Jedro

Potrdilo tožničinega bivšega delodajalca o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa, iz katerega je razvidno število opravljenih nadur v letih od 1973 do vključno 1983, izplačani zneski osebnega dohodka za nadure, vrsta dela, in v katerem je zapisano, po katerih členih samoupravnih splošnih aktov, veljavnih v navedenem obdobju, se je delo štelo kot posebni delovni pogoj, predstavlja nov dokaz v smislu obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločitve, če bi bil znan ali uporabljen v prejšnjem, pravnomočno končanem predsodnem postopku. Zato je potrebno dovoliti obnovo postopka, končanega z odločbo, glede vprašanja vštevnosti plač, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v letih 1973 - 1983, v pokojninsko osnovo zaradi odmere višje starostne pokojnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Dovoli se obnova postopka, končanega z odločbo št. ... z dne 3. 8. 2009 glede vprašanja vštevnosti plač, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v letih 1973 - 1983 v pokojninsko osnovo zaradi odmere višje starostne pokojnine.“ V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 10. 2013 o zavrnitvi pritožbe in prvostopenjski sklep št. ... z dne 6. 2. 2013 o zavrženju predloga za obnovo postopka, končanega z odločbo št. … z dne 3. 8. 2009, ker da ne gre za nov dokaz v smislu 1. tč. 1. odstavka 260. člena ZUP (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da se dovoli obnova postopka, končanega z odločbo ... z dne 3. 8. 2009, v katerem naj tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove upošteva tudi zneske plač za opravljeno nadurno delo tožnice v letih 1973 do 1983 (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oziroma podrejeno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da izredno pravno sredstvo ni bilo vloženo v 30 dnevnem subjektivnem roku. Ker je uveljavljano izredno pravno sredstvo zoper odločbo z dne 3. 8. 2009, predlog pa je vložen šele 27. 12. 2010, je vložen po preteku 30 dnevnega subjektivnega roka glede na to, da naj bi bila tožnica že ob odmeri pokojnine seznanjena z vsemi podatki o plačah ter nadomestilih, vštevnih v pokojninsko osnovo. Nadalje vztraja, da v obravnavani zadevi obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP sploh ni podan, in sicer prav tako iz razloga, ker naj bi bilo dejstvo, uveljavljano v obnovitvenem postopku, tožnici znano že v času postopka, katerega obnovo zahteva. Sicer pa glede na 2. odstavek 261. člena ZUP tožnica ni navedla niti opravičljivega razloga, zakaj že ob uveljavitvi pokojninske dajatve ni uveljavljala vštetja plač iz nadurnega dela v pokojninsko osnovo. Nadalje meni, da zgolj potrdilo delodajalca o osebnem dohodku za delo preko polnega delovnega časa ni dokaz, na podlagi katerega bi bila lahko izdana ugodnejša odločba. Glede na 407. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bi bilo namreč mogoče plačo iz naslova nadurnega dela v letih 1973 do 1983 v pokojninsko osnovo všteti le, če je bila izplačana za delo, ki se je po tedaj veljavnih predpisih o delovnih razmerjih štelo kot posebni delovni pogoj, pa še to le tedaj, če takšnega dela ni bilo mogoče preprečiti z ustrezno razporeditvijo delovnega časa, uvajanjem izmen, ali zaposlitvijo novih delavcev.

Poudarja še, da sodišče niti v primeru, če bi bilo mogoče ugoditi predlogu za obnovo postopka, ne bi smelo naložiti, da se pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo plače za nadurno delo, saj glede na prej navedene razloge takšno vštetje ni avtomatično. Z odrejenim vštetjem je preseglo dovoljeni okvir sodne presoje.

Tožnica v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Obnova predsodnega upravnega postopka je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne posamične upravne akte. V skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZUP) je to izredno pravno sredstvo mogoče dovoliti le, če so izpolnjene predpisane predpostavke. Torej, da je predlog vložen v predpisanem subjektivnem in objektivnem roku, da ga je vložila upravičena oseba, in da je verjetno izkazan vsaj eden od obnovitvenih razlogov, taksativno določenih v 260. členu ZUP. Glede na 265. člen ZUP je v predlogu za obnovo postopka potrebno verjetno izkazati okoliščine, na katere se opira predlog in okoliščine, da je ta podan v zakonitem roku.

Pritožbeno sodišče povsem soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da je v povezavi s sodbama Psp 403/2012 in IX Ps 1065/2011, dne 27. 12. 2010 uveljavljano izredno pravno sredstvo v predsodnem upravnem postopku na podlagi potrdila tožničinega bivšega delodajalca o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa z dne 21. 12. 2010, vloženo v predpisanem enomesečnem subjektivnem roku iz 1. točke 1. odstavka 263. ZUP. Nadalje ni nobenega dvoma, da je izpolnjen tudi pogoj iz 4. odstavka 263. člena ZUP, saj od izdaje pravnomočne odmerne odločbe št. ... z dne 3. 8. 2009, do vložitve predloga, ni poteklo več kot tri leta. Pritožba tožene stranke v tej smeri tako ni utemeljena.

Enako velja glede toženkinega zatrjevanja, da naj v obravnavani zadevi ne bi bil izkazan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. V skladu s 1. tč. 260. člena ZUP se namreč postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku več ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se zve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku. Gre za t.i. staro novo dejstvo, ki je obstajalo že v času prejšnjega odločanja. Enako velja za nov dokaz, ki je prav tako objektivno moral obstajati v času izdaje posamičnega upravnega akta, glede katerega se uveljavlja izredno pravno sredstvo, vendar pa stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnost uporabiti. Tudi nov dokaz mora biti takšen, da bi mogel pripeljati do drugačnih dejanskih ugotovitev, če bi bil tedaj uporabljen. V konkretnem primeru torej do odmere višje starostne pokojnine.

