Jedro

Zgolj določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, nikakor ne zadošča za sklep o fiksni naravi konkretnega dogovora.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožnikoma v roku 15 dni plačati 11.822,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe in njune pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

II. Tožnika sta dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti 2.416,61 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnikoma v 15 dneh plačati 11.822,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in 2.611,86 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

2. Toženec se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da konkretna predpogodba nima pravne narave fiksnega posla. Tožnika nista izrazila volje, da je kasnejša izpolnitev zanju brez pomena. Iz njune trditvene podlage in izpovedb izhaja, da sta tudi v času zamude pričakovala izpolnitev toženčeve obveznosti. Iz dogovora z 29. 5. 2008 in potrdila o prejemu are s 7. 10. 2008 ne izhaja, da sta se stranki zavezali skleniti glavno pogodbo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnika sta na toženčevo pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Kot bistveno sta navedla, da je bil v predpogodbi določen fiksni rok za plačilo kupnine.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika od toženca zahtevata plačilo odškodnine zaradi neizpolnitve obveznosti iz predpogodbe o prodaji stanovanja z 29. 5. 2008. Tožnika nista zahtevala sklenitve glavne pogodbe in od predpogodbe nista odstopila. Trdita, da je bil toženec zavezan poravnati preostanek kupnine najkasneje do maja 2009, rok za sklenitev glavne pogodbe pa se je v skladu s petim odstavkom 33. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) iztekel konec novembra 2009. Višje sodišče je s sklepom II Cp 922/2014(1) potrdilo njuno pravno naziranje, da je bila pravočasna izpolnitev predpogodbe njena bistvena sestavina. Tožbena teza temelji na očitku, da toženec ni poravnal preostanka kupnine do dogovorjenega roka in da ni zahteval niti podaljšanja roka za sklenitev glavne pogodbe niti sklenitve glavne pogodbe.

6. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem tožnikov v odgovoru na pritožbo, da je v predpogodbi določen fiksni rok za plačilo kupnine. Zatrjevana predpogodba namreč sploh ne vsebuje bistvene sestavine, in sicer dogovora o sklenitvi glavne pogodbe. Z dogovorom z 29. 5. 2008 se toženec ni zavezal skleniti glavne pogodbe, zavezal se je le plačati kupnino. Plačilo kupnine pa v skladu s prvim odstavkom 435. člena OZ predstavlja bistveni element kupoprodajne pogodbe. Pogodbena stranka torej postane zavezana k plačilu kupnine s sklenitvijo prodajne (glavne) pogodbe. Vendar pa tudi drugačna pravna presoja zatrjevanega dogovora ne omogoča materialnopravnega sklepa, da sta pravdni stranki sklenili fiksni posel oziroma, da je bila pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe. Temeljna značilnost fiksnih poslov namreč je, da z neizpolnitvijo ob zapadlosti popolnoma odpade interes obeh pogodbenih strank po pogodbi(2) in je torej pogodba zaradi dolžnikove zamude že po samem zakonu razvezana(3). Pravočasna izpolnitev je bistvena sestavina pogodbe v primeru dogovora, da zamuda povzroči razvezo pogodbe, oziroma v primeru, ko je izpolnitev pogodbe v določenem roku po naravi posla njena bistvena sestavina(4). Tožnika pa nista trdila, da je bila med pogodbenimi strankami jasno izražena volja, da bi bila kasnejša toženčeva izpolnitev zanju brez pomena; dejstva, da je pogodbeni interes obeh pogodbenih strank zaradi toženčeve neizpolnitve ob zapadlosti popolnoma odpadel, pa nista substancirala. Zgolj določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, nikakor ne zadošča za sklep o fiksni naravi konkretnega dogovora(5). Zato bi šele neuspešen potek primernega dodatnega roka tožnikoma omogočil prehod iz izpolnitvenega na odškodninski zahtevek(6) .

7. Na koncu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je predpogodba dvostranski (zavezovalni) posel(7), s katerim se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena glavna pogodba(8). Izpolnitveno ravnanje po predpogodbi je sklenitev glavne pogodbe. Če bi zatrjevani dogovor imel pravno naravo predpogodbe, bi morala tožnika od toženca najprej zahtevati sklenitev glavne pogodbe. Ker tožnika sploh nista zahtevala sklenitve glavne pogodbe, je s pretekom šestmesečnega roka iz 33. člena OZ pogodbeni temelj med pravdnimi strankami odpadel(9). Odpad pogodbenega temelja pa izključuje možnost nastanka toženčeve poslovne odškodninske odgovornosti. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

8. Odločitev o spremembi izpodbijane sodbe ima posledice tudi glede stroškovne odločitve (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožencu pripada nagrada za postopek po tar. št. 3100 v času odločanja sodišča prve stopnje veljavne OT: 443,30 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102: 409,20 EUR, 20,00 EUR iz naslova materialnih stroškov po tar. št. 6002 in 166,50 EUR iz naslova potnih stroškov za prihod na glavno obravnavo 19. 9. 2013, 25. 11. 2013 in 23. 3. 2015 (Novo mesto – Ljubljana – Novo mesto, 3 × 150 km × 0,37 EUR/km), skupaj z 22 % DDV pa 1.267,58 EUR. Toženec je upravičen tudi do pritožbenih stroškov: 545,60 EUR nagrade za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, skupaj z 22 % DDV 690,03 EUR. S sodno takso za pritožbo v višini 459,00 EUR znašajo pritožbeni stroški 1.149,03 EUR.

Op. št. (1): Sklep Višjega sodišča v Ljubljani s 15. 10. 2014. Op. št. (2): Prim. D. Možina, Kršitev pogodbe, GV Založba 2006, str. 385; M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 569. Op. št. (3): Prim. prvi odstavek 104. člena OZ.

Op. št. (4): Prim. četrti odstavek 104. člena OZ.

Op. št. (5): Prim. sodba Vrhovnega sodišča z 11. 6. 2015, opr. št. II Ips 150/2013. Op. št. (6) Prim. D. Možina, Kršitev pogodbe, str. 379. Op. št. (7): Prim. V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 266 Op. št. (8): Prim. prvi odstavek 33. člena OZ.

Op. št. (9): Prim. S. Cigoj, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, UL RS, 1998, str. 150.