Jedro

Revizijski očitki o malomarnem ravnanju prvega toženca niso utemeljeni. Nižji sodišči sta ravnanje prvega toženca pravilno presojali po strokovnih standardih, ki so veljali v času vložitve tožbe in ne po (strožjih) standardih, ki so se oblikovali kasneje po sprejemu novega ZPP. V času spornega ravnanja - poprave tožbe za prvega toženca - zavrženje tožbe glede na tedanjo sodno prakso in ravnanje sodišča prve stopnje ni bilo predvidljivo.

Sodišče v zadevi P 1087/97 tožbe po ugotovitvi, da kot tožnik ne nastopa pravna, temveč fizična oseba, ni nemudoma zavrglo, temveč je izdalo sklep o prekinitvi postopka. V tem sklepu je bil kot tožeča stranka naveden tožnik kot fizična oseba, poleg tega je bilo mogoče že iz same okoliščine, da se je sodišče odločilo za prekinitev postopka, sklepati, da je popravo tožbe sprejelo. Če bi sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka še vedno pravna oseba, vprašanje veljavnosti pogodbe, sklenjene med tretjimi osebami, ne bi moglo predstavljati predhodnega vprašanja. Iz postopanja sodišča prve stopnje je torej toženec lahko utemeljeno pričakoval, da je sodišče popravo naziva tožnika sprejelo in posledično vložitev nove tožbe ni potrebna. Njegovo pričakovanje je bilo v skladu s tedanjo sodno prakso, ki je precej širše dopuščala popravo tožbe oziroma so sodišča pri podobnih pomotah celo sama stranke pozivala k popravi tožbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna prvemu tožencu v 15 dneh povrniti 1.795,84 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je od prvega toženca, ki je v pravdnem postopku P 1087/97 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru nastopal kot njegov pooblaščeni odvetnik, ter od druge toženke kot zavarovalnice, pri kateri je imel prvi toženec zavarovano poklicno odgovornost, zahteval plačilo odškodnine v višini 53.653,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Prvemu tožencu je očital, da je v pravdnem postopku P 1087/1997 napačno označil tožečo stranko, zato je bila tožba s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1846/2010 z dne 31. 5. 2011 zavržena. Poleg tega je opustil pravočasno vložitev nove tožbe v tožnikovem imenu zoper A. A., zato je tožnikov zahtevek zastaral. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da mora prvemu tožencu povrniti 2.500,16 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 51,92 EUR (II. in III. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (II. točka izreka).

4. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku po temelju ugodi, podredno pa je predlagal razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki. Prvi toženec je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrnitev in priglasil stroške revizijskega postopka.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

