Jedro

Tožeča stranka poda zadostno trditveno podlago, če navede ključ delitve stroškov, kateri podatek je pri razdelitvi stroškov upoštevala podatke o solastništvu. Tožena stranka je tista, ki mora navedeno izpodbiti, če želi uspeti s svojim ugovorom.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se v II. točki izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0003 Ig 2007/00720 z dne 26.01.2007 ostane v veljavi v 1. točki izreka tudi za glavnico v znesku 1.713,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

23.698,82 SIT od 25.3.2005 do 31.12.2006

26.681,94 SIT od 26.4.2005 do 31.12.2006

33.394,07 SIT od 27.5.2005 do 31.12.2006

32.214,93 SIT od 24.6.2005 do 31.12.2006

25.517,5 SIT od 1.8.2005 do 31.12.2006

18.416,66 SIT od 27.8.2005 do 31.12.2006

14.790,05 SIT od 26.9.2005 do 31.12.2006

17.891,19 SIT od 27.10.2005 do 31.12.2006

36.662,79 SIT od 28.11.2005 do 31.12.2006

25.940,99 SIT od 27.12.2005 do 31.12.2006

26.479,75 SIT od 26.1.2006 do 31.12.2006

35.228,91 SIT od 24.3.2006 do 31.12.2006

22.798,75 SIT od 24.3.2006 do 31.12.2006

25.325,61 SIT od 26.4.2006 do 31.12.2006

21.345,17 SIT od 26.5.2005 do 31.12.2006

24.237,93 SIT od 28.6.2005 do 31.12.2006 in za zakonske zamudne obresti od 1.713,51 EUR od 1.1.2007 dalje ter v 3. točki izreka glede izvršilnih strokov v znesku 118,77 EUR in v III. točki izreka tako, da se le-ta glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.959,09 EUR, v 8 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 341,31 EUR, v 8 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 0003 Ig 2007/00720 z dne 26.1.2007 vzdržalo v veljavi za znesek 363,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške v znesku 25,61 EUR (I. točka izreka), navedeni sklep o izvršbi razveljavilo za znesek 1.713,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter izvršilne stroške v znesku 118,77 EUR in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka), tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev, tožena stranka pa zaradi napačne uporabe materialnega prava ter napačne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe. Obe pravdni stranki sta priglasili stroške pritožbenega postopka.

Pritožbi obeh pravdnih strank sta bili vročeni v odgovor nasprotni stranki, ki pa na pritožbene navedbe nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ne.

O pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila pogodba o upravljanju veljavno sklenjena in kljub ugotovitvam (temelječim na izvedenskem mnenju), da se je tožeča stranka pri izračunu svojih terjatev dosledno držala izhodišč v razdelilnikih in po teh stroške pravilno porazdelila in jih tudi poravnala dobaviteljem iz svojega računa, tožbeni zahtevek nepravilno delno zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazala, kako je v skladu s tretjo točko 6. člena pogodbe pred izročitvijo nepremičnine le-te ovrednotila z namenom ugotovitve vrednosti posamezne nepremičnine. Pritožba pravilno opozarja, da je tožena stranka šele v drugi pripravljalni vlogi podala ugovor, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev v zvezi z ovrednotenjem nepremičnin z namenom ugotovitve vrednosti posamezne nepremičnine, kar je bilo podlaga za izračun solastniških deležev, kar pa je prepozno. Predmetni spor je spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP), postopek pa se je začel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. V predlogu za izvršbo morajo biti (med drugim) navedeni: upnik in dolžnik, izvršilni naslov ali verodostojna listina, dolžnikova obveznost, sredstvo in predmet izvršbe ter drugi podatki, da se izvršba lahko opravi (prvi odstavek 40. člena ZIZ). Zakon torej ne terja in ne predvideva, da bi predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine moral vsebovati dejansko podlago dolžnikove obveznosti. Zato je treba dati strankam v sporih majhne vrednosti možnost, da po ugovoru proti izdanem sklepu o izvršbi vsaka od njih še v eni pripravljalni vlogi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, nato pa v nadaljnji pripravljalni vlogi (zgolj) odgovarja na navedbe nasprotne stranke.

Ne glede na zgoraj navedeno višje sodišče tudi sicer ocenjuje, da je tožeča stranka v tem postopku podala zadostno trditveno podlago: ključ delitve stroškov je pojasnila, prav tako je pri vsakem posameznem ključu navedla, kateri podatek je upoštevala, podatki o solastništvu so pravilni, saj jih je tožeča stranka pridobila od investitorja, za primer, da bi tožena stranka pravočasno ugovarjala pravilnosti solastniških deležev ali višini zahtevka, pa je predlagala tudi izvedenca gradbene stroke (kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo). Tožena stranka ničesar od navedenega ni izpodbila, zato se kot nepravilen izkaže očitek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage, zaradi česar naj bi tožbeni zahtevek ne bil utemeljen.

Ker je bilo dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljeno, je pa bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka spremenilo tako kot to izhaja iz izreka te sodne odločbe (5. točka 358. člena ZPP). Pravdne stroške je višje sodišče tožeči stranki priznalo v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP, odmerjeni pa so po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo. Na podlagi istega zakonskega določila tožena stranka do povračila svojih pravdnih stroškov ni upravičena.

O pritožbi tožene stranke: Ker je obravnavana zadeva spor majhne vrednosti, je mogoče v skladu s specialno določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnikove navedbe predstavljajo grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa prej navedenih pritožbenih razlogov, ki jih dovoljujejo določbe postopka v sporih majhne vrednosti. Ugotovitve o tem, ali so bile posamezne s strani sodišča prve stopnje priznane storitve opravljene (čiščenje, varovanje, hišniška dela) in ali so posamezne storitve zajete v drugi storitvi (varovanje v hišniških opravilih), so dejanske narave. V sporih majhne vrednosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbe ni; teh vprašanj s pritožbo torej ni mogoče znova načenjati in ne morejo biti predmet pritožbenega obravnavanja. Poleg tega višje sodišče ugotavlja, da vse kar podaja toženec v pritožbi, predstavlja nedovoljeno navajanje novih dejstev (337. člen ZPP), ki jih ni možno upoštevati.

Sodišče prve stopnje je po zaključku višjega sodišča v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, upoštevajoč dejstvo, da priznani stroški temeljijo (in so obračunani) po pogodbi. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji priznanim stroškom ni konkretizirano ugovarjala, saj je navedla le, da predloženih dokazov ne more preizkusiti, v zvezi s priznanimi postavkami pa, da je bilo poslovanje tožeče stranke nepregledno, vtoževane storitve pa ne spadajo med posle, ki bi lahko predstavljali nujno gestijo. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijani I. točki potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški: Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.