Jedro

Podan je obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP.

Zaradi obnovitvenega razloga, ki ga uveljavlja tožnica, se obnova upravnega postopka lahko predlaga le, če v končanem prejšnjem postopku stranka brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. Tožnici, tudi ob upoštevanju njene izobrazbe (štirje razredi osnovne šole) ni mogoče očitati, da bi ob primerni skrbnosti že v prejšnjem upravnem postopku lahko ugotovila ali so v podatkih o plačah in nadomestilih, ki jih je prejela od tožene stranke, zajete tudi nadure. Pri presoji krivde za nenavajanje dejstev, ki stranki niso bila znana, je potrebno izhajati iz tega, ali bi ob primerni skrbnosti stranka ta dejstva lahko ugotovila in pridobila ustrezne dokaze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke opr. št. 9066780 z dne 16. 10. 2013 in sklep tožene stranke opr. št. 18-9066780 z dne 6. 2. 2013. Dovolilo je obnovo postopka končanega z odločbo tožene stranke opr. št. 18 9066780 z dne 3. 8. 2009, v katerem naj tožena stranka pri izračunu v pokojninsko osnovo upošteva tudi zneske plač za opravljeno nadurno delo tožnice v letih od 1973 do 1983. Ugotovilo je, da je bila tožnica šele 21. 12. 2010 seznanjena z novim dejstvom, da pri odmeri pokojnine niso bile upoštevane izplačane nadure za obdobje 1973 - 1983 in da je predlog za obnovo postopka podala v roku 30 dni po tistem, ko je zvedela za novo dejstvo in pred iztekom 3-letnega roka od prejema pravnomočne odločbe o odmeri pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je odločitev o dovolitvi obnove spremenilo tako, da jo je dovolilo glede vprašanja vštevnosti plač, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v letih 1973 - 1983, v pokojninsko osnovo zaradi odmere višje starostne pokojnine; v nespremenjenem delu pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Postavilo se je na stališče, da potrdilo tožničinega delodajalca z dne 21. 12. 2010 o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa, predstavlja nov dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločitve, če bi bil znan v prejšnjem postopku.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje revizijo vlaga tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila po izteku enomesečnega roka iz 1. točke prvega odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1 s spremembami). Tožnica bi novo dejstvo kot nov dokaz morala uveljaviti v roku enega meseca od dneva, ko se je upokojila. S tem, da pri odmeri pokojnine niso bile upoštevane plače iz naslova dela, opravljenega preko polnega delovnega časa, je bila tožnica prvič seznanjena že z začasno odločbo z dne 8. 6. 2009 o priznani pravici do pokojnine, ponovno pa z dokončno odločbo z dne 3. 8. 2009, ki jo je prejela 6. 8. 2009. V skladu z ustaljeno sodno prakso, razvidno iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 168/2013 z dne 30. 5. 2013, subjektivni rok (za obnovo postopka) začne teči od prejema odločbe o upokojitvi. Dejstvo, ki ga uveljavlja kot obnovitveni razlog, je bilo tožnici znano že v času postopka, katerega obnovo zahteva. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana zaradi nerazumljivega stališča sodišča prve stopnje, da v listinskem gradivu ni nobene podlage za zatrjevanje tožene stranke, da je tožnica že ob prejemu odmerne odločbe o pokojninski dajatvi vedela, da pri oblikovanju pokojninske osnove niso bile upoštevane plače iz naslova nadurnega dela.

4. Tožnica je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot nedovoljeno, saj je tožena stranka revizijo vložila po pooblaščenki, ki ni zakoniti zastopnik tožene stranke in tudi ni odvetnica. Podredno tožnica predlaga, da Vrhovno sodišče revizije ne dopusti, glede na določbo 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) oziroma, da jo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zmotno je stališče tožnice, da je revizijo potrebno zavreči, ker je ni vložil odvetnik ali zakoniti zastopnik tožene stranke, z opravljenim pravniškim državnim izpitom, temveč jo je vložila pooblaščenka tožene stranke. Tožnica je pri tem spregledala, da je v drugem odstavku 65. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) predvidena izjema od določb tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP, ki sicer res določata, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik oziroma zakonitem zastopniku, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z drugim odstavkom 65. člena ZDSS-1 (ta določba je uvrščena v poglavje Postopek v socialnih sporih) v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja procesna dejanja tudi po pooblaščencu zavoda, ki je zaposlen pri zavodu.

7. Povsem nerazumljiv je tudi poziv tožnice, da naj Vrhovno sodišče revizije ne dopusti, ne glede na določbo ZPP o tem, da v delovnih in socialnih sporih sodišče lahko dopusti revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 EUR. V tej zadevi ne gre za premoženjski socialni spor iz 1. točke 31. člena ZDSS-1, na katerega bi se lahko nanašala določba četrtega odstavka 367. člena ZPP o dopustitvi revizije, temveč za socialni spor o pravicah do in iz socialnih zavarovanj iz 4. točke 31. člena ZDSS-1. V takšnih sporih pa je revizija vselej dovoljena, razen če gre za spore o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, pravici do invalidnine za telesno okvaro in pravici do zdraviliškega zdravljenja. V tej zadevi gre za spor v zvezi s pravico do starostne pokojnine, zato je revizija dovoljena že na podlagi zakona.

