Jedro

Zgolj obstoj okoliščine, da četrti odstavek 122. člena OZ predvideva, da se določbe o stranskih pravicah v zvezi s pogodbo o prevzemu dolga smiselno uporabljajo tudi za prenos pogodbe, še ne pomeni, da glede slednjega ne bi bilo moč uporabiti tudi drugih določb, ki veljajo za institut pogodbe o prevzemu dolga. Takšna razlaga „izključevanja“ uporabe, ki jo ponuja pritožba, civilnemu pravu ni lastna.

Ne drži, da je uporaba določbe 427. člena OZ v konkretnem primeru v izrecnem nasprotju z določbo 122. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrže. II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13. 1. 2015: - zavrnilo tožbeni zahtevek, v skladu s katerim tožnica zahteva ugotovitev, da je dne 23.7.2001 med pravdnima strankama sklenjena Pogodba o opravljanju storitev svetovalnega inženiringa in strokovnega nadzora pri pripravah in gradnji poslovno trgovskega centra E., razvezana, ter plačilo zneska 1.965.141,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožnica toženki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 41.428,77 EUR (II. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o glavni stvari, toženka pa zoper odločitev o stroških.

3. Tožnica se pritožuje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (vse s stroškovno posledico). V uvodu najprej poudarja kolikokrat je bilo v predmetni zadevi že odločeno in kako. V zvezi z vprašanjem prenosa in s tem povezane pasivne legitimacije toženke, druga odločitev pritožbenega sodišča z dne 17. 12. 2014 ne vsebuje materialnopravnih napotkov za odločitev v predmetni zadevi, saj je omejena zgolj na izpostavljanje nasprotujočih si zaključkov v obrazložitvi prvostopenjske vmesne sodbe z dne 12. 6. 2014. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo. Sodišče prve stopnje je spremenilo svojo odločitev in zahtevek zavrnilo, kljub temu, da je bila prvotna odločitev pravilna in skladna z napotili pritožbenega sodišča. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje v nadaljevanju citiranih napotil (podanih v sklepu z dne 12. 2. 2014) ni upoštevalo in je odločitev sprejelo mimo njih ter s tem zmotno uporabilo materialno pravo in hkrati napačno ugotovilo dejansko stanje. V nadaljevanju pritožba navaja, kakšna napotila naj bi pritožbeno sodišče dalo v sklepu I Cpg 1394/2013 z dne 12. 2. 2014. Poudarja, da je v konkretnem primeru že zgolj zaradi ravnanja toženke moč sklepati, da do prenosa pogodbe sploh ni prišlo. Navaja kakšne trditve je glede prenosa pogodbe toženka podala, prav tako kaj naj bi pojasnil A. v pisni izjavi z dne 25. 4. 2013. Ob takih trditvah in dokazih je nelogično ravnanje toženke, po kateri naj bi bil celoten projekt po pogodbi iz leta 2001 zaključen že leta 2004. Kljub temu je bil Dodatek št. 1 sklenjen s toženko in ne družbo N. d. o. o.. Takega ravnanja ni znal pojasniti niti A.. V nadaljevanju pritožba navaja, kaj naj bi omenjeni odgovoril na vprašanje tožničinega pooblaščenca, kako to da je v takem položaju Dodatek št. 1 sklenila toženka in ne družba N. d. o. o.. Omenjena priča je nenehoma izrecno in določno poudarjala, da je bil prenos izveden in da je za to vedela tudi tožnica oziroma njen direktor B., a hkrati kljub temu ni znala pojasniti ravnanja same toženke (pritožba navaja, kaj naj bi priča povedala na strani 4 zapisnika z dne 6. 6. 