Jedro

Namreč 193. člen ZIZ določa, da razveljavitev ali sprememba sklepa o izvršbi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu nima vpliva na lastninsko pravico kupca. Na podlagi navedene določbe je tako mogoče sklepati, da na pridobljene pravice kupca, ki razpolaga s pravnomočnim sklepom o izročitvi nepremičnine, tudi ne morejo vplivati nepravilnosti v postopku izvršbe, pri čemer pa sploh ni prišlo do razveljavitve ali spremembe sklepa o izvršbi ali katerega koli drugega sklepa v izvršbi.

Naloga sodišča v tej zadevi je presoditi, ali dati prednost originarno pridobljeni lastninski pravici tožnice, ki ni vknjižena v zemljiško knjigo, ali pridobitvi lastninske pravice na pravno poslovni podlagi na temelju ničnega zemljiškoknjižnega dovolila (zaradi razpolagalne nesposobnosti odsvojiteljice), ki pa jo je toženka uspela vknjižiti v zemljiško knjigo. Za razrešitev navedenega vprašanja je potrebno uporabiti načelo zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ), ki sanira razpolagalno nesposobnost, če je pridobitelj dobroveren. Toženka se sklicuje tudi na drugi odstavek 8. člena ZZK-1, ki določa, da kdor izpolni pogoje za vpis pravice v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve. Škodljive posledice, na katere meri navedena določba, pa nastanejo ob uporabi načela zaupanja v zemljiško knjigo, ko dobroverna oseba pridobi pravico in zato proti njej ni več mogoče uveljavljati nevpisane lastninske pravice na nepremičnini. Ker torej toženka ni bila dobroverna, ne more uspeti s sklicevanjem na drugi odstavek 8. člena ZZK-1 in načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo vsem tožbenim zahtevkom, in sicer da se ugotovi, da je zemljiškoknjižno dovolilo nično in da je vknjižba lastninske pravice pri nepremičnini ..., k. o. ... v korist toženke neveljavna, ter da se odredi zemljiški knjigi, da pri isti nepremičnini vknjiži lastninsko pravico v korist tožnice. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in spremeni sodba sodišča druge stopnje tako, da se pritožbi ugodi in spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti. Navaja, da je bil izvršilni postopek nepravilno voden, saj sodišče izvršbe ni zaznamovalo v zemljiški knjigi, s čimer je bila toženki odvzeta pravica sodelovati v izvršilnem postopku, posledično pa je prišlo do prodaje nepremičnine, ki ni bila last dolžnice. Priznava, da je v izvršilnem postopku, ki ga je vodila zoper Z. B., res izvedela, da je tožnica na dražbi kupila njeno nepremičnino, vendar ker to iz zemljiške knjige ni izhajalo, je poskrbela in zavarovala svoje pravice tako, da je vknjižila lastninsko pravico na svoje ime, vendar zato še ni slaboverna. Istočasno pa je tudi tožnica izvedela za toženko, vendar pa je bila tožnica malomarna in ni poskrbela za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, zato ob uporabi drugega odstavka 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ni podlage, da se tožnici zagotovi močnejše pravno varstvo. Pri tem niti ni pomembno, da je vpis lastninske pravice tožnice zgolj deklaratorne narave, saj je publiciteta zemljiške knjige prav tako pomembna pri varovanju pravic kot sama konstitutivnost vpisa. Toženka se je vpisala v zemljiško knjigo pred tožnico, zato je njena pravica močnejša, sploh ker se po 11. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Ker tožnica svoje lastninske pravice ni vknjižila v zemljiško knjigo, niti v zemljiški knjigi ni bila zaznamovana izvršba, je zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da Občina ... ni imela razpolagalne sposobnosti, saj je bila v času izdaje zemljiškoknjižnega dovolila vknjižena v zemljiški knjigi. Prav tako Občina ... ni bila obveščena, da naj ne bi imela razpolagalne sposobnosti, zato ni bila slaboverna. (Ne)dobrovernost toženke pa niti ni pomembna. Zemljiškoknjižnemu dovolilu ni mogoče očitati ničnosti, sodišči prve in druge stopnje pa nista obrazložili, zakaj bi bil nič en, niti Občina ... ni bil stranka postopka. Sodišče d ruge stopnje je navedlo, da bi tožnica morala poskrbeti za vpis v zemljiško knjigo, zato so vsi nadaljnji zaključki sodišča druge stopnje zmotni in sami s sabo v nasprotju.

Sklicuje se na svoje pritožbene navedbe, na katere sodišče druge stopnje ni v celoti odgovorilo.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja dejstva, na katera je vezano tudi revizijsko sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP): - da je zemljiška knjiga 30. 7. 1999 prejela predlog za vpis etažne lastnine; etažna lastnina pa je bila vpisana v zemljiško knjigo 14. 10. 2003; - da je upnica B. d. o. o. 16. 5. 2002 vložila predlog za izvršbo zoper dolžnico Z. B.; izvršilno sodišče v navedeni zadevi v zemljiški knjigi ni zaznamovalo izvršbe; - da je izvršilno sodišče izdalo sklep o domiku 27. 2. 2004; sklep o izročitvi stanovanja tožnici pa 15. 4. 2004 (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je le-ta postal pravnomočen 22. 5. 2004); - da je Občina ... prodala stanovanje pravnemu predniku toženke 17. 9. 1974; - da je pravni prednik toženke prodal stanovanje Z. B. 14. 11. 1991; - da je toženka zoper Z. B. 29. 6. 2004 vložila tožbo na razvezo pogodbe o prodaji stanovanja, s katero je uspela; sodba je postala pravnomočna 12. 10. 2005; - da je toženka 1. 8. 2006 od ObčinE ... dobila zemljiškoknjižno dovolilo in se je vpisala v zemljiško knjigo 25. 8. 2006; - da je bila toženka pred pridobitvijo zemljiškoknjižnega dovolila iz prejšnje alineje seznanjena, da je tožnica lastnica stanovanja.