8. Revizija povsem zgrešeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni ali med seboj v nasprotju. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da v listinskem gradivu ni nobene podlage za zatrjevanje tožene stranke, da je tožnica že ob prejemu odmerne odločbe vedela, da pri oblikovanju pokojninske osnove niso bile upoštevane plače iz naslova nadurnega dela, ni nejasna ali nerazumljiva. Ta ugotovitev ima podlago v dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Sodišče prve stopnje je obširno pojasnilo, da iz listin, ki jih je tožnica prejela od tožene stranke in ki se v spisu nahajajo kot priloga A5, ni razvidno, ali so bile pri odmeri tožničine pokojnine upoštevane nadure v letih od 1973 do 1983. 9. Pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje ni možno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kakršnega sta ugotovili nižji sodišči, torej tudi na ugotovitev, da je bila tožnica šele 21.12.2010 seznanjena z dejstvom, da nadurno delo opravljeno v obdobju 1973-1983 ni bilo upoštevano pri odmeri starostne pokojnine in da prej tožnici to tudi ni moglo bilo znano, glede na dokumentacijo, ki ji je bila predložena s strani tožene stranke.

10. Ob takšni ugotovitvi je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Ta določa, da se obnovi postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, če se zve za nova dejstva, ali se pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

11. Zaradi obnovitvenega razloga, ki ga uveljavlja tožnica, se obnova upravnega postopka lahko predlaga le, če v končanem prejšnjem postopku stranka brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. Tožnici, tudi ob upoštevanju njene izobrazbe (štirje razredi osnovne šole) ni mogoče očitati, da bi ob primerni skrbnosti že v prejšnjem upravnem postopku lahko ugotovila ali so v podatkih o plačah in nadomestilih, ki jih je prejela od tožene stranke, zajete tudi nadure. Pri presoji krivde za nenavajanje dejstev, ki stranki niso bila znana, je potrebno izhajati iz tega, ali bi ob primerni skrbnosti stranka ta dejstva lahko ugotovila in pridobila ustrezne dokaze. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da celo v primeru, če bi bila tožnica seznanja z obrazcem CUP 5800 (pa ni bila), iz katerega je razvidno, da tožnici za sporno obdobje nadure niso bile upoštevne, od povprečnega človeka ni možno pričakovati, da bi iz tega obrazca razbral, kaj je bilo upoštevano pri izračunu pokojninske osnove.

12. Zmotno je revizijsko stališče, da je subjektivni enomesečni rok, v katerem stranka lahko predlaga obnovo postopka, začel teči že z dnem vročitve dokončne odločbe zavoda, s katero je bila tožnici odmerjena pokojnina. Tega dne tožnica še ni vedela in tudi ni mogla vedeti za dejstvo, da pri odmeri pokojnine niso bili upoštevani prejemki iz naslova nadur. V sodbi pritožbenega sodišča Psp 168/2013 z dne 30. 5. 2013, je bilo ugotovljeno drugačno dejansko stanje, zato se revizija neutemeljeno sklicuje na domnevno drugačno prakso pritožbenega sodišča. 13. Zaradi novega dejstva oziroma novega dokaza se obnova postopka lahko predlaga le v primeru, če sta to dejstvo oziroma dokaz obstajala že v času prejšnjega odločanja. Sodišče druge stopnje je sicer zmotno štelo, da potrdilo tožničinega bivšega delodajalca z dne 21. 12. 2010 predstavlja nov dokaz v smislu določbe 1. točke 260. člena ZUP, vendar to ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe. Prejšnji postopek je bil končan 3. 8. 2009 in že zato navedena listina, ki je bila izdana kasneje, ne more predstavljati novega dokaza. Pač pa je na podlagi te listine tožnica izvedela za novo dejstvo, da pri odmeri pokojnine niso bili upoštevani prejemki iz naslova opravljenih nadur, kar pa je dejstvo, ki je obstajalo že v času prejšnjega odločanja, vendar tožnica zanj brez svoje krivde ni vedela.

14. Odločitev sodišča da dovoli obnovo postopka odmere starostne pokojnine glede vprašanja vštevanja v pokojninsko osnovo plač, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju 1973 do 1983 je pravilna in zakonita, saj temelji na ugotovitvi, da je tožnica novo dejstvo kot obnovitveni razlog uveljavljala znotraj subjektivnega in objektivnega roka in da je pri tem tudi izkazala, da v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih je predlagala obnovo postopka.

15. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena.