Jedro

Po presoji sodišča je tožnik v zvezi z razmerami v Republiki Bolgariji podal posplošene, nekonsistentne in kontradiktorne trditve. Njegove verodostojnosti na naroku ni bilo mogoče preveriti, saj tožnik ni pristopil. Glede na tožnikove posplošene in malo verjetne izjave, tožena stranka ni imela razloga, da bi pridobivala informacije o stanju v Republiki Bolgariji glede razmer, v katere bo predan tožnik. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zadevi C-392/2022 poudarilo, da je pri presoji zakonitosti odločitve o predaji odgovorni državi članici na podlagi Dublinske uredbe treba upoštevati tisti položaj, v katerem bi se lahko znašel prosilec ob oziroma po predaji v odgovorno državo članico, ne pa položaj, v katerem je bil, ko je prvič stopil na ozemlje te države članice (sodba z dne 29. 2. 2024, 64. točka). Tožnik ni zatrjeval in dokazal, da se bo po predaji v Republiki Bolgariji znašel v življenjskih razmerah, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Sodišče ne more pritrditi tožbenim navedbam, da v Republiki Bolgariji obstojijo sistemske pomanjkljivosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 15. 2. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo (3. točka izreka).

2. Tožena stranka je tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 26. 1. 2024 odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno evidenco Eurodac2. Ugotovila je, da ga je 20. 11. 2023 v to evidenco kot prosilca vnesla Republika Bolgarija. Zato je tej državi v skladu s točko (b) člena 18(1) Dublinske uredbe posredovala zahtevek za sprejem tožnika in od nje 15. 2. 2024 prejela odgovor, da s tem soglaša. Dne 8. 3. 2024 je tožnika seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim opravila osebni razgovor. Zavrnila je njegove razloge o tem, zakaj se ga ne sme vrniti Bolgarijo. Izpostavila je, da je pri ugotavljanju ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti) bistveno to, kakšno je bilo ravnanje oblasti s prosilcem po tem, ko je že imel status prosilca za mednarodno zaščito. Ugotovila je, da se tožnikove slabe izkušnje v Republiki Bolgariji nanašajo na čas, ko še ni zaprosil za mednarodno zaščito in je bil obravnavan kot tujec, ki je tam nezakonito. V Bolgariji so ga nastanili, na voljo je imel hrano, njegove izjave o nečistoči v kampu pa ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti. Tožena stranka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik v Republiki Bolgariji deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi.

_Bistvene trditve strank_

3. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Zahteva odpravo izpodbijanega sklepa oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev v novo odločanje toženi stranki. Predlaga tudi zadržanje izvršitve izpodbijanega akta do pravnomočne odločitve sodišča. Izpodbija stališče, da za predajo Republiki Bolgariji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Glede na to, da je omenjena država sprejela odgovornost za obravavo njegove prošnje za mednarodno zaščito, jo je tam že moral podati, kar pomeni, da so bila nasilna ravnanja bolgarske policije uperjena zoper njega kot prosilca. Tam je bil kljub vloženi prošnji 15 dni zaprt, brez kontaktov z uradnimi osebami in brez informacij o azilnem postopku, kar vse kaže na sistemske pomanjkljivosti. V bolgarskem kampu je prejel le eno informacijo in sicer to, da naj odide. Tožnik tudi meni, da se tožena stranka ni opredelila do njegovih osebnih izkušenj, ko je bival v umazanem kampu, kjer ni prejel dovolj hrane in se ni počutil varnega. Policisti so se nanj drli in ga udarili. Imel je zdravstvene težave, vendar ni bil deležen zdravstvene oskrbe. Tožena stranka tudi ni pridobila informacij, iz katerih bi izhajalo, da v Republiki Bolgariji ni sistemskih pomanjkljivosti. Te informacije bi lažje pridobila kot on, ki v upravnem postopku ni imel pooblaščenca. Prav tako tudi ni preverila, kako v Bolgariji ravnajo z dublinskimi povratniki in ni pridobila zagotovila, da bodo po predaji z njim ustrezno ravnali, torej skladno z določbami Direktive o ostandardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.

4. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

_Presoja sodišča_

5. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisov, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj na narok kljub izkazanemu vabilo ni pristopil, svojega izostanka pa ni opravičil. **K I. točki izreka:**

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

8. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Dublinske uredbe odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je za to odgovorna država članica. Republika Bolgarija je s tem soglašala. V prvem odstavku 3. člena Dublinske uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

9. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Bolgariji obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Tožnik v tožbi ne prereka, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Bolgariji, da je tam tam podal prošnjo ter da je iz tega razloga ta država odgovorna za njegovo obravnavo.

10. Sporna pa je pravilnost stališča v izpodbijanem sklepu, da za predajo Bolgariji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listine)3, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

11. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,4 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje5. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.6

12. Tožnik meni, da bi tožena stranka glede na njegove izjave o osebnih izkušnjah v Bolgariji lahko domnevala o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Bolgariji. S tem se sodišče ne more strinjati.

