Jedro

Revizija je bila dopuščena: - v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne presoje, da sporni pravni posel ni (bil) fiksne narave; - glede pravnega vprašanja, ali je (bil) sporni pravni posel predpogodba ali že glavna, prodajna pogodba.

Izrek

Revizija se dopusti: - v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne presoje, da sporni pravni posel ni (bil) fiksne narave; - glede pravnega vprašanja, ali je (bil) sporni pravni posel predpogodba ali že glavna, prodajna pogodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnikoma plačati 11.822,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan tožnikoma plačati 11.822,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila.

3. Zoper to sodbo sta tožnika na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, in sicer glede pravnih vprašanj, (1) ali v predpogodbi zapisana besedna zveza "najkasneje do datuma" zadošča za sklep o fiksni naravi pravnega posla oziroma ali ta besedna zveza zadošča za zaključek, da je bil rok v takšnem pravnem poslu njegova bistvena sestavina; (2) ali pomanjkanje posebnega zapisa o sklenitvi glavne pogodbe in hkratna obveznost plačila celotne kupnine v predpogodbi vpliva na njeno veljavnost v takšni meri, da ni mogoče govoriti več o predpogodbi, temveč o glavni oziroma prodajni pogodbi. Pri enem izmed vprašanj odločitev višjega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, pri drugem vprašanju pa je sodna praksa višjih sodišč neenotna, sodne prakse Vrhovnega sodišča RS pa še ni. Nelogično in neživljenjsko je, da je v ponovljenem postopku, v katerem se je sodišče prve stopnje držalo navodil višjega sodišča, to isto višje sodišče nato razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je bila rezultat sklepa višjega sodišča samega. Najpomembnejše pa je, da je višje sodišče v istem postopku po temelju zahtevku že ugodilo, zato gre v konkretni zadevi tudi za res iudicata. Stališče višjega sodišča, da bi morala tožnika zahtevati sklenitev glavne pogodbe je nelogično, saj je bila sklenitev glavne pogodbe vezana na plačilo kupnine, to je na izpolnitev obveznosti toženca. Po drugi strani je nejasno, kako lahko višje sodišče od tožnikov pričakuje, da bi morala zahtevati sklenitev glavne pogodbe, če pa hkrati navaja, da toženec s sporno predpogodbo sploh ni bil zavezan k sklenitvi glavne pogodbe. Jasno je, da bi bila glavna pogodba sklenjena šele po plačilu kupnine, kar je ugotovilo tudi višje sodišče samo v prejšnjem postopku. Navedlo je, da je z iztekom roka za plačilo preostanka kupnine za tožnika ugasnila obveznost sklenitve glavne pogodbe, saj je bil ta rok bistvena sestavina pogodbe. Isto sodišče je v izpodbijani sodbi odločilo diametralno nasprotno. Višje sodišče ni upoštevalo pogodbenega določila, ki v skladu s sodno prakso višjih sodišč in teorijo nedvoumno izkazuje, da kasnejša izpolnitev za pogodbeni stranki ni več sprejemljiva (primerjaj odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 136/2011 in I Cp 1560/2011 ter Juhartovo stališče v komentarju Obligacijskega zakonika,1 v nadaljevanju OZ). Vrhovno sodišče RS pa se je v odločbi III Ips 54/2010 z dne 17. 12. 2012 že izrecno izreklo, da za fiksnost pravnega posla zadošča že tudi posreden dogovor pogodbenih strank. Stališče višjega sodišča, da je sporni predpogodbi manjkal bistveni element - zaveza (namera) za sklenitev glavne pogodbe, obenem pa je ta vsebovala elemente glavne prodajne pogodbe, ni dodatno obrazloženo. Prav tako se sodišče ni opredelilo glede toženčeve kršitve obveznosti. V tem delu je izpodbijana sodba popolnoma nerazumljiva, saj sploh ni jasno, kaj je sodišče s temi navedbami želelo povedati v zaključek. Vprašanje je pomembno, saj je sodišče zaključilo, da toženec ni bil zavezan k sklenitvi glavne pogodbe, temveč zgolj k plačilu kupnine. Predlagatelja opozarjata na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 366/2001, v kateri je to poudarilo, da pomanjkanje posebnega zapisa o sklenitvi glavne pogodbe ne vpliva na veljavnost predpogodbe. Obe pravdni stranki sta v postopku trdili, da je bil njun namen ob sklenitvi predpogodbe kasnejša sklenitev glavne (prodajne) pogodbe. Omenjena naziranja sodišča so zato tudi protispisna. Tožnika nadalje pojasnjujeta, da ni pravilno stališče višjega sodišča, da odškodninski zahtevek ni mogoč. Po njunem mnenju je nepomembno, katera vrsta pogodbe je bila med strankami sklenjena. Bistvo je namreč v tem, ali so bile na strani toženca podane vse predpostavke odškodninske obveznosti, pri čemer je o temelju višje sodišče predhodno že odločilo. Ni sporno, da toženec ni plačal kupnine, kar pomeni, da v roku ni izpolnil svoje obveznosti. Podano je torej njegovo protipravno dejanje, saj gre za kršitev obveznosti. Stranke se sicer res niso dogovorile za natančen datum sklenitve glavne pogodbe, vendar so se dogovorile, da bo glavna pogodba sklenjena po plačilu kupnine, kar bi toženec moral storiti najkasneje v mesecu maju 2009. Ko bi plačal kupnino, bi nastala obveznost tožnikov, da skleneta glavno pogodbo - torej najkasneje 31. 5. 2009. Toženec bi v šestmesečnem roku lahko zahteval sklenitev pogodbe, a tega ni storil (primerjaj peti odstavek 33. člena OZ). Ni jasno, kdaj naj bi bilo treba po stališču višjega sodišča glede na naravo posla skleniti glavno pogodbo. Glede tega se višje sodišče ni podrobneje opredelilo, zato je sodba v tem delu nerazumljiva.

4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnih vprašanj, opredeljenih v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

1 Juhart, M., v: Juhart, M., Plavšak, N. (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 569.