni pogoj za uporabo pravnega pravila paragrafa 418 ODZ je, da je graditelj v dobri veri, da torej ne ve, da gradi na tujem svetu. Če se sklicuje na dogovor, originarne pridobitve ni. Lastninska pravica na podlagi dogovora (pogodbe) se pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo (enako sodna praksa, primerjaj sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 331/93).

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče napačno štelo gradnjo stanovanjske stavbe za adaptacijo oziroma dograditev prvotne stavbe. Hišo sta namreč po njenih navedbah z lastnimi sredstvi zgradila tožnica in njen mož, pri čemer je bila tako ustvarjena popolnoma nova stvar. Navedbe pritožbe ne držijo, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da z doslednim spoštovanjem načela superficies solo cedit tožnica ni mogla pridobiti lastninske pravice na novi stvari. Gradnjo stanovanjske hiše je tako pravilno presojalo po določbah 418. paragrafa ODZ, ki ureja gradnjo na tujem svetu. Pri tem ni sledilo tožnici da je lastnik zemljišča dr. J. B. dovolil gradnjo. Glede na odločbo (priloga A33), izdano po izvršeni gradnji, je namreč ugotovilo, da je kot lastnik na novo zgrajene nepremičnine še vedno naveden dr. J. B., tožnica pa je bila nosilka stanovanjske pravice. Tožnica je tudi sama izpovedala, da je hišo želela kupiti, pa je dr. J. B. ni želel prodati (pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti strinja z ugotovitvami sodišča na strani 6 sodbe). Glede na vztrajanje pritožnice v reviziji, da je dobroverni graditelj, pritožbeno sodišče le pripominja, da tisti, ki je vedel, da gradi na tujem zemljišču, ne more postati dobroveren, čeprav se lastnik gradnji ni uprl (primerjaj Frantar, T. Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 81). Ob ugotovitvi, da je bila stanovanjska hiša zgrajena brez volje in vednosti zemljiškega lastnika, je sodišče prve stopnje nadalje pravilno presojalo morebitno poštenost (dobro vero) graditelja, tj. tožnice. Pri tem je pravilno ugotovilo, da ob neprerekanem dejstvu, da je tožnica imela na predmetni stanovanjski hiši stanovanjsko pravico ter za stanovanje plačevala stanarino, njena dobra vera ni podana. Ker 418 paragraf ODZ ne omogoča pridobitve lastninske pravice nedobrovernemu graditelju, je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je nadalje presojalo tudi, ali je tožnica lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila s priposestvovanjem in pravilno ugotovilo, da tudi na podlagi te pravne podlage tožnica ni postala lastnica spornega dela nepremičnine. Za priposestvovanje je namreč po določbah ODZ (1463. paragraf), Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6-88/80 in 36-617/90, v nadaljevanju ZTLR) kot tudi po določbah Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) potrebna dobrovernost osebe, ki uveljavlja priposestvovanje. Ker je tožnica ni uspela dokazati, do priposestvovanja ni moglo priti. Glede na to da je nepremičnina leta 1962 postala družbena lastnina, je pravilna tudi ugotovitev sodišča, da priposestvovanje sploh ni bilo mogoče. Po 29. členu ZTLR se namreč na stvari, ki je družbena lastnina, lastninska pravica ne more priposestvovati. Ker tožbeni zahtevek glede na trditveno podlago po določbah materialnega prava ni bil utemeljen, je sodišče tudi povsem upravičeno zavrnilo dokazne predloge, ki so se nanašali na samo gradnjo nepremičnine (izvedenec gradbene stroke, priče in ogled na kraju samem).

Ker v pritožbi uveljavljeni in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je bilo pritožbo potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo propadla, zato sama krije stroške pritožbenega postopka.