Jedro

ZZK-1 ne izključuje pravice do izbrisne tožbe osebam, ki sicer niso bile vknjižene v zemljiško knjigo, je pa bila z vknjižbo prizadeta njihova lastninska pravica.

Zgolj dejstvo, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico originarno, ne izključuje uporabe načela zaupanja v zemljiško knjigo, oziroma povedano drugače, če bi bila tožena stranka dobroverna ob vložitvi predloga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, bi zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo ohranila lastninsko pravico, saj se je vpisala kot lastnica stanovanja pred tožečo stranko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nično zemljiškoknjižno dovolilo št. 7114-210/2006-AŠ z dne 1. 8. 2006, ki ga je izstavila Mestna občina Ljubljana(1) in s katerim je dovolilo, da se pri nepremičnini z identifikacijsko številko 29.E, ki je vpisana v podvložku št. 2146/29 k.o. AA(2), vknjiži lastninska pravica v korist tožeče stranke (točka 1), in da je neveljavna vknjižba lastninske pravice za nepremičnino z identifikacijsko številko 29.E, ki je vpisana v podvložku št. 2146/29 k.o. AA na ime tožene stranke do 1/1 na podlagi prodajne pogodbe z dne 17. 9. 1974 in zemljiškoknjižnega dovolila z dne 1. 8. 2006 Dn. št. 21185/2006 (točka 2). Prvo sodišče je še odločilo, da se zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani odreja, da se pri nepremičnini vknjiži lastninska pravica do celote (1/1) na ime tožeče stranke na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani In 2002/00545-33 (pristop In 2003/00545 in In 2004/00212) z dne 15. 4. 2004 (točka 3). Tožena stranka je bila obsojena na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.232,00 EUR, ki jih je dolžna plačati v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Dobra vera tožene stranke ni sporna. Treba je upoštevati načelo zaupanja v zemljiško knjigo, zato je odločitev prvega sodišča napačna. V zemljiško knjigo ni bila vpisana zaznamba izvršbe in ker tožeča stranka svoje pravice ni vknjižila v zemljiško knjigo, je tožena stranka v dobri veri pridobila lastninsko pravico na nepremičnini. Objava rubežnega zapisnika v Uradnem listu RS ni relevantna, saj je bila nepremičnina vknjižena v zemljiško knjigo, kar bi moralo sodišče v izvršilnem postopku preveriti. Nepremičnina ni bila last dolžnice, zato ni bilo pogojev za prodajo na javni dražbi. Tožena stranka je pridobila lastninsko pravico vrsto let pred izvršilnim postopkom, dolžnica pa lastninske pravice ni pridobila. Odločilna je okoliščina, da se je tožena stranka vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica stanovanja pred tožečo stranko, ne pa vprašanje močnejše pravice. Način pridobitve lastninske pravice ni relevantno vprašanje. Aktivna legitimacija tožeče stranke je sporna, sodba pa nima razlogov, zakaj je zemljiškoknjižno dovolilo nično.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku(3). Sodba vsebuje odločilne razloge o odločilnih dejstvih. Dejansko stanje tožena stranka ne izpodbija, listinski dokazi pa dajejo pritožbenemu sodišču pooblastilo, da lahko na pritožbeni seji spremeni (dopolni) dejansko stanje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov izhaja, da: je zemljiška knjiga dne 30. 7. 1999 prejela predlog za vpis etažne lastnine in da je bila etažna lastnina stanovanja vpisana dne 14. 10. 2003; je upnica M. d.o.o. dne 16. 5. 2002 vložila izvršilni predlog zoper dolžnico Z. B., v katerem je za poplačilo denarne terjatve kot sredstvo izvršbe predlagala prodajo stanovanja v lasti dolžnice ter navajala, da stanovanje še ni vpisano v zemljiško knjigo(4); izvršilno sodišče v zadevi In 2002/00545 v zemljiški knjigi ni zaznamovalo izvršbe na nepremičnini; je izvršilno sodišče dne 27. 2. 2004 izdalo sklep o domiku, dne 15. 4. 2004 pa sklep o izročitvi stanovanja tožeči stranki, ki je stanovanje kupila na javni dražbi; je izvršilno sodišče dne 5. 5. 2008 (po pozivu tožeče stranke z dne 2. 4. 2008) po uradni dolžnosti predlagalo vpis lastninske pravice tožeče stranke v zemljiško knjigo, predlog pa je zemljiškoknjižno sodišče zavrnilo s sklepom Dn. št. 12299/2008 dne 26. 5. 2008(5), ker na nepremičnini ni bila zaznamovana izvršba, lastninska pravica na stanovanju pa je bila že vpisana na toženo stranko; je pravnemu predniku tožene stranke pravna prednica MOL prodala stanovanje 17. 9. 1974; je pravni prednik tožene stranke prodal stanovanje Z. B. dne 14. 11. 1991 po določbah Stanovanjskega zakona; je tožena stranka zoper Z. B. dne 29. 6. 2004 vložila tožbo na razvezo pogodbe o prodaji stanovanja in na izročitev stanovanja toženi stranki v posesti in da v tožbi stanovanje ni bilo označeno z zemljiškoknjižnimi oznakami, čeprav je bilo že vpisano v zemljiško knjigo kot etažna lastnina; je tožena stranka s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2008/2005 z dne 12. 10. 2005 uspela s tožbenim zahtevkom zoper Z. B.; je tožena stranka dne 1. 8. 2006 od MOL dobila zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na stanovanju; je bila tožena stranka pred pridobitvijo zemljiškoknjižnega dovolila seznanjena, da je tožeča stranka lastnik stanovanja; se je tožena stranka vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine dne 25. 8. 2006. Če je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in če so zaradi te vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnini, sodišče na podlagi tožbe te osebe ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (243. člena Zakona o zemljiški knjigi)(6). Zakon daje aktivno legitimacijo za vložitev izbrisne tožbe tistemu, ki meni, da je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in je iz materialnopravnega razloga neveljavne vknjižbe oškodovan v svoji pravici. ZZK-1 ne izključuje pravice do izbrisne tožbe osebam, ki sicer niso bile vknjižene v zemljiško knjigo, je pa bila z vknjižbo prizadeta njihova lastninska pravica.