2013). Tako si še sama toženka očitno ni na jasnem, kaj je ob sklepanju pogodb takrat sploh hotela in kako naj bi to pravno izvedla. Jasno je bilo le to, da so toženkini lastniki želeli spremembo, pri čemer izpoved A.potrjuje tožničine navedbe o tesni koncernski povezanosti družb na strani toženke – N. d. o. o., E. d. o. o. in njihovih tujih lastnikov. Na strani toženke so bila res interno podana navodila za prenos projekta in njegovo spremembo (kar potrjuje tudi izpoved tožničinega zakonitega zastopnika), a le ta s strani toženke in družbe N. d. o. o. nikdar ni bila izvedena tako, da bi lahko sploh šlo za (jasen) prenos pogodbe. Če bi bila res podana navodila za prenos pogodbe na družbo N. d. o. o., ni jasno, zakaj je bil Dodatek št. 1, ki se je sklepal v letu 2005, sklenjen s strani toženke in naj bi se prenos zgodil takoj zatem. To naj bi bilo nelogično oziroma nerazumljivo ter ostaja brez odgovora. Prav tako ni logično, da bi ob taki zmedi na strani njenega sopogodbenika sama privolila v spremembo, ko bi namesto trdnega pogodbenika v razmerje z njo vstopila pogodbenikova projektna družba. Zato ne more biti pravilen zaključek sodišča o privolitvi k prenosu pogodbe na strani tožnice, če še toženka sama sedaj ne zna pojasniti svojih ravnanj, ki naj bi potrjevala prenos pogodbe. Njena izrecna (in ne zgolj konkludentna) dejanja kažejo na to, da prenos pogodbe takrat sploh ni bil izveden. Toženka je s sklenitvijo Dodatka št. 1 namreč več kot zgolj konkludentno potrdila, da je še vedno pogodbenica tega razmerja (kljub vsem spremembam izvedbe projekta, ki so obstajale že pred njegovo sklenitvijo in so glede na navedbe toženke edini vsebinski razlog za domnevni prenos pogodbe). Sodišče naj bi nadalje v točki 24 obrazložitve protislovno ocenilo ravnanja družbe N. d. o. o. v ločenem pravdnem postopku. Pritožnica poudarja, kaj naj bi družba N. d. o. o. v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla v zvezi z zavrnitvijo obveznosti plačila po tožničinem računu. Sodišče prve stopnje v zvezi s temi navedbami pojasnjuje, da jih je moč razumeti zgolj kot nasprotovanje k temu, da naj bi se omenjena družba zavezala k Pogodbi iz leta 2001. Takšno stališče pa je v nasprotju s pravilno predhodno ugotovitvijo sodišča o tem, da pogodba iz leta 2001 in Dodatek št. 1 predstavljata celoto. Toženka in z njo povezana družba ne moreta imeti možnosti, da se (kljub takšni pravilni ugotovitvi, da gre za celoto) uspešno sklicujeta na ločenost obeh aktov. Sodišče spregleda, da je v ločenem postopku družba N. d. o. o. izrecno podala ugovor pasivne legitimacije. Tak ugovor vsebinsko pomeni trditev omenjene družbe, da ni dolžnik iz materialnopravnega razmerja, ki ga ustvarja Pogodba. Če bi družba N. d. o. o. res prevzela pogodbo ter bi bili s tem vsi seznanjeni, zakaj potem tak ugovor. Prav tako ni jasno, kako bi potem družba N. d. o. o. v ugovoru leta 2011 lahko trdila, „da po vedenju dolžnika je bil k navedeni pogodbi sklenjen aneks z dne 2. 12. 2005.“ Subjekt omenjene pogodbe pač ne more podati izjav na tak način, ne da bi to kazalo na njegove špekulativne namene. Po pritožničinem prepričanju sta toženka in družba N. d. o. o. v obeh postopkih ugovor pasivne legitimacije podali v upanju, da ga bo sodišče upoštevalo, ker za prenos pogodbe jasnih in nedvoumnih dokazov nimata (kaj šele tožnica, ki niti ne more pogodbenica takega posla) Dejstvo, da toženka po sklenitvi Dodatka št. 1 ni več izpolnjevala nobenih obveznosti po pogodbi tožnici, temveč je to počela družba N. d. o. o., sicer lahko potrjuje interni dogovor o prenosu pogodbe na strani toženke in družbe N. d. o. o., a to ne more pomeniti, da je toženka prišla iz zaveze po Pogodbi s (konkludentno) privolitvijo tožene stranke. To naj bi potrjevala tudi izpoved zakonitega zastopnika tožnice B.. Za razliko od A., ki določenih nelogičnih ravnanj toženke ne zna pojasniti, je tožničin zakoniti zastopnik glede tožničinega ravnanja v zvezi s tem dejstvom podal logična pojasnila. Pritožba navaja, kaj naj bi omenjeni pojasnil. Ker so bili računi plačani, pogodba pa ni bila v ničemer spremenjena ali razveljavljena, se takrat tožnica z vprašanjem, kdo je pogodbenik in ali je morda sploh prišlo do prenosa pogodbe, sploh ni ukvarjala. Zanjo je bilo bistveno le to, da je za opravljene storitve prejemala plačila, nikoli pa ni bilo govora o tem, da bi se pogodba na kakršenkoli način spremenila (sklicuje se na izpovedbo svojega zakonitega zastopnika z dne 6. 