6. Odločitvi nižjih sodišč temeljita na naslednjih dejanskih ugotovitvah o poteku pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Mariboru P 1087/97: - toženec je v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru P 1087/97 kot pooblaščenec tožnika vložil tožbo, s katero je zahteval vrnitev osebnega vozila znamke BMY 735i, letnik 1991, ter plačilo odškodnine 1.200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje; - v tožbi je bila kot tožeča stranka, v korist katere naj se izpolni uveljavljana terjatev, navedena „B., d. o. o., zast. po dir. g. C. C.“; tožbi sta bili priloženi dve prilogi - pooblastilo prvemu tožencu za vložitev tožbe in račun za nakup vozila; na pooblastilu je bil kot pooblastitelj naveden „C. C., Ulica 1, D.“, poleg imena pa je bila odtisnjena štampiljka „Trgovina B., C. C., s. p.“; račun družbe E. se je ravno tako glasil na kupca C. C.; - toženec A. A. je v odgovoru na tožbo podal ugovor aktivne legitimacije in navajal, da tožeča stranka B., d. o. o., nikoli ni bila lastnik avtomobila BMW 735i ter da je sam vozilo kupil od C. C.; - prvi toženec se je kot pooblaščenec tožnika na ugovor aktivne legitimacije odzval tako, da je pojasnil, da je tožnikov pravi naziv B. Trgovina C. C., s. p., in da v tem smislu popravlja oznako tožnika; na naroku glavne obravnave je še dodal, da če bi sodišče štelo, da gre za subjektivno spremembo tožbe, naj se pripravljalna vloga s popravkom šteje kot nov zahtevek za plačilo odškodnine; - sodišče prve stopnje je nato kot nesporno ugotovilo, da med strankama pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju I P 77/96 teče pravdni postopek zaradi razveljavitve oziroma ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe za sporno vozilo, zato je pravdni postopek prekinilo do pravnomočnosti postopka I P 77/96; v pisnem odpravku tega sklepa je bil kot tožeča stranka naveden C. C., s. p.; - pravdni postopek se je nato nadaljeval leta 2007, ko je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku delno ugodilo; sodišče druge stopnje pa je ob odločanju o pritožbi tožbo zavrglo, ker je bila vložena v imenu neobstoječe pravne osebe B., d. o. o., česar naknadno ni mogoče popraviti.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je prvi toženec storil strokovno napako, ko je v zadevi P 1087/1997 tožbo vložil v imenu neobstoječe pravne osebe B., d. o. o., kar je povzročilo njeno zavrženje. Na pravno osebo B., d. o. o., se ni glasil ne račun, ne cesijske pogodbe in ne pogodba o prodaji vozila med tožnikom in A. A., s katero je bil prvi toženec seznanjen. V teh listinah je bil kot kupec oz. prodajalec naveden C. C. kot fizična oseba. Vendar pa je prvi toženec napako nato saniral s tem, da se je na ugovor aktivne legitimacije odzval in zahtevek popravil tako, da se je glasil v korist fizične osebe. Protipravnost ravnanja toženca je treba presojati po strokovnih standardih v času oprave posla. V času vložitve tožbe so veljali milejši kriteriji za popravo tožbe in se je precej širše razlagalo položaje, ki so dopuščale popravo pravdnih strank. Stranko se je praviloma pozvalo k popravi tožbe, do zavrženja pa je prišlo res izjemoma, ko je bilo očitno, da nihče ne more biti nosilec pravic in obveznosti. Sodišče prve stopnje je v zadevi P 1087/1997 pokazalo, da dopušča popravo tožbe, saj je pravdni postopek prekinilo do rešitve predhodnega vprašanja o ničnosti prodajne pogodbe v pravdi med C. C. in A. A.. Poleg tega je prvi toženec za primer, da sodišče poprave ne bi upoštevalo, dodatno predlagal, naj se vloga v tem primeru obravnava kot nov zahtevek. Šlo je za dopusten procesni predlog v tožnikovo korist, saj je bilo tedaj predloge dopustno podati na zapisnik pri sodišču, za pristop novega tožnika pa se ni zahtevala privolitev toženca. Nadaljnja usoda procesnega predloga nato ni bila več v (izključni) vplivni sferi prvega toženca, kar pomeni, da se je prekinila vzročna zveza med napačno oznako stranke v tožbi in kasnejšimi dogodki. Sicer pa je bila zavržena le tožba pravne osebe B., d. o. o., zato tožnik ni utrpel škode. Obravnavana tožba je preuranjena, saj ima tožnik še vedno možnost sodišču, pri katerem je bila v zadevi P 1087/1997 na zapisnik podana tožba v njegovo korist, predlagati, naj prevzame nadaljnje ukrepe s tožbo.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

8. Sodišče druge stopnje je pritrdilo, da je prvi toženec naredil strokovno napako, ko je v postopku P 1087/97 kot tožečo stranko navedel pravno osebo, in jo tudi saniral, ko je v kasnejši pripravljalni vlogi popravil naziv tožeče stranke oziroma podredno predlagal, naj se ta vloga upošteva kot nov zahtevek tožnika C. C.. Okrožno sodišče v Mariboru je s procesnimi ravnanji konkludentno pokazalo, da dopušča popravo navedbe tožeče stranke, saj je v sklepu o prekinitvi pravdnega postopka kot tožnika navedlo fizično osebo. Na podlagi navedenega je bil prvi toženec lahko utemeljeno (v skladu s tedanjo sodno prakso) prepričan, da je sodišče sprejelo popravo tožbe. Toženec je tako ravnal vestno, pošteno in skrbno. Po tedanji sodni praksi ni imel razloga za vložitev nove tožbe. Zmotna pa je presoja, da sodišče o procesnem predlogu C. C. ni odločilo. Po dopuščeni popravi tožbe se šteje, da je vsebina tožbe (od začetka) taka, kot je bila kasneje popravljena. Zmotno je zato stališče, da škoda še ni nastala in da je tožba preuranjena. Vendar navedeno na pravilnost odločitve nima vpliva, saj je bila vzročna zveza med napačno oznako stranke v tožbi in kasnejšimi dogodki prekinjena s tem, ko je toženec saniral napako.