7. Sodišče druge stopnje je povsem pravilno uporabilo materialno pravo, toženka pa si napačno razlaga institute stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Zaradi napačne razlage pa tudi meni, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s sabo v nasprotju, kar prav tako ni utemeljeno .

8. Toženka ne more uspeti z navedbami, da je bila v izvršbi prodana njena nepremičnina, saj tudi če to drži, ker je bila prodajna pogodba, s katero je Z. B. prodala sporno nepremičnino, razvezana, kar pa učinkuje za nazaj (ex tunc), je tožnica s pravnomočnostjo sklepa o izročiti nepremičnine v izvršbi originarno pridobila lastninsko pravico, kar pomeni neodvisno od tega, ali je bila Z. B. kot njena pravna prednica lastnica nepremičnine ali ne.

9. Do drugačne odločitve tudi ne more pripeljati revizijska navedba, da izvršilni postopek ni bil pravilno voden, ker izvršba ni bila zaznamovana v zemljiški knjigi, tudi če to drži. Namreč 193. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju določa, da razveljavitev ali sprememba sklepa o izvršbi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu nima vpliva na lastninsko pravico kupca. Na podlagi navedene določbe je tako mogoče sklepati, da na pridobljene pravice kupca, ki razpolaga s pravnomočnim sklepom o izročitvi nepremičnine, tudi ne morejo vplivati nepravilnosti v postopku izvršbe, pri čemer pa sploh ni prišlo do razveljavitve ali spremembe sklepa o izvršbi ali katerega koli drugega sklepa v izvršbi.

10. Naloga sodišča v tej zadevi je presoditi, ali dati prednost originarno pridobljeni lastninski pravici tožnice, ki ni vknjižena v zemljiško knjigo, ali pridobitvi lastninske pravice na pravno poslovni podlagi na temelju ničnega zemljiškoknjižnega dovolila (zaradi razpolagalne nesposobnosti odsvojiteljice), ki pa jo je toženka uspela vknjižiti v zemljiško knjigo. Za razrešitev navedenega vprašanja je potrebno uporabiti načelo zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ oz. prvi odstavek 8. člena ZZK-1), ki sanira razpolagalno nesposobnost, če je pridobitelj dobroveren. Toženka se sklicuje tudi na drugi odstavek 8. člena ZZK-1, ki določa, da kdor izpolni pogoje za vpis pravice v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve. Škodljive posledice, na katere meri navedena določba, pa nastanejo ob uporabi načela zaupanja v zemljiško knjigo, ko dobroverna oseba pridobi pravico in zato proti njej ni več mogoče uveljavljati nevpisane lastninske pravice na nepremičnini.(1) Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je toženka v trenutku izdaje (pridobitve) zemljiškoknjižnega dovolila vedela, da je tožnica v izvršbi kupila nepremičnino, kar toženka v reviziji celo izrecno priznava, zato je pravilen materialno pravni zaključek sodišča druge stopnje, da toženka ni bila dobroverna. Tako so neutemeljene navedbe toženke, da ni bila slaboverna, ker je poskrbela za svoje pravice in predlagala vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, saj bi to držalo zgolj, če toženka ne bi vedela, da je pred tem lastninsko pravico pridobila tožnica. Ker torej toženka ni bila dobroverna, ne more uspeti s sklicevanjem na drugi odstavek 8. člena ZZK-1 in načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da Občina ... ni bila obveščena, da naj ne bi imela razpolagalne sposobnosti, zato je bila dobroverna, saj ni relevantna dobrovernost Občine ..., ampak toženke, v korist katere je bilo nično zemljiškoknjižno dovolilo izdano. Navedenega pa ne more spremeniti niti toženkino sklicevanje na načelo publicitete (prvi odstavek 11. člena SPZ), ker gre za izpodbojno domnevo, tožnica pa je uspela dokazati svojo lastninsko pravico oz. izpodbiti domnevo, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo.

11. Vknjižba toženke je torej materialno pravno neveljavna, ker v trenutku, ko je Občina ... izdala zemljiškoknjižno dovolilo, le-ta ni imela razpolagalne sposobnosti, saj je lastninsko pravico pred tem originarno že pridobila tožnica, zato je zemljiškoknjižno dovolilo nično. Navedba toženke, da je bila Občina ... vknjižena v zemljiško knjigo, zato je bila razpolagalno sposobna, pa ni utemeljena, saj vknjiženi lastnik ni vedno tudi razpolagalno sposoben, sploh v primerih, kot je konkretni, ko je tožnica lastninsko pravico pridobila originarno, vpis v zemljiško knjigo pa je zgolj deklaratoren.

12. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, saj je na podlagi 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dolžno presoditi le tiste pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena, kar je tudi storilo. Tudi sicer pa toženka ne navede, na katere pritožbene razloge sodišče druge stopnje ni odgovorilo, zato revizija v tem delu ni dovolj obrazložena, da bi jo bilo mogoče preizkusiti (prvi odstavek 371. člena ZPP).

13. Uveljavljeni revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Revizijski neuspeh pa deli tudi zahteva toženke za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj N. Plavšak, Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 38-39.