6. 2013, ki naj bi hkrati predstavljala tudi neposredni odgovor na A. izjavo z dne 6. 6. 2013). Obrazložitev sodbe v zvezi s vprašanjem prenosa pogodbe temelji na sicer nespornem dejstvu, da je po sklenitvi Dodatka št. 1 pogodbene zaveza izpolnjevala družba N. d. o. o. (in ne toženka). Vendar to, če se upošteva vse predhodne pritožbene navedbe, ne more utemeljevati prenosa pogodbe. Tožnica je nastalo razmerje pravno res pojasnjevala kot pristop k dolgu, a je s tem poudarjala zgolj to, da v nastalem položaju izrecno ali konkludentno nikoli ni pristala na to, da bi bila toženka prosta zaveze po pogodbi. Sklicuje se na zaključke Vrhovnega sodišča RS podane v sodbi II Ips 836/2009 z dne 8. 4. 2009 in poudarja, da tega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo v zadostni meri (saj naj bi izpodbijana sodba v ključnem delu temeljila predvsem na pravni opredelitvi razmerja in ne toliko na raziskovanju prave volje pravdnih strank, kar naj bi bilo potrebno). Zmotno je sklepanje sodišča prve stopnje o obstoju privolitve upoštevaje določbo 427. člena OZ. Tako ravnanje je v nasprotju z napotili pritožbenega sodišča iz sklepa z dne 12. 2. 2014, ki je poudarilo, da mora toženka z gotovostjo dokazati, da je tožnica (in sicer njen zastopnik) za njihov interni dogovor o prenosu pogodbe vedela in s tem tudi soglašala. V postopku pa ni bilo dokazano, da bi tožnica vedela za (interni) prenos pogodbe, zaradi česar se privolitev ne more domnevati. Sodišče zmotno sklepa, da dejstvo izpolnjevanja obveznosti s strani tretjega že predstavlja zadosten dokaz za vedenje o prenosu pogodbe. Zakoniti zastopnik je tako vedenje izrecno zanikal. Materialno zmotna je uporaba določbe 427. člena OZ, ki se nanaša na prevzem dolga (a jo sodišče smiselno uporabi tudi pri prenosu pogodbe). Potrebno naj bi bilo upoštevati, da določba 122. člena OZ glede prenosa pogodbe izrecno določa, da se določbe o prevzemu dolga smiselno uporabljajo zgolj glede določb o stranskih pravicah, ne pa nasploh. Odločitev sodišča v zvezi s tem je tudi v nasprotju z določbo drugega odstavka 122. člena OZ, ki za privolitev v prenos pogodbe predpisuje posebno obličnost, kar dodatno kaže na to, da domneva soglasja za prenos pogodbe ni zakonsko predvidena. Bistvena je tudi razlika v položaju pogodbene stranke pri prevzemu dolga in pri prenosu pogodbe, kar že samo po sebi narekuje drugačno obravnavo obeh razmerij. Določbe 427. člena v konkretnem primeru ni mogoče smiselno uporabiti, ker je taka uporaba v izrecnem nasprotju z določbo 122. člena OZ. Tudi če bi bilo tožnici znano, da družba N d. o. o. nadomešča toženko kot investitor trgovskega centra, to ne pomeni, da je na podlagi tega štela, da gre za prenos pogodbe in je v tak prenos tudi privolila. Uporaba inštituta prenosa pogodbe na način, kot je pojasnjen v izpodbijani sodbi, lahko ustvari problematičen precedens, ki v obligacijska razmerja vnaša zmedo glede osnovnega vprašanja, kdo sploh je subjekt določenega razmerja (kljub temu, da je v osnovi to razmerje urejeno s pisno pogodbo). Smiselno enako naj bi veljalo tudi za zaključke, ki jih sodišče podaja v 30. točki obrazložitve. Vedenje o prenosu projekta ne pomeni vedenja o prenosu pogodbe.

4. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba toženke je nedopustna, pritožba tožnice pa neutemeljena.

V zvezi s toženkino pritožbo:

6. Iz spisa je razvidno, da je toženka(1) sodbo z dne 13. 1. 2015 prejela dne 22. 1. 2015, kar pomeni, da je bil zadnji dan pritožbenega roka petek 6. 2. 2015. Ker je pritožbo vložila dne 9. 2. 2015,(2) je to storila prepozno. Zato jo je bilo potrebno zavreči (343. člen v zvezi s 351. členom ZPP(3)).

V zvezi s tožničino pritožbo:

7. Uvodno pritožbeno opozarjanje, češ da sklep pritožbenega sodišča I Cpg 1906/2014 z dne 17. 12. 2014 izpostavlja zgolj nasprotujoče si zaključke v obrazložitvi prvostopenjske vmesne sodbe z dne 12. 6. 2014, ne vsebuje pa materialnopravnih napotkov za odločitev v predmetni zadevi, je ne le nebistveno(4)) ampak tudi sicer napačno. Ugotavljanje napak (kršitev zagrešenih v vmesni sodbi z dne 17. 12. 2014) je v sklepu z dne 17. 12. 2014 tesno prepleteno z opozarjanjem na za odločitev v predmetnem sporu relevantna materialno-pravna izhodišča.(5) Prav tako napačen, pa tudi sicer pavšalen, je nadalje pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo materialno-pravnih navodil danih v sklepu pritožbenega sodišča I Cpg 1394/2013 z dne 12. 2. 2014. Pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje nekaterih tekom postopka ugotovljenih ključnih dejstev v izpodbijani sodbi ne omenja (oziroma se do njih ne opredeli), a ne uspe tega ustrezno (konkretno) pojasniti.

8. Obširno obrazložena pritožbena „ugotovitev“, češ da je moč že na podlagi samega toženkinega (nelogičnega) ravnanja sklepati, da do prenosa pogodbe sploh ni prišlo, predstavlja v prvi vrsti nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Povsem enako velja za navajanje, da toženka ne zna pojasniti svojega lastnega ravnanja oziroma da si ni na jasnem, kaj je ob sklepanju pogodb hotela. Tako jasno izraženih „pomislekov“ tožnica v postopku na prvi stopnji nikoli ni podala.(6) Ti pa tudi sicer ne prepričajo.

9. Toženka je že v odgovoru na tožbo izrecno zatrjevala, da je (takoj) po sklenitvi Dodatka (št. 1)(7) z dne 2. 12. 2015 pogodbo prenesla na družbo N. d. o. o. (v kar naj bi tožnica s konkludentnimi ravnanji privolila). Zgolj njeno napačno (pravno) naziranje, da je z omenjenim dodatkom prišlo do novacije(8) Pogodbe (z dne 23. 7. 2001),(9) ne more biti razlog za zaključek, da do prenosa Pogodbe ni prišlo. Neprepričljivo(10) je nadalje opozarjanje, češ da toženka (oziroma njeni predstavniki) niso znali pojasniti razlogov oziroma okoliščin prenosa Pogodbe na družbo N. d. o. o. (kot tudi na okoliščino, da je bil Dodatek sklenjen s toženko in ne prej omenjeno družbo). Pritožnica skuša prepričati, da naj bi bilo takšno ravnanje nelogično, a v tem ni (posebej) uspešna. Takratni toženkin zakoniti zastopnik(11) je ob zaslišanju na naroku dne 6. 6. 2013 pojasnil, da je bila takšna pač njihova (interna) poslovna odločitev(12). Zakaj je bila sprejeta takšna poslovna odločitev, pa za to pravdo ni relevantno. Nenazadnje tudi pritožničino (nejasno) razlogovanje, da naj bi bila interno na strani toženke res podana navodila za prenos projekta in njegovo spremembo, a da le ta s strani toženke in družbe N. d. o. o. nikdar ni bil izveden tako, da bi „sploh lahko šlo za (jasen) prenos pogodbe“, najbolj očitno kaže na neobstoj prepričljivih (oziroma kakršenkoli resen dvom vzbujajočih) razlogov. Podobno velja za (neutemeljeno) omenjanje domnevne zmede na toženkini strani.(13) V zvezi s pritožbenim omenjanjem domnevno nelogičnega (nerazumljivega) postopanja oziroma celo zmede na strani tožničinega pogodbenega partnerja, ni pojasnjeno, kako da slednja na takšna (zanjo očitno) jasna dejstva ni uspela (na tako izrecen način) opozoriti že v postopku na prvi stopnji. Ker ji z ozirom na vse navedeno ni moč slediti, to enako velja za njeno(14) pritožbeno naziranje, ki ga poskuša izpeljati iz svojih opažanj toženkinega ravnanja (stanja), in sicer da naj bi (prav) toženkina sklenitev Dodatka št. 1 dokazovala, da prenos pogodbe takrat ni bil izveden.

