Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z razlago prvostopenjskega sodišča, da je sodna praksa, temelječa na ZPP iz leta 1977, dopuščala glede naziva tožene stranke popravo tožbe (predstavljena sodna praksa izkazuje milejše kriterije za popravo tožbe, kot so po ZPP/99). Do zavrženja tožbe je v preteklosti prišlo izjemoma, ko res nihče ni mogel biti nosilec sporne pravice ali obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno plačati 53.653,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in da sta dolžni tožniku nerazdelno povrniti tudi njegove pravdne stroške v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka I). V točki II je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki A. R. v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.500,16 EUR, v točki III pa, da je dolžna povrniti Zavarovalnici d. d. v istem roku pravdne stroške v višini 51,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sodbe dalje do plačila.

2. Tožeča stranka se je zoper uvodoma navedeno sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče sicer pravilno zaključilo, da je prva tožena stranka naredila strokovno napako, ko je v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru P 1087/97 dne 30. 6. 1997 vložila tožbo, v kateri je kot tožečo stranko navedla neobstoječo pravno osebo R. d.o.o., namesto da bi tožbo vložila v imenu fizične osebe J. C. oziroma J. C. s.p. Povsem pravilna je namreč ugotovitev, da prva tožena stranka ni imela popolnoma nobene podlage za sklepanje, da avtomobil, ki je bil predmet tožbenega zahtevka v pravdi P 1087/97, ni last fizične osebe, temveč, da ga je kupila in s tem postala njegova lastnica pravna oseba R. d.o.o. Ne le, da takšna pravna oseba ni bila materialnopravni upravičenec, ampak ni mogla biti niti procesni subjekt, saj v trenutku vložitve tožbe ni obstajala. Edini razlog za nepravilno označbo tožeče stranke v pravdi P 1087/97 je bila huda malomarnost prve tožene stranke. Ker slednjo kot odvetnika - pravnega strokovnjaka zavezuje najvišja stopnja skrbnega ravnanja, je protipravnost ravnanja prve tožene stranke vsekakor izkazana. Iz obrazložitve sodbe je torej moč razbrati, da je sodišče zaključilo, da je bil podan pogoj protipravnega ravnanja prve tožene stranke, da pa je nadalje štelo, da je zahtevek neutemeljen, ker tožeča stranka ni dokazala drugih pogojev odškodninske odgovornosti, t.j. nastanka škode ter obstoja vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo. Zaključek sodišča, da tožeča stranka ni utrpela nobene škode, ker zaradi ugotovljene napake prve tožene stranke ni bila zavržena njena tožba, temveč tožba nekega drugega (neobstoječega) subjekta, je dejansko popolnoma zmoten, hkrati pa tudi povsem neživljenjski ter pravno nevzdržen. Med pravdnima strankama je bilo nesporno dejstvo, da se je mandatno razmerje za zastopanje v pravdnem postopku P 1087/97 vzpostavilo med tožečo in prvo toženo stranko in da se je prej navedenega pravdnega postopka kot stranka ves čas udeleževala tožeča stranka. Na podlagi mandatne pogodbe in podeljenega pooblastila je tožeča stranka prvi toženi zaupala opravo točno določenega posla - v konkretnem primeru vložitve lastninske tožbe v njenem imenu in za njen račun zoper toženo stranko A. S. Škoda je torej tožeči stranki nastala, ker na ta način zaupanega pravnega posla prvo tožena stranka ni opravila skladno s pravili odvetniške stroke. Seveda je bila na koncu zavržena tožba nekega drugega subjekta, a prav to je vzrok nastale škode, saj bi v primeru strokovnega postopanja prva tožena stranka že v tožbi z dne 30. 6. 