Jedro

Stroški začasnega zastopnika so namreč le del pravdnih stroškov in delijo usodo ostalih pravdnih stroškov – odločitev o tem, katera pravdna stranka jih je dolžna nositi in koliko, je skladno s 154. členom ZPP odvisna od končnega uspeha pravdnih strank v postopku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v 2. točki izreka spremeni tako, da znaša delež tožnika oziroma po nasprotni tožbi toženca D. Z. na skupnem premoženju pravdnih strank 30 %, delež toženke oziroma po nasprotni tožbi tožnice N. Z. pa 70 %; točka 5. izreka pa se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje .

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (sklep o delni ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe, ki je tudi vsebovan v odločbi sodišča prve stopnje z dne 9.2.2009, je pravnomočen) je sodišče prve stopnje: - v tč. 1. ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi trisobno stanovanje v II. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu R. 5, v L., garaža št. 1 v izmeri 16 m2 na naslovu G. ul. 1 v L., poslovni prostor na naslovu D. 111 v L. v izmeri 40,68 m2 in 10 delnic ...; - v tč. 2. razsodilo, da znašata deleža na skupnem premoženju pravdnih strank 40 % in 60 % v korist toženke oziroma po nasprotni tožbi tožnice; - v tč. 3. in 4. izreka zavrnilo, kar sta pravdni stranki zahtevali več ali drugače; - v tč. 5. izreka pa toženki in po nasprotni tožbi tožnici naložilo v plačilo 904,84 EUR stroškov začasnega zastopnika tožnika oziroma po nasprotni tožbi toženca.

Pritožuje se N. Z. (v nadaljevanju toženka) zoper del sodbe, s katerim ni bilo ugodeno njenemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku. Navaja, da uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Najprej opozarja, da je prvostopenjsko sodišče odločilo le o tistih stroških, ki jih mora založiti za plačilo stroškov začasnega zastopnika, ni pa odločilo o stroških postopka pravdnih strank glede na uspeh v pravdi. S tem je kršilo določbe pravdnega postopka. Glede odločitve o glavni stvari pa graja v sodbi ugotovljeno razmerje prispevka k skupnemu premoženju, izrecno pa ne ugovarja obsegu ugotovljenega skupnega premoženja. Opozarja, da je imela nesporno višje prihodke od bivšega moža, in sicer je razmerje cca. 57 % proti cca. 43 % ob upoštevanju podatkov, ki jih je pridobilo prvostopenjsko sodišče. Dokazala je tudi, da je bil bivši mož hud alkoholik in je večino svojega zaslužka zapil ter da je le ona skrbela za družino. Njen večji prispevek k skupnemu premoženju je prvostopenjsko sodišče, če upoštevamo njene večje prihodke, ocenilo le na cca. 3 %. To je bistveno premalo, saj je breme skrbi za celotno družino, upravljanja s skupnimi prihodki in ohranjanja skupnega premoženja ves čas ležalo na njej. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da po ugoditvi pritožbi napadeno sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi.

Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnik) na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede glavne stvari: Pritožba sicer navaja, da sodbo izpodbija tudi zaradi napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa je iz vsebine pritožbe razvidno, da nekaterim dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, ki so relevantni za odločitev o deležu pravdnih strank na njunem skupnem premoženju, izrecno pritrjuje, drugih pa ne izpodbija. Ne izpodbija stališča, da ji ne pripada večji delež zato, ker je sama poplačala več kreditov kot tožnik in zaradi prodaje parcele v S.. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je imela toženka večji dohodek od tožnika, vendar ne veliko. Zato ji večji delež na skupnem premoženju pripada iz naslova, ker je bistveno več prispevala pri vzgoji in varstvu hčera in gospodinjstvu. Ugotovilo pa je tudi, da je imel tožnik ves čas obstoja zakonske zveze težave z alkoholom, zaradi česar se je večkrat neuspešno zdravil in je morala toženka razen za hčerki in gospodinjstvo, skrbeti tudi zanj. Ob teh ugotovitvah pa je materialnopravno zmotna ocena prvostopenjskega sodišča, da znaša toženkin delež pri pridobitvi in ohranitvi skupnega premoženja 60 %. Skladno z 59. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) namreč tistemu od bivših zakoncev, ki dokaže, da je imel višji dohodek, da je nudil pomoč drugemu zakoncu, da je več prispeval pri vzgoji in varstvu skupnih otrok, opravljal domača dela in skrbel za pridobitev in ohranitev premoženja ter z njim tudi upravljal, pripada sorazmerno večji delež na skupnem premoženju. Vse to je toženka dokazala. Stališče prvostopenjskega sodišča, da razlika v dohodkih ni bila tako velika, da bi sama po sebi predstavljala opravičen razlog za dosojo višjega deleža na skupnem premoženju, je materialnopravno zmotno. Ugotovljena razlika v zaslužkih je zadostna za dosojo večjega deleža, ki je, po oceni drugostopenjskega sodišča, ob upoštevanju dokazano bistveno višjega prispevka toženke pri vzgoji in varstvu hčera, pri pomoči zakoncu, pri gospodinjstvu, pri upravljanju s premoženjem ter pri njegovem ohranjanju, 70 %. Ker toženka z nasprotno tožbo zahteva, da se ugotovi njen 85 % delež na skupnem premoženju, je pritožbeno sodišče glede na obrazloženo njeni pritožbi o glavni stvari ugodilo delno in izpodbijano sodbo v tč. 2. izreka spremenilo tako, da znaša njen delež na ugotovljenem skupnem premoženju pravdnih strank 70 %, tožnikov delež pa 30 % (5. točka 358. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbo zoper zavrnilni del sodbe v zvezi z nasprotno tožbo zavrnilo, saj je bilo v tem delu materialno pravo pravilno uporabljeno, pa tudi nobene izmed tistih procesnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče po pooblastilu iz 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo (353. člen ZPP).

Glede razveljavitve stroškovne odločitve: Materialnopravno podlago za odločitev o stroških postopka predstavljajo določbe 154. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je stroškovno odločitev oprlo na 6. odstavek 82. člena ZPP, torej materialnopravno napačno. Zato ni ugotavljalo ne uspeha strank v postopku, niti ne kateri stroški pravdnih strank so bili potrebni (155. člen ZPP), niti kolikšni so stroški pravdnih strank, temveč le stroške začasnega zastopnika. Te je začasni zastopnik posebej priglasil (gl. list. št. 166 spisa!). Stroške začasnega zastopnika je sicer začasno dolžna nositi toženka in bodo, kot je pravilno zapisano v razlogih izpodbijane sodbe, izplačani iz predujma. Odločitev, vsebovana v tč. 5. izreka izpodbijane sodbe, pa ni skladna s tem, saj bi v primeru pravnomočnosti začasni zastopnik tožnika pridobil izvršilni naslov napram toženki, ki je te stroške že založila. Podana je uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Stroški začasnega zastopnika so namreč le del pravdnih stroškov in delijo usodo ostalih pravdnih stroškov – odločitev o tem, katera pravdna stranka jih je dolžna nositi in koliko, je skladno s 154. členom ZPP odvisna od končnega uspeha pravdnih strank v postopku.

Ker prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, kakšen je uspeh s strank v postopku in stroškov postopka tudi po višini ni odmerjalo, v izreku sodbe vsebovana stroškovna odločitev pa je materialnopravno napačna in tudi v nasprotju z razlogi sodbe, jo je pritožbeno sodišče razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču (3. točka 365. člena ZPP), saj bi sicer strankama odvzelo ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje bo moralo izdati poseben sklep o odmeri vseh stroškov postopka, vključno s pritožbenimi (3. odstavek 165. člena ZPP), ob upoštevanju uspeha strank v postopku. Odločitev o razveljavitvi stroškovnega dela izpodbijane sodbe in vrnitvi v ponovno odločanje ima podlago v 3. točki 365. člena ZPP.