10. Sodišče prve stopnje je v okviru 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (povsem neprotislovno) pojasnilo, zakaj naj bi družba N. d. o. o. v ugovoru zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 182472/2010 z dne 4. 1. 2011, ki je bil zoper njo izdan na podlagi tožničinega predloga, navajala, da ni stranka oziroma zavezanka po Pogodbi iz leta 2001.(15) Zakaj se omenjena družba v drugem pravdnem postopku na tak način „brani“,(16) je samo po sebi(17) nebistveno. Kot je prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej 17. in 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), pomeni Dodatek iz leta 2005(18) zgolj dopolnitev Pogodbe iz leta 2001 oziroma da obe tvorita eno(tno) pravno razmerje, ki se nanaša na isti projekt oziroma izgradnjo istega trgovskega kompleksa. Prenos pogodbe na družbo N. d. o. o. je zato lahko pomenil le prenos celotnega pogodbenega razmerja.(19) In v tem smislu je ob zaslišanju na naroku dne 6. 6. 2013 izpovedal tudi takratni direktor obeh družb A..(20) Za predmetno zadevo pa je od ugovornih navajanj družbe N. d. o. o. bistveno bolj pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje (glej 30. točke obrazložitve na 24. strani izpodbijane sodbe), da je tožnica v zvezi z neporavnanimi obveznostmi iz predmetnega pogodbenega razmerja(21) tožbo vložila (oziroma pravdo vodi) zgolj zoper družbo N. d. o. o.. Tega svojega ravnanja pa pritožnica ne pojasni.

11. Neprepričljivo izpade tudi pritožbeni poskus prikazati izpovedbo A. (napram izpovedbi tožničinega zakonitega zastopnika) glede prenosa pogodbe in tožničine seznanjenosti s to okoliščino kot neprepričljivo, in sicer ker naj („enostavno“) ne bi znal logično pojasniti določenih ravnanj toženke. Kot je bilo poudarjeno v 9. točki obrazložitve te odločbe, poskuša tožnica (in to šele sedaj v pritožbi) prepričati, da naj bi bilo toženkino postopanje v zvezi s prenosom pogodbe nelogično, a da v tem ni uspešna.(22) Posledično to velja tudi za njen poskus zmanjšati dokazno vrednost (relevantnost) izpovedbe A. (napram izpovedbi svojega zakonitega zastopnika). A. (ki je bil takrat direktor obeh družb) je ob zaslišanju na izpovedbi na naroku dne 6. 6. 2013 jasno povedal, da je bila tožnica(23) (prav gotovo ustno) obveščena glede prenosa obveznosti in vseh razmerij (v zvezi s projektom Š. s toženke) na družbo N. d. o. o. (24) Zgolj s sklicevanjem na izpovedbo svojega zakonitega zastopnika B. (podano na istem naroku) o tem, da naj bi mu S.(25) naročil, da se račune izstavlja družbi N. d. o. o., da pa se takrat tožnica ni ukvarjala z vprašanjem, ali je morda prišlo do prenosa pogodbe (saj naj bi bilo zanjo bistveno le, da je za opravljene storitve prejemala plačilo), glede vsebine A. izpovedbe ne more vzbuditi nobenega dvoma. Glede tožničine „vse-enosti“ do okoliščine, ali je „morda sploh“ prišlo do prenosa pogodbe, in njene trditve, da se s tem vprašanjem „sploh“ ni ukvarjala, pa se upoštevaje, da je zaradi neplačanega računa(26) kasneje sprožila (civilni) postopek zgolj zoper družbo N. d. o. o., zastavlja vprašanje, kdaj in zakaj se je nato s tem vprašanjem (kljub vsemu očitno) začela ukvarjati. Kot rečeno, nanj tožnica ne ponudi nobenega odgovora.