1997 morala kot tožnika navesti tožečo stranko (torej fizično osebo J. C.), v tem primeru pa bi bilo zahtevku tožeče stranke (torej fizične osebe J. C., ki je prvo toženi stranki dal pooblastilo za zastopanje v pravdi P 1087/97 na podlagi sklenjene mandatne pogodbe in ki vtožuje terjatev v tukajšnjem postopku) ugodeno. Ker torej tožeča stranka na podlagi tožbe, ki jo je kot mandatar zanjo vložila prvo tožena stranka ni prejela ničesar, to pa zgolj zaradi napake prve tožene stranke in ne zardi tega, ker do zahtevka ne bi bila materialnopravno upravičena, ji je s tem nastala škoda. Ali povedano drugače, če bi prva tožena stranka pravilno izpolnila svojo obveznost iz mandatne pogodbe, če bi torej ravnala v skladu s pravili odvetniške stroke in v tožbi pravilno navedla tako procesnega kot materialnopravnega upravičenca, bi sodišče takšnemu zahtevku ugodilo, tožnik pa bi prejel s tožbo zahtevano stvar oziroma znesek. Ker do tega ni prišlo, na ta način izgubljeno predstavlja škodo tožeče stranke. Sodišče je prav tako pritrdilo stališču tožeče stranke, da je imela prva tožena stranka obveznost, da pravočasno vloži novo tožbo proti A. S., v kateri bi kot tožnika pravilno navedel tukaj tožečo stranko, t.j. J. C. (glej točko 37.). Prva tožena stranka se je, potem ko jo je na njeno napako opozorila nasprotna stranka v pravdi P 1087/97 (t.j. A. S. v njegovem odgovoru na tožbo) vsekakor zavedala, kakšne posledice lahko povzroči napačna označba tožeče stranke (torej zavrnitev zahtevka ali še huje, kot v konkretnem primeru, zavrženje tožbe). Prav iz tega razloga je napako tudi poskušala sanirati, in to tako, da je v pripravljalnem spisu z dne 14. 9. 1998 popravila naziv tožeče stranke v »R.« kovinoplastika in trgovina J. C. s.p. ter nato še s preciziranjem tožbenega zahtevka na naroku dne 9. 3. 2007, kjer je kot tožečo stranko opredelila J. C. s.p. proizvodnja in trgovina. Prva tožena stranka se je torej očitno zavedala vzročne zveze med njenim protipravnim ravnanjem (napačna označba stranke v tožbi) in negativno posledico, ki lahko zaradi tega nastane za tožečo stranko. Ob tem pa sodišče v sodbi ni sledilo trditvam tožeče stranke, da je bil način saniranja napake, za katerega se je odločila prva tožena stranka, neprimeren in zato posledično tudi neuspešen. Sodišče je namreč zaključilo, da je prva tožena stranka napako sanirala skladno s strokovnimi standardi tistega časa, zato naj ji ne bi bilo moč naprtiti odškodninske odgovornosti zaradi kasnejšega strožjega obravnavanja tega vprašanja tako v praksi kot teoriji. Ob tem tožeča stranka ponovno izpostavlja, da izvirni greh oz. škoda izvira že iz prvotnega nestrokovnega in posledično protipravnega ravnanja prve tožene stranke, t.j. nepravilne označbe tožnika v tožbi z dne 30. 6. 1997. Da slednje predstavlja strokovno napako, potrjuje tudi izpodbijana sodba. Iz tega razloga je povsem nepomembno, ali in kako je prvo tožena stranka nato poskušala odpraviti to napako, pomembna je zgolj ugotovitev, da ji to ni uspelo in da je bila tožba na koncu zavržena. Če povedano ponazorimo s plastičnim primerom, bi s pritrditvijo stališču prvostopenjskega sodišča prišli do absurdnega zaključka, da se lahko oseba razbremeni odškodninske odgovornosti, če na primer kot zdravnik najprej napravi strokovno napako, s katero ogrozi življenje pacienta, a ker to napako v nadaljevanju poskuša sanirati skladno s takrat uveljavljeno medicinsko stroko, pacient pa nato kljub zdravnikovemu prizadevanju umre, odgovornost za prvotno napako ne bo več podana. Obrazložitev sodbe nadalje namiguje, da naj bi bila sodišča v postopku P 1087/97 tista, ki procesnega predloga, s katerim je želela prvo tožena stranka sanirati svojo prvotno napako, niso ustrezno obravnavala, s tem pa naj bi bila vzročna