Jedro

S tem, ko je likvidacijski upravitelj pooblastil za zastopanje v pravdi odvetnika, ki je navedel, da je bila pogodba, ki jo je brez pooblastila podpisal nekdo drug, veljavno sklenjena, je neupravičeno zastopani pogodbo odobril in ga zato ta pogodba zavezuje.

SOZD, ki je bil registriran kot nosilec blagovne znamke (ki ni bila registrirana kot kolektivna blagovna znamka), jo je s pogodbo veljavno prenesel na holding in ustanoviteljica SOZD-a, ki ni postala tudi podpisnica pogodbe o organiziranju holdinga, ne more uspeti s tožbo na ugotovitev ničnosti te pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena ter se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Pritožnik mora toženima strankama povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 113.000,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbo z zahtevkom na ugotovitev, da pravni prednik tožeče stranke ni podpisnik pogodbe o organiziranju holdinga zavrglo (2. točka izreka odločbe). Zavrnilo je tožbene zahtevke na ugotovitev ničnosti, podrejeno pa na razveljavitev pogodbe o prenosu blagovne znamke od drugotožene na prvotoženo stranko (3.2. točka izreka odločbe), na ugotovitev, da je drugotožena stranka nosilec navedene blagovne znamke (3.3. točka izreka odločbe) in na izstavitev listine, na podlagi katere bo pri pristojnem uradu mogoč vpis, da je drugotožena stranka nosilec obravnavane blagovne znamke (3.4. točka izreka odločbe). Tožeči stranki je naložilo, da mora (nerazdelno z drugo tožečo stranko, ki je tožbo v tej zadevi umaknila (glej 1. točko izreka izpodbijane odločbe) toženima strankama povrniti pravdne stroške (4. točka izreka odločbe).

Zoper sodbo in sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče napadeno odločbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, naj samo razpiše glavno obravnavo, izvede vse potrebne dokaze in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba je bila vročena toženima strankama, ki sta odgovorili, da ni utemeljena in predlagali, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka uveljavlja ugotovitveni tožbeni zahtevek zato, ker misli, da je veljavnost pogodbe o prenosu pravice do blagovne znamke odvisna od tega, ali je tožeča stranka podpisala pogodbo o organiziranju prvotožene stranke. Pravilno pa je tudi ugotovilo, da temu ni tako in da zato tožeča stranka nima pravnega interesa za to ugotovitveno tožbo. Očitno je pogodba o prenosu pravice z dne 9.7.1990 samostojna pogodba in za presojo njene veljavnosti ni pomembno ali sta jo toženi stranki sklenili (tudi) zato, da bi s tem izvedli pogodbo o organiziranju prvotožene stranke. Zato ugotovitev tega dejstva za odločitev o ostalih tožbenih zahtevkih ni bistvena in izostanek razlogov sodbe o tem, ali je pogodba o prenosu pravice sklenjena na podlagi pogodbe o organiziranju prvotožene stranke ali ne, ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, kot zatrjuje pritožnica. Poleg tega pa je ugotovitveni zahtevek, vsaj tako kot je postavljen, zahtevek na ugotovitev dejstva in tudi iz tega razloga glede na določbe 2. in 3. odst. 187. člena ZPP taka tožba ni dopustna. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep o zavrženju tožbe.

Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno, ko je ostale tožbene zahtevke zavrnilo. Pravilno je namreč ugotovilo, da pogodba o prenosu pravice z dne 9.7.1990 ni niti nična niti izpodbojna. Tožeča stranka ima sicer prav, da oseba, ki je pogodbo podpisala, ob njenem podpisu ni imela pooblastila drugotožene stranke za to dejanje, ker so takrat zanjo že nastale posledice začetka likvidacijskega postopka. Nikakor pa nima prav, da pogodba v takem primeru ne more veljati, saj določba 1. odst. 88. člena ZOR izrečno predpisuje, da pogodba, ki jo nekdo sklene kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, neupravičeno zastopanega zavezuje, če jo ta pozneje odobri. Pri tem ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje odobritev videlo le v podpisu "advokatskega pooblastila". Sodišče prve stopnje je namreč jasno razložilo, da je odobritev sklenitve sporne pogodbe v tem, da je odvetnik, ki ima pravilno pisno pooblastilo za zastopanje obeh toženih (in s tem pogodbenih) strank, podal v pravdi pisne navedbe, da je sporna pogodba veljavna in da te navedbe učinkujejo enako, kot če bi jih podal za drugotoženo stranko sam likvidacijski upravitelj. Iz tega zatrjevanega razloga torej pogodba ni nična.