12. Pritožbena trditev, češ da obrazložitev izpodbijane sodbe (23. točka obrazložitve) v zvezi z vprašanjem prenosa Pogodbe na družbo N. d. o. o. temelji le na okoliščini, da je po sklenitvi Dodatka št. 1 pogodbene zaveze izpolnjevala omenjena družba in ne toženka, še zdaleč ne drži. Sodišče prve stopnje je razloge (okoliščine), zakaj meni, da je do prenosa Pogodbe prišlo, navedlo tudi v točkah, ki 23. (točki) sledijo (in tudi te(27) je potrebno upoštevati). Da je okoliščina, ki jo omenja pritožba (vključno z dejstvom, da je račune tožnica naslavljala le na družbo N.), v tem oziru pomembna, pa prav tako ni dvoma (sploh upoštevaje dejstvo, da tožnica ne uspe pojasniti, zakaj zaradi enega od neplačanih računov - ki jih je, kot v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje, od leta 2006 naslavljala na družbo N. - v samostojni pravdi toži le omenjeno družbo). Pritožbena razlaga, zakaj je tožnica nastalo pravno razmerje (pravno) pojasnjevala s pristopom k dolgu, je ne le nova(28) ampak (glede na to, kako z ozirom na 432. člen OZ do pristopa k dolgu pride) tudi sicer neprepričljiva. Tožničina trditev (ob sklicevanju zgolj na 24. točko obrazložitve), da izpodbijana sodba v ključnem delu temelji predvsem na pravni opredelitvi razmerja „in ne toliko“ na raziskovanju prave volje pravdnih strank, prav tako ne drži(29). Tudi glede vprašanja privolitve tožnice v prenos (na kar, kot je razvidno iz pritožbenega nadaljevanja, cilja ta očitek) je potrebno upoštevati celotno obrazložitev izpodbijane sodbe.

13. Zakaj naj bi bilo tožnici znano (oziroma katere dejanske okoliščine kažejo na to(30), da je družba N. d. o. o. vstopila v razmerje namesto toženke (oziroma slednjo „nadomestila“ kot investitor trgovskega centra S. v Š.), je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo (predvsem) v 29. in 30. točki obrazložitve izpodbijane odločbe(31). Ob upoštevanju tudi jasne izpovedbe A. o tem, da naj bi zakonitega zastopnika tožnice seznanil s prenosom pogodbe, in okoliščine, da tožnica ne uspe pojasniti, zakaj v drugi pravdi zaradi neplačanega računa iz predmetnega pogodbenega razmerja toži (zgolj) družbo N. d. o. o., ne more biti dvoma, da je bila s prenosom pogodbe(32) seznanjena. Ta njena seznanjenost pa je predpogoj za uporabo domneve iz tretjega odstavka 427. člena OZ.(33) Sodišče prve stopnje je namreč v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno poudarilo, da lahko poda izjavo o privolitvi druga stranka tudi s konkludentnimi ravnanji (torej konkludentno) in da je moč tudi v zvezi s tem vprašanjem upoštevati domnevo, ki velja za prevzem dolga in je urejena v tretjem odstavku 427. člena OZ.(34) Ta določa, da se privolitev druge stranke šteje za dano, če je brez omejitve sprejela kakšna izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu. Zakaj je potrebno to domnevo uporabiti v konkretnem primeru, pa izhaja iz jasnih ugotovitev sodišča prve stopnje (glede postopanja tako družbe N. d. o. o.(35) kot seveda same tožnice) podanih (predvsem) v 29. in 30 točki obrazložitve. Te domneve (pri)tožnica ni uspela izpodbiti.