13. Po presoji sodišča je tožnik v zvezi z razmerami v Republiki Bolgariji podal posplošene, nekonsistentne in kontradiktorne trditve. Njihove verodostojnosti na naroku ni bilo mogoče preveriti, saj tožnik ni pristopil. V upravnem postopku je na zapisnik o osebnem razgovoru izjavil, da naj bi ga v Bolgariji policisti ob prijetju udarili in ga prisilili k oddaji prstnih odtisov. Če tega ne bi storil, bi moral v zapor. Okoliščin v zvezi z zatrjevanim udarcem ni pojasnil (navedel ni ničesar o tem, kje naj bi ga udarili, kdo in zakaj), zato tej njegovi izjavi ni mogoče slediti. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu na 3. strani prepričljivo obrazložila, zakaj so bolgarski varnostni organi od njega zahtevali prstne odtise in v zvezi s tem tudi navedla pravilno pravno podlago. To je prvi odstavek 14. člena Uredbe (EU) št. 603/2013, skladno s katerim je bila Republika Bolgarija dolžna tožniku odvzeti prstne odtise nemudoma po prijetju zaradi nezakonitega prehoda državne meje. Na osebnem razgovoru tožnik ni zadostno pojasnil kdaj in v kakšnih okoliščinah je v Republiki Bolgariji dal prstne odtise. Sprva je izjavil, da so jih bolgarski policisti zahtevali ob prijetju, zatem pa zatrdil, da jih je dal po treh dneh bivanja v zaprtem kampu.

14. Glede na izjavo na osebnem razgovoru naj bi tožnik prvih 15 dni preživel v zaprtem kampu, nato 3 dni v odprtem kampu, zatem pa je odšel iz Republike Bolgarije. Njegove kritike obeh kampov so na posplošeni in nekonkretizirani ravni. Dejal je, da so se v zaprtem kampu policisti obnašali grozno, drli naj bi se nanj. Ko je vstopil v ta kamp, naj bi ga policist udaril, ker mu je nekaj govoril, tožnik pa ga ni razumel. Po presoji sodišča tožnik o tem ni podal konkretnih trditev. Ni pojasnil, zakaj naj bi policisti vpili nanj, kakšne so bile tamkajšnje bivanjske razmere, v kakšnih okoliščinah naj bi prišlo do zatrjevanega udarca ter kako je v zvezi s tem postopal on. Navedel je, da je imel zaradi 15-dnevnega bivanja v zaprtem kampu psihične težave, vendar pa zatem povedal, da se je z njimi soočal že v izvorni državi in zaradi tega tudi jemal zdravila. Za katera zdravila je šlo, se ni več spomnil, trpel naj bi zaradi fobije, ki je psihičnega izvora, obsesivne-kompulzivne motnje. Na vprašanje uradne osebe na razgovoru ali je v odprtem kampu poskušal najti zdravniško pomoč, tožnik ni odgovoril, na vprašanje ali je bil pri zdravniku v Republiki Sloveniji, pa je odgovoril, da v kampu ni zdravnika in da išče psihologa. Glede na trditve na osebnem razgovoru naj bi imel v Bolgariji težave z levo nogo (kakšne so bile te težave in kdaj so se pojavile, tožnik ni pojasnil). V zvezi s tem naj bi bolgarskega policista prosil za pomoč, vendar naj bi mu ta odgovoril z grdo besedo. Po oceni sodišča so te tožnikove izjave posplošne, da bi jim bilo mogoče slediti.

15. Tožnik tudi z razmerami v bolgarskem kampu odprtega tipa ni bil zadovoljen, zato je od tam po treh dneh odšel iz države. V tem kampu naj bi hrano prejel le dvakrat na dan, bilo je umazano. Sodišče v zvezi s tem pritrjuje razlogom tožene stranke, da bi za čistočo prostorov lahko med drugim poskrbel tudi on in da so obroki, ki jih prejemajo osebe v nastanitvenih centrih po mednarodnih standardih gotovo kontrolirani, enako pa velja za njihovo količino. Tožnik ni predložil nobenih dokumentov o bivanju v Bolgariji. V zvezi s tem je na osebnem razgovoru izjavil, da naj bi mu te vzeli v odprtem kampu. Po oceni sodišča je to malo verjetno.

16. Tožnik v tožbi navaja, da v bolgarskih kampih ni bil deležen informacij, edino informacijo je prejel od svetovalca v odprtem kampu, ki mu je rekel naj odide. Sodišče ugotavlja, da to iz vsebine osebnega razgovora ne izhaja. Tožnik šele v tožbi navaja, da v bolgarskih kampih ni prejel nobenih informacij, pri tem pa ne pojasni, zakaj tega ni izpostavil že v v upravnem postopku. Na osebnem razgovoru je dejal, da je v kampu s svetovalcem komuniciral v angleščini, saj ta jezik malo razume. Nista imela razgovora, kljub temu pa naj bi mu svetovalec dejal naj odide. Glede na to, da je Republika Bolgarija tožnika v centralno bazo Eurodac vnesla kot prosilca, sodišče pritrjuje toženi stranki, da ni logično, da bi mu svetovalec izven razgovora, po tem, ko je bil tožnik že nastanjen v bolgarskem kampu, dejal, da naj od tam odide. Malo verjetno je, da tožnik v bolgarskih kampih ne bi dobil nobenih informacij, saj je tam 18 dni bival in se prehranjeval, po treh dneh v zaprtem kampu pa so z njim očitno izvedli nek postopek (tožnik je povedal, da je takrat dal prstne odtise), stik je imel tudi s tamkajšnjim svetovalcem.