Izpodbojnosti pa tožeča stranka, ki ni tudi pogodbena stranka, sploh ne more uveljavljati (primerjaj 1. odst. 112. člena ZOR).

Izpodbijana sodba ima dovolj razlogov tudi o tem, zakaj tožbenim zahtevkom ni mogoče ugoditi iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj in zakaj tožeča stranka nima pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti sporne pogodbe kot upnik v likvidacijskem postopku. Glede teh razlogov se pritožbeno sodišče ob samo splošnih navedbah pritožbe, s katerimi tožeča stranka nasprotuje sodbi, v celoti sklicuje na razloge napadene prvostopne sodbe.

Kolikor pritožba napada sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o tožbenih zahtevkih na podlagi pravil o varstvu industrijske lastnine, pa pritožbeno sodišče k razlogom izpodbijane sodbe dodaja: Tudi tožeča stranka sama v pritožbi navaja, da v tej pravdi ni postavila tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je ona nosilka sporne blagovne znamke in naj jo sodišče razglasi za nosilko te blagovne znamke na podlagi 1. odst. 124. člena prej veljavnega Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (v nadaljevanju: ZVITIZR) oziroma 1. odst. 100. člena sedaj veljavnega Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL). Glede tega torej ni dvoma, da ima prvostopna sodba prav. Ničnostne tožbe po 1. odst. 87. člena ZIL tožeča stranka nima, ker ta določba velja le za primere, ko ob dnevu prijave niso podani pogoji za priznanje varstva pravice iz industrijske lastnine, kar pomeni, da ta določba zakona ni uporabna za uveljavljanje ničnosti prenosa pravice. Med strankami v tej pravdi ni sporno, da obravnavana blagovna znamka nikoli (torej tudi pri drugotoženi stranki) ni bila registrirana kot kolektivna blagovna znamka, zato od tega vprašanja ni odvisna pravilna presoja o tožbenih zahtevkih v zvezi s prenosom pravice, postavljenih na podlagi prava industrijske lastnine. Kolikor tožeča stranka trdi, da je (so)lastnik blagovne znamke, je to torej stvar lastninske pravde, ne pa pravde o odtujitvi (tuje) pravice.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa dejstva, odločilna za pravilno sodbo o tožbenih zahtevkih, kot jih uveljavlja tožeča stranka. Za pravilno ugotovitev teh dejstev je izvedlo vse potrebne dokaze. Opustitev sklepa o zavrnitvi ostalih dokaznih predlogov zato ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odločbe in torej ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je zato mogoče preizkusiti, tako da ni podana niti zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Procesna kršitve ne more predstavljlati niti opustitev obvestila Urada o prejemu tožbe zaradi ničnosti pravice do blagovne znamke.

Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Na to ni moglo vplivati dejstvo, da se je v obrazložitvi sodbe (očitno pomotoma) sklicevalo na 1. odst. 99. člena, namesto na 1. odst. 100. člena ZIL, ko je razložilo, na kakšni pravni podlagi bi tožeča stranka lahko zahtevala pravico do blagovne znamke. Uporaba določb 133. člena ZVITIZR oziroma 109. člena ZIL pri presoji prenosa pravice do blagovne znamke sploh ne pride v poštev, ker te določbe, na katere se sklicuje tožeča stranka, urejajo licenčno pogodbo, torej pogodbo o pravici uporabe blagovne znamke.

Kar se tiče s pritožbo zatrjevanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo odločbe o pravdnih stroških, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za očitno pomoto pri pisanju obrazložitve odločbe, saj je evidentno, da sta v sporu zmagali toženi stranki, ki ju je zastopal isti odvetnik in je zato izrek o pravdnih stroških pravilen.

Take pomote zato ni mogoče šteti za tako pomanjkljivost, zaradi katere odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti (13. točka 2. odst. 354. člena ZPP). Obrazložitev tega dela odločbe bo po potrebi lahko kadarkoli popravilo sodišče prve stopnje s popravnim sklepom.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP tudi pritožbo zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženi stranki sta v pritožbenem postopku zmagali, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP odočilo, da jima mora tožeča stranka povrniti stroške tega postopka. Prisodilo jima je stroške za takso za odgovor na pritožbo v znesku 80.000,00 SIT in stroške zastopanja - sestave odgovora na pritožbo v višini 33.000,00 SIT, kar je vse v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah in Tarife o odvetniških storitvah ter v mejah zahtevka toženih strank.