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je temeljno načelo, ki zagotavlja pravno varnost prometa z nepremičninami. Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (11. člen Stvarnopravnega zakonika)(7). Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je posebej opredeljeno tudi v 8. členu ZZK-1, ki določa, da oseba, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Citirani zakonski določbi zagotavljata varstvo osebi, ki se je v pravnem prometu zanesla na podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi, če je ravnala pošteno. Vendar se le dobroverna oseba lahko uspešno sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, pri čemer se dobra vera domneva (9. člen SPZ). Kdor izpolnjuje pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve (drugi odstavek 8. člena ZZK-1).

Pritožba ima prav, da sta bili tožeča stranka in izvršilno sodišče dolžni zagotoviti vpis originarne lastninske pravice tožeče stranke na stanovanju v zemljiško knjigo. Če do takšnega vpisa v zemljiško knjigo ni prišlo pred vpisom lastninske pravice na toženo stranko, toženi stranki ni moč odreči lastninske pravice na stanovanju in tožena stranka ne more trpeti škodljivih posledic, če se je zanesla na podatke o pravicah, kot so bili vpisani v zemljiški knjigi, vendar le v primeru, če je v pravnem prometu ravnala pošteno. Tožena stranka pa ni ravnala pošteno. Tožena stranka je po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila razdrta kupoprodajna pogodba za stanovanje z Z.B, izvedela, da je lastninsko pravico na izviren način pridobila tožeča stranka(8). Dobra vera kot predpostavka za varstvo, ki ga nudi načelo zaupanja v zemljiške knjige, mora biti podana v času vložitve zahtevka za zemljiškoknjižni vpis in ne zadostuje, da obstaja le v času sklenitve pravnega posla, na podlagi katerega se zahteva vpis(9). Tožena stranka je bila pred pridobitvijo vknjižnega dovoljenja seznanjena, da ima lastninsko pravico tožeča stranka, zato od takrat dalje ni več dobroverna in se na zaupanje v zemljiško knjigo ne more več sklicevati.

Postopek za vzpostavitev etažne lastnine na stanovanju se je začel 30. 7. 1999, izvršilni postopek, v katerem je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na originaren način, pa se je začel 16. 5. 2002. Izvršilno sodišče je bilo dolžno obvestiti zemljiškoknjižno sodišče o izvršilnem postopku. Na podlagi takšnega obvestila bi zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti opravilo zaznambo izvršbe (86. člen ZZK-1). Iz navedenega razloga so zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dobroverna, ker je bil rubežni zapisnik objavljen v Uradnem listu RS in na sodni deski. Takšne ugotovitve bi bile pravilne v primeru, če zemljiški knjigi ne bi bil vložen predlog za vzpostavitev etažne lastnine. Zgolj dejstvo, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico originarno, ne izključuje uporabe načela zaupanja v zemljiško knjigo, oziroma povedano drugače, če bi bila tožena stranka dobroverna ob vložitvi predloga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, bi zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo ohranila lastninsko pravico, saj se je vpisala kot lastnica stanovanja pred tožečo stranko.

Z izbrisno tožbo se zahteva neveljavnost vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (243. člen ZZK-1). Tožeča stranka v tožbi zahteva, da se ugotovi, da je nično zemljiškoknjižno dovolilo, ki ga je MOL dala toženi stranki, da je neveljavna vknjižba tožene stranke v zemljiško knjigo(10) in da se tožečo stranko vpiše kot lastnico stanovanja v zemljiško knjigo. Tožeča stranka izkazuje pravni interes za ugotovitev ničnosti vpisnega dovoljenja, saj MOL ni imela razpolagalne sposobnosti ob izdaji zemljiškoknjižnega dovolila, tožena stranka pa je bila nedobroverna oseba(11). Glede na to, da je tožeča stranka pridobila originarno lastninsko pravico na nepremičnini na javni dražbi v izvršilnem postopku, in da bi že izvršilno sodišče moralo zagotoviti vpis originalno pridobljene lastninske pravice tožeče stranke v zemljiško knjigo, je izjemoma dopustna direktna vknjižba lastninske pravice na tožečo stranko(12).

Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o povrnitvi pritožbenih stroškov. Pritožba tožene stranke je bila zavrnjena, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato pravdni stranki krijeta sami stroške pritožbenega postopka.

(1) V nadaljevanju MOL.

(2) V nadaljevanju se uporabljata izraza nepremičnina ali stanovanje.

(3) V nadaljevanju ZPP.

(4) Izvršilni postopek se je vodil pod opr. št. In 2002/00545. (5) Oznaka zadeve Dn. št. 12299/2008. (6) V nadaljevanju ZZK-1. (7) V nadaljevanju SPZ.

(8) Glej navedbe tožene stranke četrti odstavek stran 16 in neprerekane navedbe tožeče stranke tretji odstavek točka 2 stran 2 tožbe in zaslišanje priče Z. B. stran 50. (9) Primerjaj odločbo VSH REV 1305/80 (pregled VSH 18/1981, stran 23).

(10) Glej točko 2 izreka sodbe.

(11) Glej dr. Matjaž Tratnik in dr. Renato Vrenčur: Zemljiškoknjižno pravo v teoriji in praksi prvi odstavek stran 53. (12) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2794/2006 z dne 11. 10. 2006.