**Povzetek revizijskih navedb**

9. Revidentka meni, da ravnanje prvega toženca, ki je tožbo vložil v imenu neobstoječe pravne osebe B., d. o. o., namesto v imenu C. C. (s. p.), pomeni strokovno napako. To sta ugotovili tudi nižji sodišči. Toženec je od C. C. prejel naročilo, naj v njegovem imenu in za njegov račun vloži tožbo; tega naročila ni izvršil po prejetih navodilih in kot dober strokovnjak. Pravilne vložitve tožbe oziroma pravilne navedbe tožeče stranke ni preprečevala nobenega okoliščina, katere nastanka prvi toženec ne bi mogel preprečiti, odpraviti ali se mu izogniti. Posledica napačne vložitve tožbe je bila, da zahtevek tožeče stranke ni bil sodno obravnavan, zaradi česar je nastala škoda. Nastanek škode je bil ob vložitvi tožbe predvidljiv. Vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem prvega toženca in vsebinsko neobravnavo zahtevka tožeče stranke, iz česar izvira nastala škoda, je tako vsekakor podana.

10. Napačna je presoja, da je bila vzročna zveza med napačno oznako stranke v tožbi in zavrženjem tožbe prekinjena, ker je toženec saniral napako. Škoda še vedno obstoji in nedvomno izvira iz nepravilne izpolnitve naročila. Tožnik ne more trpeti negativnih posledic, če je toženec ravnal malomarno in tožbo vložil napačno. Prvi toženec bi se kot pravni strokovnjak moral zavedati, da se sodna praksa lahko spremeni in to upoštevati pri svojih sanacijskih prizadevanjih. Nastanek škode je sicer skušal preprečiti, a pri tem ni bil uspešen. Nevzdržno je stališče, da lahko oškodovalec ravna protipravno in sproži tek dogodkov, ki privedejo do nastanka škode, če kasneje s potrebno skrbnostjo in vestnostjo poskuša sanirati prvotno nestrokovnost, ter je pri tem povsem nepomembno, ali je bil pri poskusu sanacije uspešen. Kasnejša prizadevanja tožene stranke je treba obravnavati kot dejanje, ki je bilo izzvano z okoliščinami, v katerih se je znašel oškodovanec zaradi ravnanja oškodovalca. Takšnim ravnanjem ni mogoče pripisati pomena pretrganja vzročne zveze.

11. Toženec v odgovoru na revizijo kot bistveno navaja, da je sodišče zahtevek zavrnilo zato, ker tožnik obstoja škode ni dokazal, saj v pravdi P 1087/97 o njegovem zahtevku še ni bilo odločeno. Poleg tega meni, da tožnik v reviziji graja le dokazno oceno, kar ni dovoljen revizijski razlog.

**O utemeljenosti revizije**

12. Odškodninska odgovornost odvetnika za nepravilno izpolnitev naročila se presoja po splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo, ter specialnih pravilih, ki urejajo razmerje med odvetnikom in njegovo stranko. Mandatno razmerje med tožnikom in prvim tožencem je nastalo v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tako je treba odškodninsko odgovornost, ki je nastala zaradi kršitve pogodbene obveznosti, presojati po določbi prvega odstavka 749. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZOR. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podane, so: kršitev poslovne obveznosti, ki ima znake nedopustnega ravnanja, nastanek škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastankom škode ter odgovornost povzročitelja škode. Merila za presojo, ali je odvetnik ravnal nedopustno, določa 11. člen Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), po katerem je odvetnik vselej dolžan ravnati vestno, pošteno in skrbno ter po načelih poklicne etike. Odvetnikova odškodninska odgovornost se presoja po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka.

13. Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je tako, ali je toženec pri zastopanju tožnika v postopku P 1087/97 z ustrezno skrbnostjo izpolnjeval prevzete obveznosti mandatarja. Nižji sodišči sta presodili, da ravnanje prvega toženca, ki je kot tožečo stranko navedel neobstoječo pravno osebo B., d. o. o., namesto C. C., ki je kot obrtnik nastopal z nazivom C. C.,Trgovina B., pomeni strokovno napako. Vendar tožniku škoda zaradi zavrženja tožbe, ki jo je vložila pravna oseba, torej drug pravni subjekt, ni mogla nastati. Tega tožnik niti ni zatrjeval, trdil je namreč, da je škoda nastala zaradi zastaranja njegove terjatve. Nedopustno ravnanje v obravnavani zadevi tako ni vložitev tožbe v imenu pravne osebe, temveč je bistveni očitek tožencu, da ni (pravočasno) vložil (nove) tožbe v imenu C. C. kot fizične osebe.

14. Glede navedenega sta nižji sodišči ugotovili, da se je toženec na ugovor aktivne legitimacije nasprotne stranke v pravdi P 1087/97 nemudoma odzval. Popravil je naziv tožeče stranke tako, da se je po novem zahtevek glasil v korist fizične osebe, obenem pa predlagal, naj sodišče, če takšne poprave ne bi sprejelo, pripravljalno vlogo šteje kot nov zahtevek, podan pri sodišču za plačilo odškodnine. Za presojo, ali je prvi toženec pri tem ravnal dovolj skrbno ali pa bi se od njega pričakovalo, da bo po ugovoru aktivne legitimacije vložil novo tožbo v imenu fizične osebe, je odločilno, ali je bila po stališčih tedanje sodne prakse tovrstna poprava tožbe dopustna kot tudi kakšno povratno informacijo o dopustnosti poprave tožbe je prvi toženec prejel od sodišča. 15. Sodišče v zadevi P 1087/97 tožbe po ugotovitvi, da kot tožnik ne nastopa pravna, temveč fizična oseba, ni nemudoma zavrglo, temveč je izdalo sklep o prekinitvi postopka z dne 17. 9. 1998. V tem sklepu je bil kot tožeča stranka izrecno naveden tožnik kot fizična oseba, poleg tega je bilo mogoče že iz same okoliščine, da se je sodišče odločilo za prekinitev postopka, sklepati, da je popravo tožbe sprejelo. Postopek je bil namreč prekinjen zato, ker je sodišče ugotovilo, da pri Okrajnem sodišču v Šentjurju teče pravni postopek I P 77/96 zaradi razveljavitve kupoprodajne pogodbe za sporno vozilo med istima strankama, tj. C. C. in A. A.. Ocenilo je, da gre za predhodno vprašanje in tako postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v zadevi I P 77/96. Če bi sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka še vedno pravna oseba, vprašanje veljavnosti pogodbe, sklenjene med tretjimi osebami, ne bi moglo predstavljati predhodnega vprašanja. Iz postopanja sodišča prve stopnje je torej toženec lahko utemeljeno pričakoval, da je sodišče popravo naziva tožnika sprejelo in posledično vložitev nove tožbe ni potrebna. Njegovo pričakovanje je bilo v skladu s tedanjo sodno prakso, ki je precej širše dopuščala popravo tožbe oziroma so sodišča pri podobnih pomotah celo sama stranke pozivala k popravi tožbe (čemur revizija ne nasprotuje).1