zveza med prvotnim protipravnim ravnanjem prvo tožene stranke in kasnejšim prikrajšanjem tožeče stranke (zaradi izgube možnosti uveljavljati pravno varstvo) pretrgana. V zvezi s tem tožeča stranka izpostavlja, da prvostopenjsko sodišče ni pristojno, da se v obrazložitvi tukaj napadene sodbe spušča v ocenjevanje, ali je bilo ravnanje sodišč (tako prvostopenjskega kot pritožbenega) v postopku P 1087/97 pravilno ali ne. Dejstvo je, da je bilo o zadevi pravnomočno odločeno, sodišče, ki odloča v tem postopku, pa je skladno z načelom prirejenosti postopkov na takšno pravnomočno odločitev drugega sodišča vezano. Tukajšnje sodišče bi zato v svoji obrazložitvi moralo upoštevati, da v postopku P 1087/97 poprava tožbe s strani prve tožene stranke ni bila sprejeta, tožba pa posledično zavržena in da se procesni predlog prve tožene stranke ni obravnaval kot nova tožba. Popolnoma brez osnove je zato trditev, da bi lahko tožeča stranka še danes zahtevala, da se v istem postopku vsebinsko odloči o njenem (naknadno postavljenem) zahtevku. Postopek je bil pravnomočno zaključen, spis arhiviran, torej je tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče očitno štelo, da se naknadni zahtevek ne upošteva kot nova tožba. Tudi sicer pa velja, da če sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, je stranka tista, ki mora zahtevati izdajo dopolnilne sodbe (in to v roku 15 dni od prejema sodbe), sicer se njen zahtevek šteje za umaknjenega. Ker je bila vložitev zahteve za izdajo dopolnilne sodbe glede na sklenjeno mandatno pogodbo dolžnost prve tožene stranke, je torej tudi v tem primeru ustrezen le zaključek, da je bila njena nestrokovnost tista, zaradi katere je bila tožeča stranka na koncu prikrajšana. Odločitev v P 1087/97 ni bila izpodbita z izrednimi pravnimi sredstvi, zato jo moramo vsi, tudi sodišče v predmetnem postopku, šteti za edino pravilno. Tožeča stranka ob tem zgolj mimogrede izpostavlja, da je v sodbi (točka 34.) navedeno, da naj bi prva tožena stranka v postopku P 1087/97 vložila predlog za dopustitev revizije (ki je bil zavrnjen) ter tudi ustavno pritožbo. Ne le, da to ni res (kaj takega iz spisa P 1087/97 ne izhaja), tega prva tožena stranka pred svojim zaslišanjem sploh ni zatrjevala. Ker je trditveno in dokazano breme glede tega na prvi toženi stranki, ki pa ga v postopku ni upravičila, je sodišče to v sodbi navajalo brez potrebe. Kot rečeno, za pravilno odločitev v zadevi, je pomembna le ugotovitev, da napaka prve tožene stranke ni bila sanirana, kot to trdi sodišče v 43. točki sodbe, saj v primeru sanacije tožeča stranka ne bi bila prikrajšana za sodno varstvo, tako pa ji ne bi nastala niti vtoževana škoda. Glede pogoja uspešnosti je tudi prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je ta predpostavka izkazana kot zelo verjetna, saj je prvostopenjsko sodišče v postopku P 1087/97 zahtevku (sicer delno) ugodilo. Tožeča stranka pa kljub temu meni, da je za potrebe ugotovitve obstoja podlage pomembna že ugotovitev vsaj delnega uspeha, nadaljnje opredeljevanje do utemeljenosti zahtevka po posameznih postavkah pa že posega v presojo zahtevka po višini. Posredno presojanje višine zahtevka predstavlja tudi opredelitev sodišča do navedb toženih strank, da škoda tožeči stranki naj ne bi nastala, ker je bila tožeča stranka tako ali tako dolžna ta znesek vrniti nasprotni stranki iz P 1087/97 iz naslova posojilne pogodbe oz. do njenega izplačila ni bila upravičena zaradi uveljavljanja pobota. Čeprav se vprašanje nanaša na višino škode, pa tožeča stranka na tem mestu vseeno opozarja, da je način poravnave dolga med njo in A. S. stvar njunega medsebojnega razmerja in ne stvar tega postopka. Odločitev