14. Tudi v zvezi s trditvijo, da naj bi bila uporaba predhodno omenjene določbe v konkretnem primeru (materialno-pravno) zmotna, pritožba ne prepriča. Zgolj (sam za sebe) obstoj okoliščine, da četrti odstavek 122. člena OZ (izrecno) predvideva, da se določbe o stranskih pravicah v zvezi s pogodbo o prevzemu dolga smiselno uporabljajo tudi za prenos pogodbe, še ne pomeni, da glede slednjega ne bi bilo moč uporabiti tudi drugih določb, ki veljajo za institut pogodbe o prevzemu dolga (in sicer konkretno tretjega odstavka 427. člena OZ)(36). Sklicevanje na določbo drugega (pravilno tretjega) odstavka 122. člena OZ oziroma navajanje, češ da naj bi bila za privolitev v prenos pogodbe potrebna obličnost, kar naj bi „dodatno“ kazalo na to, da domneva soglasja za prenos pogodbe ni (zakonsko) predvidena, prav tako ne prepriča. Pri tem pritožba ne uspe obrazložiti, kakšno (posebno) obliko za sklenitev v obravnavanem primeru prenesene pogodbe naj bi zakon predvideval (glej tretji odstavek 122. člena OZ). Neutemeljena je tudi trditev, da naj bi bila uporaba določbe 427. člena OZ v konkretnem primeru v izrecnem nasprotju z določbo 122. člena OZ. Iz česa naj bi ta „izrecnost“ izhajala, ni razvidno. Poleg tega so razlike med institutoma bistveno manjše od podobnosti med njima. Resda pridobi (spričo prenosa pogodbe) prevzemnik pogodbe(37) tudi sam terjatev do druge (pogodbene) stranke. A ni razvidno, zakaj naj bi se zgolj zaradi prenosa pogodbe (samega za sebe) položaj te druge (pogodbene) stranke poslabšal. Prepričljivih (konkretnih) razlogov za kaj takega pritožba(38) ne ponudi. Posledično ni moč slediti niti njenemu zaključku, da naj bi bilo „razumljivo“, da so pogoji za privolitev v prenos pogodbe strožji (in da domneve niso dopustne).

15. Glede na vse predhodno navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila tožnica s prenosom pogodbe seznanjena in da je v ta prenos privolila.(39) Posledično tudi pritožbeno opozarjanje na nevarnost nastanka „problematičnega precendensa“ glede vprašanja, kdo je subjekt določnega razmerja,(40) ne izpade prepričljivo. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sami trpita svoje stroške nastale z njuno vložitvijo (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP). Toženka sama trpi tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o tožničini pritožbi (1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Pravilno njen pooblaščenec.

(2) In sicer (kot je razvidno iz vhodne štampiljke) neposredno pri sodišču prve stopnje.

(3) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(4) Sodišča prve stopnje mora namreč samo poznati in stremeti k pravilni uporabi materialnega prava.

(5) Kar pa seveda ne pomeni, da zaključki pritožbenega sodišča podani v sklepu I Cpg 1394/2013 z dne 12. 2. 2014 niso pravilni (relevantni).

(6) Sklicevala se je le na ugovor (pasivne legitimacije), ki naj bi ga družba N. d. o. o. podala zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 182472/2010 in v zvezi s katerim je zatrjevala, da ni omenjena družba sodelovala pri nobenem prenosu pogodbe (glej npr. pripravljalne vloge z dne 6. 10. 2011, z dne 1. 12. 2011 oziroma z dne 14. 1. 2013).

(7) K Pogodbi o opravljanju storitev svetovalnega inženiringa in strokovnega nadzora pri pripravah in gradnji poslovno trgovskega centra E., ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 23. 7. 2001 (v nadaljevanju Pogodba).

(8) Glej 323. in naslednje člene OZ.

(9) Enako velja za njeno navajanje, da je bilo med pravdnima strankama poslovno sodelovanje zaključeno v letu 2004. (10) Kot (predhodno) omenjeno, pa tudi sicer (nedopustno) novo.

(11) In hkrati direktor družbe N. d. o. o..

(12) V pisni izjavi z dne 25. 4. 2013 (l. št. 131) pa je pojasnil, da je v letu 2005 prišlo do reorganizacije in da je bil celoten projekt Šiška s toženke prenesen na družbo N. d. o. o..

(13) Kot argument za to, da (sama) ni privolila v spremembo sopogodbenika.

(14) Prav tako novo.

(15) Kar naj bi bila „posledica“ njenega (pa tudi toženkinega) napačnega (pravnega) naziranja, da je v letu 2005 prišlo do novacije prvotne pogodbe oziroma da naj bi nastala „nova“pogodba (ki je bila nanjo prenesena).