16. Revizijski očitki o malomarnem ravnanju prvega toženca niso utemeljeni. Nižji sodišči sta ravnanje prvega toženca pravilno presojali po strokovnih standardih, ki so veljali v času vložitve tožbe in ne po (strožjih) standardih, ki so se oblikovali kasneje po sprejemu novega ZPP. V času spornega ravnanja - poprave tožbe - za prvega toženca zavrženje tožbe glede na tedanjo sodno prakso in ravnanje sodišča prve stopnje ni bilo predvidljivo. V reviziji izražena zahteva, da bi moral toženec predvideti spremembo sodne prakse, pa je neživljenjska in pretirano stroga. Od pooblaščencev se zahteva, da so seznanjeni z aktualnimi stališči (ustaljene) sodne prakse, nerazumno pa bi bilo pričakovati, da bodo napovedovali bodoči razvoj prava in sodne prakse ter temu ustrezno prilagodili svoja procesna ravnanja. Glede na to, da je sodna praksa torej v podobnih primerih dopuščala popravo tožbe in da je bilo iz ravnanja sodišča prve stopnje mogoče sklepati, da je popravo tožbe sprejelo, tožencu ni mogoče očitati, da bi ob skrbnem ravnanju moral vložiti novo tožbo. Ker je sodišče prve stopnje v zadevi P 1087/97 očitno popravo tožbe sprejelo in kot tožnika pričelo navajati fizično osebo, bi bila nova tožba fizične osebe o istem predmetu zaradi pravil o litispendenci (189. člen ZPP) po vsej verjetnosti zavržena. Pravilna je torej presoja nižjih sodišč, da tožnik ni uspel izkazati neskrbnega in posledično nedopustnega ravnanja odvetnika.

17. Poleg tega revizija neutemeljeno graja razlago, da tudi vzročna zveza med ravnanjem prvega toženca in zatrjevano škodo ni podana. V našem pravu je sprejeta teorija adekvatne vzročnosti, ki za vzrok šteje samo tiste okoliščine, ki po življenjskih izkušnjah običajno, ob rednem teku stvari pripeljejo do enake posledice. Z zornega kota odgovorne osebe se adekvatnost kaže kot ustrezna stopnja predvidljivosti nastanka škodnih posledic, pri čemer je treba poudariti, da se predvidljivost presoja glede na okoliščine v času oprave spornega ravnanja. Iz enakih razlogov, zaradi katerih prvemu tožencu pri popravi tožbe ni mogoče očitati nestrokovnosti, je mogoče zaključiti tudi, da naknadno zavrženje tožbe tedaj ni bila pričakovana posledica poprave označbe tožeče stranke. Glede na že povzeto ravnanje sodišča prve stopnje, predvsem pa upoštevaje tedanjo sodno prakso, je bilo nasprotno utemeljeno pričakovati, da bo sodišče popravo tožbe dopustilo. Poleg tega do zavrženja tožbe ne bi prišlo, če bi pritožbeno sodišče popravo označbe tožnika presojalo v skladu s sodno prakso, ki je bila uveljavljena v času oprave procesnega dejanja, tj. v letu 1998. Iz navedenega je mogoče skleniti, da med ravnanjem prvega toženca in vtoževano škodo tudi pravno relevantna vzročna zveza ni podana.

**Odločitev o reviziji**

18. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**O stroških revizijskega postopka**

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora prvemu tožencu povrniti stroške revizijskega postopka, ki so mu nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo. Ti so bili odmerjeni na podlagi Zakona o odvetniški tarifi,2 in sicer prvemu tožencu pripada nagrada za postopek z revizijo po tar. št. 3300 v višini 1.472,00 EUR, povečana za 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.795,84 EUR. Navedeni znesek je tožnik dolžan povrniti prvemu tožencu v 15 dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

1 Sodišči sta se sklicevali na zadeve VSL I Cpg 644/99, VSL I Cpg 637/99, VSL I Cpg 476/99, VSL I Cpg 691/2000, VSL I Cpg 1261/99, VSL I Cp 583/99, VSK Cp 46999, VSL II Cpg 1188/99, VSM sklep Cpg 569/93. 2 V skladu z 20. členom Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) se za postopke, ki so se na prvi stopnji začeli pred uveljavitvijo te tarife v času veljavnosti Zakona o odvetniški tarifi (ZodvT, Ur. l. RS, št. 67/08 s spr.), odvetniški stroški v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po ZOdvT.