prvostopenjskega sodišča v zadevi P 1087/97 kaže na to, da je bil zahtevek tožeče stranke do A. S., na katerega se navezuje ta pravda, utemeljen, saj je tam tožena stranka s spornim avtomobilom razpolagala kot lastnik in ne kot zastavni upnik (kot to želita sedaj prikazati toženi stranki). Če se takšna zneska nato pobotata v nekem drugem postopku, pa to še ne izključuje dejstva, da je bil zahtevek v pravdi P 1087/97 utemeljen. Končno tožeča stranka opozarja tudi na napačen zaključek sodišča iz točke 29. izpodbijane sodbe, kjer je navedeno, da je s prenosom s.p.-ja tožeče stranke na družbo E. d.o.o. Dne 16. 6. 2014 prišlo do materialnega in procesnega prenosa vseh pravnih razmerij, torej tudi upravičenja uveljavljati vtoževano terjatev. Sodišče nadaljuje, da tožeča stranka s tem sicer ni izgubila procesnega upravičenja uveljavljati vtoževano terjatev (1. odst. 190. člena ZPP), da bi pa morala zaradi tega prilagoditi tožbeni zahtevek tako, da bi zahtevala izpolnitev v korist pridobitelja (torej E. d.o.o.). Tudi zaradi tega naj bi bil po mnenju prvostopenjskega sodišča zahtevek neutemeljen. Navedenemu tožeča stranka oporeka. Pravice, ki so predmet te pravde, niso bile odtujene na E. d.o.o. Sodišče je že samo ugotovilo, da je razlikovanje med J. C. in J. C. s.p. drugotnega pomena, saj gre v obeh primerih za fizično osebo. Fizična oseba je tako lahko pravdna stranka tudi, če v postopku nastopa glede pravic in obveznosti iz dejavnosti s.p.-ja (točke 26 in 38). Ne glede na vsebino računa, zato ne bi smel biti podan nikakršen dvom, da je avtomobil kupil J. C. (ki se je kot fizična oseba tudi vpisal v uradne evidence). Ali je bil račun izdan na J. C. ali na J. C. s.p. sploh ni pomembno, in sicer zaradi pravne narave opravljanja dejavnosti s.p.-ja. Premoženje s.p.-ja in fizične osebe pravno gledano ni ločeno. Nosilec s.p.-ja za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem, ne zgolj s stvarmi, ki jih označi za osnovna sredstva. Opredelitev, ali gre za osnovno sredstvo s.p.-ja je pomembno zgolj iz razlogov odmere davka, saj država za stvari, ki so opredeljene kot osnovna sredstva, omogoča določene davčne olajšave. Iz tega razloga pri prenosu dejavnosti s.p.-ja ne moremo govoriti o avtomatičnem prenosu vseh stvari in pravic, ki so pripadale njegovemu nosilcu, saj bi to pomenilo, da prevzemnik (družba E. d.o.o.) postane naslednik ne le s.p.-ja, ampak fizične osebe kot take. Univerzalno nasledstvo fizičnih oseb lahko nastopi le v primeru dedovanja. Sodišče je napačno sklepalo na podlagi avtomatizma in ni upoštevalo pravnih pravil, ki določajo, da se prenos dejavnosti iz enega gospodarskega subjekta na drugega vedno izvaja na način, da se natančno specificira, katero premoženje je predmet prenosa. Vsled navedenega bi sodišče moralo ugotavljati, točno katere izmed stvari in pravic so bile iz s.p.-ja prenesena na E. d.o.o. oz. ali je med njimi tudi sporni avtomobil oziroma terjatev, ki je stopila na njegovo mesto po odtujitvi s strani A. S. Ker sta bili toženi stranki tisti, ki sta na tej podlagi oporekali legitimaciji tožeče stranke, bi morali slednji dokazati, da so bile predmet prenosa tudi pravice iz te pravde. Svojega dokaznega bremena nista uspešno uveljavili, torej je sodišče tudi zaradi tega napačno zaključilo, da je nov materialnopravni upravičenec E. d.o.o. Iz vsega navedenega izhaja, da je tožeča stranka kot aktivno legitimirana izkazala in dokazala obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti, odločitev sodišča v tu izpodbijani sodbi pa je bila posledično napačna. Zaradi napačne odločitve o zavrnitvi zahtevka je posledično napačna tudi odločitev sodišča glede stroškov postopka, zato tožeča stranka izpodbija tudi slednjo. Glede na vse zgoraj navedeno tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke po temelju v celoti ugodi in zadevo pošlje v nadaljnje obravnavanje prvostopenjskemu sodišču, ki naj v nadaljevanju postopka odloči še o višini zahtevka in stroških, podrejeno pa naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Ob tem naj toženi stranki naloži še plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke, kot izhajajo iz priloženega stroškovnika, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