Potrdilo tožničinega bivšega delodajalca z dne 21. 12. 2010 o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa, iz katerega je razvidno število opravljenih nadur v letih od 1973 do vključno 1983, izplačani zneski osebnega dohodka za nadure, vrsta dela, in v katerem je celo zapisano, po katerih členih samoupravnih splošnih aktov, veljavnih v navedenem obdobju, se je delo štelo kot posebni delovni pogoj, tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja nov dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločitve, če bi bil znan ali uporabljen v prejšnjem, pravnomočno končanem predsodnem postopku. Strinjati se je mogoče z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da iz mehanografske obdelave o odmeri pokojninske dajatve ni razvidno, ali so ali niso bili v povprečju plač v posameznih letih, iz katerih je bila oblikovana pokojninska osnova, všteti tudi prejemki iz nadurnega dela. Za toženkino pritožbeno zatrjevanje, da naj bi tožnica že ob prejemu odmerne odločbe o pokojninski dajatvi vedela, da pri oblikovanju pokojninske osnove niso bile upoštevane plače iz naslova nadurnega dela, ni nobene podlage v navedenem listinskem gradivu. Hkrati je takšno stališče posledica zelo restriktivnega tolmačenja 1. točke 260. člena ZUP, ki ne more biti sprejemljivo in zato tudi pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene.

Ker je sodišče prve stopnje izpodbijana posamična upravna akta o zavrženju izrednega pravnega sredstva kot nezakonita utemeljeno odpravilo, je bilo potrebno pritožbo v tem delu v skladu s 353. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) kot neutemeljeno zavrniti in potrditi I. točko izreka izpodbijane sodbe.

Ob takšni pritožbeni rešitvi izpodbijane I. točke izreka sodbe, je potrebno nadalje zaključiti, da je z delom izpodbijane II. točke izreka zakonito dovoljena obnova postopka, končanega z odločbo št. ... z dne 3. 8. 2009. Vendar pa tožena stranka pravilno poudarja, da preostali del izreka te točke, s katerim je odrejen izračun pokojninske osnove ob upoštevanju tudi zneskov plač iz nadurnega dela v letih 1973 do 1983, ni zakonit. Odreditveni izrek s takšno vsebino je namreč preuranjen, saj bo vprašanje vštevnosti plač iz nadurnega dela v pokojninsko osnovo šele predmet razčiščevanja druge faze, t.i. vsebinskega odločanja o predlogu za obnovo postopka v predsodnem upravnem postopku. Po odpravi izpodbijanih nezakonitih posamičnih upravnih aktov in dovolitvi obnove postopka, končanega s pravnomočno odločbo z dne 3. 8. 2009 je namreč mogoče odrediti le, v kakšnem obsegu naj se postopek obnovi.

Ob uporabi 268. člena ZUP je bilo zato potrebno pritožbi tožene stranke v tem obsegu ugoditi in II. točko izreka izpodbijane sodbe v skladu s 358. členom v zvezi s 1. odstavkom 351. členom ZPP spremeni tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

O tem, ali je v predmetni zadevi obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP tudi dejansko podan, in ali je takšen, da bi vplival na višino pokojninske dajatve, če bi bile v pokojninsko osnovo zaradi odmere starostne pokojnine vštete tudi plače, izplačane za nadurno delo v letih od 1973 do 1983, bo potrebno šele izvesti potrebne dokaze in jih v predsodnem postopku tudi ustrezno dokazno oceniti. Tožena stranka bo namreč morala sama razčistiti, ali je izkazane nadure dejansko mogoče šteti kot posebni delovni pogoj, ker je bila takšna oblika dela v skladu s tedaj veljavno delovno pravno zakonodajo uvedena v izjemnih, vnaprej nepredvidljivih okoliščinah, in ker nadurnega dela ni bilo mogoče preprečiti z razporeditvijo delovnega časa, drugačno organizacijo dela oziroma razporeditvijo delavcev ali zaposlitvijo novih delavcev na delovnem mestu kuharske pomočnice.

Šele če bi se izkazalo, da je bilo v predmetni zadevi nadurno delo dejansko opravljeno v takšnih okoliščinah, da ga je mogoče šteti kot posebni delovni pogoj, bo v skladu s 407. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), mogoče iz tega naslova prejete osebne dohodke oz. plače upoštevati pri izračunu pokojninske osnove. Vendar pa niti v primeru, če bi bile plače za nadure v izkazani višini vštevne v pokojninsko osnovo, to dejstvo samo po sebi še ne bo razlog za odpravo ali razveljavitev pravnomočne odločbe z dne 3. 8. 2009. Pravnomočno odločbo bo mogoče v skladu z 270. členom ZUP z novo odločbo nadomestiti le, če bi novo oblikovana pokojninska osnova pogojevala odmero višjega zneska starostne pokojnine, kot tožnici pripada po pravnomočni odločbi z dne 3. 8. 2009, ko je bila denarna dajatev odmerjena od najnižje, z zakonom zagotovljene pokojninske osnove 535,51 EUR, glede na to, da je dejanska pokojninska osnova za najugodnejše 18 letno povprečje plač iz obdobja 1974 do 1991 znašala le 453,20 EUR.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno razsoditi, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.