(16) Enako velja za pritožbeno sklicevanje na njeno (prav tako v ugovoru podano) izjavo glede „vedenja“, da naj bi bil 2. 12. 2005 k pogodbi sklenjen aneks.

(17) Pa četudi bi bilo to (kot to omenja pritožba, a ni izkazano) zgolj iz špekulativnih namenov. Da naj bi toženka in omenjena družba v postopkih svoji pasivni legitimaciji ugovarjali, ker za prenos pogodbe (kot to pojasnjuje pritožba) ustreznih dokazov nimata, pa ne gre verjeti. Ti dokazi (tudi po prepričanju pritožbenega sodišča) nedvomno obstajajo.

(18) Iz vsebine Dodatka (ki jo v 14. in 15 točki obrazložitve opisuje sodišče prve stopnje) je jasno razvidno, da gre zgolj za »dopolnitev« (aneks).

(19) Oziroma „projekta.“

(20) In sicer da je bilo vse, kar se je prej dogajalo preko toženke preneseno na družbo N. d. o. o. (vse pogodbe, vse…).

(21) Zaradi plačila računa z dne 20. 10. 2010 na podlagi Pogodbe iz leta 2001. (22) Kot je pojasnil A., je šlo za (interno) poslovno odločitev. Zakaj je bila sprejeta takšna poslovna odločitev, pa za to pravdo ni relevantno.

(23) In sicer sta se pogovarjala z B. (ki ni imel nič proti).

(24) Glej npr. 2. in 5. stran zapisnika z dne 6. 6. 2013. Podobno je na istem naroku (glej 15. stran zapisnika) izpovedal tudi T., ki je bil v času zaslišanja - oziroma od 1. 11. 2010 - zakoniti zastopnik družbe N. d. o. o.).

(25) Ki naj bi bil vodja celotnega projekta izgradnje trgovskega centra na toženkini strani.

(26) Ki sam za sebe obveznosti tistega, na katerega se glasi, seveda ne vzpostavi.

(27) Glej predvsem 29. in 30. točko

(28) Glej npr. prvo pripravljalno vlogo z dne 6. 10. 2011, v kateri je omenjala, da naj bi prišlo do pristopa k dolgu.

(29) Zato je brezpredmetno opozarjanje na zaključke iz sodbe II Ips 836/2009 z dne 8. 4. 2010. (30) Vse te dejanske okoliščine (pravilneje ravnanja tožnice in družbe N. d. o. o.) sodišča prve stopnje najbolj celostno (jedrnato) opredeli z ugotovitvijo (glej 29. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da se je tožnica kontinuirano vedla kot upnik iz pravnega razmerja s tretjo osebo (to je družbo N. d. o. o.).

(31) Zaradi česar pritožbeno navajanje o neupoštevanju napotil pritožbenega sodišča podanih v sklepu I Cpg 1394/2013 z dne12. 2. 2014 ni utemeljeno.

(32) In ne zgolj s prenosom projekta, kar neprepričljivo izpostavlja na 8. strani svoje pritožbe. Kot rečeno, izpovedba A. (pritožbena trditev, da zaslišane priče na toženkini strani o samem prenosu pogodbe „kaj določnega“ niso znale povedati, ne drži), kot tudi postopanje same tožnice, o njeni seznanjenosti s prenosom pogodbe ne puščajo nobenega dvoma.

(33) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

(34) Glej tudi M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 646, 647

(35) V zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti tožnici.

(36) Takšna razlaga „izključevanja“ uporabe, ki jo ponuja pritožba, civilnemu pravu ni lastna.

(37) Za razliko od prevzemnika dolga.

(38) Pritožbena navedba, da se z domnevo o privolitvi preveč posega v položaj druge pogodbene stranke, je namreč povsem pavšalna.

(39) Zakonske domneve (o privolitvi) kot posledice njenega konkludentnega postopanja namreč ni izpodbila. Ob tem glede okoliščine, da v samostojni pravdi zaradi neizpolnjenih pogodbenih obveznosti toži zgolj družbo N. d. o. o., ne ponudi nobenega pojasnila.

(40) Kot tudi omenjanje „nedopustnosti rahljanja jasnih pogodbenih zavez“.