3. Prva tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet obravnave v sporu med pravnima strankama je presoja odškodninske odgovornosti prvega toženca - odvetnika zaradi nestrokovnega zastopanja tožnika v pravdni zadevi P 1087/97, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Tožnik zahteva odškodnino od prvega toženca in od zavarovalnice, pri kateri je imel le-ta sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo. Pravno podlago za presojanje odvetnikove odškodninske odgovornosti v okviru izvajanja njegove poklicne dejavnosti predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o mandatni pogodbi, Zakona o odvetništvu in Kodeksa odvetniške poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju Kodeks odvetniške poklicne etike), ki narekujejo presojanje spornega ravnanja po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka. Pravno podlago pa predstavlja tudi določba drugega odstavka 6. čl. OZ, ki določa, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Odvetnik krši pogodbeno obveznost v primeru krivdnega ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s skrbnostjo, ki se pri opravljanju njegovega poklica od njega zahteva. Skrbnost dobrega strokovnjaka od odvetnika terja, da pri zastopanju stranke ravna vestno, pošteno in skrbno. Ena izmed predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti je tudi obstoj vzročne zveze med odvetnikovim premalo skrbnim ravnanjem in nastalo škodo.

6. Tožnik s pritožbo ne izpodbija naslednjih ugotovitev sodišča prve stopnje: “-” da je bila tožba v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru P 1087/97 prvotno vložena pri Okrožnem sodišču v Celju pod opr. št. P 518/97, k tožbi pa sta bili priloženi dve prilogi, označeni kot Al in A2 (pooblastilo in račun); “-” da je bilo pooblastilo (priloga Al v spisu P 518/97) odvetniku A. R. z dne 3. 4. 1997 izpolnjeno z lastnoročnim podpisom pooblastitelja, pri čemer je kot ime pooblastitelja navedeno: "g. J. C.", poleg imena pa je odtis štampiljke "K. -"R." C. J. s.p."; “-” da je priloga A2 k tožbi v spisu P 518/97 račun izdajatelja T. z dne 18. 7. 1991 stranki, navedeni kot: „C. J. - K. "R." za predmet dobave osebni avtomobil BMW 735i, na katerem je natisnjeno besedilo, da predmet po Zakonu o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov spada v osnovna sredstva, na hrbtni strani računa pa se nahaja uradni zaznamek davčnega organa o oprostitvi republiškega davka na podlagi 5.točke 16. člena istega zakona (v tem spisu priloga A29); “-” da se označba tožnika v tožbi z dne 29. 6. 1997 (v P 518/97) glasi: „f.R. d.o.o., zast. po dir. g. J. C.", tožbeni zahtevek pa se glasi: „Toženec g. A. S., je dolžan tožniku f. R. d.o.o., oz. njegovemu dir. g. J. C., isto tam, izročiti osebno vozilo znamke BMW 735i, letnik 1991, št. šasije WBA6B31090DB19277, št. motorja 40240101 ter mu plačati odškodnino v višini 1.200.000 sit z zak. zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila kot mu tudi povrniti vse pravdne stroške tega postopka z zak. zamudnimi obrestmi od dne izdaje prvostopne sodbe do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo."