17. Kot že povedano, je imelo sodišče je namen na naroku za glavno obravnavo zaslišati tožnika in razčistiti neskladja in nejasnosti v njegovih izjavah, ker pa slednji na narok neopravičeno ni pristopil, sodišče dokaza z njegovim zaslišanjem ni moglo izvesti.

18. Glede na zgoraj povzete tožnikove posplošene in malo verjetne izjave, tožena stranka ni imela razloga, da bi pridobivala informacije o stanju v Republiki Bolgariji glede razmer, v katere bo predan tožnik. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zadevi C-392/2022 poudarilo, da je pri presoji zakonitosti odločitve o predaji odgovorni državi članici na podlagi Dublinske uredbe treba upoštevati tisti položaj, v katerem bi se lahko znašel prosilec ob oziroma po predaji v odgovorno državo članico, ne pa položaj, v katerem je bil, ko je prvič stopil na ozemlje te države članice (sodba z dne 29. 2. 2024, 64. točka). Tožnik ni zatrjeval in dokazal, da se bo po predaji v Republiki Bolgariji znašel v življenjskih razmerah, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

19. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo (na primer v sodbi I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Po presoji sodišča je za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Bolgariji na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo bolgarski organi z osebami, ki so tej državi predane v dublinskem postopku. Tožnikove navedbe, da naj bi ga bolgarski policisti po tem, ko so ga prijeli ob nelegalnem prehodu meje udarili, do tega pa naj bi prišlo tudi po prihodu v zaprti kamp, ne morejo biti relevantne. Nanašajo se namreč na njegovo obravnavo kot tujca, ki se je na ozemlju države nahajal nezakonito, zato ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe).

20. Sodišče pritrjuje tožniku, da njegova izkušnja, če je resnična, omogoča zaključek, da bolgarski organi s tujci, ki se nelegalno nahajajo na teritoriju Republike Bolgarije, ravnajo nečloveško in poniževalno. Glede na povzeta materialnopravna stališča in stališča Vrhovnega sodišča, pa ravnanje bolgarskih policistov s tujci, tudi če je resnično táko, kot ga zatrjuje tožnik, ne dokazuje ovir za njegovo predajo Republiki Bolgariji na podlagi Dublinske uredbe. Tožena stranka se je do teh tožnikovih trditev prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila. Pravilno je obrazložila, da predaja na podlagi omenjene uredbe zagotavlja, da tožnik ne bo izpostavljen obravnavi, za katero navaja, da jo je v Republiki Bolgariji že doživel. 21. Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena tožene stranke, da tožnikove navedbe o ravnanju bolgarskih policistov, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v bolgarskem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Iz ustaljene sodne prakse ESČP izhaja, da mora grdo ravnanje doseči neko minimalno stopnjo intenzivnosti. Presoja te stopnje je odvisna od posameznih okoliščin primera (trajanje takega ravnanja ter fizični in psihični učinki na posameznika). Okoliščine, ki jih upošteva ESČP, so tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika.7 Po presoji sodišča iz tožnikovih posplošenih izjav zahtevana minimalna intenzivnost ni razvidna.

22. Sodišče ne more pritrditi tožbenim navedbam, da v Republiki Bolgariji obstojijo sistemske pomanjkljivosti. Tožnik na osebnem razgovoru ni navedel, da bi bil po tistem, ko je bil nameščen v zaprti kamp, kdor koli do njega nasilen. Njegova izjava, da naj bi mu bolgarski policist rekel grdo besedo, ko naj bi ga prosil za pomoč zaradi noge, pa četudi bi bila resnična, ne more šteti kot nasilno ravnanje. Tožnik v tožbi ni pojasnil, zakaj bi morala tožena stranka zanj od Republike Bolgarije pridobiti zagotovilo, da bo po predaji z njim ustrezno ravnala, zato lahko sodišče ta tožbeni ugovor le splošno zavrne.

23. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

24. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

25. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

26. Tožnik predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Navaja, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda, saj bodo v Republiki Bolgariji njegove pravice lahko ogrožene. Javni interes z izdajo začasne odredbe v ničemer ne bi bil prizadet. 27. Izdaja začasne odredbe lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi tožniku lahko nastala zaradi predaje oziroma v povezavi z njo, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Sodišče je zgoraj že ugotovilo, da za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Bolgariji, zato je bilo treba predlog zavrniti, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Dublinska uredba. 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013). 3 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 4 V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 5 C-411/10 (88. točka). 6 Prav tam, 94. točka. 7 Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, točka 15.