Jedro

I. Ena od pravnih posledic začetka likvidacijskega postopka je prenehanje pravic poslovodnega organa.

II. Glede na to, da zahteva zakon za veljavnost pogodbe o prenosu pravice do znamke pisno obliko, velja ta zahteva tudi za odobritev takšne pogodbe po 1. odst. 88. člena ZOR (analogna uporaba 2. odst. 67. člena ZOR).

Izrek

I./ Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se izrek sodbe glasi: "1. Dne 9.7.1990 med I.E. - v likvidaciji in I.H. sklenjena pogodba o prenosu pravice (prenosna izjava) do blagovne znamke I. št. 15741 (Ž-249/62) od druge tožene stranke I.E. - v likvidaciji na prvo toženo stranko I.H., je nična.

2. Druga tožena stranka I.E. - v likvidaciji je nosilec blagovne znamke I., 15741 (Ž-249/62).

3. Prva tožena stranka I.H. mora v osmih dneh izstaviti listino, s katero bo pri pristojnem uradu za industrijsko lastnino mogoč vpis, da je nosilec blagovne znamke I., št. 15741 (Ž-249/62) druga tožena stranka I.E. - v likvidaciji.

4. Toženi stranki morata nerazdelno povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 720.000,00 SIT v osmih dneh pod izvršbo." II./ Toženi stranki morata nerazdelno povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 803.225,00 SIT v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, - da je pogodba o prenosu pravice (prenosna izjava) do blagovne znamke 2. tožene stranke na 1. toženo stranko, sklenjena dne 9.7.1990 nična (podrejeno, da se razveljavi), - da je 2. tožena stranka nosilec omenjene blagovne znamke in - da mora 1. tožena stranka izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoče pri pristojnem organu vpisati kot nosilca blagovne znamke 2. toženo stranko, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija je utemeljena.

Zoper drugo toženo stranko je bil 12.6.1990 začet likvidacijski postopek. S tem dnem so nastopile pravne posledice začetka likvidacijskega postopka (1. odst. 91. člena v zvezi s 1. odst. 157. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - Ur. list SFRJ štev. 84/89; v nadaljevanju: ZPPSL). Ena od pravnih posledic začetka likvidacijskega postopka je tudi prenehanje pravic poslovodnega organa (92. člen ZPPSL v zvezi s 1. odst. 157. člena ZPPSL).

Pogodba, katere ničnost uveljavlja tožeča stranka, je bila sklenjena 9.7.1990, torej po nastopu posledic začetka likvidacijskega postopka. Za 2. toženo stranko jo je torej podpisala oseba, ki, zaradi nastanka posledic začetka likvidacijskega postopka, ni več mogla nastopati kot njen zastopnik. Sodišči druge in prve stopnje sta nastalo situacijo pravilno ocenili kot situacijo, ki jo ureja 88. člen ZOR.

Pogodba, ki sta jo (naj bi jo) sklenili toženi stranki, je pogodba iz 130. člena zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Ur. list SFRJ štev. 34/81 in 3/90). Da ima takšna pogodba proti tretjim osebam pravni učinek, mora biti sklenjena v pisni obliki (1. in 3. odst. 131. člena istega zakona).

Ker je pogodbo o prenosu blagovne znamke sklenila za 2. toženo stranko oseba, ki ni bila pooblaščena za sklenitev takšne pogodbe, bi pogodba pod predpostavko, da ne bi bilo drugih zadržkov, lahko zavezovala 2. toženo stranko samo v primeru kasnejše odobritve (1. odst. 88. člena ZOR). Glede na to, da zahteva zakon za veljavnost pogodbe o prenosu pravice do znamke pisno obliko, velja ta zahteva tudi za odobritev takšne pogodbe po 1. odst. 88. člena ZOR (analogna uporaba 2. odst. 67. člena ZOR). Takšne odobritve pa ni bilo. Okoliščina, da je 2. tožena stranka za zastopanje v tem sporu pooblastila istega odvetnika kot ga je 1. tožena stranka, zaradi česar je ta za obe toženi stranki prednašal enake navedbe, odobritve iz 1. odst. 88. člena ZOR ne nadomesti. Drugačno stališče sodišč druge in prve stopnje je pravno zmotno. Ker omenjena okoliščina odobritve ne nadomestuje, je pogodba, katere ničnost uveljavlja tožeča stranka, najmanj nična (primerjaj: 3. odst. 131. člena zakona o izumih..., 1. odst. 70. člena ZOR). Čim pa je tako, je zahtevek pod točko I/1 izreka te sodbe utemeljen, posledica utemeljenosti tega dela izreka pa je tudi utemeljenost ostalih delov izreka sodbe in sicer zlasti še iz sledečih razlogov (upoštevajoč pri tem dodatno še okoliščino, da je bilo na prvi stopnji razsojeno pred pravnomočnim zaključkom likvidacijskega postopka).

Sestavljena organizacija združenega dela je (bila) organizacijska oblika po zakonu o združenem delu (Ur. list SFRJ štev. 53/76...85/87; v nadaljevanju: ZZD). Ta ni predvidel njenega prenehanja niti s stečajem niti z likvidacijo (387. člen ZZD). Prenehanja sestavljene organizacije združenega dela na omenjena dva načina tudi ni predvidel niti zakon o sanaciji in prenehanju organizacij združenega dela (Ur. list SFRJ štev. 72/86...69/88), katerega omenja revizijsko sodišče zato, ker je veljal v času veljavnosti ZZD, niti ga ne predvideva ZPPSL. Način prenehanja sestavljene organizaceje združenega dela je (bil) torej samo sporazum v njo združenih organizacij združenega dela, oziroma prenehanje vseh združenih organizacij (387. člen ZZD). Očitno je bil zato v obravnavanem primeru izveden likvidacijski postopek glede na 196.a člen zakona o podjetjih (Ur. list SFRJ štev. 77/88...61/90), ker se v drugo toženo stranko združene organizacije niso mogle dogovoriti o vskladitvi svoje organiziranosti in svojih splošnih aktov z določbami zakona o podjetjih, ki je zahteval izpolnitev te obveznosti do 31.12.1989. Ta okoliščina pa tožeče stranke glede njenih premoženjskih pravic ni mogla postaviti v slabši položaj od položaja, v kakršnem bi bila v primeru, če bi do prenehanja 2. tožene stranke prišlo brez zakonske prisile. Vprašnje pravice uporabljati blagovno znamko, ki jo je imela v okviru 2. tožene stranke pravico in dolžnost uporabljati tudi tožeča stranka, je zato stvar dogovora vseh dotedanjih upravičencev, lahko tudi sodne odločbe, ne pa izvršenega dejstva.

Glede na zgoraj navedeno sta sodišči druge in prve stopnje materialno pravo zmotno uporabili. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje na podlagi 1. odst. 195. člena ZPP spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe. Pri tem je na podlagi 2. odst. 166. člena ZPP, upoštevajoč pri tem 6. odst. 7. člena zakona o sodnih taksah in 1. odst. 16. člena tarife o odvetniških storitvah odločilo tudi o stroških vsega postopka (tožeča stranka ni zahtevala povračila stroškov pritožbenega postopka).