7. Kot navaja sam tožnik J. C. v pritožbi (v nadaljevanju: tožnik), je sodišče ugotovilo, da je prvi toženec odvetnik A. R. (v nadaljevanju: toženec) naredil strokovno napako, ko je v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru P 1087/97 dne 30. 6. 1997 vložil tožbo, v kateri je kot tožečo stranko navedel neobstoječo pravno osebo R. d.o.o., namesto da bi tožbo vložil v imenu fizične osebe J. C. oziroma J. C. s.p.. Zmotno pa tožnik meni, da je sodišče napačno zaključilo, da je toženec napako saniral skladno s strokovnimi standardi tistega časa, zaradi česar tožencu ni moč naprtiti odškodninske odgovornosti zaradi kasnejšega strožjega obravnavanja tega vprašanja tako v praksi kot teoriji. Ne drži, da je povsem nepomembno, ali in kako je toženec poskušal odpraviti napako, in da je pomembno zgolj, da mu to ni uspelo in da je bila tožba na koncu zavržena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je toženec takoj odzval na ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije, ki ga je podal A. S. v odgovoru na tožbo, in sicer je predlagal, da se upošteva poprava naziva tožeče stranke, sicer pa se naj vloga, v kateri je popravil naziv tožeče stranke, upošteva kot nov zahtevek. Pritožbeno sodišče se strinja z razlago prvostopenjskega sodišča v točki 38 in nadaljnjih obrazložitve izpodbijane sodbe, da je sodna praksa, temelječa na ZPP iz leta 1977, dopuščala take poprave tožbe (predstavljena sodna praksa izkazuje milejše kriterije za popravo tožbe, kot so po ZPP/99), in te obrazložitve ne povzema ter se povsem sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega sodišča. Do zavrženja tožbe je v preteklosti prišlo izjemoma, ko res nihče ni mogel biti nosilec sporne pravice ali obveznosti. Povsem utemeljeno je zato sodišče ob taki razlagi navedlo, da je ob milejših kriterijih, ki so veljali v času sestave tožbe z dne 30. 6. 1997, glede česar se sedaj očita nepravilnost tožencu, potrebno presojati njegovo odškodninsko odgovornost. Da je torej treba slednjo presojati po strokovnih standardih, ki so veljali v času oprave spornega posla, in ne po standardih, ki so se v stroki razvili kasneje in katerim je sodišče sledilo pri zavrženju tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženec storjeno napako saniral na način, ki je bil v skladu s tedaj veljavnimi strokovnimi standardi, to je s popravo naziva stranke, poleg tega pa je še dodatno predlagal, za primer če sodišče poprave naziva tožeče stranke na „J. C. s.p." ne bi upoštevalo, da se le-ta obravnava kot nov zahtevek. Da je po pomoti navedel v tožbi tožečo stranko „f. R. d.o.o., zast. po dir. g. J. C.", pa evidentno kaže tudi to, da je tožbi priložil pooblastilo fizične osebe oziroma samostojnega podjetnika, kar pomeni, da je ob vložitvi tožbe razpolagal s pooblastilom osebe, ki bi jo moral navesti kot tožnika v tožbi, in to pooblastilo sodišču že ob vložitvi tožbe predložil. Pravilno je sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je nadaljnja usoda procesnega predloga po njegovi predložitvi v odločanje sodišču (v pripravljalnem spisu 14. 9. 1998) ni bila več v (izključni) vplivni sferi toženca, kar pomeni, da se s tem prekine upoštevna vzročna zveza med napačno oznako stranke v tožbi in kasnejšimi dogodki. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je Okrožno sodišče v Mariboru v pravdni zadevi P 1087/97 s procesnimi ravnanji pokazalo, da dopušča popravo navedbe tožeče stranke, saj je v sklepu z dne 17. 9. 1998, s katerim je pravdni postopek prekinilo do rešitve pravde med J. C. in A. S. glede ničnosti prodajne pogodbe, kot tožečo stranko navedlo „R. J. C. s.p.". Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da bi moralo sodišče v obrazložitvi upoštevati, da v postopku P 1087/97 poprava tožbe s strani prve tožene stranke ni bila sprejeta, tožba pa posledično zavržena in da se procesni predlog prve tožene stranke ni obravnaval kot nova tožba. Toženec je namreč po prejemu sklepa o prekinitvi postopka, v katerem je bila kot tožeča stranka navedena: „R. J. C. s.p." in ki ga tožena stranka ni pritožbeno izpodbijala, in tudi še potem, ko je sodišče v zapisniku o naroku dne 26. 1. 3007 navedlo kot tožečo stranko R. s.p. bil lahko nedvomno in utemeljeno (v skladu s takratno sodno prakso) prepričan, da je sodišče sprejelo popravo tožbe. Povsem pravilen je zato zaključek v izpodbijani sodbi, da je sodišče prve stopnje s procesnimi ravnanji (s konkludentnimi ravnanji) pokazalo, da dopušča popravo navedbe tožeče stranke. Toženec zato tudi ni imel razloga vložiti novo tožbo. Sodišče prve stopnje pa si po obrazloženem zmotno razlaga, da s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1846/2010 z dne 31. 5. 2011 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 1087/97 z dne 10. 9. 2010 ta novi procesni predlog oziroma tožba (J. C. s.p.) ni bila zavržena in da o njej še ni bilo sprejete vsebinske odločitve ter da bi, šele če bi bila tako uveljavljena tožba J. C. s.p. pravnomočno zavržena ali pa zavrnjena, tožnik lahko trdil, da je utrpel kakšno škodo zaradi neuspeha v pravdi. Po dopuščeni popravi tožbe se namreč šteje, da je vsebina tožbe (od začetka) taka, kot je kasneje popravljena. Zmotno je zato stališče, da škoda (še) ni nastala in je ta tožba preuranjena, kakor tudi, da ima tožnik še vedno možnost predlagati pri Okrožnem sodišču v Mariboru, da naj prevzame nadaljnje ukrepe s tožbo (preizkus procesnih predpostavk, nato pa vročanje tožencu v odgovor in nadaljnje ukrepe po predpisanem postopku), na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba. To pa ne vpliva na pravilnost odločitve, saj je, kot rečeno sodišče pravilno zaključilo, da je bila prekinjena vzročna zveza med napačno oznako stranke v tožbi in kasnejšimi dogodki, s tem ko je toženec saniral napako. Toženec je po oceni pritožbenega sodišča ravnal vestno, pošteno in skrbno ter v skladu s takratno sodno prakso oziroma strokovnimi standardi na takrat primeren način saniral napako. Nasprotne trditve pritožbe zato niso utemeljene, kakor tudi ne navedbe, da je povsem nepomembno, ali in kako je toženec poskušal odpraviti napako, in da je pomembna zgolj ugotovitev, da ji to ni uspelo in da je bila tožba na koncu zavržena.

8. Prav tako, glede na obrazloženo pretrganje vzročne zveze oziroma pravilen zaključek, da ni bila nestrokovnost in neskrbnost toženca tista, zaradi katere je bila tožeča stranka na koncu prikrajšana, na pravilnost odločitve ne vpliva sicer utemeljen očitek, da je sodišče, zmotno zaključilo, da je s prenosom s.p.-ja tožeče stranke na družbo E. d.o.o. dne 16. 6. 2014, prišlo do materialnega in procesnega prenosa vseh pravnih razmerij, torej tudi upravičenja uveljavljati vtoževano terjatev. Sodišče je napačno zaključilo, da bi bil zahtevek neutemeljen, ker tožeča stranka ni prilagodila tožbenega zahtevka tako, da bi zahtevala izpolnitev v korist pridobitelja (torej E. d.o.o.). Pritožba pravilno navaja, da pri prenosu dejavnosti s.p.-ja ne moremo govoriti o avtomatičnem prenosu vseh stvari in pravic, ki so pripadale njegovemu nosilcu, saj bi to pomenilo, da prevzemnik (družba E. d.o.o.) postane naslednik ne le s.p.-ja, ampak fizične osebe kot take.

9. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela. Prav tako pa mora stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo kriti sama prva tožena stranka, saj z navedbami v pritožbi ni z ničemer prispevala k rešitvi pritožbe.